Jedro

Otroški dodatek ni več denarna pomoč otroku, ampak gre za prejemek, namenjen zadovoljevanju potreb družine, v kateri otrok živi. Namen in tudi način dodeljevanja otroškega dodatka se je tako spremenil, da ni več pravilen pristop, ki pri določitvi preživninske obveznosti staršev upošteva otroški dodatek, odmerjen družini pred njenim razpadom glede na tedanje število članov in upoštevajoč tedanje dohodke ter premoženje članov družine.

Izrek

I. Pritožbi tožene stranke se delno ugodi in se sodba sodišča prve stopnje v točki I/3 razveljavi v delu, ki se nanaša na plačilo preživnine za čas od dneva vložitve tožbe do izdaje sodbe, ter v točki II. glede pravdnih stroškov, in se v tem obsegu zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje; sicer se pritožba tožene stranke in v celoti pritožba tožeče stranke zavrneta ter se v izpodbijanem, a nerazveljavljenem delu potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Odločitev o pritožbenih stroških se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo razvezalo zakonsko zvezo, ki sta jo pravdni stranki sklenili 8. 7. 2000 v Č. ter odločilo, da se mladoletna otroka AA in BB zaupata v vzgojo in oskrbo tožnici. Tožencu je naložilo, da od vložitve tožbe dalje za preživljanje mladoletnih otrok plačuje za vsakega mesečno preživnino v višini 170,00 EUR, višji preživninski zahtevek pa je zavrnilo. Uredilo je stike med mladoletnima otrokoma in tožencem ter zavrnilo ugovor zoper začasno odredbo z dne 20. 2. 2014. 2. Zoper takšno odločitev se pritožujeta obe pravdni stranki. Tožnica izpodbija odločitev v zavrnilnem delu in uveljavlja pritožbena razloga zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja ter zmotne uporabe materialnega prava iz prvega odstavka 338. člena Zakona o pravdnem postopku(1). Predlaga, da pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožencu prisodi obveznost plačevanja preživnine v znesku 230,00 EUR mesečno za vsakega otroka ter mu naloži povračilo njenih pravdnih stroškov. Opozarja, da je sodišče zmotno ugotovilo potrebe mladoletnih otrok, delno tudi zaradi računske pomote. Potrebe mladoletnega AA so 378,04 EUR, BB pa 364,94 EUR mesečno. V teh zneskih so upoštevane le redne vsakomesečne življenjske potrebe otrok, ni pa sodišče upoštevalo enkratnih večjih izdatkov, ki redoma nastajajo pri odraščajočih otrocih in ne znašajo manj kot 600,00 EUR letno na otroka. Prenizko je bila ocenjena postavka iz naslova stroškov za kozmetiko, v okviru katere so bili upoštevani stroški za osebno higieno, čistila, praške, mehčalce ipd., pa tudi postavke iz naslova stroškov smučanja, športa, prostega časa in razvedrila, za katere so bili neutemeljeno priznani nižji zneski od zatrjevanih in prikazanih v specifikaciji. Potrebe mladoletnih otrok v povprečju znašajo 450,00 EUR mesečno za vsakega – tak življenjski standard sta pravdni stranki otrokoma nudili tudi doslej. Graja ugotovitev sodišča prve stopnje o nekoliko slabših premoženjskih zmožnostih toženca v primerjavi z njenimi in pri tem izpostavlja, da toženec z otrokoma nima nobenega dela. Ni bilo upoštevano, da toženec še vedno pomaga svojemu stricu in letno na račun tega dela dobi za približno 1.200,00 EUR drv. Zato so njegovi dohodki, preračunani na mesečno povprečje, za 100,00 EUR višji, saj lahko drva, ki si jih prisluži z delom, tudi proda.

3. Toženec sodbo izpodbija v delu, ki se nanaša na višino mesečne preživnine, in uveljavlja vse pritožbene razloge iz prvega odstavka 338. člena ZPP. Predlaga, da pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo razveljavi in vrne zadevo v novo odločanje sodišču prve stopnje. Opozarja, da v obrazložitvi sodbe ni nikjer naveden datum, od katerega mora plačevati mesečno preživnino. Datum je naveden v izreku izpodbijane sodbe, kar pa predstavlja bistveno kršitev določb postopka, saj sodba nima razlogov o vseh odločilnih dejstvih. Slednje sicer ni odločilno; pomembno pa je, da mu je bilo naloženo plačevanje preživnine od vložitve tožbe dalje (20. 12. 2013), zato bi morala biti preživnina za mesec december 2013 ustrezno nižja – znašala bi lahko največ 1/3 preživnine, ki je določena za nadaljnje mesece. Izpostavlja svoje zatrjevanje na naroku 5. 6. 2014, da od meseca marca 2014 dalje plačuje preživnino v znesku 170,00 EUR mesečno za vsakega otroka in da znesek že plačane preživnine do zadnjega naroka (5. 6. 2014) znaša 1.020,00 EUR. Vsak mesec pa je plačal tudi režijske stroške v znesku, višjem od 100,00 EUR. O teh odločilnih dejstvih sodba nima razlogov, s čimer je bila zagrešena bistvena kršitev določb postopka, ki je vplivala na pravilnost in zakonitost izpodbijane sodbe; prav tako pa je bilo v tem delu glede preživnine za mesece od marca do maja 2014 dejansko stanje zmotno in nepopolno ugotovljeno. Oporeka postavki iz naslova nakupa koles in smučarske opreme ter smučarskih kart, ki jo je sodišče ocenilo na 22,00 EUR mesečno (športne aktivnosti), in poudarja, da navedeni strošek ne nastane vsako leto. Tožnica prejema otroški dodatek v višini 93,69 EUR mesečno oziroma približno 47,00 EUR za vsakega otroka, kar bi moralo sodišče upoštevati pri določitvi višine preživnine. Meni, da porazdelitev preživninskega bremena, ob upoštevanju dejstva, da ima tožnica za približno 20 % višje dohodke in premoženje – hišo, medtem ko on posebnega premoženja nima, ni pravilna. Je le lastnik brezvrednih nepremičnin, kar izhaja iz predloženih fotografij – gre za ničvredno podrtijo, s katero bodo nastali samo stroški rušenja. Sodišče je zato nepopolno in zmotno ugotovilo dejansko stanje glede premoženja pravdnih strank, saj on nima nobenih vrednih nepremičnin, tožnica pa ima hišo, vredno najmanj 45.000,00 EUR. Sodišče bi moralo preživninsko breme porazdeliti enakovredno med obe pravdni stranki, tako da bi vsaka od njiju nosila 50 % stroškov preživljanja mladoletnih otrok.

4. Pritožbi sta bili vročeni pravdnima strankama, ki pa nanju nista podali odgovora.

5. Pritožba tožene stranke je delno utemeljena, pritožba tožeče stranke pa ni utemeljena.

6. Zaradi zdrave rasti, skladnega osebnostnega razvoja in usposobitve za samostojno življenje in delo imajo starši pravico in dolžnost, da skrbijo za življenje, osebnostni razvoj, pravice in koristi svojih mladoletnih otrok. Preživljanje otroka je zakonska dolžnost roditeljev, ki je omejena na njihove sposobnosti in zmožnosti. Sodišče prve stopnje je pravilno opredelilo materialnopravno podlago svoje odločbe in je določbe 123., 129. in 129. a člena Zakona o zakonski zvezi in družinskih razmerjih(2) pravilno uporabilo. Po izvedenem dokaznem postopku je sodišče na eni strani ocenilo povprečne mesečne stroške za preživljanje mladoletnih otrok, na drugi strani pa premoženjsko stanje in dohodke ter druge pridobitne zmožnosti pravdnih strank. Na podlagi navedenega je utemeljeno zaključilo, da je toženec dolžan k preživljanju vsakega od otrok prispevati 170,00 EUR mesečno.

O pritožbi tožeče stranke:

7. Preživnina mora zajemati stroške življenjskih potreb otroka, zlasti stroške bivanja, hrane, oblačil, obutve, izobraževanja, oddiha, razvedrila in drugih posebnih potreb otroka. Oceno o teh potrebah je sodišče prve stopnje podalo na podlagi konkretno predstavljenih stroškov. Potrebe mladoletnih otrok je ocenilo realno; sodišče je podlago našlo v podanih trditvah ter izpovedbah pravdnih strank. Zmoten je pritožbeni očitek tožnice o napačnem izračunu potreb mladoletnih otrok. Določitev višine preživnine ne predpostavlja z matematično natančnostjo izračunanih potreb otrok, marveč gre za oceno mesečnih potreb, pri čemer se med drugim upošteva tudi starost otroka in pridobitne zmožnosti staršev. Potrebe mladoletnih otrok (AA – 328,00 EUR, BB – 314,00 EUR) so povsem realno ocenjene. Ocena teh potreb ne odstopa od povprečja in je povsem primerna starosti otrok ter dejstvu, da gre za šoloobvezna otroka. Ni razloga, da bi sodišče še posebej upoštevalo občasne enkratne izdatke, ki jih izpostavlja pritožba. Prisojena preživnina ni na spodnji meji; upoštevaje dejstvo, da potrebe otroka mesečno varirajo, pa se tudi enkratni izdatki lahko pokrivajo iz preživnine. Seveda pa se morajo tudi občasni enkratni večji izdatki prilagoditi pridobitnim zmožnostim preživninskih zavezancev.

8. Zmoten je pritožbeni očitek glede stroškovnih postavk iz naslova kozmetike ter športnih aktivnosti in razvedrila. Obe postavki sta povsem realno ocenjeni in v skladu z zmožnostmi preživninskih zavezancev. Pri tem ni toliko pomembno, koliko znaša posamezna izpostavljena postavka – bistveno je, ali skupna ocena stroškov omogoča zadovoljevanje tistih temeljnih potreb otroka, ki sta jih starša, glede na pridobitne zmožnosti, sposobna nositi.

9. Neutemeljeni so pritožbeni očitki o prenizko ocenjenih pridobitnih zmožnostih toženca. Sodišče je izhajalo iz predložene listinske dokumentacije, ki izkazuje, da ima toženec povprečno plačo v višini 750,00 EUR mesečno, upoštevaje regres pa 800,00 EUR mesečno. Ni razloga, da bi se pri njegovih dohodkih upoštevala tudi kupnina iz naslova prodaje drv, saj trditvene podlage v tej smeri ni podala nobena od pravdnih strank, toženec pa je v svoji izpovedbi poudaril, da stricu sedaj nudi pomoč v manjšem obsegu – le dve uri na mesec – za kar dobi malico. Iz izpovedbe izhaja, da stric njegove pomoči ne rabi več v tolikšni meri, ker se bo upokojil in ima zato sam več časa.

O pritožbi tožene stranke:

10. Sodišče prve stopnje je pravilno uporabilo določbo 131. c člena ZZZDR, ko je prisodilo preživnino od vložitve tožbe dalje. Bistveno je, da je kogentno zakonsko določbo upoštevalo v izreku – dejstvo, da v obrazložitvi datuma ni posebej izpostavljalo – na pravilnost in zakonitost odločitve ne vpliva. Tudi okoliščina, da je bila tožba vložena šele sredi meseca decembra, ne pomeni, da bi moralo sodišče za ta mesec določiti ustrezno nižji znesek. Upoštevaje prej citirano določbo 131. c člena se preživnina določi za naprej; to pomeni, da toženec z izpodbijano sodbo ni zavezan k plačilu preživnine pred 20. 12. 2013, marveč je treba kot čas enega meseca upoštevati obdobje od 20. v mesecu pa do 20. v naslednjem mesecu.

11. Pritožbeno sodišče je že v obrazložitvi k pritožbi tožnice izpostavilo, da je sodišče prve stopnje povsem realno – upoštevaje starost in aktivnosti otrok ter možnosti preživninskih zavezancev – ocenilo potrebe mladoletnih otrok. Znesek 22,00 EUR za športne aktivnosti je tudi po mnenju pritožbenega sodišča povsem ustrezen in še vedno v okviru finančnih zmožnosti staršev.

12. Neutemeljen in v nasprotju s sodno prakso je pritožbeni očitek v zvezi z odsotnostjo upoštevanja otroškega dodatka. V sodbi II Ips 186/2014 je Vrhovno sodišče RS poudarilo, da otroški dodatek ni več denarna pomoč otroku, ampak gre za prejemek, namenjen zadovoljevanju potreb družine, v kateri otrok živi. Namen in tudi način dodeljevanja otroškega dodatka se je tako spremenil, da ni več pravilen pristop, ki pri določitvi preživninske obveznosti staršev upošteva otroški dodatek, odmerjen družini pred njenim razpadom glede na tedanje število članov in upoštevajoč tedanje dohodke ter premoženje članov družine.

13. Tudi zatrjevanja o nepravilni porazdelitvi preživninskega bremena nimajo podlage. Toženec s sklicevanjem, da je lastnik „brezvrednih nepremičnin“, ne more uspeti. Toženec ni ovrgel ugotovitve sodišča prve stopnje, da sta obe pravdni stranki solastnika nepremičnin, kot izhajajo iz odločbe CSD Č. z dne 17. 10. 2013. Tudi sklicevanje na „brezvredne nepremičnine“ (ničvredna podrtija) ne more imeti želene teže. Odločitev sodišča, da toženec nosi nekaj več kot polovico potreb mladoletnih otrok, je kljub nekoliko nižjim dohodkom v primerjavi s tožničinimi, povsem ustrezna. Pri določitvi višine preživnine je treba poleg prihodkov staršev upoštevati tudi dejstvo, da sta otroka dodeljena v varstvo, vzgojo in oskrbo tožnici; pri njej preživita pretežni del meseca, še posebej med tednom, ko poteka glavnina obveznosti, tako da je delež vzgoje in varstva v večji meri na tožnici, kar je treba pri določitvi preživnine ustrezno ovrednotiti.

14. Utemeljen pa je pritožbeni očitek, da sodišče ni upoštevalo toženčevih navedb ter predloženih dokazov o plačilih preživnine za mesece marec, april in maj 2014. O teh plačilih sodba nima razlogov, zato je utemeljen pritožbeni očitek o obstoju bistvene kršitve določb postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, kar je vplivalo na pravilnost in zakonitost izpodbijane sodbe.

15. V ponovljenem postopku naj sodišče odpravi zagrešeno absolutno bistveno kršitev določb postopka tako, da navede razloge o odločilnih dejstvih: opredeli naj se do zatrjevanj toženca o izvedenih plačilih pred izdajo izpodbijane sodbe.

16. Zaradi zagrešene kršitve je bilo treba sodbo razveljaviti v delu, ki se nanaša na plačilo preživnine za čas od vložitve tožbe dalje do izdaje izpodbijane sodbe in zadevo vrniti sodišču prve stopnje v tem obsegu v novo sojenje (354. člen ZPP), da v smeri predhodno opisanih pomanjkljivosti dopolni razloge sodbe. V preostalem izpodbijanem, a nerazveljavljenem delu pa je bilo treba pritožbo toženca ter v celoti pritožbo tožnice zavrniti kot neutemeljeni in potrditi sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP), saj niso podani pritožbeni razlogi, ki jih izpostavljata v pritožbah, niti razlogi, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti.

17. Zaradi delne razveljavitve glede višine preživnine za čas od vložitve tožbe do izdaje izpodbijane sodbe je bilo treba posledično razveljaviti tudi odločitev o stroških pravdnega postopka. O stroških pritožbenega postopka bo odločeno s končno odločbo, kar je v skladu s 3. odstavkom 165. člena ZPP.

(1) Ur. l. RS, št. 26/1999 – s spremembami in dopolnitvami, v nadaljevanju: ZPP.

(2) Ur. l. SRS, št. 15/1976 – s spremembami in dopolnitvami, v nadaljevanju: ZZZDR.