Jedro

Glede na to, da mora sodišča prve stopnje v skladu s 1. in 2. odstavkom 454. člena ZPP takoj ko v sporu majhne vrednosti stranki (ali ena od strank) pravočasno predlaga izvedbo naroka, narok obvezno izvesti, čeprav bi šlo za procesno situacijo, ko bi o sporni zadevi bilo mogoče odločiti že na podlagi pisnih dokazov, bi moralo tako postopati tudi v tej konkretni zadevi, saj je tožeča stranka zahtevala (predlagala) izvedbo naroka. Ker pa sodišče prve stopnje naroka ni razpisalo, čeprav bi ga moralo, je s tem storilo absolutno bistveno kršitev določb pravdnega postopka po 10. točki 2. odstavka 339. člena ZPP.

Izrek

I. Pritožbi tožeče stranke se ugodi, izpodbijana sodba se v celoti razveljavi in zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

II. Odločitev o stroških pritožbenega postopka se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo pod točko I. izreka zavrnilo tožbeni zahtevek tožeče stranke, s katerim je zahtevala plačilo zneskov 10,05 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 22.12. 2018 do plačila, 10,12 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 22.1. 2019 do plačila, 10,12 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 23. 2. 2019 do plačila, 10,24 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 23.3. 2019 do plačila, 4,39 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 24.4. 2019 do plačila, 16,09 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 23. 5. 2019 do plačila, 11,17 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 23. 6. 2019 do plačila, 3,83 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 23. 7. 2019 do plačila, 10,24 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 22. 8. 2019 do plačila, 7,32 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 22.9. 2019 do plačila, 7,31 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 22.10. 2019 do plačila, 10,24 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 23.11. 2019 do plačila ter izvršilnih stroškov v višini 64,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 9. dne od vročitve sklepa o izvršbi dalje do plačila ter plačilo pravdnih stroškov. Pod točko II. izreka izpodbijane sodbe je sodišče prve stopnje tožeči stranki še naložilo, da je dolžna nerazdelno povrniti toženima strankama pravdne stroške v znesku 425,26 EUR v roku 8 dni, v primeru zamude pa z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od izteka paricijskega roka dalje do plačila, pod izvršbo.

2. Zoper to sodbo se je pritožila tožeča stranka, ki sodbo izpodbija v celoti iz pritožbenih razlogov bistvenih kršitev določb pravdnega postopka in zmotne uporabe materialnega prava, pritožbenemu sodišču pa predlaga, da njeni pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo razveljavi ter zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje, stroške njene pritožbe pa šteje kot nadaljnje stroške tega postopka. V pritožbi sodišču prve stopnje očita bistveno kršitev pravil postopka in trdi, da njena tožba ni nesklepčna. Sodišču prve stopnje očita, da je zagrešilo bistveno kršitev pravil postopka iz 14. točke 2. odstavka 339. člena ZPP, ker so njegove utemeljitve v izpodbijani sodbi protispisne. Ta svoj očitek utemeljuje z navedbo, da je sodišče prve stopnje pod točko 11. obrazložitve izpodbijane sodbe zapisalo, da nobena stranka ni predlagala izvedbe naroka in da je zato sprejelo odločitev na podlagi spisovnega gradiva, sama pa trdi, da je ta zapis protispisen, saj je v dopolnitvi tožbe predlagala izvedbo dokazov, v prvi pripravljalni vlogi z dne 23. 6. 2020 pa je zahtevala izvedbo naroka, saj je pod točko VI. za dokaznim predlogom zapisala: „Tožeča stranka zahteva izvedbo naroka“. Sodišču prve stopnje tožeča stranka nadalje očita še, da je njegova odločitev tudi sama s seboj v nasprotju. Tožeča stranka izpostavlja, da je sodišče prve stopnje kršilo postopkovna pravila spora majhne vrednosti. Pojasnjuje, da je vložila zoper toženo stranko izvršilni predlog na podlagi verodostojne listine, da je zoper izvršilni sklep tožena stranka podala ugovor, tožeča stranka pa je morala v dopolnitvi tožbe podati obrazložene trditve za svoj zahtevek in predložiti dokazila. Meni, da je vsem tem pogojem v celoti zadostila, hkrati pa je odgovorila na pavšalne ugovorne navedbe tožene stranke. Tožeča stranka izpostavlja, da v ugovoru zoper izvršilni sklep tožena stranka ni postavila trditve, da tožeča stranka ni upravnik stavbe ... (v nadaljevanju: Stavba) in da je sodišče prve stopnje v izpodbijani sodbi tudi pravilno zaključilo, da ni sporno, da je tožeča stranka upravnik te Stavbe. Sklicuje se na to, da k dopolnitvi tožbe priložila tudi Sporazum o delitvi stroškov toplote ... (v nadaljevanju: Sporazum) in priložila tudi dokazila o podpisnikih in navedla, da je sporazum podpisala večina etažnih lastnikov, v 3 stavbah vsi etažni lastniki, v primeru stavbe ... pa ni podpisala tožena stranka in ni podpisala A. A. v stavbi ... Tožeča stranka se ne strinja z zaključkom sodišča prve stopnje v izpodbijani sodbi, da takšna utemeljitev ni dovolj za presojo veljavno sklenjenega Sporazuma. Pri tem izpostavlja, da sodišče ni vezano samo na trditve tožeče stranke, ampak tudi na trditve tožene stranke. Tožena stranka pa ni trdila, da Sporazum ne velja, ampak je v prvi pripravljalni vlogi z dne 5. 6. 2020 le navedla, da meni, da sporazum ni veljavno sklenjen. Drugačnih trditev tožena stranka ni dala. Tudi za toženo stranko velja, da mora biti odgovor na tožbo obrazložen in da morajo biti za navedbe iz odgovora na tožbo predložena dokazila. Trditev, da tožena stranka meni, da Sporazum ni veljavno sklenjen, pa po oceni tožeče stranke ne predstavlja obrazloženega odgovora na tožbo, zato bi moralo po njenem mnenju sodišče prve stopnje v zvezi z vprašanjem veljavnosti Sporazuma presojati le navedbe tožeče stranke in predložena dokazila. Kot neživljenjsko, nelogično in v nasprotju z dokazi tožeče stranke označi stališče sodišča prve stopnje, da iz tožbe ni razvidno, kolikšen je solastniški delež vseh podpisnikov Sporazuma, saj že iz Sporazuma (1. člen) izhaja, da so s tem sporazumom naročniki-etažni lastniki, ki imajo več kot polovico solastniških deležev, dogovorili za način delitve in obračuna stroškov za toploto in je zapisano, da Sporazum velja za vse uporabnike. To po oceni tožeče stranke pomeni, da že iz 1. člena izhaja, da Sporazum velja. Temu Sporazumu pa je tožeča stranka priložila še podpisno listino etažnih lastnikov. Nelogično se ji zdi stališče sodišča prve stopnje, da tožeča stranka ni podala solastniškega deleža, če je navedla, da so v treh stavbah podpisali Sporazum vsi etažni lastniki, kar pomeni 100% in zaradi česar je logično, da če so ga podpisali vsi etažni lastniki, to pomeni 100% tudi na solastniški delež. Za Stavbo pa je zapisano, da Sporazum ni podpisala tožena stranka. Iz dopolnitve tožbe je razvidno, da znaša njen solastniški delež v tej stavbi 15,9642%, zato je po oceni tožeče stranke logičen zaključek, da so v Stavbi podpisali Sporazum solastniki z solastniškim deležem 84,0358%. Gre za logično sklepanje in ne preiskovalno načelo, ki bi ga uporabilo sodišča, saj je tožeča stranka navedla, da ga je podpisala večina etažnih lastnikov in glede na 1. člen Sporazuma je logično, da se trditev nanaša na solastniški delež. Tožeča stranka zato meni, da je trditev sodišča prve stopnje, da o tem ni utemeljitve tožeče stranke, v nasprotju z vsebino navedb v dopolnitvi tožbe in vsebino listin, ki se nahajajo v spisu in katere mora sodišče dokazno oceniti. Trditev tožeče stranke o veljavnem Sporazumu je torej dokazno podprta s predloženim Sporazumom. Sporazuma ni podpisala le še A. A. Ker je po mnenju tožeče stranke logično, da njen delež v stavbi ... ne more predstavljati več kot 50%, zagotovo pa ne v primerjavi z vsemi etažnimi lastniki, takšno razlaganje po mnenju tožeče stranke zagotovo ni potrebno, ker na veljavnost Sporazuma nakazuje tudi sama vsebina le-tega-1. člen. Ob tem tožeča stranka tudi še izpostavlja, da tožena stranka sploh ni navedla, zakaj meni, da sporazum ne bi bil veljaven, pa bi za obrazložen odgovor na tožbo to morala storiti, zato sodišču prve stopnje očita še kršitev 451. člena ZPP. Sodišče prve stopnje je zato po mnenju tožeče stranke bistveno kršilo pravila postopka in sicer je kršilo določilo 2. odstavka 214. člena ZPP, ki pravi, da če stranka dejstva zanika brez navajanja razlogov, se štejejo za priznana. To pravilo je po oceni tožeče stranke sodišče prve stopnje prekršilo in bi torej moralo šteti, da je trditev o veljavno sklenjenem Sporazumu priznana. Nadalje tožeča stranka sodišču prve stopnje očita bistveno kršitev določb pravdnega postopka tudi iz razloga, ker je v razlogih sodbe medsebojno nasprotje, saj je po eni strani zaključilo, da tožnik ni dokazno podprl svoje trditve, da je pogodbo o upravljanju podpisalo zadostno število etažnih lastnikov, niti ni specificiral, kakšni so solastniški deleži, po drugi strani pa nasprotno ugotavlja, da med strankama ni bilo sporno, da je tožeča stranka upravnik stavb. Pogodbe o upravljanju so vezane na status upravnika. Ker nespornih dejstev ni potrebno dokazovati, je po mnenju tožeče stranke sodišče prve stopnje tudi glede odločitve, vezane na upravljanje, bistveno kršilo 2. odstavek 214. člena ZPP. Prav ta Sporazum daje podlago za zahtevek tožeče stranke iz naslova delitve stroškov ogrevanja/tople vode, ki je lastni zahtevek tožeče stranke, ki bi ga sodišče tožeči stranki moralo priznati oz. v tem delu ugoditi tožbi glede na to, da je v dopolnitvi tožbe tožeča stranka pojasnila vsakomesečni zahtevek iz tega naslova. Navedla je dogovorjeni znesek iz 11. člena Sporazuma in pojasnila njegovo višino. Tožba je v tem delu po oceni tožeče stranke sklepčna, saj je zahtevek mogoče preizkusiti tako po temelju, kakor po višini. Tožeča stranka izpostavlja, da je sodišče prve stopnje pod točko 14. obrazložitve izpodbijane sodbe navedlo, da je podlago za zahtevek delitve stroškov ogrevanja/tople vode iskati v določilu SPZ, 17., 23. in 30. člen SZ-1, ni pa pojasnilo, na katero določbo SPZ opira svojo odločitev, zato izpodbijane sodbe po njeni oceni v tem delu ni mogoče preizkusiti. Napačno pa je po njenem mnenju sklicevanje sodišča prve stopnje na določbo 17. člena SZ-1, saj govori o obvestilu upravniku o spremembi lastništva. 23. člen SZ-1 sicer govori o upravljanju s skupnim delom, ki je namenjen rabi večim stanovanjem. Delitev stroškov ogrevanja/tople vode pa ni upravljanje s skupnim delom, ampak je samostojni dogovor etažnih lastnikov s tožečo stranko, da bo za potrebe etažnih lastnikov opravljala storitev delitve stroška ogrevanja/tople vode, zaradi česar se je z etažnimi lastniki tudi dogovorila za ceno storitve (11. člen Sporazuma). Zaradi navedenega se po mnenju tožeče stranke sodišče prve stopnje napačno sklicuje na 23. člen SZ-1. Sodišče se tudi napačno sklicuje na 30. člen SZ-1, ki govori o delitvi stroška upravljanja, saj zahtevek iz naslova delitve stroškov ogrevanja/tople vode, ni upravljanje. Ta odločitev sodišča prve stopnje je po oceni tožeče stranke delno tudi v nasprotju z obrazložitvijo iz točke 16. izpodbijane sodbe, ko sodišče prve stopnje zaključi, da lahko upravnik terja plačilo na podlagi lastnih storitev in izdanih računov. Po oceni tožeče stranke gre pri tem za bistveno kršitev pravil postopka, saj je odločitev sodišča prve stopnje sama s seboj v nasprotju. Zato po njenem mnenju tudi ni res, da v tožbi ni podala trditev glede zahtevka iz naslova delitve stroškov ogrevanja/tople vode. Ker se glede zahtevka za delitev stroškov ogrevanja/tople vode sodišče prve stopnje sklicuje tudi na napačno materialno pravno podlago, opredeljeno v točki 14. obrazložitve izpodbijane sodbe, mu očita tudi obstoj pritožbenega razloga napačne uporabe materialnega prava. V nadaljevanju pritožbe tožeča stranka sodišču prve stopnje še očita pravno zmotnost stališča v točki 15. na strani 12 izpodbijane sodbe, da je tožeča stranka kot upravnik tudi izvajalec obračuna in delitve stroškov porabljene toplote, saj so naloge upravnika opredeljene v 50. členu SZ-1 in v 118. členu SPZ, vendar delitev stroškov ogrevanja/tople vode ne spada pod naloge upravnika stavbe, iz točke 6. 3. člena Pravilnika o načinu delitve in obračunu stroškov za toploto v stanovanjskih in drugih stavbah z več posameznimi deli, pa je pojem izvajalca delitve opredeljen kot vsaka pravna ali fizična oseba, ki odčituje delilnike in deli celotne stroške za toploto oz. gorivo stavbe na podlagi pogodbenega razmerja z upravnikov oz. z lastniki stavbe ..., kar pomeni, da upravnik stavbe ni izvajalec delitve stroškov ogrevanja. Še enkrat izpostavlja, da je podlaga njenemu zahtevku v tem delu sklenjen Sporazum in v tem Sporazumu v 11. členu dogovorjena cena storitve na enoto, kar pomeni na posamezno stanovanje, kar vse je v tožbi tudi obrazloženo. Tožeča stranka, sklicujoč se pri tem na določila 273. člena ZPP, pa tudi na določila 81., 87. in 108 . člena ZPP, opozarja še na to, da bi moralo sodišče prve stopnje, če je tožba nerazumljiva ali nepopolna ali če obstajajo pomanjkljivosti, v takšnih okoliščinah primera stranko pozvati na odpravo pomanjkljivosti. Sklicuje pa se tudi na odločitev v primeru Višjega sodišča v Kopru, ki je v sporu Cpg 88/2020 sprejelo pravilno odločitev, ko je zapisalo: Da je tožba popolna in sposobna za obravnavanje, tožeči stranki ni potrebno navesti vseh pravotvornih dejstev (tistih, ki so potrebna za sklepčnost tožbe), temveč le toliko, da ta omogočajo jasno identifikacijo zahtevka in njegovo ločitev od morebitnih drugih zahtevkov. V zvezi s stališčem sodišča prve stopnje, da tožeča stranka ni navedla, da so stroški vzdrževanja, ki jih opravlja B. B., njeni stroški in da ni navedla, da je te stroške plačala iz lastnih sredstev, se tožeča stranka sklicuje na predložen dokaz kartice kupcev, ki dokazuje, da je stroške po računu B. B. poravnala iz lastnih sredstev. Če je sodišče prve stopnje menilo, da iz dopolnitve tožbe to ni jasno razvidno, bi po mnenju tožeče stranke sodišče prve stopnje moralo tožečo stranko pozvati na dopolnitev dejstev, saj to ni v nasprotju s pravili ZPP niti v sporu majhne vrednosti. Do tega vprašanja je sodna praksa prav tako sprejela to stališče. Tožeča stranka ob tem še izpostavlja, da se v tožbi sklicuje na pogodbo o servisiranju, sklenjeno s B. B. in ocenjuje, da se ji na njeni podlagi ni bilo potrebno posebej opredeljevati, da je plačala storitve iz lastnih sredstev, saj je iz pogodbe razvidno, da je naročnik storitev, izvajalec pa je servis instalacij B. B., prav tako pa iz te pogodbe še izhaja, da mora naročnik prejeti fakturo do 5. v mesecu za pretekli mesec, jo v 8 dneh pregledati in jo v roku 30 dni plačati. V primeru nepravočasnih plačil ima izvajalec pravico zaračunati zakonske zamudne obresti. Ker je v 5. členu navedeno, da mora naročnik plačati v roku 30 dni nesporni znesek računa, že vsebina te pogodbe pove, da je plačnik teh storitve najprej upravnik stavbe. V pogodbi nikjer ne piše, da bo tožeča stranka prejeti račun razdelila med etažne lastnike in da bo prejeta plačila odvedla naprej izvajalcu storitev. Vsebina pogodbe tako ni vezana na delitev stroška, ampak na obveznost tožeče stranke, da te stroške poravna. Gre za drugačno pogodbo, kot jo običajno sklepajo upravniki stavbe z drugimi izvajalci storitev, vezanih na obratovalne stroške. Zato v konkretnem primeru ni bilo potrebe, da bi se tožeča stranka posebej opredeljevala do aktivne legitimacije svojega zahtevka. Tudi računi izvajalca storitev glasijo na tožečo stranko. Aktivna legitimacija pa sploh ni bila oporekana. Že navedbe v tožbi z zahtevkom in predloženimi dokazili (pogodba s B. B. izdani računi B. B. in kartica kupcev) potrjuje zahtevek tožeče stranke do tožene stranke iz naslova vzdrževanja skupnih naprav stavb. Zaradi vsega navedenega tožeča stranka meni, da je sodišče prve stopnje napačno uporabilo materialno pravne podlage. V nasprotju z navedbami tožeče stranke in dokazi v spisu pa je po njeni oceni tudi zaključek sodišča prve stopnje pod točko 17. obrazložitve izpodbijane sodbe, da bi tožeča stranka sama opravila vzdrževalne storitve in da ni predložila veljavne materialne pogodbe, iz katere bi bilo razvidno materialno pravno razmerje, saj nikoli ni postavila trditve, da je stroške servisiranja sama opravila. Na katero pogodbo meri sodišče v točki 17. obrazložitve izpodbijane sodbe, pa tožeči stranki ni jasno. Če se nanaša na pogodbo, po kateri bi bila izvajalec storitev tožeča stranka, takšne pogodbe ni in je tožeča stranka nikoli ni zatrjevala. Da je storitve opravil B. B., pa je v dopolnitvi tožbe navedeno. Priložen je vsak račun, ki ga je izvajalec izstavil tožeči stranki. Priložena je bila tudi veljavna pogodba, sklenjena z izvajalcem storitev. Tožeča stranka še izpostavlja, da je na podlagi tega pogodbenega razmerja morala poravnati račun, kar izhaja iz vsebine pogodbe. Če je bilo to dejstvo za sodišče nejasno, pa bi moralo po mnenju tožeče stranke ravnati v skladu z 273. in 285. členom ZPP. Čeprav gre za spor majhne vrednosti, gre za sodno varstvo tožeče stranke, ki terja vsebinsko in ne procesno odločitev, saj je šele na ta način mogoče uveljaviti ustavno zagotovljeno pravico do sodnega varstva in do učinkovitega sojenja. Po tem vprašanju pa je tožeča stranka že vložila ustavno pritožbo. Ob zaključku pritožbe tožeča stranka vztraja tudi pri utemeljenosti njenega zahtevka iz naslova opominjanja, saj je tožena stranka nedvomno dolžnik, opomin je bil upravičen, višina opominjanja pa ima podlago v ceniku tožeče stranke, ki je bil pravočasno vložen v spis.

3. Tožena stranka (v nadaljevanju: toženca) je na pritožbo tožeče stranke odgovorila, v odgovoru se zavzema za njeno zavrnitev in priglaša še stroške pritožbenega postopka.

4. Pritožba tožeče stranke je utemeljena.

5. Sodbe v sporih majhne vrednosti, kakršna je tudi predmetna, je po določbi 1. odstavka 458. člena ZPP mogoče izpodbijati le iz pritožbenih razlogov zmotne uporabe materialnega prava in bistvenih kršitev določb pravdnega postopka iz 2. odstavka 339. člena ZPP, na kar so bile stranke v postopku pred sodiščem prve stopnje in v pravnem pouku izpodbijane sodbe tudi izrecno poučene. Glede na takšno omejitev pritožbenih razlogov pritožnik v pritožbi ne more izpodbijati pravilnosti dejanskih ugotovitev in zaključkov sodišča prve stopnje, ker to pomeni uveljavljanje nedopustnega pritožbenega razloga zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja. Pritožbeni razlog zmotne uporabe materialnega prava pa pritožbeno sodišče preizkuša glede na dejanske ugotovitve in zaključke sodišča prve stopnje, na katere je vezano. Sicer pa pritožbeno sodišče v skladu s 1. in 2. odstavkom 350. člena ZPP) preizkusi sodbo sodišča prve stopnje v delu, ki se pritožbeno izpodbija in v mejah razlogov, ki so v pritožbi navedeni, pri tem pa po uradni dolžnosti pazi na bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., 7., deloma 11. ter iz 12. in 14. točke 2. odstavka 339. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava.

6. V tej pravdni zadevi, ki se je začela s predlogom za izvršbo na podlagi verodostojne listine, po ugovoru toženih strank zoper izdani sklep o izvršbi pa nadaljevala v pravdnem postopku kot pri ugovoru zoper plačilni nalog, je tožeča stranka kot upravnik stavbe na naslovu ... (v nadaljevanju: Stavba), od tožencev kot etažnih lastnikov (solastnikov stanovanja v Stavbi) zahtevala plačilo stroškov za delitev stroškov ogrevanja in tople vode, stroškov rednega mesečnega pregleda toplovodnih naprav, stroškov iz naslova tekočega vzdrževanja, stroškov vodarine in stroškov opominjanja. Trdila je, da je upravnik Stavbe in tudi ostalih stavb na naslovu ..., ki so glede ogrevanja povezane. Podlago za stroške za delitev stroškov ogrevanja in tople vode predstavlja Sporazum o delitvi stroškov toplote, ... iz leta 2016 (v nadaljevanju: Sporazum), ki ga je podpisala večina etažnih lastnikov, zato je veljaven in obvezujoč za vse uporabnike stanovanj, tudi za toženca, čeprav ga nista podpisala. S Sporazumom je določeno, da je tožeča stranka upravičena do plačila za storitev delitve stroškov ogrevanja in tople vode v višini 3,50 EUR in 22% DDV na posamezno odjemno enoto, kar znaša 4,27 EUR. Ta znesek je predmet tožbe za mesec november 2018 (račun z dne 7. 12. 2019) in december 2018 (račun z dne 10. 1. 2019) ter za mesec januar 2019 (račun z dne 11. 2. 2019, v katerem je ta znesek znižan za preplačilo v višini 0,07 EUR, zato se znesek glasi na 4,20 EUR). Za ostale vtoževane mesece od februarja 2019 do vključno novembra 2019 pa je znesek obračunan v višini 4,39 EUR, saj je v 11. členu Sporazuma določeno, da se dogovorjena nagrada upravnika vsako leto 1. januarja spremeni glede na rast življenjskih stroškov v RS. Glede stroška rednega mesečnega pregleda toplovodnih naprav je tožeča stranka zatrjevala, da gre za mesečni pregled toplotnih podpostaj in kotlovnice, ki ga opravlja B. B., na podlagi pogodbe št. ... z dne ... o rednem servisiranju, vzdrževanju in skrbništvu toplotne črpalke in toplotnih podpostaj, ki jo je z njim sklenila tožeča stranka kot upravnik prej navedenih stavb, ki imajo skupni sistem ogrevanja. Stroški mesečnega pregleda toplotnih podpostaj se delijo s pet, s čimer se dobi strošek za vsako podpostajo posebej, nato pa se znotraj posameznega objekta delijo po ogrevalni površini. Takšna delitev stroškov je v skladu s Pravilnikom o upravljanju večstanovanjskih stavb in Pravilnikom o načinu delitve in obračuna stroškov za toploto v stanovanjskih in drugih stavbah z več posameznimi deli (v nadaljevanju: Pravilnik). Postavka 502 po navedbah tožeče stranke zajema tudi strošek pregleda glavne toplotne postaje - kotlovnice. Ta strošek ima drugačen ključ delitve, saj se celotni strošek deli po ogrevalni površini soseske. Je pa pri obračunu zgoraj navedenih stroškov tožeča stranka upoštevala ogrevalno površino tožencev v izmeri 51,39 m2. Tožeča stranka je nadalje še zatrjevala, da po računu z dne 10. 1. 2019 toženca dolgujeta tudi 0,06 EUR iz naslova tekočega vzdrževanja, pri čemer gre za premalo plačan strošek menjave toplotnega števca v skupni višini 6.683,99 EUR, ki se je po dogovoru plačal v dveh obrokih po 3.342,00 EUR. Delitev tega stroška je opravljena skladno z določbo 26. člena Pravilnika o upravljanju večstanovanjskih stavb na enoto, torej se deli z 29 in tako na toženca odpade 115,2413 EUR. Tožeča stranka nadalje po računu z dne 10. 6. 2019 vtožuje še stroške opomina v znesku 0,93 EUR. Gre za minimalni strošek opominjanja, za katerega ima tožeča stranka cenik. Po ceniku je opomin 1,00 EUR, vendar stroški opomina ne smejo biti višji od obresti, zato je zaračunala znesek 0,93 EUR. Po razdelilniku stroška z dne 10. 9. 2019 toženca dolgujeta še 0,01 EUR premalo plačanega stroška iz naslova vodarine - poraba po števcu, pri čemer je do razlike prišlo iz naslova očitne parske izravnave pri plačilu, ki pa ni skladna z obremenitvijo.

7. Sodišče prve stopnje je potem, ko je v točki 11. obrazložitve zaključilo, da nobena od strank ni predlagala izvedbe naroka, izpodbijano sodbo izdalo brez razpisa glavne obravnave na podlagi spisovnega gradiva. Zaključilo je, da je tožba tožeče stranke glede vtoževanih stroškov za delitev stroškov ogrevanja in tople vode, stroškov rednega mesečnega pregleda toplovodnih naprav ter stroškov iz naslova tekočega vzdrževanja in vodarine nesklepčna, pri čemer je za stroška iz naslova tekočega vzdrževanja (znesek 0,06 EUR) in vodarine (znesek 0,01 EUR) tudi še zaključilo, da sta plačana. Glede vtoževanega stroška iz naslova opomina (znesek 0,93 EUR) pa je zaključilo, da tožeči stranki iz naslova opominjanja zaradi neplačila tega zneska ni mogoče prisoditi ob dejstvu, da v tem postopku ni uspela izkazati, da je upravičena do plačila predmetne terjatve. Posledično je tožbeni zahtevek tožeče stranke zavrnilo v celoti.

8. Sodišče prve stopnje je pri odločanju o tožbenem zahtevku tožeče stranke izhajalo iz pravilne materialno pravne podlage, ki jo predstavljajo glede stroškov delitve stroškov ogrevanja določila Sporazuma, glede preostalih vtoževanih stroškov pa določila Stvarnopravnega zakonika (v nadaljevanju: SPZ) in Stanovanjskega zakona (v nadaljevanju: SZ-1) ter določila Pravilnika o upravljanju večstanovanjskih stavb, določila Pravilnika in Pogodbe o upravljanju večstanovanjskih stavb.

9. Kršitve določil 214. člena ZPP, ki jih tožeča stranka sodišču prve stopnje očita na več mestih (z navedbo, da bi moralo sodišče prve stopnje, ker tožena stranka ni navedla, zakaj meni, da Sporazum ne bi bil veljaven, pa bi za obrazložen odgovor na tožbo to morala storiti, šteti trditev tožeče stranke o veljavno sklenjenem Sporazumu za priznano, pa tudi z navedbo, da je sodišče prve stopnje v nasprotju z lastno ugotovitvijo, da med strankama ni bilo sporno, da je tožeča stranka upravnik stavb, ugotavljalo tudi med strankama nesporna dejstva v zvezi z upravljanjem in statusom upravnika, ko je zaključilo, da tožeča stranka ni dokazno podprla svoje trditve, da je pogodbo o upravljanju podpisalo zadostno število etažnih lastnikov) predstavljajo le relativno bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz 1. odstavka 339. člena ZPP, ki pa v postopku v sporih majhne vrednosti ni dopusten pritožbeni razlog, zato ga pritožbeno sodišče ne more upoštevati.

10. S pritožbenimi očitki, da bi moralo sodišče prve stopnje v primeru ugotovljenih pomanjkljivosti v tožbi tožečo stranko pozvati na odpravo pomanjkljivosti in da je z opustitvijo te naloge kršilo določilo 273. člena ZPP v povezavi z določili 81., 87. in 108. člena ZPP, ki sodišču nalaga ukrepanje v primeru nejasnih, nerazumljivih ali nepopolnih vlog (tudi tožb) strank, tožeča stranka prav tako uveljavlja le relativno bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz 1. odstavka 339. člena ZPP, ki je v tovrstnih sporih nedopusten pritožbeni razlog. Ni pa na tem mestu odveč pojasnilo pritožbenega sodišča, da sodišče prve stopnje ni ugotovilo, da bi bila tožba nepopolna, nerazumljiva ali nejasna, temveč je „pomanjkljivost“ tožbe videlo v nesklepčnosti tožbenih trditev, odpravi le-te pa postopanje po zgoraj navedenih določilih ZPP ni namenjeno.

11. Za odpravo nesklepčnosti tožbe sodišče poskrbi, če je to potrebno, s pravilno izvedbo materialnega procesnega vodstva, ki ga ureja 285. člen ZPP. Tožeča stranka sodišču prve stopnje očita tudi to kršitev z navedbami, da bi moralo, če je menilo, da iz dopolnitve tožbe ni jasno razvidno, da je stroške vzdrževanja, ki jih opravlja B. B., po njegovem računu poravnala iz lastnih sredstev. Tudi kršitev določila 285. člena ZPP pa je le relativna bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 1. odstavka 339. člena ZPP in kot taka predstavlja nedopusten pritožbeni razlog v postopku v sporih majhne vrednosti. Ob tem je le še dodati, da sta toženca na nesklepčnost tožbe tožeče stranke v dovoljenih vlogah izrecno opozarjala, zato sodišče prve stopnje materialnega procesnega vodstva po 285. členu ZPP sploh ni bilo dolžno izvajati.

12. Ni pritrditi tožeči stranki, da je zatrjevano napačno sklicevanje sodišča prve stopnje v zvezi z vtoževano terjatvijo iz naslova stroškov delitve stroškov ogrevanja/tople vode na 23. in 30. člen SZ-1, ki urejata upravljanje s skupnimi deli in delitev stroškov upravljanja, čeprav ta storitev ni upravljanje, delno v nasprotju z razlago sodišča prve stopnje v točki 16. izpodbijane sodbe, da lahko upravnik terja plačilo na podlagi lastnih storitev in izdanih računov in da je zato podana bistvena kršitev določb pravdnega postopka. Zatrjevano nasprotje (zatrjevano sklicevanje na napačno materialno pravno podlago na eni strani in pojasnilo sodišča prve stopnje, na kakšni podlagi lahko upravnik terja plačilo na drugi strani) namreč ne predstavlja nasprotja v razlogih sodbe kot s pritožbo smiselno zatrjevane absolutne bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 14. točke 2. odstavka 339. člena ZPP, temveč kvečjemu pritožbeni razlog zmotne uporabe materialnega prava.

13. V točki 11. izpodbijane sodbe je sodišče prve stopnje obrazložilo, da je izdalo odločbo o sporu brez razpisa naroka, saj je po prejemu odgovora na tožbo oziroma pripravljalnih vlog pravdnih strank ugotovilo, da je o spornem dejanskem stanju mogoče odločiti že na podlagi predloženih pisnih dokazov, nobena stranka pa izvedbe naroka v tožbi, odgovoru na tožbo oziroma v pripravljalnih vlogah iz 452. člena ZPP ni zahtevala (predlagala), pri tem pa je očitno spregledalo, na kar pravilno, sklicujoč se na protispisnost kot absolutno bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz 15. točke 2. odstavka 339. člena ZPP, opozarja pritožba, da je tožeča stranka v svoji vlogi z dne 23. 6. 2020, ki je v skladu s 3. odstavkom 452. člena ZPP dopustna, izvedbo naroka izrecno predlagala.

14. Glede na to, da mora sodišča prve stopnje v skladu s 1. in 2. odstavkom 454. člena ZPP takoj ko v sporu majhne vrednosti stranki (ali ena od strank) pravočasno predlaga izvedbo naroka, narok obvezno izvesti, čeprav bi šlo za procesno situacijo, ko bi o sporni zadevi bilo mogoče odločiti že na podlagi pisnih dokazov, bi moralo tako postopati tudi v tej konkretni zadevi, saj je tožeča stranka zahtevala (predlagala) izvedbo naroka. Ker pa sodišče prve stopnje naroka ni razpisalo, čeprav bi ga moralo, je s tem storilo absolutno bistveno kršitev določb pravdnega postopka po 10. točki 2. odstavka 339. člena ZPP.

15. Že iz tega pritožbenega razloga je moralo pritožbeno sodišče pritožbi tožeče stranke ugoditi, izpodbijano sodbo razveljaviti (354. člen ZPP v zvezi s 1. odstavkom 458. člena ZPP) in zadevo vrniti v novo sojenje sodišču prve stopnje, ker o zadevi ne more odločiti samo, saj je sodišče prve stopnje tisto, ki mora opraviti narok za glavno obravnavo, poleg tega pa bi v nasprotnem pravdni stranki tudi prikrajšalo za pravico do pritožbe (25. člen URS). Vrnitev zadeve sodišču prve stopnje prav tako ne bo povzročila hujše kršitve strankine pravice do sojenja brez nepotrebnega odlašanja, saj se z vrnitvijo zadeve sodišču prve stopnje čas trajanja postopka ne bo bistveno podaljšal glede na to, da bi moralo tudi pritožbeno sodišče opraviti narok.

16. Čeprav je bilo pritožbi ugoditi že iz zgoraj navedenega razloga, se bo v nadaljevanju tega sklepa pritožbeno sodišče opredelilo še do vseh tistih pritožbenih navedb tožeče stranke, ki bi lahko bile pomembne tudi v novem sojenju.

17. Kot izhaja iz razlogov izpodbijane sodbe v točkah od 15. do 18. je sodišče prve stopnje tako tožbeni zahtevek za plačilo stroškov delitve stroškov ogrevanja/tople vode, ki jih je tožeča stranka uveljavljala kot plačilo za lastno storitev, kot tudi tožbeni zahtevek za plačila obratovalnih stroškov (stroškov mesečnega rednega vzdrževanja-pregleda toplotnih podpostaj in kotlovnice, stroškov iz naslova tekočega vzdrževanja-stroški menjave toplotnega števca in stroškov vodarine) zavrnilo zaradi nesklepčnosti tožbe. Sodišče prve stopnje je ob tem pravilno pojasnilo, da je za sklepčnost tožbe potrebno, da iz zatrjevanih dejstev izhaja, da je tožbeni zahtevek po materialnem pravu utemeljen, kar pomeni, da ne sme manjkati nobeno pravno relevantno dejstvo glede na pravno normo, ki jo je uporabiti. Vprašanje sklepčnosti tožbe je tako v prvi vrsti vprašanje pravilne uporabe materialnega prava.

18. Za sklepčnost tožbe, s katero upravnik zahteva povrnitev stroškov od posameznega etažnega lastnika praviloma zadošča, da upravnik navede, katere stroške iztožuje, za katero obdobje, na podlagi česa in pojasni še način delitve stroškov med etažne lastnike, nadaljnja konkretizacija njegove terjatve pa je odvisna od vsebine oziroma sklepčnosti ugovora etažnega lastnika (v tem primeru tožencev).

19. Pritožbeno sodišče soglaša s pojasnili sodišča prve stopnje v točkah od 16. do 18. obrazložitve izpodbijane sodbe, da gre pri spornih stroških mesečnega rednega vzdrževanja-pregleda toplotnih podpostaj in kotlovnice, pri spornih stroških iz naslova tekočega vzdrževanja-menjave toplotnega števca in spornih stroških vodarine, za obratovalne stroške in da za izterjavo tovrstnih stroškov v lastnem imenu in za svoj račun upravnik nima pooblastila niti v določilih 118. člena SPZ, niti v določilih 3. in 5. alineje 1. odstavka 50. člena SZ-1. Pravilno je tudi pojasnilo sodišča prve stopnje, da je v skladu s sodno prakso upravnik lahko aktivno legitimiran za izterjavo neplačanih obratovalnih stroškov v primeru, (-) če je sam opravil storitve, ki so navedene na računih, (-) če je sam založil stroške iz lastnih sredstev, (-) če so etažni lastniki prenesli svoja materialnopravna upravičenja na upravnika s pogodbo o opravljanju upravniških storitev, ali kadar so etažni lastniki tako določili v posebnem naročilu, če so bili stroški plačani iz namensko zbranih sredstev. Ker tožeča stranka v tožbi ni niti zatrjevala, da bi obstajala katera od navedenih izjem, je sodišče prve stopnje pravilno zaključilo, da je tožba tožeče stranke v tem delu nesklepčna. Drugačno stališče tožeče stranke, izraženo v pritožbi je pravno zmotno.

20. Drugačna pa je situacija glede izterjave stroškov delitve stroškov ogrevanja/tople vode. Kot izhaja iz razlogov izpodbijane sodbe v točki 15. obrazložitve je sodišče prve stopnje nesklepčnost tožbe glede plačila stroškov delitve stroškov ogrevanja/tople vode, ki jih je tožeča stranka uveljavljala kot plačilo za storitev, ki jo je opravila sama, videlo v nesklepčnosti oziroma v pomanjkljivi trditveni podlagi tožeče stranke v zvezi z veljavnostjo sklenjenega Sporazuma, ki predstavlja pravno podlago za plačilo teh stroškov tožeče stranke. Zaključilo je, da v tožbi manjka bistvena trditvena podlaga, kolikšen je solastniški delež vseh podpisnikov Sporazuma, da bi morala tožeča stranka glede na to, da ni bilo doseženo 100% soglasje, nujno izkazati, kolikšen je solastniški delež etažnih lastnikov, ki Sporazuma niso podpisali ali pa, kolikšen je solastniški delež podpisnikov Sporazuma. Takšno sklepanje sodišča prve stopnje pa je v tem primeru glede na konkretne ugovore tožencev napačno. Tožba tožeče stranke v delu, ki se nanaša na tožbeni zahtevek za plačilo stroškov delitve stroškov ogrevanja/tople vode, ni nesklepčna. Tožeča stranka je v dopolnitvi tožbe navedla, da predstavlja podlago za plačilo teh stroškov Sporazum iz leta 2016, ki ga je podpisala večina etažnih lastnikov, da je Sporazum zato veljaven in obvezujoč za vse uporabnike stanovanj tudi za toženca, čeprav ga nista podpisala. Toženca pa sta v odgovoru na dopolnitev tožbe v zvezi z veljavnostjo Sporazuma navedla zgolj to, da sta podpis navedenega Sporazuma zavrnila in da menita, da ni veljavno sklenjen. Takšen ugovor (ne)veljavnosti Sporazuma je, kot pravilno opozarja pritožba, tudi po oceni pritožbenega sodišča preveč pavšalen, povsem nekonkretiziran in kakšne natančnejše konkretizacije navedb tožeče stranke v zvezi z veljavnostjo sklenjenega Sporazuma ni terjal. Toženca, razen tega, da ga sama nista podpisala, namreč nista navedla nobenega razloga, zakaj naj bi bil Sporazum neveljaven. Ker tega, da Sporazuma ne bi podpisalo dovolj etažnih lastnikov, t.j. toliko etažnih lastnikov, ki imajo skupaj več kot polovico solastniških deležev, toženca konkretizirano nista ugovarjala, tožeči stranki njenih trditev o veljavno sklenjenem Sporazumu, ki ga je podpisala večina etažnih lastnikov, ni bilo potrebno še dodatno dopolnjevati z navedbo solastniških deležev vseh podpisnikov Sporazuma (oziroma z navedbo solastniških deležev etažnih lastnikov, ki Sporazuma niso podpisali), kot to zmotno zaključuje sodišče prve stopnje.

21. Ker sodišče prve stopnje v delu, ki se nanaša na plačilo stroškov delitve stroškov ogrevanja/tople vode, zaradi zmotne uporabe materialnega prava in zmotnega zaključka, da je tožba (tudi v tem delu) nesklepčna, ni presojalo še preostalih ugovorov tožencev, s katerimi sta nasprotovala tožbenemu zahtevku, je (vsaj preuranjeno) zaključilo, da tožbeni zahtevek tožeče stranke (tudi) v tem delu ni utemeljen.

22. Posledično pa je vsaj preuranjen tudi zaključek sodišča prve stopnje v točki 19. izpodbijane sodbe o neutemeljenosti tožbenega zahtevka tožeče stranke v delu, ki se nanaša na plačilo stroška iz naslova opomina v višini 0,93 EUR, saj ga je sodišče prve stopnje zavrnilo iz razloga, ker tožeča stranka ni uspela izkazati, da je upravičena do plačila terjatve, na katero se veže opomin tožeče stranke zaradi zamude pri plačilu.

23. V novem sojenju bo tako moralo sodišče prve stopnje odpraviti ugotovljeno absolutno bistveno kršitev določb pravdnega postopka na način, da bo glede na zahtevo tožeče stranke razpisalo narok, nato pa po izvedenem naroku ponovno odločiti o sporu, pri tem pa ustrezno upoštevati tudi izhodišča glede vprašanja (ne)sklepčnosti tožbe, na katera je v tem sklepu opozorilo pritožbeno sodišče. 24. Odločitev o stroških pritožbenega postopka (ki temelji na določbi 3. odstavka 165. člena ZPP) je pridržana za končno odločbo.