Jedro

Sodišče se strinja s toženko, da je prizadeta stranka zadostila zahtevi po opredelitvi okoliščin, da bo nameravani poseg povzročal obremenitve z močnimi vibracijami zaradi miniranja.

Presoja pravnega interesa je odvisna od vsebine pravnih norm, ki urejajo postopek izdaje okoljevarstvenega soglasja. V konkretni zadevi je to Pravilnik o zahtevah za zagotavljanje varnosti in zdravja pri delu in o tehničnih ukrepih za dela pri razstreljevanju, kadar gre za raziskovanje in izkoriščanje mineralnih surovin, izvajanje drugih rudarskih del in izvajanje razstreljevalnih del v drugih dejavnostih, na katerega se sklicujeta tako poročilo o vplivih na okolje kot prvostopenjski upravni organ.

Izrek

I. Tožba se zavrne.

II. Vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

Obrazložitev

1. Toženka je z izpodbijano odločbo odpravila sklep Agencije Republike Slovenije za okolje št. 35400-44/2018-26 z dne 20. 12. 2018, s katerim je bila zavrnjena zahteva A.A. (v tem upravnem sporu prizadeta stranka) za priznanje statusa stranke oziroma stranskega udeleženca v postopku izdaje okoljevarstvenega soglasja za gradnjo gospodarske javne infrastrukture na območju Gospodarske cone Škrjanče (1. točka izreka), ji priznala status stranske udeleženke v navedenem postopku (2. točka izreka) in odločila, da ji je tožnik kot nosilec nameravanega posega dolžan plačati stroške tega postopka (3., 4. in 5. točka izreka).

2. V obrazložitvi navaja, da se je postopek v obravnavani zadevi vodil po sodbi naslovnega sodišča I U 1684/2018 z dne 9. 10. 2018. Pojasnjuje, da čeprav iz poročila o vplivih na okolje za nameravani poseg ne izhaja, da je nepremičnina prizadete stranke v vplivnem območju posega iz drugega odstavka 64. člena Zakona o varstvu okolja (v nadaljevanju ZVO-1), pa je prizadeta stranka med drugim navajala, da se njena nepremičnina nahaja v območju, za katerega so zaradi povečanega vpliva vibracij določeni omilitveni ukrepi, kar kaže na to, da bo poseg imel znatne vplive. Ker so tudi v poročilu o vplivih na okolje, poglavje 5.6., navedeni podatki o vibracijah zaradi miniranja, iz katerih izhaja, da v primeru upoštevanju tam navedenih omilitvenih ukrepov pričakovana povečana obremenitev z vibracijami ne bo imela trajnih posledic in ne bo pomembno vplivala na zdravje in življenje ljudi, toženka meni, da je prvostopenjski upravni organ prekoračil pooblastila v obsegu odločanja pri izdaji izpodbijanega sklepa, saj je to že predmet meritornega odločanja. Zato je pritožbi ugodila, izpodbijani sklep odpravila in sama rešila zadevo. V zvezi z odločitvijo o stroških se sklicuje na prvi odstavek 114. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (v nadaljevanju ZUP).

3. Tožnik se z navedeno odločitvijo ne strinja ter v tožbi navaja, da je bila odločitev prvostopenjskega upravnega organa pravilna, izpodbijana odločitev pa zanj predstavlja „popolno presenečenje“, saj iz omenjene sodbe ni izhajalo dejstvo, da bi moral prvostopenjski upravni organ prizadeti stranki priznati pravico do udeležbe. Tudi sicer meni, da je sodišče s to sodbo širilo krog udeležencev, saj je zakonodajalec v 64. členu ZVO-1 določil krog strank v postopku, prizadeta stranka pa zgolj pavšalno navaja, da bi morala biti v vplivnem območju. V zvezi s tem se sklicuje na sodbe naslovnega sodišča v zadevah U 208/2008, III U 43/2014 in U 518/2007. Prizadeta stranka je lastnica parcele 843/4 k. o. ..., ki je po ugotovitvi prvostopenjskega upravnega organa cca. 37 m izven vplivnega območja, zato nima pravice do udeležbe v tem postopku. Glede namakalnega sistema navaja, da v konkretnem primeru ne gre za postopek izdaje okoljevarstvenega dovoljenja, glede prašnih delcev, obremenitev zraka in hrupa pa je tožnik izkazal, da prizadeta stranka ni v vplivnem območju posega. Navaja, da prizadeta stranka varuje svoj dejanski interes, pravne koristi pa ni izkazala. Toženki očita še, da ni upoštevala določb 17. člena ZVO-1, ki določajo mejne vrednosti in pravila ravnanja in v skladu s katerimi je določeno vplivno območje, saj iz poročila o vplivih na okolje izhaja, da prizadeta stranka ni v vplivnem območju, prizadeta stranka pa ni predložila dokazil, da bi bila njena nepremičnina v tem območju. Tudi sklicevanje na naravo postopka po prepričanju tožnika „ni na mestu“. Meni še, da naslovno sodišče v predhodni sodbi „napačno rezimira smisel“ 17. člena ZVO-1, poleg tega meni, da toženka te razlage ni pravilno razumela. Graja tudi odločitev o stroških, saj ni povzročil pritožbenega postopka, temveč ga je povzročila prizadeta stranka. Sodišču zato predlaga, naj izpodbijano odločbo odpravi tudi v delu o stroških.

4. Toženka je sodišču poslala upravne spise, ki se nanašajo na zadevo, na tožbo pa ni posebej odgovorila.

5. Sodišče je tožbo poslalo tudi prizadeti stranki, ki v odgovoru navaja, da izpodbijana odločitev temelji na sodbi naslovnega sodišča, zato ne gre za presenečenje.

6. Tožba ni utemeljena.

7. V obravnavani zadevi je sporno, ali je prizadeta stranka izkazala pravni interes za udeležbo v postopku izdaje okoljevarstvenega soglasja.

8. V skladu s prvim odstavkom 51. člena ZVO-1 se v postopku presoje vplivov na okolje ugotovijo in ocenijo dolgoročni, kratkoročni, posredni ali neposredni vplivi nameravanega posega v okolje na človeka, tla, vodo, zrak, biotsko raznovrstnost in naravne vrednote, podnebje in krajino, pa tudi na človekovo nepremično premoženje in kulturno dediščino, ter njihova medsebojna razmerja.

9. Po določbi prvega odstavka 54. člena ZVO-1 se presoja vplivov na okolje izvede na podlagi poročila o vplivih nameravanega posega na okolje. Poročilo o vplivih na okolje mora med drugim vsebovati opredelitev območja, na katerem nameravani poseg povzroča obremenitve okolja, ki lahko vplivajo na zdravje ali premoženje ljudi (6. točka drugega odstavka 54. člena ZVO-1). V skladu z drugim odstavkom 64. člena ZVO-1 ima oseba, ki na tem območju stalno prebiva ali je lastnik ali drug posestnik nepremičnine, pravni interes, da zaradi varstva svojih pravic vstopi v postopek za izdajo okoljevarstvenega soglasja.

10. Izpodbijana odločitev temelji na ugotovitvi, da prizadeta stranka sicer ni določena v vplivnem območju nameravanega posega iz drugega odstavka 64. člena ZVO-1, vendar je izkazala poseg v njene pravne koristi iz 43. člena ZUP.

11. Pravna korist je neposredna, na zakon ali drug predpis oprta osebna korist (drugi odstavek 43. člena). Oseba, ki ima zaradi varstva svojih pravnih koristi pravico udeleževati se upravnega postopka, ki je bil uveden na zahtevo drugega ali po uradni dolžnosti, je stranski udeleženec (intervenient). Stranski udeleženec je samo tisti, ki varuje kakšno svojo pravno korist v upravni stvari, ki je predmet upravnega postopka, in kolikor jo v tem upravnem postopku sploh lahko varuje. Obstajati mora torej določeno razmerje stranskega udeleženca do upravne stvari, ki je predmet konkretnega upravnega postopka. To razmerje vzpostavlja materialni predpis, iz katerega je razvidno tudi, ali ima oziroma kdo ima lahko kakšno pravno korist v upravni stvari, o kateri se odloča v upravnem postopku. Tako je treba vsakomur, komur pravo priznava obstoj njegovega pravno varovanega interesa, omogočiti, da ta interes zavaruje tudi v upravnem postopku, v katerem bi bilo lahko v ta interes poseženo. Ali tak osebni, neposredni in pravno varovani interes obstaja, pa izhaja iz pravne norme in njenega namena varovanja položaja določenega posameznika. Pri presoji, ali določen predpis, ki ureja delovanje upravnega organa, podeljuje posamezniku pravico oziroma pravno varovan interes ali ne, je treba ugotoviti, ali je bil namen zakonodajalca, da z navedeno normo varuje tega določenega posameznika, ki bi si lahko z uveljavljanjem sodnega varstva izboljšal pravni položaj (tako Ustavno sodišče v odločbah št. Up-1850/08 z dne 5. 5. 2010, 10. točka obrazložitve, in U-I-165/09 z dne 3. 3. 2011, 17. točka obrazložitve).

12. Sodišče se strinja s toženko, da je prizadeta stranka zadostila zahtevi po opredelitvi okoliščin, da bo nameravani poseg povzročal obremenitve z močnimi vibracijami zaradi miniranja. V skladu s prej povedanim o presoji pravnega interesa je pravna relevantnost tega dejstva v konkretnem primeru odvisna od vsebine pravnih norm, ki urejajo postopek izdaje okoljevarstvenega soglasja. V konkretni zadevi je to Pravilnik o zahtevah za zagotavljanje varnosti in zdravja pri delu in o tehničnih ukrepih za dela pri razstreljevanju, kadar gre za raziskovanje in izkoriščanje mineralnih surovin, izvajanje drugih rudarskih del in izvajanje razstreljevalnih del v drugih dejavnostih (v nadaljevanju Pravilnik), ki se v obravnavanem primeru še uporablja na podlagi 18. točke tretjega odstavka 155. člena Zakona o rudarstvu (Ur. l. RS, št. 61/10), in na katerega se sklicujeta tako poročilo o vplivih na okolje kot prvostopenjski upravni organ. V skladu s 3. točko prvega odstavka 2. člena tega pravilnika so razstreljevalna dela vsa dela, pri katerih se z eksplozivnimi sredstvi rušijo mineralne surovine in kamenine za pridobivanje le-teh, ter izvajajo druga rušilna ali obdelovalna dela v rudarstvu in drugih dejavnostih. Po določbah 84. člena tega pravilnika se morajo razstreljevalna dela tehnološko, tehnično in organizacijsko izvajati tako, da se zagotovi varnost ljudi, naravnih in zgrajenih objektov, opreme in okolja pred vsemi možnimi učinki eksplozije, zlasti seizmičnimi učinki, razmetom odstreljenega materiala, učinki dušljivih in strupenih plinov, toplotnimi učinki razstreljevanja ter zračnim udarom. V 85. členu istega pravilnika je določeno, da je treba za vsak način razstreljevanja določiti postopek ali izdelati načrt razstreljevanja, ki mora med drugim vsebovati zaščitne in preventivne ukrepe pri izvajanju razstreljevalnih del (sedma alineja tega člena). V skladu z 89. členom Pravilnika pa je treba pred polnjenjem vrtin z razstrelivom z delovnega mesta odstraniti ali zavarovati stroje, orodje, kable, svetilna telesa in drugo ter do oddaljenosti najmanj 50 m v ravni črti od mesta razstreljevanja odstraniti vse lahko vnetljive predmete, razen v primerih, ko interni splošni akt in rudarski projekt ne določata drugače. 13. Kot namreč ugotavlja toženka, iz poročila o vplivih na okolje (poglavje 5.6) izhaja možnost, da bo zaradi nameravanega posega na nepremičnini prizadete stranke povečana obremenitev z vibracijami zaradi miniranja, čemur tožnik v tožbi konkretno ne ugovarja. Glede na navedeno je pravilna toženkina ugotovitev, da v danem primeru nameravani poseg povzroča obremenitve, ki lahko vplivajo na njene pravne koristi. V nadaljevanju tega poročila je sicer navedeno še, da ta obremenitev ne bo imela trajnih posledic in ne bo pomembno vplivala na zdravje in premoženje ljudi v primeru upoštevanja omilitvenih ukrepov, vendar je ta presoja predmet meritornega odločanja v postopku izdaje okoljevarstvenega soglasja, ne pa že odločanja o priznanju statusa stranskega udeleženca, kot pravilno ugotavlja toženka.

14. Glede na navedeno ne drži, da toženka ni upoštevala določb 17. člena ZVO-1, ki v prvem odstavku določa, da mora povzročitelj onesnaževanja izvesti ukrepe, potrebne za preprečevanje in zmanjšanje onesnaževanja, tako da njegove emisije v okolje ne presegajo predpisanih mejnih vrednosti, saj so ti ukrepi določeni v navedenem Pravilniku. Tudi dejstvo, da predpisov o mejnih vrednostih vibracij ni in so v poročilu o vplivih na okolje upoštevani standardi dovoljenih vibracij iz avstrijskih (ONORM S 9020) in nemških standardov (DIN 4150), na to odločitev ne vpliva, saj to ne pomeni, da se po naši ureditvi okolje lahko neomejeno obremenjuje, niti ne pomeni, da je zato mogoče presojo vplivov na okolje s tega vidika avtomatično šteti za opravljeno. Sodišče pri tem opozarja na merila, ki so se vzpostavila na področju civilnega prava (prim. sodbo Višjega sodišča v Ljubljani I Cp 710/05 z dne 12. 10. 2005 in 75. člen Stvarnopravnega zakonika v povezavi s tretjim in četrtim odstavkom 133. člena Obligacijskega zakonika). Po teh merilih je z naprave prepovedana vsakršna emisija, ki presega običajno mero. Tudi v odsotnosti drugih predpisov mora zato upravni organ na podlagi teh meril ugotoviti, kakšna je običajna mera, in v primeru čezmerne obremenitve nosilcu posega naložiti ukrepe za zagotovitev takšnih tehnoloških procesov, ki ne bodo povzročali emisij čez to mero. Ker je prizadeta stranka že s tem izkazala pravni interes za udeležbo v predmetnem postopku izdaje okoljevarstvenega soglasja iz 43. in 142. člena ZUP, se sodišče do drugih razlogov za udeležbo v tem postopku ni bilo dolžno opredeljevati.

15. Neutemeljen je tudi očitek glede stroškov postopka, saj v skladu s tretjim in četrtim stavkom prvega odstavka 114. člena ZUP krije stranka (tj. tožnik) stroške stranskega udeleženca (tj. prizadete stranke), ki je s svojim zahtevkom uspel. Ker je toženka odločila zgolj o stroških pritožbenega postopka, je odločilen uspeh v tem pritožbenem postopku, v katerem je prizadeta stranka v celoti uspela.

16. Iz navedenih razlogov sodišče ugotavlja, da je izpodbijana odločba pravilna in zakonita, zato je v skladu s prvim odstavkom 63. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) tožbo zavrnilo kot neutemeljeno. Tožbene navedbe se nanašajo na izključno uporabo prava, tožnik pa tudi ni navedel nobenih novih dejstev oziroma predlagal novih dokazov, zato je sodišče v skladu s prvim odstavkom 59. člena ZUS-1 odločilo brez glavne obravnave, na seji.

17. Odločitev o stroških temelji na četrtem odstavku 25. člena ZUS-1, po katerem trpi vsaka stranka svoje stroške postopka, če sodišče tožbo zavrne.