Tožnik je 27. 11. 2025 samovoljno zapustil azilni dom in se tja ni več vrnil.
Iz tožnikovega ravnanja je razvidno, da je prenehal njegov namen počakati na sodno odločitev, ki bi lahko bila v njegovo korist, s tem pa tudi, da izpodbijani sklep očitno ne posega več v njegovo pravico, ki jo je uveljavljal v prošnji za mednarodno zaščito.
I.Tožba se zavrže.
II.Predlog za vrnitev v prejšnje stanje se zavrže.
1.Tožena stranka je z izpodbijanim sklepom zavrgla prošnjo tožnika za priznanje mednarodne zaščite (I. točka izreka) in odločila, da Republika Slovenija ne bo obravnavala njegove prošnje, saj bo predan Republiki Hrvaški, ki je na podlagi meril, določenih v Uredbi (EU) št. 604/2013 Evropskega parlamenta in sveta z dne 26. junija 2013 (v nadaljevanju Dublinska uredba) odgovorna država članica za obravnavanje njegove prošnje za mednarodno zaščito (II. točka izreka). Odločila je tudi, da se predaja tožnika izvrši najkasneje v osemnajstih mesecih od 13. 8. 2025 (III. točka izreka) in da bo o stroških postopkov odločeno v ločenem postopku (IV. točka izreka).
2.V obrazložitvi sklepa je navedeno, da je tožnik 16. 7. 2025 pri toženi stranki vložil prošnjo za priznanje mednarodne zaščite v Republiki Sloveniji. Tožena stranka je iz Centralne baze EURODAC pridobila podatek, da je bil tožnik 2. 7. 2025 vanjo že vnesen kot prosilec za mednarodno zaščito s strani Republike Hrvaške. Glede na navedeno je pristojnemu organu Republike Hrvaške v skladu z b točko prvega odstavka 18. člena Dublinske uredbe posredovala prošnjo v obliki standardnega obrazca za ponovni sprejem prosilca in 13. 8. 2025 od pristojnega organa Republike Hrvaške prejela odgovor, da je Republika Hrvaška odgovorna država članica za obravnavanje njegove prošnje za mednarodno zaščito.
3.Pri svoji odločitvi se tožena stranka sklicuje na določilo b točke prvega odstavka 18. člena Dublinske uredbe, ki določa, da mora država članica pod pogoji iz členov 23, 24, 25 in 29 ponovno sprejeti prosilca, katerega prošnja se obravnava in ki je podal prošnjo v drugi državi članici ali ki je na ozemlju druge države članice brez dokumenta za prebivanje. Dublinska uredba v 1. točki 5. člena določa, da država članica, ki izvede ta postopek, opravi osebni razgovor s prosilcem. V prvi alineji 2. točke 5. člena Dublinske uredbe pa je določeno, da se osebni razgovor s prosilcem za mednarodno zaščito lahko opusti, če je prosilec pobegnil. Iz uradne evidence o nastanitvi prosilcev za mednarodno zaščito je razvidno, da je prosilec 6. 10. 2025 samovoljno zapustil azilni dom v Ljubljani, zaradi česar osebni razgovor z njim ni bil opravljen. Ker je samovoljno zapustil azilni dom in se vanj ni vrnil, je tožena stranka odgovorno državo članico obvestila o podaljšanju roka za predajo na 18 mesecev.
4.Tožena stranka je mnenja, da v Republiki Hrvaški ni sistemskih pomanjkljivosti ali razpada azilnega sistema in prav tako noben evropski organ ni obravnaval Republike Hrvaške v zvezi s sistemskimi pomanjkljivostmi in nevarnostmi nečloveškega ali poniževalnega ravnanja.
5.Tožeča stranka je zoper sklep vložila tožbo in predlog za vrnitev prejšnje stanje, saj je bila tožba vložena prepozno.
6.Predlog za vrnitev v prejšnje stanje tožeča stranka utemeljuje s tem, da sklep tožniku ni bil vročen oziroma mu je bil vročen z javnim naznanilom. Šele 12. 11. 2025 je ob podaji pooblastila pooblaščenki tožnik razumel, da je v dublinskem postopku. Po pripravi dokumentacije s strani tožene stranke se je izkazalo, da se je rok za vložitev tožbe iztekel dne 26. 10. 2025. Predlog za vrnitev v prejšnje stanje je zato posredovan pravočasno znotraj subjektivnega osemdnevnega roka in objektivnega roka treh mesecev.
7.Tožnik je rok za vložitev tožbe zamudil iz upravičenih razlogov. Ne razume slovenskega jezika, ni pa mu bil zagotovljen prevod izpodbijanega akta v njegov jezik in ni vedel, da se mudi in da mora nemudoma pooblastiti svetovalca, postopka vročitve z javnim naznanilom pa ne razume niti mu ni bila dana informacija o vročitvi. Tožnik je šele po pooblaščenki po prevzemu pooblastila uspel zavarovati svoje pravice.
8.Hkrati s predlogom za vrnitev v prejšnje stanje je tožnik vložil tudi tožbo, kjer očita toženi stranki, da s tožnikom ni bil opravljen osebni razgovor. Ne drži, da bi tožnik pobegnil, ampak se je vrnil v azilni dom in je bil postopek z njim nadaljevan, obenem pa mu izpodbijani akt ni bil vročen in ni bil seznanjen, da ima pravico do pravnega sredstva po odvetniku. Bila mu je kršena pravica do izjave, ker z njim ni bil opravljen osebni razgovor. Tako mu tudi ni bila dana možnost zatrjevanja sistemskih pomanjkljivosti, ki jim je bil podvržen na Hrvaškem, kamor si ne želi. Tožnik predlaga, naj sodišče izpodbijani akt odpravi in vrne zadevo toženi stranki v ponovni postopek.
9.Tožena stranka v odgovoru na tožbo in na zahtevo za vrnitev v prejšnje stanje predlaga, naj sodišče predlogu za vrnitev v prejšnje stanje ne ugodi, če pa bi mu ugodilo, pa predlaga zavrnitev tožbe kot neutemeljene. Zaradi narave svoje odločitve sodišče ne povzema vsebinskih navedb tega odgovora. Iz istega razloga tudi ne povzema vsebine pripravljalne vloge tožeče stranke z dne 26. 11. 2025.
10.Sodišče je 28. 11. 2025 izvedlo narok za glavno obravnavo. Na naroku je pooblaščenka tožnika navedla, da je na podlagi poizvedb v azilnem domu ugotovila, da se tožnik tam ne nahaja več, vendar kljub temu vztraja pri predlogu za vrnitev v prejšnje stanje ter tožbi. V zvezi s tem je sodišče opravilo poizvedbe v azilnem domu ter po elektronski pošti prejelo uradno potrdilo o tožnikovi samovoljni zapustitvi azilnega doma. Iz potrdila med drugim izhaja, da je bil tožnik 24. 11. 2025 predan hrvaškim migracijskim organom, vendar se je naslednjega dne, t. j. 25. 11. 2025, ponovno vrnil ter 27. 11. 2025 podal drugo prošnjo za priznanje mednarodne zaščite. Med čakanjem na prevoz v Center za tujce, kamor mu je bila izrečena omejitev gibanja, je dne 27. 11. 2025 pobegnil in ni znano, kje se nahaja.
11.Sodišče je poslalo izpis iz uradnih evidenc tožnikovi pooblaščenki1 v vednost s pozivom, naj v roku 3 dni ob ugotovljenem dejanskem stanju pojasni tožnikov pravni interes za nadaljnje obravnavanje tožbe. Tožnikova pooblaščenka je 10. 12. 2025 sodišču sporočila, da vztraja pri tožbi ter meni, da tožnikova zapustitev azilnega doma ne vpliva na vprašanje njegovega pravnega interesa za postopek niti ne na vprašanje o pristojnosti države za odločanje o prošnji.
12.Sodišče je tožbo in predlog za vrnitev v prejšnje stanje zavrglo iz naslednjih razlogov:
13.Vsak, ki zahteva sodno varstvo svojih pravic in pravnih interesov s tožbo v upravnem sporu, mora za to izkazati pravni interes. Ta se kaže v tem, da bi morebitna ugoditev tožbi pomenila izboljšanje njegovega pravnega položaja, ki ga brez vložene tožbe ne bi mogel doseči. Pravni interes kot procesna predpostavka za vsebinsko obravnavanje tožbe mora obstajati ves čas postopka, na njegov obstoj pa je sodišče dolžno paziti po uradni dolžnosti. Če sodišče ugotovi, da tožnik nima več pravnega interesa za tožbo, jo kot nedovoljeno zavrže (6. točka prvega odstavka 36. člena Zakona o upravnem sporu; v nadaljevanju ZUS-1).
14.V zadevi ni sporno, da je tožnik v 27. 11. 2025 zapustil azilni dom in se tja ni več vrnil. Sodišče pa ugotavlja, da je azilni dom zapustil očitno samovoljno.
15.Iz posameznih določb Zakona o mednarodni zaščiti (v nadaljevanju ZMZ-1) izhaja, da ima prosilec za mednarodno zaščito, ko se odloča o njegovi prošnji, poleg pravic tudi dolžnosti in obveznosti. Če jih ne upošteva, so glede njegove prošnje za mednarodno zaščito predvidene določene odločitve procesne narave. Tako se v primeru, če je iz uradnih evidenc pristojnega organa razvidno, da je prosilec samovoljno zapustil azilni dom ali njegovo izpostavo in se v treh dneh od samovoljne zapustitve ni vrnil v azilni dom ali njegovo izpostavo, šteje njegova prošnja za umaknjeno (2. alineja drugega odstavka 50. člena ZMZ-1).
16.Vrhovno sodišče je že večkrat poudarilo, da samovoljna zapustitev azilnega doma v času po izdaji odločbe vpliva tudi na vodenje upravnega spora, ki teče na podlagi prosilčeve tožbe zoper zanj neugodno odločbo o prošnji. Takšno ravnanje prosilca namreč kaže, da je prenehal njegov namen počakati na sodno odločitev, ki bi lahko bila v njegovo korist, s tem pa tudi, da izpodbijana odločba o zavrnitvi (ali zavrženju) njegove prošnje očitno ne posega več v njegovo pravico, ki jo je uveljavljal v prošnji za mednarodno zaščito. Pri tem je dodalo, da taka odločitev ni v nasprotju s Procesno direktivo II, saj ta v 11. odstavku 46. člena določa, da lahko države članice v nacionalni zakonodaji določijo tudi pogoje, na podlagi katerih se lahko domneva, da je prosilec implicitno umaknil pravno sredstvo iz prvega odstavka tega člena ali od njega odstopil, skupaj s postopkovnimi pravili, ki jih je pri tem treba upoštevati. Že sama direktiva torej v 46. členu, ki ureja učinkovito sodno varstvo, predvideva, da lahko države članice štejejo, da je prosilec implicitno umaknil pravno sredstvo oziroma od njega odstopil in posledično o zadevi ne odločijo meritorno.
17.Tudi v obravnavani zadevi je iz tožnikovega ravnanja po presoji sodišča razvidno, da je prenehal njegov namen počakati na sodno odločitev, ki bi lahko bila v njegovo korist, s tem pa tudi, da izpodbijani sklep očitno ne posega več v njegovo pravico, ki jo je uveljavljal v prošnji za mednarodno zaščito. Poleg tega imajo prosilci za mednarodno zaščito v postopku ne le pravice, ampak tudi obveznosti, med drugim biti vedno dosegljiv pristojnemu organu, se odzivati na njegova vabila in se podrejati njegovim ukrepom (89. člen ZMZ-1). Tako je Ustavno sodišče v sklepu Up-3936/07 z dne 4. 7. 2008 ob sklicevanju na enako določbo 88. člena prej veljavnega Zakona o mednarodni zaščiti presodilo, da se mora prosilec za azil do pravnomočnosti odločitve o prošnji oziroma v primeru vložitve ustavne pritožbe do končne odločitve o njej, ravnati v skladu z določbami zakona, torej tudi izpolnjevati dolžnosti, ki mu jih zakon nalaga. Ustavno sodišče je v omenjeni zadevi zaradi samovoljne zapustitve azilnega doma, v katerega se pritožniki v treh dneh niso vrnili, sklepalo, da očitno nimajo več namena prositi za mednarodno zaščito v Republiki Sloveniji in da zato ne izkazujejo pravnega interesa za nadaljevanje postopka z ustavno pritožbo, ki jo je zavrglo. Enako stališče izhaja tudi iz sodbe SEU v zadevi Al Nasiria (C-610/23 z dne 3. 7. 2025, FO proti Ypourgos Metanastefsis kai Asylou), v kateri je SEU potrdilo legitimnost hitre obravnave pravnih sredstev in ohranitve učinkovitosti sodnega sistema, kar upravičuje preverjanje dejstva, ali je tožnik v času obravnave pravnega sredstva na nacionalnem ozemlju.
18.Na tej podlagi sodišče ugotavlja, da tožnik v času odločanja ne izkazuje pravnega interesa za vodenje upravnega spora. Tožnik se naroka dne 28. 11. 2025 kljub vabilu na zaslišanje ni udeležil, pooblaščenka tožnika pa je v zvezi s tem pojasnila, da se tožnik v prostorih azilnega doma ne nahaja več. Slednje izhaja tudi iz izpisa iz uradne evidence azilnega doma, ki ga je sodišče pridobilo po uradni dolžnosti in vsebini katerega pooblaščenka ne oporeka. Glede na nesporne okoliščine, da je tožnik samovoljno zapustil azilni dom in da se ne ve, kje se nahaja, sodišče presoja, da tožnik očitno nima namena počakati na odločitev sodišča o njegovem predlogu za vrnitev v prejšnje stanje ter posledično njegovi tožbi zoper sklep, s katerim je bila njegova prošnja za mednarodno zaščito zavržena, in na dokončanje postopka, zaradi česar ne izkazuje pravnega interesa za upravni spor. Sodišče je zato tožbo zavrglo na podlagi 6. točke prvega odstavka 36. člena ZUS-1.
-------------------------------
1Stališče, da mora sodišče pred izdajo sklepa, s katerim zavrže tožbo, tožniku dati možnost izjave o okoliščini, ki je ključna za táko odločitev, je Vrhovno sodišče sprejelo v sklepu I Up 121/2020 z dne 11. 11. 2020.
2Primerjaj npr. sklepe Vrhovnega sodišča v zadevah I Up 161/2022 z dne 22. 8. 2022, I Up 316/2016 z dne 30. 11. 2016, I Up 315/2016 z dne 25. 1. 2017, I Up 129/2020 z dne 30. 9. 2020 in I Up 121/2020 z dne 11. 11. 2020.
3Direktiva 2013/32/EU Evropskega parlamenta in Sveta z dne 26. junija 2013 o skupnih postopkih za priznanje ali odvzem mednarodne zaščite (prenovitev; v nadaljevanju Procesna direktiva II).
4Prim. sklepa Vrhovnega sodišča RS I Up 315/2016 z dne 25. 1. 2017 in I Up 121/2020 z dne 11. 11. 2020.
5Glej npr. sklepe Vrhovnega sodišča v zadevah I Up 92/2013 z dne 21. 3. 2013, I Up 470/2012 z dne 10. 10. 2012, I Up 300/2013 z dne 29. 8. 2013, I Up 116/2016 z dne 5. 5. 2016 in I Up 316/2016 z dne 30. 11. 2016 in I Up 129/2020 z dne 30. 9. 2020.
6Sklep Vrhovnega sodišča I Up 121/2020 z dne 11. 11. 2020 (6. točka obrazložitve).
7SEU je za nesorazmerno ocenilo le zahtevo, da mora tožnik svoje nahajanje na ozemlju države članice dokazati tako, da se osebno zglasi na dan obravnavanja njegovega pravnega sredstva na sodišču v glavnem mestu, ki je lahko od njegovega prebivališča zelo oddaljeno (odst. 57-67).