Jedro

Navedene in ostale ugotovitve, ki izhajajo iz sodbe sodišča prve stopnje, so bile predmet pravne presoje, ki je morala biti opravljena na podlagi določb 200., 1. odstavka 201. in 203. člena zakona o obligacijskih razmerjih (ZOR). Revizijsko sodišče ocenjuje, da je bila navedena pravna podlaga delno zmotno uporabljena pri materialnopravni presoji spora na drugi stopnji in sicer v delu, kolikor sta bili odškodnini za duševne bolečine zaradi izgube moža oziroma izgube očeta zvišani prvi tožnici in drugemu tožniku za več kot 250.000,00 SIT, to je v presežku nad 1.500.000,00 SIT. Po presoji revizijskega sodišča tako zvišanje ustrezno upošteva vse pravnopomembne okolnosti iz razmerij med tožnikoma in njunim umrlim svojcem, ki so vplivale na obseg njunih duševnih bolečin zaradi smrti moža oziroma očeta. Pri taki odmeri je ustrezno upoštevano, da sta prva dva tožnika in njun umrli svojec živeli v harmoniji, čustveno medsebojno močno navezani in da je bilo zato čustvovanje prve tožnice in drugega tožnika zaradi smrti moža oziroma očeta globoko, dolgotrajno in da še traja. Na podlagi takih kriterijev odmerjena odškodnina pa je pravična, če je na drugi strani usklajena tudi z merili, ki se na področju odškodninskega prava odražajo zlasti ob medsebojnem razmerju med posameznimi škodami in odškodninami zanje.

Izrek

Reviziji stranskega intervenienta se delno ugodi in se sodba sodišča druge stopnje ob delni ugoditvi pritožbi prvih dveh tožnikov spremeni tako, da se glasi: "Tožena stranka je dolžna plačati prvima dvema tožnikoma kot nadaljnjo odškodnino vsakemu po 250.000,00 SIT z zakonitimi zamudnimi obrestmi od 17.11.1994 dalje, stroške postopka prve stopnje 104.796,00 SIT in stroške pritožbenega postopka 41.393,00 SIT, vse v 15 dneh. Pritožba tožnikov pa se v preostalem delu zavrne kot neutemeljena." Sicer se revizija zavrne kot neutemeljena.

Tožeči stranki N. G. in ml. M. G. sta nerazdelno dolžni plačati stranskemu intervenientu stroške revizijskega postopka 20.000,00 SIT v 15 dneh.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je odločilo, da mora toženka plačati za pretrpljene duševne bolečine zaradi smrti bližnjega in sicer prvi tožnici za izgubo moža 1.250.000,00 SIT (po odbitku delnega plačila ji je s sodbo prisodilo le razliko 481.141,50 SIT), drugemu tožniku za izgubo očeta 1.250.000,00 SIT, tretji tožnici in četrtemu tožniku za izgubo sina pa vsakemu po 850.000,00 SIT odškodnine, medtem ko je njihove višje zahtevke zavrnilo. Sodišče druge stopnje pa je z izpodbijano sodbo na pritožbo prvih dveh tožnikov zvišalo odškodnino za duševne bolečine zaradi smrti bližnjega vsakemu še za nadaljnji znesek po 750.000,00 SIT, medtem ko je pritožbo prvih dveh tožnikov v preostalem delu zavrnilo kot neutemeljeno.

Zoper sodbo sodišča druge stopnje je vložila revizijo Z. T. kot stranski intervenient na strani tožene stranke iz revizijskega razloga zmotne uporabe materialnega prava in predlagala, da naj se sodba sodišča druge stopnje spremeni tako, da se pritožba prvih dveh tožnikov v celoti zavrne. Iz razlogov sodbe sodišča prve stopnje je ugotoviti, da je prva dva tožnika hudo prizadela smrt moža oziroma očeta, vendar ugotovljene okolnosti njunega primera niso utemeljevale takega odstopanja v višini odškodnine, kot je to storilo sodišče druge stopnje.

Sodišče prve stopnje je odškodnini za duševne bolečine prvi tožnici in drugemu tožniku priznalo v primerni višini in v skladu s sodno prakso. Intervenientka ne pozna primera, da bi sodišče doslej prisodilo tako visoko odškodnino. Primeri, v katerih so sodišča prisodila sorazmerno visoko odškodnino, pa so odstopali na določen način zaradi tega, ker je šlo za smrt več svojcev hkrati, ali so bili otroci priča umoru svojega očeta ipd.

Na vročeno revizijo sta prva tožnica in drugi tožnik odgovorila ter predlagala, da naj se revizija zavrne. V reviziji iznešene primerjave ocenjujeta za neprimerne ter poudarjata intenzivnost svojih duševnih bolečin zaradi ugotovljenih specifičnosti svojega položaja.

Državno tožilstvo Republike Slovenije se o vročeni reviziji ni izjavilo (3. odstavek 390. člena zakona o pravdnem postopku, naprej ZPP).

Revizija je delno utemeljena.

Po izvajanjih revizije se kaže zmotna uporaba materialnega prava v odločitvi sodišča druge stopnje, ki je na pritožbo prvih dveh tožnikov zvišalo odškodnini za duševne bolečine zaradi smrti svojca, vsakemu za 750.000,00 SIT, to je prvi tožnici za izgubo moža in drugemu tožniku za izgubo očeta vsakemu od 1.250.000,00 SIT na 2.000.000,00 SIT. Sporna je tako pritožbena materialnopravna presoja na prvi stopnji ugotovljenega dejanskega stanja.

Iz dejanskih ugotovitev sodišča prve stopnje izhaja, da je bila prva tožnica ob smrti 39 letnega moža stara 36 let, drugi tožnik pa 4 leta, da sta bila prva tožnica in njen ponesrečeni mož poročena 5 let, da sta se dobro razumela, ker je bil pokojni T. G. dober mož in skrben oče, da je prvo tožnico vest o moževi smrti tako hudo prizadela, da je morala prejemati nekaj časa pomirjevala, da za možem še vedno žaluje, da se tudi drugi tožnik na umrlega očeta spominja vsak dan, da zaradi izgube očeta čuti negotovost in praznino ter da se bo njegova prizadetost z leti še povečevala, ko se bo v večji meri kot sedaj zavedal izgube očeta, njegove ljubezni, skrbi in podpore ter da sta prva dva tožnika in njun mož oziroma oče živela v družinski skupnosti skupaj z njegovimi starši. Navedene in ostale ugotovitve, ki izhajajo iz sodbe sodišča prve stopnje, so bile predmet pravne presoje, ki je morala biti opravljena na podlagi določb 200., 1. odstavka 201. in 203. člena zakona o obligacijskih razmerjih (ZOR). Po določilu 1. odstavka 200. člena ZOR dosodi sodišče za negmotno škodo (med drugim za pretrpljene duševne bolečine zaradi smrti bližnjega) pravično denarno odškodnino, če to opravičujejo okoliščine primera. Pri odločanju o zahtevkih upošteva pomen prizadetih dobrin in namen teh odškodnin, pa tudi to, da ne bi šlo na roko težnjam, ki niso združljive z njeno naravo in družbenim namenom (2. odstavek 200. člena ZOR). Navedena odškodnina gre ožjim družinskim članom umrlega (1. odstavek 201. člena ZOR), ki vsebuje tudi bodočo negmotno škodo, če je po normalnem teku stvari gotovo, da bo škoda trajala tudi v bodočnosti (203. člena ZOR). Revizijsko sodišče ocenjuje, da je bila navedena pravna podlaga delno zmotno uporabljena pri materialnopravni presoji spora na drugi stopnji in sicer v delu, kolikor sta bili odškodnini za duševne bolečine zaradi izgube moža oziroma izgube očeta zvišani prvi tožnici in drugemu tožniku za več kot 250.000,00 SIT, to je v presežku nad 1.500.000,00 SIT. Po presoji revizijskega sodišča tako zvišanje ustrezno upošteva vse pravnopomembne okolnosti iz razmerij med tožnikoma in njunim umrlim svojcem, ki so vplivale na obseg njunih duševnih bolečin zaradi smrti moža oziroma očeta. Pri taki odmeri je ustrezno upoštevano, da sta prva dva tožnika in njun umrli svojec živeli v harmoniji, čustveno medsebojno močno navezani in da je bilo zato čustvovanje prve tožnice in drugega tožnika zaradi smrti moža oziroma očeta globoko, dolgotrajno in da še traja. Na podlagi takih kriterijev odmerjena odškodnina pa je pravična, če je na drugi strani usklajena tudi z merili, ki se na področju odškodninskega prava odražajo zlasti ob medsebojnem razmerju med posameznimi škodami in odškodninami zanje. Ustrezno navedenim razlogom je revizijsko sodišče delno ugodilo reviziji in spremenilo sodbo sodišča druge stopnje tako, da je zavrnilo pritožbi prvih dveh tožnikov v delu, ki presega zvišanje odškodnin za duševne bolečine zaradi izgube moža oziroma očeta za več kot 250.000,00 SIT z obrestmi. Revizijo v preostalem delu pa je zavrnilo, ker ni bila utemeljena. Ta odločitev temelji na 1. odstavku 395. in 393. člena ZPP.

Odločbi o stroških postopka prve in druge stopnje sta ostali nespremenjeni, ker obračun stroškov odraža uspeh pravdnih strank v postopku na prvi stopnji, na drugi stopnji pa so odmerjeni od zneska, s katerim sta tožnika uspela v pritožbi. Upoštevajoč enake kriterije kot v pritožbenem postopku, pa sta tožnika dolžna povrniti toženki stroške revizijskega postopka v višini 20.000,00 SIT. Stroškovna odločba temelji na določbah 2. odstavka 166. in 154. člena ZPP.