19. 5. 2020

SKLEP

Senat Ustavnega sodišča je v postopku za preizkus ustavne pritožbe, ki jo je vložila Ana Vitkovič, Novo mesto, ki jo zastopata Tatjana Sitar in Aleksander Sitar, odvetnica in odvetnik v Novem mestu, na seji 19. maja 2020

sklenil:

Ustavna pritožba zoper sodbo Vrhovnega sodišča št. I Ips 14439/2010 z dne 20. 11. 2014 v zvezi s sodbo Višjega sodišča v Ljubljani št. II Kp 14439/2010 z dne 14. 5. 2014 in s sodbo Okrajnega sodišča v Novem mestu št. I K 14439/2010 z dne 19. 11. 2013 se ne sprejme.

OBRAZLOŽITEV

A.

1.Pritožnica je bila s sodbo Okrajnega sodišča v Novem mestu z dne 19. 11. 2013 v četrtem ponovljenem sojenju spoznana za krivo storitve kaznivega dejanja razžalitve po prvem odstavku 169. člena Kazenskega zakonika (Uradni list RS, št. 95/04 – uradno prečiščeno besedilo – v nadaljevanju KZ). Sodišče je pritožnici izreklo pogojno obsodbo, s katero ji je določilo kazen enega meseca zapora in preizkusno dobo enega leta. Višje sodišče v Ljubljani je s sodbo z dne 14. 5. 2014 pritožbi zagovornikov pritožnice delno ugodilo tako, da je pritožnici določeno kazen enega meseca zapora znižalo na dvajset dni zapora, v ostalem delu je pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo. Vrhovno sodišče je s sodbo z dne 20. 11. 2014 zavrnilo zahtevo za varstvo zakonitosti.

2.Pritožnica v ustavni pritožbi zatrjuje kršitev 2., 14., 22. člena in prvega odstavka 23. člena Ustave ter prvega odstavka 6. člena Konvencije o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin (Uradni list RS, št. 33/94, MP, št. 7/94 – v nadaljevanju EKČP). V utemeljitev kršitve pravice iz prvega odstavka 23. člena Ustave in prvega odstavka 6. člena EKČP pritožnica med drugim navede, da je v vseh štirih postopkih na pritožbeni stopnji kot sodnica poročevalka nastopala ista sodnica, višja sodnica Milena Jazbec Lamut, in da je bila zadeva dodeljena v ponovno odločanje samo tistim sodnikom, ki naj bi odločili njej v škodo, sodnikom, ki naj bi odločili njej v korist, pa ne. Pritožnica meni, da so bile na podlagi istega dokaznega gradiva izdane vsebinsko nasprotujoče si odločitve. Višja sodnica poročevalka Milena Jazbec Lamut naj bi si že vnaprej oblikovala stališče o utemeljenosti obtožbe, zato naj njeno odločanje ne bi bilo nepristransko. Pritožnica pojasni, da je zato v zahtevi za varstvo zakonitosti uveljavljala pristranskost sodničinega odločanja, vendar naj bi Vrhovno sodišče njene ugovore v tej smeri zavrnilo, češ da je pritožnica glede njih prekludirana, ker naj ne bi pravočasno zahtevala izločitve navedene sodnice. Pritožnica se s takim stališčem Vrhovnega sodišča ne strinja in mu očita, da je materialnopravno zmotno. Priznava sicer, da izločitve sodnice Višjega sodišča prej ni zahtevala, da je to zahtevo prvič podala šele v zahtevi za varstvo zakonitosti, ker naj do prejetja sodbe sodišča druge stopnje sploh ne bi vedela, v kakšni sestavi bo odločalo to sodišče. Stališče Vrhovnega sodišča, da se na podlagi drugega odstavka 163. člena Sodnega reda (Uradni list RS, št. 17/95, 35/98, 91/98, 22/2000, 113/2000, 62/01, 88/01, 102/01, 22/02, 15/03, 75/04, 138/04, 74/05, 5/07, 82/07, 16/08, 93/08, 110/08, 117/08, 22/10, 48/11 in 15/15 – v nadaljevanju Sodni red) zadeva, ki je bila razveljavljena, ob ponovni predložitvi pritožbenemu sodišču praviloma dodeli istemu sodniku poročevalcu in da bi zato pritožnica morala pričakovati, da bo sodnica poročevalka na pritožbeni stopnji ista sodnica kot trikrat pred tem, po mnenju pritožnice ni pravilno. Zgolj na podlagi citirane določbe Sodnega reda naj pritožnica sploh ne bi mogla uveljavljati izločitve sodnice, saj naj ne bi vedela, kako bo sestavljen senat in da bo ista sodnica tudi ponovno sodnica poročevalka v njeni zadevi. Izločitev naj bi se lahko zahtevala šele tedaj, ko se izve za sodnika, v čigar nepristranskost se dvomi. Pritožnica meni, da od nje ni bilo mogoče pričakovati, da bi o sestavi senata, ki bo odločal o njeni pritožbi, opravila ustrezne poizvedbe pri sodišču. Njena pasivnost naj namreč ne bi odvezovala sodnika, da po uradni dolžnosti pazi na okoliščine, ki bi lahko vodile v dvom o njegovi nepristranskosti. V utemeljitev zatrjevane kršitve se pritožnica sklicuje tudi na sodno prakso Evropskega sodišča za človekove pravice (v nadaljevanju ESČP), in sicer na sodbi v zadevah Hauschildt proti Danski z dne 24. 5. 1989 ter Ekeberg in drugi proti Norveški z dne 31. 7. 2007.

B.

3.Skladno z drugim odstavkom 55.b člena Zakona o Ustavnem sodišču (Uradni list RS, št. 64/07 – uradno prečiščeno besedilo, 109/12 in 23/20 – v nadaljevanju ZUstS) se ustavna pritožba sprejme v obravnavo, če gre za kršitev človekovih pravic ali temeljnih svoboščin, ki je imela hujše posledice za pritožnika (prva alineja), ali če gre za pomembno ustavnopravno vprašanje, ki presega pomen konkretne zadeve (druga alineja).

4.Pritožnici je bila izrečena pogojna obsodba z določeno kaznijo dvajsetih dni zapora in s preizkusno dobo enega leta. Sodišče pritožnici z izrekom pogojne obsodbe ni naložilo posebnih pogojev, varnostnega ukrepa ali morebiti katerekoli druge obveznosti, saj ni šlo za kaznivo dejanje, pri katerem bi bila taka obveznost izrecno določena že v zakonu. Ob povedanem izpodbijane sodbe sodišč v konkretnem primeru (tudi če bi bile z njimi kršene človekove pravice – glede tega se Ustavnemu sodišču ni treba opredeljevati) ne morejo imeti hujših posledic za pritožnico. Poleg tega pritožnica v ustavni pritožbi tudi ne zatrjuje nastanka hujših posledic. Pritožnica ne navede, v čem naj bi slednje dejansko tudi bile, prav tako ne trdi, da je sodišče izrečeno pogojno obsodbo preklicalo oziroma da je morala prestati kazen zapora, kar bi pomenilo, da je prišlo do posega v njeno pravico do osebne svobode iz prvega odstavka 19. člena Ustave.

5.Prav tako od odločitve Ustavnega sodišča v obravnavanem primeru ne bi bilo pričakovati rešitve pomembnega ustavnopravnega vprašanja, ki presega pomen konkretne zadeve. Po presoji senata Ustavnega sodišča ustavna pritožba tovrstnih vprašanj ustavnopravnega pomena, do katerih se Ustavno sodišče še ne bi opredelilo (vsebina pravic iz 22. člena in prvega odstavka 23. člena Ustave), sicer ne odpira. Vendar je bilo glede na očitke pritožnice o kršitvi njene pravice do nepristranskega sodnika iz prvega odstavka 23. člena Ustave in prvega odstavka 6. člena EKPČ za odločitev o tej zadevi treba počakati do odločitve Ustavnega sodišča v zadevi št. Up-96/15, U-I-208/18. Ustavno sodišče je z odločbo št. Up-96/15, U-I-208/18 z dne 12. 3. 2020 (Uradni list RS, št. 55/20) ugotovilo, da je 41. člen Zakona o kazenskem postopku (Uradni list RS, št. 32/12 – uradno prečiščeno besedilo, 47/13, 87/14, 66/17 in 22/19 – v nadaljevanju ZKP) v neskladju s prvim odstavkom 23. člena Ustave in je iz tega razloga izpodbijano sodbo Vrhovnega sodišča tudi razveljavilo ter zadevo vrnilo temu sodišču v novo odločanje. Med drugim je Ustavno sodišče v 16. točki obrazložitve navedene odločbe zapisalo naslednje: "Ko niso izpolnjeni pogoji iz prvega odstavka 378. člena ZKP[1] in ne gre za odločanje na obravnavi, zakon ne vsebuje določbe, ki bi nedvoumno določala način, kako se lahko stranka seznani s poimensko sestavo senata, ki bo odločal o pritožbi, hkrati pa jo prekludira pri uveljavljanju pravice zahtevati izločitev sodnika, če tega ne stori pred izvedbo seje senata. Zato zakonska ureditev pritožnikom v kazenskih zadevah, kljub izrecni ustavni zahtevi, da lahko le zakon ureja način uresničevanja človekove pravice, kadar se ta glede na njeno naravo ne more uresničevati že na podlagi Ustave (drugi odstavek v zvezi s prvim odstavkom 15. člena Ustave), ne zagotavlja učinkovitega uresničevanja pravice do nepristranskega sodnika iz prvega odstavka 23. člena Ustave in je z njo v neskladju. Prekluzija sama po sebi ni protiustavna. Protiustavno je to, da zakon ne vsebuje pravila, ki bi bodisi zavezoval sodišče bodisi stranki nalagal breme ustreznega ravnanja zaradi predhodne seznanitve s poimensko sestavo senata, da bi se prekluzija lahko uveljavila. Gre za primer, ko zakon nečesa, kar je ustavnopravno nujno treba urediti, ne ureja. Zato je Ustavno sodišče v skladu s prvim odstavkom 48. člena ZUstS izdalo ugotovitveno odločbo. Protiustavnost je umestilo v 41. člen ZKP, ker iz njega izhaja prekluzija pri uveljavljanju pravice (1. točka izreka). Zakonodajalec pa ima proste roke, kam bo umestil odpravo ugotovljene protiustavnosti, za katero mu je Ustavno sodišče na podlagi drugega odstavka 48. člena ZUstS določilo rok enega leta (2. točka izreka)". Glede na navedeno se je bilo treba opredeliti do navedb pritožnice, s katerimi uveljavlja, da ji pravica do nepristranskega odločanja ni bila zagotovljena.

6.Vrhovno sodišče je pritožnici glede njenega očitka o pristranskosti višje sodnice Milene Jazbec Lamut pojasnilo, da je bila ta sodnica v obravnavani kazenski zadevi sodnica poročevalka kar štirikrat. Njene izločitve iz razloga pristranskosti naj ne bi zahteval nihče do sedaj oziroma šele iz (zadnje) vložene zahteve za varstvo zakonitosti naj bi se dalo razbrati, da naj sodnica v ponovljenih postopkih ne bi odločala nepristransko, saj naj bi si že pri prvih razveljavitvah oprostilnih sodb izoblikovala stališče o obsojenkini krivdi. Vrhovno sodišče je nadalje navedlo, da v konkretni zadevi pritožnica sicer res ni zahtevala javne seje ali opravila poizvedb o sestavi senata, vendar je v drugem odstavku 163. člena Sodnega reda (podzakonskega akta, objavljenega v Uradnem listu Republike Slovenije, torej akta, ki bi ga morala kvalificirana obramba, kar zagovornik vsekakor je, poznati) jasno navedeno, da se zadeva, ki je bila razveljavljena, ob ponovni predložitvi pritožbenemu sodišču praviloma dodeli istemu sodniku poročevalcu. Po oceni Vrhovnega sodišča je bilo poleg tega treba upoštevati tudi dejstvo, da je sodnica poročevalka Milena Jazbec Lamut, preden je odločala v sodbi, ki je bila izpodbijana z zahtevo za varstvo zakonitosti, odločala v obravnavani kazenski zadevi že trikrat. To naj bi pomenilo, da so stranke morale razumno pričakovati, da bo pritožba (ne glede na določbe Sodnega reda) ponovno dodeljena isti sodnici poročevalki in da bi zato lahko pred sejo senata zahtevale izločitev sodnice iz razloga pristranskosti. Ker naj tega pritožnica ne bi storila, čeprav naj bi glede na predhodno navedeno to možnost vsekakor imela, naj bi bila pri uveljavljanju te kršitve prekludirana. Kot je pritožnici pojasnilo Vrhovno sodišče, tega očitka zato ni vsebinsko obravnavalo.

7.Primer pritožnice pa je glede okoliščin, ki so spremljale zahtevo po izločitvi sodnice Višjega sodišča po dejstveni plati, torej po razlagi dejstev, ki jih vsebuje stališče Vrhovnega sodišča, namreč v bistvenem drugačen od primera, na katerega se nanaša stališče Vrhovnega sodišča v zadevi št. Up-96/15, U-I-209/18. Od navedene zadeve se obravnavana ustavna pritožba namreč bistveno razlikuje v tem, da je šlo v obravnavanem primeru že za četrto ponovljeno sojenje na pritožbeni stopnji in da je v vseh treh sojenjih pred tem kot sodnica poročevalka sodila ista sodnica kot v četrtem sojenju. Pritožnica je torej lahko vnaprej utemeljeno pričakovala, da ji bo tudi v četrto kot sodnica poročevalka sodila ista višja sodnica kot trikrat pred tem. Zato je v taki situaciji dopustno zagovarjati stališče, da je bilo pričakovanje, da bo omenjena višja sodnica ponovno odločala o pritožničini zadevi, že na meji gotovosti (in ne zgolj verjetnosti). V takem položaju pa je od aktivne obrambe zato mogoče utemeljeno pričakovati, da pravočasno postavi zahtevo za izločitev,[2] saj je bilo pričakovanje, da bo tudi v četrtem odločanju poimenska sestava senata Višjega sodišča enaka, povsem razumno.

8.Senat Ustavnega sodišča ustavne pritožbe ni sprejel v obravnavo, ker niso izpolnjeni pogoji iz drugega odstavka 55.b člena ZUstS.

C.

9.Senat Ustavnega sodišča je sprejel ta sklep na podlagi drugega odstavka 55.b člena ZUstS v sestavi: namestnik predsednika senata DDr. Klemen Jaklič ter člana dr. Marijan Pavčnik in dr. Katja Šugman Stubbs. Sklep je sprejel soglasno.

DDr. Klemen Jaklič

Namestnik predsednika senata

[1]Ustavnemu sodišču se za potrebe odločitve v tej zadevi ni bilo treba spustiti v vprašanje, ali obvestilo, izdano na tej podlagi, vsebuje tudi poimensko sestavo senata, ki bo odločal o pritožbi. Spoštovanje pravice do nepristranskega sojenja namreč ne more biti odvisno od tega, ali stranka navzočnost na seji zahteva, ali pa od ocene, da bi bilo to koristno za razjasnitev stvari, ki jo sprejme sodišče sámo. Poleg tega okoliščine ustavne pritožbe, v postopku odločanja katere je bil začet postopek za oceno ustavnosti 41. člena ZKP, ne izhajajo iz dejanskega stanu, ki bi ustrezal pogojem iz prvega odstavka 378. člena ZKP.

[2]Primerjaj sodbo ESČP v zadevi Hit, d.d., Nova Gorica proti Sloveniji z dne 5. 6. 2014, 29. točka obrazložitve.