Jedro

Presoja razlogov za odreditev pripora zaradi koluzijske nevarnosti (2. točka 1. odstavka 201. člena ZKP). Izjave potencialnih prič, ki so jih dale policiji, ne odpravljajo bojazni, da osumljenec ne bi vplival nanje in da bi neresnične izpovedbe ne mogle ovirati poteka kazenskega postopka.

Izrek

Zahteva zagovornika osumljenega M.O. za varstvo zakonitosti se zavrne.

Obrazložitev

Preiskovalni sodnik Okrožnega sodišča v Kopru je zoper M.O., ki je bil pripeljan zaradi utemeljenega suma, da je storil kaznivi dejanji zlorabe položaja po 2. odstavku 244. člena in pranja denarja po 3. odstavku v zvezi s 1. odstavkom 252. člena KZ, na podlagi 204.a člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP) odredil pripor zaradi opravičene bojazni, da bo osumljenec vplival na priče in uničil sledove kaznivih dejanj, torej iz razlogov po 2. točki 1. odstavka 201. člena ZKP. Senat istega sodišča je z izpodbijanima sklepoma zavrnil pritožbi osumljenca in njegovega zagovornika zoper ta sklep.

Zagovornik je zoper sklepe o odreditvi pripora in zavrnitvi pritožb pravočasno vložil zahtevo za varstvo zakonitosti zaradi kršitve določb kazenskega postopka po 3. točki 1. odstavka 422. člena (pravilno: 420. člena) ZKP. Trdi, da opisa dejanja osumljenca v izpodbijani v sklepih ne izpolnjujeta vseh znakov kaznivih dejanj, za katera je državni tožilec izjavil, da bo zahteval preiskavo.

Gotovinsko poslovanje med družbama K. d.d. in S.O. d.o.o. ni bilo izpeljano finančno - računovodsko korektno, toda osumljenec je edini lastnik družbe S.O. in 94 % lastnik delnic podjetja K. d.d., zato ni smiselno trditi, da je bila ena družba protipravno okoriščena na račun druge. Zaradi tega dejstva tudi ni suma, da bi osumljenec pral denar, ki naj bi ga bil z zlorabo položaja protipravno pridobil družbi S.O. d.o.o.. Izpodbijani sklepi naj se ne bi opredelili do teh ugovorov obrambe. Sklepi zmotno ugotavljajo, da bi osumljenec na prostosti vplival na priče ali uničil sledove kaznivih dejanj, saj nobena konkretna okoliščina ne kaže na takšno nevarnost. Vsi listinski dokazi so bili že pridobljeni, izjave prič pri teh kaznivih dejanjih so malo pomembne, so pa že dale izjave policiji. Pripor se ne more upravičiti s potrebo po zaslišanju osumljenčeve žene in sinov, ker so ti že povedali, da v skladu z 236. členom ZKP ne bodo pričali. Sklepi naj ne bi pojasnili, katere posebne okoliščine so kazale na koluzijsko nevarnost, nasprotno, sklep pritožbenega senata z dne 20.7.2004 celo ugotavlja, da je osumljenec "na deklaratorni ravni dejanje priznal". Sporno naj bi bilo le vprašanje, ali je ravnanje osumljenca kaznivo dejanje, to pa ne more biti razlog za odreditev pripora. Osumljenec naj bi imel resne zdravstvene težave, pripor onemogoča redno poslovanje njegovih podjetij in ogroža zaposlitev približno 150 delavcev, zato je nesorazmeren in nepotreben ukrep. Predlaga, da se pripor odpravi.

Vrhovni državni tožilec v odgovoru na zahtevo predlaga, da se ta zavrne. Okoliščina, ali je bil osumljenec osebno okoriščen s kaznivim dejanjem, ni odločilna za obstoj obravnavanih kaznivih dejanj, ugotovljeno in obrazloženo je konkretno osumljenčevo ravnanje, ki kaže na koluzijsko nevarnost. Zahteva zagovornika osumljenega M.O. za varstvo zakonitosti ni utemeljena.

Po določbah 4. odstavka 420. člena in 3. odstavka 421. člena ZKP se sme vložiti zahteva za varstvo zakonitosti zoper pravnomočno odločbo o odreditvi pripora v roku 8 dni od obdolženčevega prejema odločbe. Po določbi 1. odstavka 420. člena ZKP zahteva lahko uveljavlja kršitve kazenskega zakona in bistvene kršitve določb kazenskega postopka iz 1. odstavka 371. člena ZKP, zaradi drugih kršitev tega zakona pa le, če so vplivale na zakonitost odločbe. Po določbi 2. odstavka 202. člena ZKP mora pisni sklep o odreditvi pripora obsegati tudi kaznivo dejanje, ki ga je osumljenec obdolžen, priporni razlog, obrazložitev odločilnih dejstev, ki so narekovala odreditev pripora, zlasti razloge, iz katerih izhaja utemeljen sum, da je oseba storila kaznivo dejanje, odločilna dejstva o pripornem razlogu in razloge o neogibnosti pripora za varnost ljudi oziroma potek postopka. Pri pripornem razlogu koluzijske nevarnosti mora sklep navesti posebne okoliščine, ki opravičujejo bojazen, da bo osumljenec uničil sledove kaznivega dejanja ali vplival na priče ali udeležence.

Zahteva za varstvo zakonitosti ponavlja navedbe zagovornika v njegovi pritožbi zoper sklep o odreditvi pripora, ki jih je pritožbeni senat že zavrnil s sklepom z dne 17.7.2004, ki jim Vrhovno sodišče pritrjuje. Zahteva neupravičeno očita sklepom, da niso obrazložili utemeljenosti suma o kaznivih dejanjih in o posebnih okoliščinah, ki kažejo na koluzijsko nevarnost, smiselno tedaj, da imajo napake iz 11. točke 1. odstavka 371. člena ZKP. Sklep preiskovalnega sodnika na 2. do 6. strani obširno opisuje način storitve obeh kaznivih dejanj, ki jih je M.O. osumljen, ter navaja okoliščine, iz katerih izhaja utemeljen sum, da je osumljenec storil ti kaznivi dejanji. Sklepa pritožbenega senata z dne 17.7.2004 na 4. in 5. strani ter z dne 20.7.2004 na 3. do 6. strani pojasnjujeta soglašanje z razlogi v sklepu preiskovalnega sodnika o tem vprašanju in zavračata pritožbene trditve osumljenca in zagovornika. Bistvo kaznivega dejanja zlorabe položaja je v tem, da je osumljenec kot direktor gospodarskih družb K. d.d. in S.O. d.o.o. odredil, da se del iztržka v gotovini za prodane izdelke K. d.d. polaga na transakcijski račun družbe S.O. d.o.o., s čemer naj bi tej družbi pridobil 130.000.000 SIT protipravne premoženjske koristi. To preprosto, a nezakonito finančno operacijo naj bi zakril tako, da je nekaterim tujim kupcem po dogovoru osumljenca z njimi K. d.d. za prodane izdelke izstavljala dvojne fakture, prve, v katerih je neresnično zaračunala za 20 do 40 odstotkov nižjo vrednost prodanih izdelkov, ki jih je knjižila v svojih poslovnih knjigah ter druge, v katerih je do polne vrednosti prodanih izdelkov neresnično zaračunala montažo prodanega pohištva, čeprav teh storitev ni opravila. Teh faktur pa K. d.d. po odredbi osumljenca ni knjižila v svojih poslovnih knjigah, kupci naj bi jih plačevali v gotovini v tuji valuti na roke osumljencu, nato pa naj bi bila po njegovi odredbi tolarska protivrednost v gotovini položena na transakcijski račun družbe S.O. d.o.o. in knjižena kot prihodek iz poslovanja te družbe. S takimi neresničnimi poslovnimi listinami in vknjižbami v poslovnih knjigah obeh gospodarskih družb naj bi prikril protipraven odvzem sredstev K. d.o.o. in prenos teh sredstev v korist S.O. d.o.o. ter pravi izvor gotovine, ki je bila položena na transakcijski račun družbe S.O. d.o.o.. Takšno ravnanje osumljenca pa vsebuje znake očitanih mu kaznivih dejanj.

Nepravilna je tudi trditev, da izpodbijani sklepi ne navajajo posebnih okoliščin, ki utemeljujejo koluzijsko nevarnost. Sklep preiskovalnega sodnika na 6. do 8. strani pojasnjuje, katere konkretne okoliščine (skrivanje obremenilnih poslovnih listin pred kriminalisti, pogovori osumljenca z nekaterimi potencialnimi pričami, ki niso njegovi sorodniki, v smeri, ki bi ovirala preiskavo) utemeljujejo koluzijsko nevarnost. Sklep preiskovalnega sodnika na 8. strani utemeljeno zaključuje, da bodo nekatere potencialne priče posedovale listine v zvezi s kaznivimi dejanji, podobno kot M.F., in da bi osumljenec poskušal preprečiti sodišču, da bi te listinske dokaze pridobilo. Izpodbijani sklepi tudi navajajo, da je treba zaslišati precej prič, ki so zaradi poslovnih ali osebnih razmerij z osumljencem pod njegovim vplivom. Zato morebitne izjave potencialnih prič, ki so jih dale policiji, ne odpravljajo bojazni, da osumljenec ne bi vplival nanje in da bi neresnične izpovedbe ne mogle ovirati poteka kazenskega postopka.

Ni točna trditev, da je bil pripor odrejen zaradi bojazni, da bo osumljenec vplival na ženo in sinova. Na 6. strani sklepa preiskovalnega sodnika so naštete potencialne priče, glede katerih je obstajala koluzijska nevarnost, med temi pa ni omenjenih sorodnikov osumljenca. Tudi ni točno, da je osumljenec v pritožbi zoper sklep preiskovalnega sodnika priznal vsa dejstva, odločilna za presojo, ali je storil kaznivi dejanji in da gre le za nasprotujoča si gledanja o tem, ali takšno ravnanje predstavlja kaznivo dejanje. Osumljenec je na zaslišanju pri preiskovalnem sodniku zelo na splošno trdil, da kaznivih dejanj ni storil, da je poslovanje svojih gospodarskih družb organiziral v njihovo korist in v korist delavcev, da so bile finančne transakcije transparentne in ustrezno dokumentirane, zavrnil pa je odgovore na vprašanja preiskovalnega sodnika, državnega tožilca in zagovornika.

Ostale trditve v zahtevi uveljavljajo zmotno ugotovitev dejanskega stanja, namreč, da ne obstaja utemeljen sum o storitvi kaznivih dejanj, češ da osumljenec nima nobene osebne koristi, da ne obstajajo posebne okoliščine, ki kažejo na koluzijsko nevarnost, da takšne nevarnosti sploh ni, ker so bili vsi listinski dokazi že zbrani, priče pa so dale izjave policiji, da je osumljenec dejanske okoliščine priznal. Po izrečni določbi 2. odstavka 420. člena ZKP zmotne ugotovitve dejanskega stanja z zahtevo za varstvo zakonitosti ni mogoče uveljavljati.

Čeprav gre za vprašanja o dejanskem stanju, ki v tej fazi postopka in glede na vrsto odločbe niti niso pomembna, Vrhovno sodišče glede nagibov, ki naj bi vodili osumljenca h kaznivim dejanjem, pripominja, da ni nujno, da bi osumljenec zasledoval takojšnje in neposredno osebno okoriščenje (preko okoriščenja družbe S.O. d.o.o.), nagibi lahko zasledujejo izigravanje davčnih predpisov, brezplačno kreditiranje, izigravanje določb 433. člena Zakona o gospodarskih družbah, po katerih družbenik ne more zahtevati vračila sredstev, ki jih je posodil svoji nelikvidni ali nesolventni družbi, okoriščanje ene gospodarske družbe na račun osiromašenja druge, ki lahko povzroči ali prepreči stečaj ene ali druge, oškodovanje upnikov, prisilna poravnava, kar vse je lahko zvezano z posebnim okoriščanjem.