Jedro

V 89. členu Zakona o delovnih razmerjih (Uradni list RS, št. 14/90, 5/91, 71/93 - ZDR) se izreče najstrožji disciplinski ukrep prenehanja delovnega razmerja za vse hujše kršitve delovnih obveznosti, če je zaradi njih nastala ali bi lahko nastala z zakonom določena hujša posledica.

Pojem hujša posledica praviloma pomeni, da je iz osnovne oblike kršitve nastala istovrstna posledica v večjem obsegu ali v hujši obliki, ali pa je nastala kakšna druga posledica, ki se po naravi stvari lahko pričakuje. V obeh primerih mora biti podana vzročna zveza med temeljnim dejanjem in nastalo hujšo posledico. Znake nastalih posledic pa je potrebno kot dejstva ugotoviti v disciplinskem postopku.

Izrek

1. Revizija se zavrne kot neutemeljena.

2. Stranki trpita vsaka svoje stroške revizijskega postopka.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je ugodilo tožbenemu zahtevku in razveljavilo odločitve disciplinskih organov tožene stranke z dne 11.2.1993 in 26.3.1993 o izreku disciplinskega ukrepa prenehanja delovnega razmerja tožniku. V posledici te odločitve je ugodilo tožnikovemu reintegracijskemu in reparacijskemu zahtevku. Sodišče je ugotovilo, da za izrek najstrožjega ukrepa tožniku niso bili izpolnjeni pogoji, določeni z zakonom oziroma splošnim aktom tožene stranke.

Sodišče druge stopnje je zavrnilo pritožbo tožene stranke kot neutemeljeno in potrdilo sodbo prvostopnega sodišča. Pritožbeno sodišče je soglašalo z dejanskimi ugotovitvami prvostopnega sodišča in njegovo pravno presojo.

Proti pravnomočni sodbi sodišča druge stopnje je vložila tožena stranka pravočasno revizijo zaradi revizijskega razloga po 3. točki 1. odstavka 385. člena ZPP (zmotne uporabe materialnega prava). V obrazložitvi revizije ponovno navaja, da tožena stranka v disciplinskem postopku ni bila dolžna ugotavljati obstoja kvalifikatornih okoliščin, saj že sam predmet in narava njene dejavnosti pogojujeta izrek disciplinskega ukrepa prenehanja delovnega razmerja za vsako hujšo kršitev delovne obveznosti. Ob dokazani tožnikovi neupravičeni odsotnosti z dela je zato podana zakonita podlaga iz 5. točke prvega odstavka 100. člena Zakona o delovnih razmerjih za prenehanje delovnega razmerja po samem zakonu. Opozarja tudi na določbo 3. člena zakona o zaposlovanju tujcev, po katerem je pogodba o zaposlitvi, sklenjena s tujcem, ki nima delovnega dovoljenja, nična. Ker sodišče pri svoji presoji ni smiselno uporabilo 5. točke prvega odstavka 100. člena Zakona o delovnih razmerjih, nepravilno pa je uporabilo določbe 89. člena Zakona o delovnih razmerjih predlaga, da se reviziji ugodi tako, da se razveljavita sodbi sodišča druge in prve stopnje in zadeva vrne prvostopnemu sodišču v novo sojenje.

Revizija je bila v skladu z določbo 390. člena Zakona o pravdnem postopku (Uradni list SFRJ, št. 4/77 - 27/90 - ZPP) vročena Državnemu tožilstvu Republike Slovenije, ki se o njej ni izjavilo, in tožeči stranki, ki je nanjo odgovorila. V svojem odgovoru predlaga, da se revizija kot neutemeljena zavrne. Poudarja tudi, da je bilo tožniku kot tujcu na zaprosilo tožene stranke same izdano delovno dovoljenje.

Revizija ni utemeljena.

Revizijsko sodišče uvodoma opozarja, da je pri odločanju o reviziji vrhovno sodišče omejeno na preizkus samo tistih kršitev zakona, na katere se sklicuje stranka v svoji reviziji. To pomeni, da postavlja revident s svojo dispozicijo revizijskemu sodišču okvire njegovega odločanja. Tožena stranka v obravnavani zadevi uveljavlja le revizijski razlog zmotne uporabe materialnega prava.

Ker revizijskega razloga bistvenih kršitev določb pravdnega postopka iz 1. in 2. točke prvega odstavka 385. člena ZPP revizija ne uveljavlja, je revizijsko sodišče po uradni dolžnosti na podlagi določbe 386. člena ZPP preizkušalo le, ali ni podana bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 10. točke 2. odstavka 254. člena ZPP. Te kršitve revizijsko sodišče ni ugotovilo.

Uveljavljani revizijski razlog zmotne uporabe materialnega prava ni podan. Po določbi 89. člena Zakona o delovnih razmerjih (Uradni list RS, št. 14/90, 5/91, 71/93 - ZDR) se izreče najstrožji disciplinski ukrep prenehanja delovnega razmerja za vse hujše kršitve delovnih obveznosti, če je zaradi njih nastala ali bi lahko nastala z zakonom določena hujša posledica. Po tej zakonski normi se disciplinski ukrep prenehanja delovnega razmerja lahko izreče za vse hujše kršitve delovnih obveznosti, če je bilo s storitvijo ali opustitvijo dejanja ogroženo življenje in zdravje delavcev ali drugih delovnih ljudi, povzročena ali bi bila lahko povzročena večja škoda, ogrožen ali bi lahko bil bistveno moten delovni proces v organizaciji oziroma pri delodajalcu ali kako drugače bistveno oteženo poslovanje organizacije oziroma delodajalca. V tem členu so torej določeni pogoji glede odgovornosti za hujšo posledico, ki je nastala iz temeljne kršitve delovne obveznosti. Pojem hujša posledica praviloma pomeni, da je iz osnovne oblike kršitve nastala istovrstna posledica v večjem obsegu ali v hujši obliki, ali pa je nastala kakšna druga posledica, ki se po naravi stvari lahko pričakuje. V obeh primerih mora biti podana vzročna zveza med temeljnim dejanjem in nastalo hujšo posledico.

Znake nastalih posledic pa je potrebno kot dejstva ugotoviti v disciplinskem postopku. Tožena stranka je v 87. členu Pravilnika o delovnih razmerjih določila, da se disciplinski ukrep prenehanja delovnega razmerja izreče za hujšo kršitev delovne obveznosti, ki je povzročila ali bi lahko povzročila večjo škodo.

Ob dejanski ugotovitvi sodišča prve stopnje, ki jo je preizkušalo in upoštevalo kot podlago svoje odločitve tudi sodišče druge stopnje, da za izrek najstrožjega ukrepa tožniku niso obstajali kvalifikacijski elementi 2. odstavka 87. člena pravilnika tožene stranke, je pravilna njuna pravna presoja o nezakonitosti izrečenega ukrepa. Obstoj kvalifikatornih okoliščin, ki morajo biti podane za izrek disciplinskega ukrepa prenehanja delovnega razmerja, je dejansko vprašanje. Zato ga mora ob dejanskih ugotovitvah obeh nižjih sodišč, da v obravnavanem primeru ni podana hujša oblika tožniku očitane disciplinske kršitve, upoštevati tudi revizijsko sodišče kot podlago presoje, ali je bilo materialno pravo v izpodbijani sodbi pravilno uporabljeno.

Zato je pritrditi sodišču druge stopnje, da za izrek najstrožjega disciplinskega ukrepa tožniku niso bili v 87. členu Pravilnika o delovnih razmerjih izpolnjeni pogoji, ker se ta določba nanaša le na primer, ko gre za hujšo obliko disciplinske kršitve iz 3. točke 84. člena, ki je podana zaradi nastanka ali vsaj nevarnosti nastanka večje škode podjetju. Ker ta v disciplinskem postopku ni bila niti zatrjevana, niti ugotovljena, sama storitev temeljne disciplinske kršitve ne daje zadostne podlage za izrek najstrožje sankcije.

Neutemeljeno je revizijsko stališče, da že sama dejavnost tožeče stranke, to je proizvodnja smodnika in eksplozivnih sredstev, pogojuje ob storitvi temeljne oblike kršitve delovne obveznosti obligatoren izrek disciplinskega ukrepa prenehanja delovnega razmerja. Po napotilni normi iz 2. in 3. odstavka 58. člena Zakona o temeljnih pravicah iz delovnega razmerja (Uradni list SFRJ, št. 60/89 in 42/90 - ZTPDR) ima tožena stranka vsa pooblastila, da v splošnem aktu v skladu z njeno naravo dejavnosti oziroma naravo dela, ki ga opravlja posamezni delavec, določi posebno hude kršitve, katerih storitev je obvezno sankcionirana z izrekom najstrožjega ukrepa. V pravni kvalifikaciji tako določene posebno hude oblike kršitve delovne obveznosti so okoliščine in pogoji iz 89. člena Zakona o delovnih razmerjih zajeti že s samo disciplinsko kršitvijo. Vendar pa morajo biti take kršitve s pravno normo določene v naprej.

Ker tožena stranka z avtonomno normo ni določila in oblikovala disciplinske kršitve iz 3. točke 84. člena Pravilnika o delovnih razmerjih kot posebno hude, za katere storitev bi bil obvezen izrek najstrožjega disciplinskega ukrepa, niti v postopku ni bil ugotovljen obstoj hujših posledic, je odločitev obeh sodišč materialnopravno pravilna. S sankcioniranjem tožnika, za kar se v reviziji zavzema tožena stranka, zaradi nastanka oziroma nevarnosti za nastanek večje škode, ki je tožeča stranka sama ni ugotovila, bi bilo kršeno eno izmed temeljnih načel disciplinskega postopka, to je načelo legalitete.

Glede na navedeno reviziji ni bilo mogoče ugoditi, zato jo je revizijsko sodišče zavrnilo kot neutemeljeno (393. člen ZPP).

Ker tožena stranka z revizijo ni uspela, odgovor tožeče stranke pa ni pripomogel k rešitvi zadeve, je revizijsko sodišče o stroških postopka odločilo, kot je razvidno iz izreka sodbe (1. odstavek 166. člena v zvezi s 155. členom ZPP).

Določbe ZPP in ZTPDR, na katerih temelji odločitev revizijskega sodišča, so bile uporabljene na podlagi prvega odstavka 4. člena Ustavnega zakona za izvedbo Temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije (Uradni list RS, št. 1/91-I in 45/I/94).