Jedro

Ker vse pravice in obveznosti po pogodbi o zaposlitvi v trenutku prehoda preidejo z delodajalca prenosnika na delodajalca prevzemnika oziroma ker možnost drugačnega dogovora ni predvidena, je morebitna nova pogodba o zaposlitvi, ki jo delavec ob prenosu sklene z delodajalcem prevzemnikom v nasprotju z zakonom in nična.

Izrek

Pritožbi se delno ugodi in se izpodbijana sodba: - v delu, ki se nanaša zavrnitev zahtevka za ugotovitev nezakonitosti pogodbe o zaposlitvi z dne 18.1.2006 spremeni tako, da se v tem delu glasi glasi: "Ugotovi se, da je pogodba o zaposlitvi med tožnikom in toženo stranko z dne 18.1.2006 nezakonita," - v delu, ki se nanaša na zavrnitev zahtevka za priznanje vseh pravic iz naslova pogodbe o zaposlitvi z dne 18.6.2004 in plačilo razlike med izplačano plačo in plačo po relativnem razmerju 2,07 ter sklep o stroških postopka (2. točka) razveljavi in v tem obsegu vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje, V ostalem se pritožba zavrne in se v nespremenjenem in nerazveljavljenem delu potrdita sodba in sklep sodišča prve stopnje.

Pritožbeni stroški so nadaljnji stroški postopka.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo zahtevek za ugotovitev nezakonitosti pogodbe o zaposlitvi z dne 18.1.2006 za delovno mesto prodajalec 404 in relativnim razmerjem za obračun plače 1,39, za priznanje vseh pravic iz pogodbe o zaposlitvi med tožnikom in družbo X z dne 18.6.2004 in za plačilo razlike v plači med relativnim razmerjem 1,39 in 2,07 ter za ugotovitev ničnosti dogovora glede prenosa pogodbenih in drugih pravic in obveznosti iz delovnega razmerja št. 19/16-2006 z dne 24.1.2006 med tožečo in toženo stranko ter X v 1. alineji 3. člena. Tožbo po podrednem zahtevku za razveljavitev dogovora glede prenosa pogodbenih in drugih pravic in obveznosti iz delovnega razmerja št. 19/16-2006 z dne 24.1.2006 v 1. alineji 3. člena je zavrglo. Odločilo je, da je tožnik dolžan povrniti toženi stranki stroške postopka v znesku 185.775,00 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 31.5.2006 do plačila.

Zoper sodbo in sklep se pritožuje tožnik iz vseh pritožbenih razlogov. Navaja, da je med tožnikom in družbo X in toženo stranko tekel pred sodiščem spor zaradi odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga s ponudbo nove, saj tožnik meni, da mu je bila kot starejšemu delavcu pogodba o zaposlitvi nezakonito odpovedana. Med trajanjem spora je prišlo do pravnega prenosa dela podjetja, zaradi česar je bil izveden prehod delavcev k novemu delodajalcu - toženi stranki - na podlagi 73. člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR, Ur. l. RS št. 42/2002). Tožniku je bil ponujen v podpis dogovor glede prenosa pogodbenih in drugih pravic in obveznosti in nova pogodba o zaposlitvi. Pod sankcijo odpovedi pogodbe o zaposlitvi je obe listini podpisal. Sedaj izpodbija tako dogovor kot pogodbo o zaposlitvi, saj meni, da se določbe 73. in 74. člena ZDR uporabljajo neposredno in jih je kot take treba spoštovati. Sodišče prve stopnje je zagrešilo absolutno bistveno kršitev določb postopka, ker je štelo, da določbe ZDR niso prisilnega značaja. Bistvo je v tem, da po 73. členu ZDR vse pravice in obveznosti preidejo na delodajalca prevzemnika avtomatično. Dana je sicer možnost odpovedi pogodbe o zaposlitvi s strani delavca, vendar le, če delavcu prehod k novemu delodajalcu ne ustreza. Če pa prenos izkoristi, mu morajo biti zagotovljene vse pravice iz obstoječe pogodbe o zaposlitvi. Ravnanje tožene stranke, ko je tožniku ob prevzemu podtaknila v podpis novo pogodbo o zaposlitvi in dogovor ima za posledico njuno ničnost. Podane pa so tudi napake volje, saj je bil tožnik pogodbo o zaposlitvi prisiljen podpisati, ker mu je sicer grozilo, da bo ostal "na cesti". Predlaga razveljavitev sodbe in sklepa ter vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo sojenje. Priglaša pritožbene stroške.

Pritožba je delno utemeljena.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijano sodbo in sklep v mejah pritožbenih razlogov, pri čemer je na podlagi 2. odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99, 96/2002, 2/2004) po uradni dolžnosti pazilo na absolutne bistvene kršitve določb pravdnega postopka, naštete v tej določbi ter na pravilno uporabo materialnega prava. Sodišče prve stopnje ni zagrešilo absolutne bistvene kršitve določb postopka s tem, da določb 73. in 74. člena ZDR ni štelo za prisilni. Ta očitek lahko predstavlja le pritožbeni razlog napačne uporabe materialnega prava, ki pa je utemeljen. Posledično je tudi dejansko stanje delno nepopolno ugotovljeno.

Iz izpodbijane sodbe in sklepa izhaja, da je bil tožnik zaposlen v družbi X na delovnem mestu prodajalec blagajnik. Zaradi prenosa poslovalnice na toženo stranko je prišlo do spremembe delodajalca. V tem primeru po 73. členu ZDR preidejo pravice in obveznosti iz pogodbe o zaposlitvi, ki jo ima delavec sklenjeno pri delodajalcu prenosniku, na delodajalca prevzemnika. Vendar pa po stališču sodišča prve stopnje varstvo teh pravic ni absolutno in določbe zakona o prenosu pravic niso prisilne narave, zato je možen med strankama ob prehodu tudi drugačen dogovor. Pri tem je odločilnega pomena, kakšna je prava volja strank. Ker sta tožnik in tožena stranka sporazumno sklenila novo pogodbo o zaposlitvi, pri kateri niso bile ugotovljene napake volje in ker pogodba tudi ni nična, je sodišče prve stopnje primarni tožbeni zahtevek za ugotovitev nezakonitosti pogodbe o zaposlitvi z dne 18.1.2006, ničnosti dogovora z dne 24.1.2006 in za priznanje vseh pravic iz prejšnje pogodbe o zaposlitvi z dne 18.6.2004 zavrnilo. Tožbo po podrednem zahtevku je zavrglo, ker je štelo, da je tožnik zamudil rok iz 3. odstavka 204. člena ZDR.

Odločitev sodišča prve stopnje glede neveljavnosti pogodbe o zaposlitvi z dne 18.1.2006 je napačna. Pravilno je sicer sklicevanje na določbo 73. člena ZDR, po kateri preidejo v primeru spremembe delodajalca zaradi pravnega prenosa podjetja ali dela podjetja, izvedenega na podlagi pravnega posla ali pravnomočne sodne odločbe ali zaradi združitve ali delitve, pogodbene in druge pravice in obveznosti od delodajalca prenosnika na delodajalca prevzemnika. Zakon določa, da mora delavec ohraniti pogodbo o zaposlitvi in pravice, ki iz nje izhajajo. Pravilno je nadalje stališče, da ni potrebno sklepati nobenega posebnega pravnega akta o prenosu pravic in obveznosti in tudi ne nove pogodbe o zaposlitvi, saj v primeru spremembe delodajalca pogodba o zaposlitvi, sklenjena z delodajalcem prenosnikom, ne preneha in se z delodajalcem prevzemnikom nova pogodba o zaposlitvi ne sklene. Napačno pa je stališče, da določbe o avtomatičnem prenosu pravic niso absolutne narave in da je možna tudi drugačna ureditev med strankama.

Določbe ZDR o spremembi delodajalca imajo podlago v Direktivi Sveta EU 77/187, ki je bila kodificirana z Direktivo 2001/23/ES. Osnovni namen direktive je varovanje oziroma ohranitev pravic delavcev v primeru spremembe delodajalca in sledi prizadevanju držav članic za izboljšanje življenjskih in delovnih razmer delavcev v Evropski skupnosti. Ta prizadevanja so izražena med drugim tudi v Listini Skupnosti o temeljnih socialnih pravicah delavcev ("Socialna listina"), ki je bila sprejeta 9.12.1989. Naša zakonodaja je v 73. členu ZDR povzela določbo člena 3/1 Direktive, po kateri se ob prenosu pravice in obveznosti odsvojitelja (prenosnika), ki izhajajo iz obstoječe pogodbe o zaposlitvi prenesejo na pridobitelja (prevzemnika). Glede na pogodbeno svobodo, ki velja v našem pravnem sistemu, se v spornem primeru zastavlja vprašanje, ali se tako določeni pravici delavec z razdrtjem stare in s sklenitvijo nove, manj ugodne pogodbe o zaposlitvi, lahko odpove. Odgovor najdemo v praksi Evropskega sodišča, konkretno v primeru Foreningen Af Arbejdsledere I Denmark (Dansko združenje vodilnega osebja) proti Daddy's Dance Hall (oziroma krajše: Tellerup v Daddy's Dance Hall), št. C-324/86, na katerega se sklicuje to sodišče tudi v nekaterih kasnejših zadevah. V tej zadevi je Evropsko sodišče pravice zavzelo jasno stališče (14. in 15. odstavek obrazložitve sodbe), da morajo biti pravice delavca iz pogodbe o zaposlitvi oziroma iz delovnega razmerja, sklenjenega pri prenosniku, ob spremembi delodajalca zaščitene in da je zaščita stvar javnega interesa ("a matter of public policy"). Zaščita je neodvisna od volje pogodbenih strank. To pomeni, da se delavec pravicam iz pogodbe o zaposlitvi, sklenjeni pri delodajalcu prenosniku, ne more odpovedati oziroma se te pravice ne morejo zmanjšati niti s privolitvijo delavca. Iz citirane sodbe še izhaja, da so med delavcem in delodajalcem prevzemnikom sicer glede pravic (tudi v smislu poslabšanja za delavca) kasneje možni dogovori, kakršni bi bili možni tudi z delodajalcem prenosnikom v primeru spremenjenih okoliščin (po naših predpisih sprememba pogodbe o zaposlitvi po 47. členu ZDR), nikoli pa ne sme biti razlog za spremembo pravic prevzem sam.

V spornem primeru je bil razlog za sklenitev nove (izpodbijane) pogodbe o zaposlitvi prav prevzem tožnika k delodajalcu prevzemniku. S podpisom pogodbe je tožnik, ki je bil kot delavec v podrejenem položaju, zaradi očitne negotovosti pristal na zmanjšanje pravic. ZDR sicer izrecno ne določa, da se delavec pravicam iz pogodbe o zaposlitvi zaradi spremembe delodajalca ne more odpovedati. Vendar pa jasno določa, da vse pravice in obveznosti iz pogodbe o zaposlitvi v trenutku prehoda preidejo na delodajalca prevzemnika in torej možnost drugačnega dogovora ni predvidena. Gre za dolžnost delodajalca prevzemnika, ki jo je zakonodajalec predpisal z zakonom in torej ne more biti odvisna od volje pogodbenih strank. Namen take zakonske ureditve je zagotovitev ustavne pravice do socialne varnosti in pravice do varstva dela. Da se taki pravici delavec ne more veljavno odpovedati, izhaja tudi iz odločbe Ustavnega sodišča Up-63/03 z dne 2.2.2005 (Ur. l. RS, št. 14/2005). Delodajalec prevzemnik zaradi prevzema po 73. členu ZDR delavcu ne sme ponujati v podpis nove pogodbe o zaposlitvi, če pa jo ponudi in jo delavec podpiše, čeprav tega ni dolžan, je taka pogodba v nasprotju z zakonom. Pogodba, ki nasprotuje ustavi, prisilnim predpisom ali moralnim načelom je po 86. členu Obligacijskega zakonika (OZ, Ur. l. RS, št. 83/2001) nična, če namen kršenega pravila ne odkazuje na kakšno drugo sankcijo ali če zakon v posameznem primeru ne predpisuje kaj drugega. Na drugo sankcijo namen kršenega pravila ne odkazuje in tudi zakon drugega v tem primeru ne predpisuje. Nova pogodba o zaposlitvi z dne 18.1.2006 je sklenjena v nasprotju s prisilnim predpisom, zato je nična.

Glede na navedeno je odločitev sodišča prve stopnje o zavrnitvi zahtevka za ugotovitev nezakonitosti pogodbe o zaposlitvi z dne 18.1.2006 materialnopravno zmotna. Zato je pritožbeno sodišče ta del izpodbijane sodbe na podlagi 4. točke 358. člena ZPP spremenilo tako, da je zahtevku ugodilo in ugotovilo nezakonitost (ničnost) pogodbe o zaposlitvi z dne 18.1.2006. Nadalje pritožbeno sodišče ugotavlja, da je odločitev sodišča prve stopnje o priznanju pravic iz pogodbe o zaposlitvi z dne 18.6.2004 preuranjena. Sodišče prve stopnje bi moralo najprej ugotoviti, iz katere pogodbe o zaposlitvi lahko tožnik uveljavlja pravice pri delodajalcu prevzemniku. Listinski podatki v spisu so skromni, tako da iz njih ni mogoče razbrati, kakšno pogodbo o zaposlitvi (oziroma kakšni pogodbi o zaposlitvi) je tožnik sklenil z delodajalcem prenosnikom. Iz navedb strank izhaja, da je imel najprej sklenjeno pogodbo o zaposlitvi za vodjo oddelka sadje in zelenjava, ki je bilo uvrščeno v V. tarifni razred z relativnim razmerjem 2,07. Delodajalec prenosnik naj bi tožniku to pogodbo o zaposlitvi odpovedal in mu ponudil v podpis novo za delovno mesto prodajalec blagajnik, ki je uvrščeno v IV. tarifni razred z relativnim razmerjem 1,50. Tožnik jo je podpisal, vendar pa izid spora med njim in delodajalcem prenosnikom glede odpovedi pogodbe o zaposlitvi s ponudbo nove (opr. št. Pd 244/2005) na dan odločitve sodišča prve stopnje v tem delovnem sporu še ni bil znan. Izid spora v navedeni zadevi pa je bistven za odločitev o zahtevku za priznanje pravic iz pogodbe o zaposlitvi, saj so od tega, katera pogodba ostane v veljavi, odvisne pravice, ki jih tožnik lahko uveljavlja pri toženi stranki. Treba pa je poudariti, da tožnik lahko sodno uveljavlja izpolnitev obveznosti iz pogodbe o zaposlitvi le v primeru, če je njihovo izpolnjevanje zahteval od tožene stranke po določbi 1. odstavka 204. člena ZDR. Ker iz spisa ni razvidno, ali je tožnik to (že) storil, od tega pa je odvisno, ali je sodno varstvo glede tega dela zahtevka sploh (že) dopustno, je pritožbeno sodišče v tem delu na podlagi 355. člena ZPP izpodbijano sodbo razveljavilo in zadevo v tem obsegu vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje. Sodišče prve stopnje mora v ponovljenem postopku najprej ugotoviti obstoj pogojev za sodno varstvo in če je ta pogoj izpolnjen v nadaljevanju, na podlagi katere pogodbe o zaposlitvi, sklenjene z delodajalcem prenosnikom, lahko tožnik uveljavlja pravice pri delodajalcu prevzemniku.

Ker je od odločitve o pravicah tožnika odvisen njegov uspeh v tej pravdi, je bilo potrebno posledično razveljaviti tudi odločitev o stroških postopka (2. točka izreka sklepa).

Za razveljavitev navedenega dela sodbe in sklepa sodišča prve stopnje se je pritožbeno sodišče odločilo kljub določbi 30. člena Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (ZDSS-1, Ur. l. RS št. 2/2004), ker v nakazani smeri zaradi napačne uporabe materialnega prava sodišče prve stopnje dokazov sploh še ni začelo izvajati in bi moralo pritožbeno sodišče glede tega celoten dokazni postopek izvesti samo. To pa po oceni pritožbenega sodišča presega okvire dopolnitve oziroma ponovitve dokaznega postopka, s pomočjo katere bi bilo mogoče nepravilnosti popraviti.

Neutemeljena pa je pritožba glede preostalega dela izpodbijane sodbe in sklepa. Sodišče prve stopnje je zavrnilo zahtevek za ugotovitev ničnosti dogovora glede prenosa pravic in obveznosti iz delovnega razmerja z dne 24.1.2006 med strankama in delodajalcem prenosnikom v 1. alineji 3. člena. Odločitev je sicer utemeljilo s stališčem, da je tak dogovor med strankami dopusten in ni v nasprotju s predpisi, pri čemer pa je spregledalo, da je v izpodbijanem delu dogovor sklenjen med tožnikom in delodajalcem prenosnikom o prenehanju veljavnosti pogodbe o zaposlitvi z dne 15.6.2005 na podlagi 79. člena ZDR (sporazumno prenehanje veljavnosti pogodbe o zaposlitvi). Delodajalec prenosnik pa ni stranka v tem delovnem sporu. Delodajalec prevzemnik, torej tožena stranka, pa glede tega dela zahtevka ni pasivno legitimirana. V primeru pomanjkanja pasivne legitimacije se zahtevek zavrne, kar je sodišče prve stopnje (sicer iz drugih razlogov) tudi storilo. Zato je pritožbeno sodišče v tem delu pritožbo zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

Končno pritožbeno sodišče še ugotavlja, da je sodišče prve stopnje tožbo po podrednem zahtevku pravilno zavrglo (1. točka izreka sklepa), vendar pa tudi iz napačnih razlogov. Tožnik s takim zahtevkom ni mogel zamuditi roka iz 3. odstavka 204. člena ZDR, saj delodajalec prenosnik ni tožena stranka. S podrednim zahtevkom tožnik uveljavlja neveljavnost dogovora z dne 24.1.2006, kar pa je uveljavljal že s primarnim zahtevkom. S podrednim zahtevkom stranka lahko zahteva podredno nekaj drugega, kot s primarnim zahtevkom in pride v poštev v primeru, ko se primarni zahtevek izkaže za neutemeljenega (3. odstavek 182. člena ZPP). Tožnik je pri podrednem zahtevku samo spremenil pravno podlago in uveljavlja napako volje (izpodbojnost) namesto ničnosti. Tako izpodbojnost kot ničnost pa imata za posledico neveljavnost dogovora. Dokler teče pravda, se po 3. odstavku 189. člena ZPP o istem zahtevku ne more začeti nova. Če se taka pravda začne, se tožba zavrže. Ker je sodišče prve stopnje tožbo po podrednem zahtevku zavrglo, je pritožbeno sodišče v tem delu pritožbo zavrnilo in izpodbijani del sklepa potrdilo.