Jedro

Zakon o določitvi minimalne plače in o načinu usklajevanja plač (ZDMPNU), ki je pričel veljati 5.7.1997, je v 3. čl. določil način usklajevanja izhodiščnih plač, določenih s kolektivnimi pogodbami, pri čemer je v 2. odst. 1. čl. med drugim dopuščal drugačno ureditev načina usklajevanja izhodiščne plače s socialnim sporazumom. Z dnem uveljavitve ZMPUPR, to je s 26.5.1999, je ZDMPNU prenehal veljati, kar je izrecno določil 1. odst. 26. čl. ZMPUPR in je zato tega dne prenehal veljati tudi zakonsko določen način usklajevanja izhodiščnih plač, opredeljen v 3. čl. ZDMPNU. 8. čl. ZMPUPR je določil, da se plače (izhodiščne plače po kolektivnih pogodbah in osnove za določanje plač) za naslednji mesec po uveljavitvi davka na dodano vrednost (v nadaljnjem besdilu DDV) uskladijo za 85% rasti cen življenjskih potrebščin od vključno januarja 1999 do konca meseca pred uveljavitvijo DDV. Zakon o DDV (ZDDV), ki je pričel veljati 7.1.1999, je DDV uvedel s 1.7.1999 (80. čl. ZDDV). Ker je 8. čl. ZMPUPR določil način usklajevanja izhodiščnih plač po kolektivnih pogodbah in osnov za določanje plač za naslednji mesec po uveljavitvi DDV, način usklajevanja izhodiščnih plač za čas od 26.5.1999 do 30.6.1999 ni bil zakonsko reguliran v ZMPUPR. V navedenem obdobju bi se morale izhodiščne plače pri nasprotnem udeležencu v navedenem obdobju usklajevati na način, kot je bil opredeljen v kolektivnih pogodbah, sklenjenih med predlagateljem in nasprotnim udeležencem.

Izrek

1. Pritožbi predlagateljev se delno ugodi in se izpodbijana sodba sodišča prve stopnje spremeni tako, da se glasi: "Ugotovi se kršitev Kolektivne pogodbe D. d.d. in Novinarske kolektivne pogodbe za novinarje D. d.d. glede usklajevanja plač in se naloži nasprotnemu udeležencu, da uskladi izhodiščne plače delavcev v skladu z dogovorjeno revalorizacijo plač v kolektivnih pogodbah za obdobje od 26.5.1999 do 30.6.1999 v 8 dneh in pod izvršbo, v preostalem pa se zahtevek predlagateljev, da se nasprotnemu udeležencu naloži uskladitev izhodiščnih plač delavcem v skladu z dogovorjeno revalorizacijo plač v kolektivnih pogodbah po 1.7.1999, zavrne."

2. V preostalem se pritožba zavrne in se v nespremenjenem delu potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

: Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje zavrnilo predlog predlagateljev za ugotovitev kršitev kolektivnih pogodb, sklenjenih med predlagateljema in nasprotnim udeležencem, glede usklajevanja plač in naložitve uskladitve izhodiščnih plač delavcev v skladu z dogovorjeno revalorizacijo plač v kolektivnih pogodbah za obdobje od 26.5.1999 dalje.

Zoper navedeno sodbo se pritožujeta predlagatelja iz pritožbenega razloga zmotne uporabe materialnega prava in predlagata pritožbenemu sodišču, da pritožbi ugodi, prvostopno sodbo razveljavi in predlogu za sodno varstvo v celoti ugodi, podredno pa, da zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo odločanje. V pritožbi navajata, da je zmotna ugotovitev sodišča prve stopnje, da predstavlja Zakon o minimalni plači, o načinu usklajevanja plač in o regresu za letni dopust za obdobje 1999-2001 (ZMPUPR) kogentni predpis glede pravic delavcev in da delodajalcem ne omogoča izplačevanje višjih plač in drugih prejemkov iz delovnega razmerja, kot jih določa zakon. Po stališču pritožbe je ZMPUPR uvedel le minimum pravic, ki pa so lahko pri delodajalcu, ki dobro posluje in ima dobiček, urejene drugače, to je bolj ugodno za delavce. 2. odst. 1. čl. ZMPUPR je določil, da se lahko minimalna plača in način usklajevanja plač s socialnim sporazumom uredita drugače, vendar ne manj ugodno, kot to določa zakon. Že iz te določbe izhaja, da zakon predstavlja minimum pravic za delavce in ne maksimum, kot to navaja prvostopenjsko sodišče. Možnost drugačne ureditve elementov plačne politike v kolektivnih pogodbah je dopuščal tudi Dogovor o politiki plač v obdobju 1999-2001, na katerega se sklicuje ZMPUPR, in sicer v II. poglavju, saj je socialne partnerice celo napotil k novim pogajanjem glede dogovora o določanju in izplačevanju plač. Nasprotni udeleženec bi moral spoštovati določila podpisanih in veljavnih kolektivnih pogodb, ali pa bi jih moral odpovedati s pravno formalno predvidenim postopkom in predlagatelja obvestiti, da bo uporabljal za usklajevanje plač novo sprejeti zakon, to je ZMPUPR, in ne več kolektivnih pogodb. Ker tega nasprotni udeleženec ni storil, sta kolektivni pogodbi veljavni.

Nasprotni udeleženec je podal odgovor na pritožbo, v katerem predlaga zavrnitev pritožbe predlagateljev kot neutemeljene in potrditev sodbe sodišča prve stopnje, saj je prvostopenjsko sodišče pri odločitvi o utemeljenosti zahtevka predlagateljev pravilno uporabilo materialno pravo. ZMPUPR, ki na podlagi 2. čl. velja za vse delodajalce, ki zaposlujejo delavce v RS, in za vse pri njih zaposlene delavce, v 25. čl. v zvezi z 2. odst. 26. čl. ne dopušča uporabe obeh podjetniških kolektivnih pogodb v tistih delih, ki so v nasprotju z zakonom. Določili 2. čl. in 2. odst. 26. čl. zakona sta brezpogojni in omejujeta kakršnokoli avtonomijo socialnih partnerjev. Dispozitivnost določila 2. odst. 1. čl. ZMPUPR še ne pomeni, da je možno poleg zakona in socialnega sporazuma uporabljati kolektivno pogodbo v obsegu, ki bi bil v nasprotju z zakonom in socialnim sporazumom - Dogovorom o politiki plač za obdobje 1999-2001. Kolektivne pogodbe so kot avtonomni pravni vir podrejene državnim pravnim virom, saj iz 1. odst. 112. čl. Zakona o delovnih razmerjih izhaja, da se pravice, obveznosti in odgovornosti delavcev in delodajalcev podrobno urejajo s kolektivno pogodbo v skladu s tem zakonom, predpisi, izdanimi na njegovi podlagi in drugimi predpisi. Avtonomija pravnega urejanja kolektivnih pogodb je hierarhično podrejena zakonu, saj v skladu z ustavno ureditvijo edino zakon uvaja in ureja pravice in dolžnosti subjektov.

Pritožba je delno utemeljena.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijano sodbo v mejah uveljavljanega pritožbenega razloga, pri čemer je po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb postopka iz 2. odst. 350. čl. Zakona o pravdnem postopku (Ur. l. RS, št. 26/99 - v nadaljevanju ZPP). Pri tem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje bistvenih kršitev določb postopka iz 1., 2., 6., 7., 8., 11., 12. in 14. tč. 2. odst. 339. čl. ZPP ni storilo, vendar pa je na pravilno ugotovljeno dejansko stanje delno zmotno uporabilo materialno pravo, ko je določilo 8. čl. Zakona o minimalni plači, o načinu usklajevanja plač in o regresu za letni dopust v obdobju od 1999-2001 (Ur. l. RS, št. 39/99, 124/2000 - v nadaljevanju ZMPUPR) upoštevalo tudi v obdobje od 26.5.1999 do 30.6.1999. Zato je sprejelo deloma napačno odločitev o zahtevku predlagateljev.

Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je ZMPUP v 8. čl. določil način usklajevanja izhodiščnih plač po kolektivnih pogodbah in osnov za določanje plač za naslednje mesece po uveljavitvi zakona o davku na dodano vrednost. Ker je bil davek na dodano vrednost uveljavljen s 1.7.1999, ZMPUPR nasprotnega udeležeca v obdobju od 26.5.1999 do 30.6.1999 glede na usklajevanje izhodiščnih plač in osnov za določanje plač ni zavezoval. Z ozirom na to je sodišče prve stopnje zmotno uporabilo materialno pravo v delu, ko je, sklicujoč se na določbo ZMPUPR, zavrnilo predlog predlagateljev za usklajevanje izhodiščnih plač po kolektivnih pogodbah tudi za obdobje od 26.5.1999 do 3.6.1999. Sodišče prve stopnje je v izpodbijani sodbi ugotovilo, da se določb obeh kolektivnih pogodb, ki sta jih sklenila predlagatelja z nasprotnim udeležencem in ki se nanašajo na usklajevanje plače, ne more uporabljati. 2. odst. 26. čl. ZMPUPR je izrecno izključeval uporabo tistih določb kolektivnih pogodb in drugih predpisov, ki so v nasprotju s tem zakonom. Pritožbeno sodišče soglaša s stališčem sodišča prve stopnje, da je s prehodno določbo 2. odst. 26. čl. ZMPUPR zakonodajalec za čas veljavnosti tega zakona (zakon je pričel veljati 26.5.1999) izključil uporabo tistih določb kolektivnih pogodb in drugih predpisov, ki so z njim v nasprotju. V skladu s 25. čl. ZMPUPR so se določbe tega predpisa, ki so se nanašale na usklajevanje plač, uporabljale do 30.6.2001, z novelo ZMPUPR (Ur. l. RS, št. 48/2001), ki je stopila v veljavo 14.6.2001, pa je bila med drugim uporaba zakonskih določb o načinu usklajevanja plač podaljšana do 31.1.2002. Zakonsko določen način usklajevanja plač, kot izhaja iz ZMPUPR, je z ozirom na 2. čl., ki je določal njegovo veljavnost za vse delodajalce, ki zaposlujejo delavce v RS in za vse pri njih zaposlene delavce in ob upoštevanju že omenjenih 25. čl. in 2. odst. 26. čl., po ugotovitvi pritožbenega sodišča veljal tudi za usklajevanje izhodiščnih plač pri nasprotnem udeležencu, in sicer za obdobje, kot je bilo določeno v zakonu. Glede na prehodne določbe zakona, ki so izrecno izključevale uporabo tako kolektivnih pogodb kot tudi drugih predpisov, ki so z njim v nasprotju, je potrebno zaključiti, da drugačen način usklajevanja izhodiščnih plač, kot ga je določal zakon, ni bil dopusten. Do drugačnega načina usklajevanja izhodiščnih plač (vendar ne manj ugodno, kot je to določal zakon) bi lahko prišlo, če bi to področje socialni partnerji s socialnim sporazumom drugače uredili (2. odst. 1. čl. ZMPUPR). Zakon je torej med drugim kogentno določil način usklajevanja izhodiščnih plač z edino izjemo, da se lahko način usklajevanja plač s socialnim sporazumom uredi drugače, vendar ne manj ugodno od zakona. Določb kolektivnih pogodb o načinu usklajevanja plač (med drugim tudi določb kolektivnih pogodb, ki sta jih sklenila predlagatelja z nasprotnim udeležencem) v obdobju, za katero je zakon določil drugačen način usklajevanja izhodiščnih plač, ni bilo mogoče uporabiti.

V Dogovoru o politiki plač za obdobje 1999-2001 (Ur. l. RS, št. 22/99 - v nadaljevanju Dogovor), ki je bil sprejet 24.3.1999 in objavljen v Ur. l. dne 2.4.1999, torej pred objavo in uveljavitvijo ZMPUPR, so se socialni partnerji dogovorili, da mora v času veljavnosti tega Dogovora vsak delodajalec pri vodenju plačne politike upoštevati skupno dogovorjena merila in načela politike plač iz tega Dogovora tudi glede usklajevanja izhodiščnih plač, pri čemer so se partnerji strinjali, da je mogoča tudi drugačna ureditev ostalih elementov plačne politike v veljavnih kolektivnih pogodbah pod pogojem, da je njihova sprememba dosežena s soglasjem socialnih partnerjev. V poglavju III/1 Dogovora je bilo dogovorjeno usklajevanje plač kot eden od skupno dogovorjenih elementov plačne politike (poleg plač zaposlenih, za katere ne veljajo kolektivne pogodbe; plač iz naslova rezultatov poslovanja; minimalne plače; regresa za letni dopust). Ob upoštevanju navedenega po stališču pritožbenega sodišča ni mogoče pritrditi pritožbeni navedbi predlagateljev, da je citirani dogovor določil, da je možna drugačna ureditev vseh elementov plačne politike v veljavnih kolektivnih pogodbah.

V 6. tč. III. poglavja navedenega Dogovora so se partnerji strinjali, da Vlada z zakonom in ustreznimi podzakonskimi akti zagotovi izvajanje in nadzor nad izvajanjem v tem dogovoru opredeljene politike. Iz tega izhaja, da določbe Dogovora same po sebi brez ustreznega zakona in podzakonskih aktov niso imele značilnosti prisilnega predpisa, ki bi neposredno zavezoval delodajalce pri izvajanju dogovora plačne politike v obdobju 1999-2001. Po 112. čl. Zakona o delovnih razmerjih (Ur. l. RS, št. 14/90, 5/91, 71/93 - v nadaljevanju ZDR) se s kolektivno pogodbo v skladu z navedenim zakonom, predpisi, izdanimi na njegovi podlagi in drugimi predpisi, podrobneje urejajo pravice, obveznosti in odgovornosti delavcev, zaposlenih v organizaciji oz. pri delodajalcih ter pravice in obveznosti organizacij oz. delodajalcev. Ker je zakon pravni akt močnejše pravne veljave kot kolektivna pogodba, se v primeru, če zakon kogentno opredeli urejanje določenega področja na drugačen način, kot pa je bil določen s kolektivno pogodbo, uporabljajo določbe zakona. Glede na to je neutemeljena pritožbena navedba predlagateljev o tem, da bi moral nasprotni udeleženec še posebej odpovedati kolektivno pogodbo po postopku in na način, kot je s kolektivno pogodbo predviden. Posledično je tako neutemeljena tudi pritožbena navedba, da se zaradi te opustitve nasprotnega udeleženca še vedno uporabljajo določbe kolektivne pogodbe, kljub temu da niso v skladu z ZMPUPR. Navedeno stališče potrjuje tudi 23. čl. ZMPUPR, ki je uvrščen v poglavje kazenskih določb, po katerem se med drugim z denarno kaznijo najmanj 500.000,00 SIT za prekršek kaznuje delodajalec (razen državnega organa in organa lokalne skupnosti), ki usklajuje plače zaposlenih v nasprotju z 8., 9., 10., 11., 12., 13., 14. in 15. čl. tega zakona. Citirani členi so določali usklajevanje plač in izplačevanje dodatka v letu 1999 in usklajevanje plač v letu 2000 in 2001. Po ugotovitvi pritožbenega sodišča pa je utemeljena pritožba predlagateljev glede načina usklajevanja plač v obdobju od 26.5.1999 do 30.6.1999. Zakon o določitvi minimalne plače in o načinu usklajevanja plač (Ur. l. RS, št. 40/97, 9/98 - v nadaljevanju ZDMPNU), ki je pričel veljati 5.7.1997, je v 3. čl. določil način usklajevanja izhodiščnih plač, določenih s kolektivnimi pogodbami, pri čemer je v 2. odst. 1. čl. med drugim dopuščal drugačno ureditev načina usklajevanja izhodiščne plače s socialnim sporazumom. Z dnem uveljavitve ZMPUPR, to je s 26.5.1999, je ZDMPNU prenehal veljati, kar je izrecno določil 1. odst. 26. čl. ZMPUPR. Tega dne je torej prenehal veljati tudi zakonsko določen način usklajevanja izhodiščnih plač, opredeljen v 3. čl. ZDMPNU. 8. čl. ZMPUPR je določil, da se plače (izhodiščne plače po kolektivnih pogodbah in osnove za določanje plač) za naslednji mesec po uveljavitvi davka na dodano vrednost (v nadaljnjem besedilu DDV) uskladijo za 85 % rasti cen življenjskih potrebščin od vključno januarja 1999 do konca meseca pred uveljavitvijo DDV. Zakon o DDV (Ur. l. RS, št. 89/98 - v nadaljevanju ZDDV), ki je pričel veljati 7.1.1999, je DDV uvedel s 1.7.1999 (80. čl. ZDDV). Ker je 8. čl. ZMPUPR določil način usklajevanja izhodiščnih plač po kolektivnih pogodbah in osnov za določanje plač za naslednji mesec po uveljavitvi DDV, pritožbeno sodišče zaključuje, da način usklajevanja izhodiščnih plač za čas od 26.5.1999 do 30.6.1999 ni bil zakonsko reguliran v ZMPUPR. Z ozirom na to bi se morale izhodiščne plače pri nasprotnem udeležencu v navedenem obdobju usklajevati na način, kot je bil opredeljen v kolektivnih pogodbah, sklenjenih med predlagateljem in nasprotnim udeležencem. Glede na navedeno je bila odločitev sodišča prve stopnje zaradi zmotne uporabe materialnega prava za to obdobje napačna.

Ker sodišče prve stopnje bistvenih kršitev določb postopka, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti, ni storilo, je pa na ugotovljeno dejansko stanje delno zmotno uporabilo materialno pravo, je pritožbeno sodišče pritožbi predlagateljev delno ugodilo in na podlagi 4. tč. 358. čl. ZPP izpodbijano sodbo delno spremenilo, medtem ko je v preostalem delu na podlagi 353. čl. ZPP pritožbo predlagateljev zavrnilo kot neutemeljeno in v nespremenjenem delu potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje.