Jedro

Sklep o zavrnitvi prošnje za azil, izdan po posebnem postopku iz 37. člena ZAzil mora biti obrazložen. Samo sklicevanje tožene stranke na sklep Vlade RS o določitvi tretje varne države, ne zagotavlja tožniku možnosti do učinkovitega pravnega sredstva.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi 2. točka sodbe Upravnega sodišča Republike Slovenije v Ljubljani, št. U 2148/2000-14 z dne 29.11.2000.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje zavrnilo pritožbo tožeče stranke zoper sklep tožene stranke o omejitvi gibanja z dne 16.11.2000 (1. točka izreka) in ugodilo njeni pritožbi zoper sklep tožene stranke z dne 16.11.2000 o zavrnitvi prošnje za azil, ga odpravilo ter zadevo vrnilo toženi stranki v ponovni postopek (2. točka izreka). Tožena stranka je v predhodnem postopku po 1. odstavku 37. člena z izpodbijanim sklepom zavrnila tožnikovo prošnjo za azil z dne 15.11.2000. Po njenih ugotovitvah tožnik ne izpolnjuje pogojev za pridobitev azila po 2. členu Zakona o azilu (Uradni list RS, št. 61/99, 113/00 in 124/00 - ZAzil) ker prihaja iz Republike Hrvaške, ki je po Sklepu Vlade Republike Slovenije z dne 9.11.2000, tretja varna država in zato ni bilo pogojev za ugoditev njegovi prošnji za azil. Sodišče prve stopnje je v razlogih izpodbijane sodbe navedlo, da je izpodbijana odločba pomanjkljiva, saj nima obrazložitve, kot jo za upravno odločbo predpisuje 1. odstavek 214. člena ZUP. V njej ni navedeno dejansko stanje, ki bi moralo biti ugotovljeno po pravilih splošnega upravnega postopka in niso navedeni odločilni razlogi za presojo o tem, ali so podani pogoji po 6. alinei 2. člena ZAzil, ki opredeljujejo pojem varne tretje države, v tem primeru Republike Hrvaške. Tožena stranka je, po presoji prvostopnega sodišča, kršila pravila postopka, kar je vplivalo na zakonitost njene odločitev in je zato izpodbijano odločbo odpravila in vrnila toženi stranki v nov postopek.

Tožena stranka v pritožbi izpodbija 2. točko prvostopne sodbe in navaja, da je izpodbijana odločba izdana v predhodnem postopku, ki ga določa 37. člen ZAzil. V tem postopku pristojni organ preveri, preden začne z vsebinsko obravnavo zadeve, če prosilec za azil prihaja iz tretje varne države. V primeru, da o tem obstajajo dokazi, prošnjo za azil zavrne. Meni, da se v postopku za priznanje azila po določbah ZAzil uporabljajo določbe Zakona o splošnem upravnem postopku le subsidiarno, v kolikor ta zakon nima specialnih procesnih določb. Za izdajo sklepa po 1. odstavku 37. člena ZAzil in za zavrnitev prošnje, po mnenju tožene stranke, zadostuje samo ugotovitev, da tujec prihaja iz varne tretje države in je dolžno zato upravno sodišče preveriti le, če obstojajo dokazi za tako ugotovitev. ZAzil prav zaradi tega predvideva posebne roke za uveljavljanje pravnih sredstev zoper zavrnilni sklep. Tako stališče podpira tudi 4. odstavek 37. člena ZAzil, ki nalaga pristojnemu organu, da v primeru zavrnitve prošnje za azil po 1. odstavku tega člena, tujcu izda potrdilo, v katerem navede razloge, zaradi katerih njegova prošnja ni bila obravnavana s strani pristojnih organov Republike Slovenije in da zavrnitev prošnje temelji na dejstvu, da se prosilec za azil lahko vrne v varno tretjo državo. Kadar prosilec za azil ne prihaja iz varne tretje države, ali vrnitev v to državo ni možna, oziroma da varna tretja država ni vodila postopka za pridobitev azila, tujec pa je zanj zaprosil, mora pristojni organ prošnjo za azil vsebinsko obravnavati in izdati odločbo z obrazložitvijo, ki mora biti v skladu s 1. odstavkom 214. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (ZUP). Stališče tožene stranke je oprto tudi na priporočilo Ministrskega Sveta Evrope o tretji varni državi (Recommendation No R (97) 22), ki poleg kriterijev za določitev tretje varne države, določa tudi, da da prošnje za azil načeloma niso vsebinsko obravnavane in da mora pristojni organ o tem obvestiti prosilca in, z njegovo privolitvijo, pristojne organe tretje države. Tudi resolucija o usklajenem pristopu do vprašanj tretjih držav gostiteljic (London 30.11.in 1.12.1992), ki je del aquis communautaire s področja azila, v 1.c točki določa, da če obstaja tretja država gostiteljica, obstaja možnost, da se prošnja za azil sploh ne obravnava, ampak se prosilca pošlje v tisto državo. Navedeni razlogi podpirajo utemeljenost pritožbe.

Tožeča stranka v odgovoru na tožbo pritrjuje odločitvi prvostopnega sodišča in razlogom izpodbijane sodbe ter predlaga zavrnitev pritožbe. Pristojni organ mora v vsakem posameznem primeru ugotoviti, ali je za prosilca tretja država varna, kar mu nalaga tudi Resolucija o usklajenem obravnavanju vprašanj glede tretjih držav gostiteljic (London, 30. november in 1. februar 1992), ki je sestavni del aquis-a o azilu Evropske unije. Ta resolucija zahteva, da se morajo kriteriji, ki določajo, da je neka država varna, presojati v vsakem primeru posebej. V tej resoluciji so tudi taksativno navedeni osnovni kriteriji, ki jih mora pristojni organ ugotoviti, preden določi neko državo kot tretjo varno državo. Gre predvsem za dolžnost države, da zagotovi spoštovanje načela nevračanja, ki so zajeta tako v 33. členu Ženevske konvencije o statusu begunca, kot tudi v 6. členu ZAzil in tudi v 3. členu Evropske konvencije o človekovih pravicah, na katero mora biti država še posebej pozorna. Dokazno breme, ki ga nalaga tujcu 3. odstavek 37. člena ZAzil v zvezi z dokazovanjem varnosti tretje države, pride v poštev lahko šele tedaj, ko je pristojni organ ugotovil in obrazložil, da je neka tretja država varna, tujec pa meni, da zaradi osebnih razlogov in okoliščin, zanj ni varna.

Navedeni razlogi narekujejo pristojnemu organu predhodno vsebinsko preverjanje kriterijev iz 6. alinee 2. člena ZAzil in izdajo obrazložene odločbe, ki jo bo tujec lahko izpodbijal po določbah 3. odstavka 37. člena ZAzil. Pritožba ni utemeljena.

Po presoji pritožbenega sodišča je odločitev sodišča prve stopnje pravilna in zakonita. Sporno je vprašanje, ali mora pristojni organ, ki odloča v predhodnem postopku po 37. členu ZAzil, glede na posebne procesne določbe, ki jih vsebuje ta člen, pri odločanju upoštevati tudi določbe Zakona o splošnem upravnem postopku, ki se v smislu 23. člena ZAzil uporablja, v kolikor ni s tem zakonom drugače določeno. Določbe 37. člena ZAzil ureja poseben predhodni postopek v primeru, kadar zaprosi za azil tujec, ki prihaja iz varne tretje države.

Pristojni organ v tem primeru odloča s sklepom. Izpodbijani sklep nima ustrezne obrazložitve, ki jo, kot bistveno in obvezno sestavino sklepa, določa 228. člen ZUP. Po 2. odstavku 37. člena ZAzil je zoper obravnavani sklep dovoljena posebna pritožba, zato mora biti sklep obrazložen, obrazložitev pa mora vsebovati navedbo tistih okoliščin, ki so bile odločilne za sprejeto odločitev v smislu 2. člena ZAzil. Samo na podlagi obrazloženega sklepa je stranki omogočeno uresničevanje ustavne pravice do učinkovitega pravnega sredstva, ki ga ima tujec na razpolago po 2. odstavku 37. člena ZAzil. Na podlagi neobrazloženega sklepa, ki ne vsebuje presoje odločilnega dejstva, da je država, iz katere prihaja, zanj varna država, nima zagotovljene možnosti za uspešno izpodbijanje domneve, na kateri temelji sklep o zavrnitvi prošnje za azil. Zato ni mogoče pritrditi pritožbi, da je lahko podlaga sklepa iz 1. odstavka 37. člena ZAzil samo sklep vlade o določitvi varne tretje države. V obravnavanem primeru, v času odločanja na prvi stopnji, tak sklep tudi ni imel zakonske podlage. Šele z dopolnitvijo z 2. odstavkom 2. člena ZAzil (Uradni list RS, št. 124/2000) je bila po zakonu določena pristojnost Vlade Republike Slovenije za izdajo sklepa o določitvi varne tretje države, vendar ta dopolnitev pristojni organ ne odvezuje dolžnosti, da o vsakem posameznem primeru, v predhodnem postopku po 37. členu ZAzil, ugotavlja varnost tretje države po kriterijih iz 2. člena tega zakona in obrazloži svojo odločitev v skladu z določbami ZUP.

Zaradi navedenega je Vrhovno sodišče Republike Slovenije pritožbo tožene stranke na podlagi določbe 73. člena Zakona o upravnem sporu zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo prvostopno sodbo.