Jedro

Ugovor javnega dobra je utemeljen v primeru, ko je podkrepljen z namembnostjo zemljišča kot javne dobrine, torej dobrine, namenjene splošni rabi v času pred 1. januarjem 2003. Takrat ni moč govoriti o pripadajočem zemljišču, ki bi bilo kot neposredno namenjeno ali potrebno za redno rabo stavbe. V obravnavanem primeru gre za cesti, ki predstavljata tudi dovoz in dostop do obstoječih stavb in zemljišč izven oboda zazidalnega otoka, kar jasno izhaja iz izvedenskega mnenja. Zanju je značilen tranzitni karakter, predstavljata del prometne mreže. Dejstvo, da sta bili cesti urejeni ob izgradnji soseske, še ne pomeni, da prestavljata skupno pripadajoče zemljišče k vsem stavbam v soseski K. Kupoprodajne pogodbe ne dajejo zadostne podlage, da bi bilo v ceno zajeto tudi sporno zemljišče. Plačilo stroška zunanje ureditve samo po sebi še ne pomeni, da so lastniki stavb/delov stavb na spornem zemljišču pridobili tudi (so)lastninsko pravico.

Nepremičnine, ki so bile predvidene za javne poti, je družbeno pravna oseba lahko uporabljala toliko časa, dokler poti niso bile zgrajene in urejene v skladu z ustrezno dokumentacijo. Ko pa so bile zgrajene, jih je lahko v skladu z njihovo namembnostjo vsak uporabljal.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se sklep sodišča prve stopnje potrdi.

II. Peti udeleženec nosi svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je zavrnilo predlog za ugotovitev skupnega pripadajočega zemljišča k vsem stavbam v soseski K., ki se nanaša na parceli št. 1325/26 in 1299/1, obe k. o. X (I. točka). V II. točki je odločilo, da se v zemljiški knjigi po uradni dolžnosti izbriše zaznamba postopka za ugotovitev skupnega pripadajočega zemljišča (ID zaznambe ... z začetkom učinkovanja 1. 8. 2008 pri parc. št. 1325/26 in 1299/1, obe k. o. X).

2. Zoper takšno odločitev se pritožujejo M. D., S. H., T. J., K. N. in L. U., ki v pravočasni pritožbi uveljavljajo bistvene kršitve določb nepravdnega postopka iz 8. in 14. točke drugega odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP), ki se uporablja na podlagi določbe 37. člena Zakona o nepravdnem postopku (ZNP) ter iz razlogov 340. in 341. člena ZPP v povezavi s prej citirano določbo 37. člena ZNP. Poudarjajo nepravilnost ocene prvostopenjskega sodišča, da je njihov predlog za ugotovitev pripadajočega zemljišča glede nepremičnin s parc. št. 1325/26 in 1299/1, obe k. o. X v celoti neutemeljen. Pritožniki izpostavljajo, da izpodbijani sklep ne zadosti standardu obrazloženosti, saj se prvostopenjsko sodišče ni opredelilo do njihovih substanciranih in pravnorelevantnih dokaznih predlogov in pravno pomembnih dejstev. Sodišče tudi ni preizkusilo in izvedlo velike večine predlaganih dokazov. Skladno z določili 42. člena Zakona o vzpostavitvi etažne lastnine na določenih stavbah in o ugotavljanju pripadajočega zemljišča (ZVEtL-1) bi moralo najprej ugotavljati obseg skupnega pripadajočega zemljišča k stavbam soseska K. in pri tem upoštevati merila iz 43. člena ZVEtL-1, šele nato pa bi lahko ugotovilo pridobitev oz. obstoj in morebitno prenehanje lastninske pravice predlagateljev po 44. členu ZVEtL-1. Iz obrazložitve prvostopenjskega sodišča se lahko zaključi, da je svojo odločitev v celoti oprlo na osebno, ne pa dejansko pravnorelevantno mnenje geodetskega podjetja oz. z njim povezanih fizičnih oseb, ki so pri izdelavi sodelovale. Takšna osebna stališča geodetskega podjetja ne morejo nadomestiti odločbe o pridobitvi statusa javnega dobra ali celo imeti razlastitvenih učinkov oz. predstavljati podlage za izvirno pridobitev lastninske pravice petega udeleženca MOL. Sodnik na podlagi pravnih pravil sam vsebinsko konkretizira pravno normo, kar pa je v danem primeru prvo sodišče v celoti opustilo in materialnega prava sploh ni uporabilo. Postopek za določitev skupnega pripadajočega zemljišča, kot ga določa ZVEtL-1, je izvedlo popolnoma napačno in retrogardno ter spornima zemljiščema brez vsakršne pravne podlage dodelilo status javnih površin. Sporni zemljišči sta bili s prostorskimi načrti, veljavnimi v času sklenitve prodajnih pogodb, ter na podlagi urbanističnih načrtov, skladno z lokacijskimi, gradbenimi ter uporabnimi dovoljenji in drugo spremljajočo dokumentacijo, predvideni in zgrajeni v sklopu zunanje ureditve kompleksne stanovanjske gradnje "na K.", in sicer kot dovozni in dostopni poti k stavbam soseska K., torej z neposrednim namenom, da bosta služili za redno in normalno rabo stavb soseske K. Na spornem zemljišču so imeli na dan uveljavitve ZLNDL pravico uporabe lastniki stavb in delov stavb soseske K., ta pa se je veljavno transformirala v lastninsko pravico. Peti udeleženec MOL je lastninsko pravico pri spornih zemljiščih pridobil derivativno, kar noben od udeležencev ni zanikal. Zemljišči nista pridobili statusa javnega dobra, kar tudi ni bilo zanikano oz. dokazano nasprotno. Ob upoštevanju pretekle zakonske ureditve je popolnoma razumljivo, da se je v dokumentaciji za zemljišča v zazidalnem otoku soseska K. uporabljal izraz javna površina. To je prvostopenjsko sodišče zmotno in nepravilno zamenjalo/izenačilo z institutom javnega dobra, kot ga poznamo danes. Lastniki stavb in delov stavb soseske K. so na skupnem pripadajočem zemljišču v obsegu, kot je bil določen z zazidalnim načrtom in drugimi relevantnimi ter spremljajočimi akti in dokumentacijo – tudi na spornih zemljiščih – pridobili skupno pravico uporabe, ki je analogna lastninski pravici. Navedeno izhaja iz določb prodajnih pogodb. Zmotna in nepravilna je ugotovitev prvostopenjskega sodišča, da naj ne bi bilo iz nobene od prodajnih pogodb za nakup stavb in delov stavb soseske K. razvidno, da je v kupnino obračunano zemljišče obeh poti – parc. št. 1325/26 in 1299/1. Stroške zunanje ureditve je v celoti plačal pravni prednik G., skupnost pa ni partipicirala samoprispevka. Tudi družbeni dogovor o oblikovanju cen v stanovanjski graditvi v SR Sloveniji je določal, da sta v gradbeno proizvodni izhodiščni ceni vključeni tudi odškodnina za zemljišče in stroški zunanje ureditve. Ni jasno, kako je sodišče prišlo do zaključka, da naj bi pravni prednik G. pri spornih zemljiščih pridobil le začasno pravico uporabe in bi moral po koncu gradnje to pravico prenesti nazaj na občino, torej v javno sfero. Peti udeleženec MOL razen uveljavljanja izvirne pridobitve lastninske pravice z dnem uveljavitve ZJGS nikoli ni uveljavljal morebitnega javnega značaja spornih zemljišč. Sporni poti nista bili načrtovani, zgrajeni in namenjeni za dostop k stavbam izven oboda soseske K. Maloštevilni okoliški stanovalci in naključni obiskovalci pa ne morejo predstavljati takšne uporabe poti, da bi se smelo posegati v lastninsko pravico lastnikov stavb in delov stavb soseske K. Odločitev, da se mora preko zemljišča 1299/1, k. o. X zagotavljati dostop do PST vsem osebam pod enakimi pogoji, predstavlja nezakonit in grob poseg v ustavno zajamčeno lastninsko pravico predlagateljev.

Pritožniki predlagajo, da pritožbeno sodišče njihovi pritožbi ugodi in odločitev prvega sodišča spremeni tako, da ugotovi, da sta zemljišči parc. št. 1325/26 in 1299/1 k. o. X skupno pripadajoče zemljišče k stavbam soseska K. Predlagajo tudi alternativno odločitev, ki bi bila sicer lahko predmet dogovora/sodne poravnave; podredno pa predlagajo, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi, izpodbijani sklep razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v ponovno odločanje.

3. Na pritožbo sta odgovorila G. - v stečaju in MOL. Predlagata zavrnitev pritožbe in potrditev odločitve sodišča prve stopnje. Odgovor na pritožbo je podal tudi šesti udeleženec, ki pa predlaga, da sodišče pritožbi predlagateljev ugodi.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Sodišče prve stopnje je vse odločilne dejanske okoliščine pravilno in popolno ugotovilo, na tako ugotovljeno dejansko stanje pravilno uporabilo materialno pravo, pri odločanju pa ni zagrešilo nobene od zatrjevanih, niti kakšne uradoma upoštevne bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz drugega odstavka 339. člena ZPP.

6. Predlagatelji zatrjujejo, da tudi parceli št. 1325/26 in 1299/1, obe k. o. X predstavljata skupno pripadajoče zemljišče k vsem stavbam v soseski K. Prvo sodišče pa je njihov predlog kot neutemeljen zavrnilo (I. točka izreka).

7. V skladu z določilom drugega odstavka 42. člena ZVEtL-11 je skupno pripadajoče zemljišče tisto, ki je neposredno namenjeno ali potrebno za redno rabo več stavb hkrati in je postalo last lastnikov več stavb na podlagi predpisov, veljavnih pred 1. 1. 2003, kot so zlasti predpisi o lastninjenju nepremičnin v družbeni lastnini ali predpisov, ki so urejali pravila o posledicah gradnje na tujem svetu, pravila etažne lastnine in pravila o vezanosti pravic na zemljišču na pravice na stavbi. Pravila ZVEtL-1 o pripadajočem zemljišču k posamezni stavbi se, če ni določeno drugače, uporabljajo tudi za skupno pripadajoče zemljišče (tretji odstavek 42. člena ZVEtL-1). Kriterije za določitev pripadajočega zemljišča pa določa 43. člen ZVEtL-1. 8. Odločitev, da parceli št. 1325/26 in 1299/1, obe k. o. X ne predstavljata skupnega pripadajočega zemljišča k vsem stavbam v soseski K., temelji na ugotovitvah, - da prostorski akt eksaktno ne opredeljuje skupnega pripadajočega zemljišča; - da sta parceli v naravi asfaltirana pot, ki predstavljata del R. ulice oz. del zbirne ceste Z. ulice; - da se zemljišči nahajata znotraj obodnega ureditvenega območja soseske K., vendar gre za poti, ki sta namenjeni vsakomur pod enakimi pogoji (grajeno javno dobro); - da iz tehničnega poročila prvega nasprotnega udeleženca, ki je vključeno v projektno dokumentacijo, izhaja, da so vsi dostopi do objektov kot tudi prehodi (pasaže) s stopnicami javne površine; - da iz kupoprodajnih pogodb ne izhaja, da sta bili predmet nakupa tudi sporni zemljišči; - da s spornimi zemljišči ves čas od izgradnje obravnavane soseske dalje upravlja in gospodari občina; - da sporni cestišči uporabljajo tudi tretje osebe, ki niso stanovalci soseske k., ker vzdolž celotne zahodne strani obravnavane soseske poteka Pot spominov in tovarištva (PST),Z. cesta kot zbirna cesta pa se pred PST zaključi, vendar je preko nje omogočen tudi dovoz do individualne stanovanjske stavbe, R. cesta pa preko PST poteka po makadamski poti in vodi do več individualnih stanovanjskih stavb.

9. Pritožbeni očitek, da izpodbijani sklep ne zadošča standardu obrazloženosti, je neutemeljen. Sodišče prve stopnje se je opredelilo do vseh bistvenih pravnorelevantnih dejstev in dokazov ter svojo odločitev zadovoljivo obrazložilo. Izvedlo je vse relevantne dokaze ter posebno težo dalo izvedenskemu mnenju geodetskega podjetja, ki ga je tudi ustrezno ocenilo. Celoten dokazni sklop izkazuje pravilnost odločitve prvega sodišča, da pri parcelah št.1325/26 in 1299/1, obe k. o. X ne gre za skupno pripadajoče zemljišče k vsem stavbam v soseski K. 10. Tudi pristop, ki ga je pri odločanju uporabilo prvo sodišče, ni v nasprotju z določbami ZVEtL-1. Sodišče prve stopnje je ugotavljalo, ali prej navedeni zemljišči predstavljata skupno pripadajoče zemljišče k stavbam soseska K., saj sta bili samo še ti dve parceli predmet presoje. Glede preostalih zemljišč so namreč udeleženci že sklenili ustrezne poravnave/dogovore in za nekatera zemljišča tudi umaknili predlog. Jedrni del presoje predstavlja 15. točka obrazložitve izpodbijanega sklepa. V njej prvo sodišče ob upoštevanju meril iz 43. člen ZVEtL-1 ugotavlja, da cesti navkljub legi znotraj obodnega ureditvenega območja soseske K., glede na projektno dokumentacijo in upoštevaje širši sklop dejstev ne predstavljata skupnega pripadajočega zemljišča. 11. Zmoten je pritožbeni očitek, da je prvo sodišče svojo odločitev v celoti oprlo na osebno mnenje geodetskega podjetja oz. z njim povezanih fizičnih oseb. Ugovor javnega dobra je utemeljen v primeru, ko je podkrepljen z namembnostjo zemljišča kot javne dobrine, torej dobrine, namenjene splošni rabi v času pred 1. januarjem 2003. Takrat ni moč govoriti o pripadajočem zemljišču, ki bi bilo kot neposredno namenjeno ali potrebno za redno rabo stavbe. V obravnavanem primeru gre za cesti, ki predstavljata tudi dovoz in dostop do obstoječih stavb in zemljišč izven oboda zazidalnega otoka, kar jasno izhaja iz izvedenskega mnenja. Zanju je značilen tranzitni karakter, predstavljata del prometne mreže. 12. Pojma javne površine prvo sodišče ni izpeljevalo zgolj na podlagi navedb v projektni dokumentaciji, marveč je upoštevalo širši vidik uporabe obeh cest. Dejstvo, da sta bili cesti urejeni ob izgradnji soseske, še ne pomeni, da prestavljata skupno pripadajoče zemljišče k vsem stavbam v soseski K. Kupoprodajne pogodbe ne dajejo zadostne podlage, da bi bilo v ceno zajeto tudi sporno zemljišče. Plačilo stroška zunanje ureditve samo po sebi še ne pomeni, da so lastniki stavb/delov stavb na spornem zemljišču pridobili tudi (so)lastninsko pravico. Prvo sodišče je ugotovilo, da vse od izgradnje soseske s cestama upravlja in gospodari občina. Cesti uporabljajo tudi tretje osebe, saj med drugim predstavlja tudi dovoz do PST, katere koridor se je natančno določil ob izgradnji soseske. Glede na celoten spekter dejstev, ki jih je ugotovilo prvo sodišče, je prepričljiv zaključek, da sta cesti javni površini, ki sta (bili) v uporabi vseh pod enakimi pogoji. Da torej gre za grajeno javno dobro, saj sta cesti namenjeni splošni rabi. Javne poti so bile v prejšnji ureditvi obravnavane kot družbena lastnina v splošni rabi – kot stvari, ki zaradi svoje posebne namembe služijo splošni rabi. Glede na ugotovitve prvega sodišča bi bilo moč govoriti o javnih površinah v smislu 2. člena Zakona o cestah2. V skladu z 12. členom prej citiranega zakona so bile tudi dovozne poti, vaške in poljske poti, gozdne poti ter druge krajevne poti, s katerimi niso gospodarile organizacije združenega dela in niso bile njihovo osnovno sredstvo, javne poti. Četudi so bili v katero od pogodb, na katere se sklicuje pritožba, v ceno vključeni stroški urejanja stavbnega zemljišča, to še ne pomeni, da predstavljata cesti skupno pripadajoče zemljišče k vsem stavbam v soseski K. 13. Tudi zapis prvega sodišča, da je G. le začasno pridobilo pravico uporabe na spornih cestiščih in bi moralo to pravico po koncu gradnje prenesti nazaj na občino, torej v javno sfero, navkljub pomanjkljivim pojasnilom ne predstavlja okoliščine, ki bi bistveno vplivala na sprejeto odločitev. Prvo sodišče te svoje ugotovitve res ni ustrezno argumentiralo, je pa očitno izhajalo iz pojma začasne pravice uporabe. Pravica uporabe namreč ni bila enovit pojem, saj se je lahko prenesla tudi začasno3. Nepremičnine, ki so bile predvidene za javne poti, je družbeno pravna oseba lahko uporabljala toliko časa, dokler poti niso bile zgrajene in urejene v skladu z ustrezno dokumentacijo. Ko pa so bile zgrajene, jih je lahko v skladu z njihovo namembnostjo vsak uporabljal. 14. Pritožba zmotno meni, da je prišlo do posega v ustavno zajamčeno lastninsko pravico predlagateljev iz 33. člena Ustave RS. S cestama je upravljala in gospodarila občina ter ju tudi vzdrževala, izvedensko mnenje pa izkazuje, da nista bili namenjeni le dostopu in dovozu do objektov soseske G., marveč so bili načrtovani tudi izvozi k objektom izven oboda ureditvenega območja.

15. Ker niti zatrjevani niti po uradni dolžnosti preizkušeni pritožbeni razlogi niso podani, je pritožbeno sodišče pritožbo zavrnilo in izpodbijani sklep potrdilo (2. točka 365. člena ZPP v zvezi s 37. členom ZNP).

16. Odgovor na pritožbo predstavlja povzetek navedb, ki jih je peti udeleženec predstavil že med postopkom, zato ni bistveno prispeval k odločanju na pritožbeni stopnji, udeleženec pa stroške, ki jih je imel z odgovorom, nosi sam (154 in 155. člen ZPP v povezavi s 165. členom istega zakona) 1 Sodišče prve stopnje je izpodbijani sklep izdalo 26. 2. 2018, v času veljavnosti ZVEtL-1, zato je kot materialnopravno podlago odločitve pravilno uporabilo določila ZVEtL-1, čeprav je ob vložitvi predloga pravno podlago za odločanje predstavljal 30. člen v zvezi s 7. členom ZVEtL. 2 Ur. list SRS št 38/1981 3 225. člen Zakona o združenem delu (ZZD).