Jedro

Obdolženčev zagovor, da naj bi le stal zraven avtomobila in da ga ni poškodoval, je bil ovržen s prepričljivo izpovedbo očividca, ki je obdolženca zalotil pri izvršitvi kaznivega dejanja.

Izrek

Pritožba obdolženega I.Š. se zavrne kot neutemeljena in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obdolženec je dolžan plačati kot stroške pritožbenega postopka povprečnino 5.000,00 SIT.

Obrazložitev

Obdolženi I.Š. je bil z izpodbijano sodbo spoznan za krivega kaznivega dejanja poškodovanja tuje stvari po 1. odstavku 177. člena KZ RS, za katekro mu je bila izrečena pogojna obsodba ter na podlagi navedene zakonske določbe določena kazen 3 mesece zapora s preizkusno dobo enega leta in z nadaljnjim posebnim pogojem, da v roku 3 mesecev po pravnomočnosti sodbe povrne oškodovancu 1.000 DEM v protivrednosti 72.000,00 SIT, sicer bo pogojna obsodba preklicana. Obdolžencu so bili naloženi v plačilo stroški kazenskega postopka. Oškodovancu pa je bil prisojen premoženjskopravni zahtevek v višini 1.000 DEM oz.

protivrednosti 72.000 SIT z obrestmi, ki tečejo do dneva plačila.

Proti navedeni sodbi se je pritožil obdolženec, ki izrecno ne navaja pritožbenega razloga in tudi ne predloga, iz vsebine njegove pritožbe pa je mogoče razbrati, da uveljavlja zmotno ugotovitev dejanskega stanja.

Pritožba ni utemeljena.

Obdolženec v pritožbi pravzaprav le ponavlja svoj zagovor in ne navaja nobenih dejstev ali dokazov, s katerimi bi lahko izpodbil dokazno oceno izpodbijane sodbe. Njegov zagovor, da naj bi le stal ob oškodovančevem vozilu in da ga ni poškodoval, je sodišče prve stopnje prepričljivo ovrglo na podlagi izpovedbe očividca dogodka T. B.. Ta je namreč obdolženca zalotil pri dejanju in videl, da je obdolženec najprej gledal okoli sebe, zatem pa z roko potegnil po avtomobilu, pri čemer je priča zaslišal šum oziroma škrtanje, iz česar je sklepal, da je obdolženec z nekim trdim predmetom praskal po vozilu, videl pa je tudi, da je obdolženec iz tega predmeta, ki ga je imel v roki otresel barvo oziroma lak. Takoj zatem se je tudi prepričal, da je bilo vozilo res popraskano.

Sodišče prve stopnje ni imelo prav nobenega razloga za dvom v verodostojnost omenjene priče, zlasti še, ker se njeno pričevanje ujema tudi z izpovedbo oškodovanca. Zgolj zato, ker priča T.B. ni mogel natančneje opisati ostrega predmeta, s katerim je obdolženec poškodoval osebni avtomobil, tej priči ni mogoče odreči verodostojnosti.

Spričo navedenega je sodišče druge stopnje pritožbo obdolženca zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

Ob preizkusu izpodbijane sodbe glede določbe 379. člena ZKP je sodišče druge stopnje ugotovilo, da je bila obdolžencu glede na ugotovljene okoliščine izrečena primerna kazenska sankcija, pri kateri je bila pravilno upoštevana obdolženčeva neoporečnost in siceršnja urejenost, na drugi strani pa tudi dejstvo, da povzročena škoda ni bila ravno majhna. Izrečena pogojna obsodba je bila upravičeno zaostrena še z nadaljnjim pogojem, da mora obdolženec oškodovancu v roku treh mesecev po pravnomočnosti sodbe povrniti povzročeno škodo.

Ker obdolženec s pritožbo ni uspel, je dolžan plačati tudi stroške pritožbenega postopka, ki so bili odmerjeni po enakih kriterijih kot na prvi stopnji (1. odst. 98. člena ter 101. člen ZKP).

Pravna podlaga za uporabo predpisov bivše SFRJ, (ZKP in KZ SFRJ) navedenih v tej odločbi je podana v 4. členu Ustavnega zakona za izvedbo Temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije (Ur. list RS št. 1/91-I z dne 25.6.1991).