Jedro

Presoja višine odškodnine za duševne bolečine zaradi smrti bližnjega

Izrek

1. Vsem pritožbam se delno ugodi in se sodba sodišča prve stopnje glede odškodnine za duševne bolečine zaradi smrti bližnjega za prvo tožnico, v obrestnem delu in stroškovnem izreku spremeni tako, da spremenjena v celoti glasi: "Tožena stranka je dolžna: - prvi tožnici P. N. plačati znesek 4,253.182,00 SIT z zamudnimi obrestmi, ki od zneska 2,200.000,00 SIT od 01.01.2002 do 18.02.2002 tečejo v višini predpisane obrestne mere, zmanjšane za temeljno obrestno mero, od 19.02.2002 dalje do plačila pa po predpisani obrestni meri zamudnih obresti, po enaki obrestni meri pa tudi od zneska 425.982,00 SIT od 01.12.1997 dalje do plačila in od zneska 1,627.200,00 od 05.03.2002 dalje do plačila, - drugemu tožniku B. N. plačati znesek 1,738.270,00 SIT z zamudnimi obrestmi, ki od zneska 1,700.000,00 SIT od 01.01.2002 do 18.02.2002 tečejo v višini predpisane obrestne mere, zmanjšane za temeljno obrestno mero, od 19.02.2002 dalje do plačila pa po predpisani obrestni meri zamudnih obresti, po enaki obrestni meri pa tudi od zneska 38.270,00 SIT od 01.12.1997 dalje do plačila, - tretji tožnici M. N. plačati znesek 1,741.270,00 SIT z zamudnimi obrestmi, ki od zneska 1,700.000,00 SIT od 01.01.2002 do 18.02.2002 tečejo v višini predpisane obrestne mere, zmanjšane za temeljno obrestno mero, od 19.02.2002 dalje do plačila pa po predpisani obrestni meri zamudnih obresti, po enaki obrestni meri pa tudi od zneska 41.920,00 SIT od 01.12.1997 dalje do plačila.

V presežku se zavrnejo: - tožbeni zahtevek prve tožnice za plačilo nadaljnjih 1,300.000,00 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 25.04.1998 dalje do plačila, zahtevek za zakonske zamudne obresti od dosojenih 2,200.000,00 SIT od 25.04.1998 do 18.02.2002 (razen v delu od 01.01.2002 do 18.02.2002 priznanih zamudnih obresti po predpisani obrestni meri, zmanjšani za temeljno obrestno mero) in zahtevek za zakonske zamudne obresti od dosojenih 1,627.200,00 SIT od 10.05.1998 do 04.03.2002, - tožbeni zahtevek drugega tožnika za plačilo nadaljnjih 700.000,00 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 25.04.1998 dalje do plačila in zahtevek za zakonske zamudne obresti od dosojenih 1,700.000,00 SIT od 25.04.1998 do 18.02.2002 (razen v delu od 01.01.2002 do 18.02.2002 priznanih zamudnih obresti po predpisani obrestni meri, zmanjšani za temeljno obrestno mero), - tožbeni zahtevek tretje tožnice za plačilo nadaljnjih 700.000,00 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 25.04.1998 dalje do plačila in zahtevek za zakonske zamudne obresti od dosojenih 1,700.000,00 SIT od 25.04.1998 do 18.02.2002 (razen v delu od 01.01.2002 do 18.02.2002 priznanih zamudnih obresti po predpisani obrestni meri, zmanjšani za temeljno obrestno mero).

Tožena stranka je dolžna tožnikom plačati stroške tega postopka v višini 811.940,00 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 19.02.2002 dalje do plačila in jim povrniti izvedenine v višini 50.500,00 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 01.08.2001 dalje do plačila, v višini 66.160,00 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 13.11.2001 dalje do plačila in stroške cenitve 24.079,00 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 04.05.1998 dalje do plačila."

2. V preostalem delu se pritožbe zavrnejo in se v nespremenjenih izpodbijanih delih potrdi sodba sodišča prve stopnje.

3. Prva tožnica je dolžna toženi stranki povrniti 10.809,00 SIT stroškov pritožbenega postopka, v preostalem delu jih tožena stranka trpi sama. Tudi tožniki sami trpijo svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje toženi stranki naložilo, da prvi tožnici plača 4,553.182,00 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zneska 2,500.000,00 SIT od 19.02.2002 dalje do plačila, od zneska 425.982,00 SIT od 01.12.1997 dalje do plačila, od zneska 976.320,00 SIT od 24.02.2000 dalje do plačila in od zneska 650.880,00 SIT od 03.10.2001 dalje do plačila. Drugemu tožniku mora povrniti 1,738.270,00 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zneska 38.270,00 SIT od 01.12.1997 dalje do plačila in od zneska 1,700.000,00 SIT od 19.12.2002 dalje do plačila, tretji tožnici pa 1,741.270,00 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zneska 41.920,00 SIT od 01.12.1997 dalje do plačila in od zneska 1,700.000,00 SIT od 19.12.2002 dalje do plačila. Tožbeni zahtevek prve tožnice je v presežku za nadaljnjih zahtevanih 1,000.000,00 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 25.04.1998 dalje do plačila ter za zahtevane zakonske zamudne obresti od zneska 2,500.000,00 SIT od 25.04.1998 do 18.02.2002, od zneska 976.320,00 SIT od 10.05.1998 do 23.02.2000 in od zneska 650.880,00 SIT od 10.05.1998 do 02.10.2001 zavrnilo, ravno tako pa je zavrnilo presežna tožbena zahtevka drugega tožnika in tretje tožnice za nadaljnjih zahtevanih 700.000,00 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 25.04.1998 dalje do plačila ter njun zahtevek za zakonske zamudne obresti od dosojenih 1,700.000,00 SIT od 25.04.1998 do 18.02.2002. Toženi stranki je še naložilo, da vsem trem tožnikom plača stroške tega postopka v višini 823.910,00 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 19.02.2002 dalje do plačila in ji povrne izvedenine v višini 50.500,00 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 01.08.2001 dalje do plačila, v višini 66.160,00 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 13.11.2001 dalje do plačila ter stroške cenitve 24.079,00 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 04.05.1998 dalje do plačila.

Proti takšni sodbi so se pritožili vsi trije tožniki in tožena stranka.

Tožniki so z enotno pritožbo zaradi zmotne ugotovitve dejanskega stanja in zmotne uporabe materialnega prava (2. in 3. točka I. odstavka 338. člena Zakona o pravdnem postopku, v nadaljevanju ZPP) izpodbijali zavrnilni del sodbe in odločitev o pravdnih stroških. Prva tožnica se je pritožila zoper višino dosojene odškodnine za duševne bolečine zaradi smrti sina, ki je prenizka, saj prvostopno sodišče ni upoštevalo, da je bila ob njegovi smrti izredno prizadeta. S sinom sta bila v dobrih odnosih, živela sta v skupnem gospodinjstvu in bila navezana drug na drugega. Po moževi smrti je sin obdeloval kmetijo in ji je bil v veliko oporo tako z delom kot tudi z denarnimi prispevki. Duševne bolečine se odražajo tudi v tožničinem zdravju, saj mora jemati tablete za živce, ki jih po smrti moža ni potrebovala, zato ji gre vsa zahtevana odškodnina. Nadalje je prva tožnica izpodbijala tek zakonskih zamudnih obresti od dosojene zavarovalnine, ki ji gredo od 14. dne od dneva, ko je tožena stranka prejela njen odškodninski zahtevek, torej od 10.05.1998, podredno pa ji gredo od tega datuma obresti vsaj od 60% dosojene odškodnine, saj od 10.05.1998 do 23.02.2000 toženka ni izvedela nobenega novega dejstva, zaradi katerega bi lahko odločala o zahtevanem izplačilu zavarovalnine. Drugi tožnik je pritožbeno izpodbijal višino dosojene odškodnine za duševne bolečine zaradi bratove smrti. S pokojnim sta bila namreč zelo navezana drug na drugega, ves čas sta živela skupaj, dobro sta se razumela, skupaj sta delala na kmetiji in skupaj sta preživljala prosti čas, odhajala na izlete, smučanje in v lokale, zaradi česar je dosojenih 1,700.000,00 SIT premalo. Ravno tako pa je odškodnino za duševne bolečine zaradi bratove smrti izpodbijala tudi tretja toženka, ki je v pritožbi ponovila, da je bila zelo prizadeta že ob izgubi svojega očeta, zato jo je tragična in nenadna smrt brata prizadela še toliko bolj. Takrat je bila v obdobju odraščanja, na brata je bila močno navezana, skupaj sta živela, skupaj sta se igrala, ko je bila še majhna, kasneje pa sta skupaj preživljala prosti čas. Rad ji je pomagal in ji svetoval, zaradi intenzivnih duševnih bolečin ob bratovi smrti pa končno tudi ni mogla nadaljevati študija, zaradi česar je utemeljen njen zahtevek za plačilo še 700.000,00 SIT iz tega naslova. Vsi trije tožniki so dosojene zneske primerjali s podobnimi primeri iz sodne prakse, sodišču pa so očitali tudi to, da pri odmeri odškodnine ni upoštevalo poteka časa oziroma dejstva, da škodno stanje še zmeraj traja. Obširno so se pritožili tudi zoper tek zakonskih zamudnih obresti od odškodnine za nepremoženjsko škodo in zoper stroškovno odločitev (izrecno glede izračuna uspeha v pravdi in glede nepriznanja posameznih pravdnih stroškov). Predlagali so, da sodišče druge stopnje njihovim pritožbam ugodi in sodbo sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu ustrezno spremeni.

Tožena stranka pa se je iz istih pritožbenih razlogov (2. in 3. točka I. odstavka 338. člena ZPP) pritožila zoper obsodilni del sodbe in stroškovni izrek. V pritožbi je izpodbijala zaključek prvostopnega sodišča o tem, da ni podana vzročna zveza med pokojnikovo alkoholiziranostjo in nezgodo, ki je v nasprotju s splošno znanim dejstvom, da so pri voznikih nad 1,3 g/kg alkohola v krvi njihove reakcijske sposobnosti bistveno zmanjšane. Pri pokojnem so izmerili več alkohola v urinu kot v krvi, kar pomeni, da je bila koncentracija alkohola celo v fazi naraščanja. Vsak trezen voznik bi pri hitrosti 80 km/h vozilo upravljal z dolgimi in ne s kratkimi lučmi, zato se postavlja vprašanje, zakaj je pokojni vozil s kratkimi? Očitek, da mu je takrat nasproti pripeljalo vozilo, ne vzdrži pravne presoje, saj je tovorno vozilo pri obračanju za nekaj časa zaprlo oba pasova. To pomeni, da pokojniku dolgo časa nihče ni pripeljal nasproti, pa tudi če bi mu, bi po srečanju z nasproti vozečim vozilom kratke luči moral spremeniti v dolge, kar pa mu očitno zaradi oslabljenih reakcij ni uspelo. Izvedenec cestnoprometne stroke bi moral v ponovljenem postopku razrešiti tudi to dilemo, še posebej pa zato, ker je ta ključnega pomena tudi za obravnavanje zahtevka iz naslova nezgodnega zavarovanja, ki ga je pokojni imel sklenjenega pri svojem delodajalcu. Tudi pri tej vrsti zavarovanja je odločilnega pomena vzročna zveza med vinjenostjo in nezgodo, vendar pa za presojo te zavarovalne vrste ne veljalo splošne določbe o odškodninski odgovornosti, temveč določbe zavarovalne pogodbe, kjer pa ni pravila o deljeni odgovornosti. Prvostopno sodišče je to okoliščino prezrlo, saj je toženki naložilo v plačilo zakonske zamudne obresti od 60% zneska zavarovalnine od dneva, ko je priznala 60% odgovornosti za nesrečo iz naslova sklenjenega avtomobilskega zavarovanja, ne pa tudi iz naslova nezgodnega zavarovanja. Kar se tiče višine dosojene odškodnine zaradi smrti bližnjega pa je toženka v pritožbi navedla, da je bila prvi tožnici dosojena v pretiranem znesku. Tožnika je leto in pol pred sinovo smrtjo izgubila moža in je zaradi njegove smrti trpela hude duševne bolečine, ki jih je sinova smrt le še povečala, prvostopno sodišče pa v tem delu ni razmejilo bolečin, ki jih je utrpela zaradi izgube moža, od bolečin, ki jih je povzročila sinova smrt. Posledično je toženka ugovarjala tudi stroškovnemu izreku sodbe in končno predlagala, da sodišče druge stopnje njeni pritožbi ugodi, sodbo sodišča prve stopnje pa v izpodbijanem delu razveljavi ter v tem obsegu zadevo vrne prvostopnemu sodišču v novo sojenje.

Pravdne stranke niso vložile odgovorov na pritožbo.

Vse pritožbe so delno utemeljene.

O pritožbi tožene stranke glede temelja odškodninske odgovornosti in glede podanega zavarovalnega jamstva: Tožniki so v konkretni pravdni zadevi od tožene stranke zahtevali povračilo premoženjske in nepremoženjske škode ter izplačilo zavarovalne vsote zaradi smrti sina oziroma brata R. N., ki je umrl dne 12.11.1997 v prometni nesreči, za katero je toženka priznavala 60% odgovornost njenega zavarovanca.

Pred sodiščem prve stopnje je bilo glede temelja odškodninske odgovornosti sporno, ali je v preostalih 40% k nastali škodi s svojim ravnanjem soprispeval pokojni, saj je vozil pod vplivom alkohola, to vprašanje pa za toženko ostaja sporno tudi pred sodiščem druge stopnje. Prvostopno sodišče je namreč z izpodbijano sodbo razsodilo, da vzročna zveza med pokojnikovo vinjenostjo in nastalo škodo ni podana, saj pokojni tudi v brezhibnem psihofizičnem stanju v danih okoliščinah nezgode s tako tragičnim izidom ne bi mogel preprečiti, toženka pa sedaj pritožbeno kot odločilno dejstvo za obstoj vzročne zveze med tožnikovo vinjenostjo in nastalo škodo navaja, da bi pokojni namesto s kratkimi v ugotovljenih razmerah moral voziti z dolgimi lučmi, česar pa ravno zaradi alkoholiziranosti ni storil. Takšna pritožbena navedba pa po presoji drugostopnega sodišča ni utemeljena, saj te za pokojnikovo sokrivdo odločujoče okoliščine tožena stranka pred sodiščem prve stopnje ni zatrjevala. Toženka tako nikoli ni trdila, da pokojniku zaradi upočasnjenih reakcij (ki so, kot je splošno znano, posledica takšne stopnje alkoholiziranosti) kratkih luči po morebitnem srečanju z nasproti vozečim vozilom ni uspelo spremeniti v dolge, niti tega, da je moral dolge zaradi takšnega srečanja sploh spremeniti v kratke, zaradi česar naj bi bila podana vzročna zveza med njegovo vinjenostjo in nesrečo, temveč je zgolj pavšalno zatrjevala, da zaradi vinjenosti pokojni na oviro na cesti ni odreagiral z zaviranjem takoj, ko jo je oziroma jo je lahko zaznal (tako v odgovoru na tožbo na l. št. 33 spisa in v pripravljalni vlogi na l. št. 65 spisa). Pa tudi sicer se vožnja s kratkimi lučmi zaradi nasproti svetlečih se luči tovornjaka zavarovanca tožene stranke s stališča morebitnega napačnega reagiranja pokojnika ni pokazala za vprašljivo, saj so bila ravno ob upoštevanju tega dejstva izvedencu cestnoprometne stroke zastavljena vprašanja, s katerimi pa je toženka izrecno soglašala (na primer v sklepu na l. št. 50 spisa).

Preostalih ugotovljenih dejstev v zvezi s temeljem odškodninske odgovornosti in dokaznih zaključkov prvostopnega sodišča pa toženka pritožbeno ni izpodbijala in ker sodišče druge stopnje v okviru uradnega preizkusa po tej pravdni stranki izpodbijanega dela sodbe drugih kršitev ni zasledilo (I. in II. odstavek 350. člena ZPP), je glede temelja odškodninske odgovornosti tožene stranke potrdilo odločitev prvostopnega sodišča, pritožbo toženke pa zaradi njene neutemeljenosti zavrnilo (353. člen ZPP).

Navedeno pa posledično narekuje še potrditev tistega dela izpodbijane sodbe, v katerem je sodišče prve stopnje na podlagi zaključka, da je prvi tožnici uspelo izpodbiti domnevo vzročne zveze delovanja alkohola na zavarovanca, tožbenemu zahtevku prve tožnice ugodilo tudi glede izplačila zavarovalne vsote 1,627.200,00 SIT, kar je v skladu z 8. točko 1. odstavka 9. člena Splošnih pogojev za nezgodno zavarovanje oseb NE-93 (v nadaljevanju splošni pogoji).

O pritožbah prve tožnice in tožene stranke glede teka zakonskih zamudnih obresti od dosojene zavarovalnine: Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo toženki naložilo, da prvi tožnici izplača zavarovalnino v znesku 1,627.200,00 SIT zaradi nastopa zavarovalnega primera po pokojnikovi polici kolektivnega nezgodnega zavarovanja skupaj z obrestmi, ki od 60% tega zneska tečejo od 24.02.2000, ko je toženka priznala 60% odgovornost za nastalo škodo, od preostalih 40% pa od 03.10.2001, ko je za odgovornost svojega zavarovanca izvedela v celoti. Medtem ko sama višina zavarovalnine med strankama ni sporna, pa se pritožbeno s strani obeh izpodbijajo dosojene obresti.

Ker je bila med strankama sklenjena pogodba o nezgodnem zavarovanju oseb, se za tek zakonskih zamudnih obresti od dosojene zavarovalnine zaradi nastopa zavarovalnega primera po tej pogodbi uporabljajo določbe 919. člena Zakona o obligacijskih razmerjih (v nadaljevanju ZOR) oziroma vsebinsko enak 14. člen splošnih pogojev. Po teh določbah mora zavarovalnica, če nastane zavarovalni primer, v pogodbi dogovorjeno vsoto upravičencu izplačati v dogovorjenem roku, ki ne sme biti daljši od 14 dni, šteto od dneva, ko je dobila obvestilo o nastanku zavarovalnega primera (I. odstavek 919. člena ZOR), če pa je za ugotovitev obstoja njene obveznosti potreben čas, začne ta rok teči od dneva, ko sta bila ugotovljena obstoj in znesek njene obveznosti (II. odstavek 919. člena ZOR).

Prva tožnica je od toženke plačilo zavarovalnine zahtevala z dopisom z dne 22.04.1998, zato je v pravdi zakonske zamudne obresti od tega zneska zahtevala od poteka 14-dnevnega roka, ko je toženka prejela njeno zahtevo (torej od 10.05.1998 po I. odstavku 919. člena ZOR). Toženka je takšnemu obrestnemu zahtevku izrecno ugovarjala (l. št. 92), saj omenjenega dne še ni mogla priti v zamudo. Po splošnih pogojih je bila namreč njena obveznost izplačila zavarovalne vsote do nasprotnega protidokaza zaradi pogodbeno dogovorjene domneve vzročne zveze delovanja alkohola na oškodovanca izključena, prva tožnica pa je to domnevo izpodbijala šele v tem pravdnem postopku (dokazno breme je namreč na njeni strani) in je tako toženka do spoznanja, da je prvi tožnici to uspelo, lahko prišla šele s prejemom druge dopolnitve izvedenskega mnenja izvedenca cestnoprometne stroke, ki ga nobena izmed njiju ni prerekala, niti ni zahtevala njegove dopolnitve.

Prvostopno sodišče bi tako, glede na pogodbeno dogovorjeno domnevo o izključitvi zavarovalnega jamstva zaradi vzročne zveze med alkoholiziranostjo in nastalo škodo, svojo odločitev o teku zakonskih zamudnih obresti od celotne zavarovalnine moralo opreti na II. odstavek 919. člena ZOR in toženki naložiti v plačilo neprerekanih 1,627.200,00 SIT z obrestmi, ki tečejo šele od poteka 14-dnevnega roka od vročitve druge dopolnitve izvedenskega mnenja toženki (datum vročitve je 18.02.2002), saj je šele takrat pretekel čas, ki je bil potreben za ugotovitev obstoja njene obveznosti. V tem delu je zaradi zmotne uporabe materialnega prava pritožba tožene stranke utemeljena, zato ji je sodišče druge stopnje ugodilo in sodbo sodišča prve stopnje v tem izpodbijanem delu spremenilo tako, da ji je zakonske zamudne obresti od celotne zavarovalnine naložilo v plačilo od 05.03.2002 dalje do plačila (4. točka 358. člena ZPP), medtem ko pritožbi prve tožnice, ki sicer opozarja na uporabo 919. člena ZOR, vendar napačno na njegov I. odstavek, zaradi zgoraj navedenega ni bilo mogoče ugoditi (353. člen ZPP).

O pritožbah vseh pravdnih strank glede višine dosojene odškodnine za duševne bolečine zaradi smrti bližnjega: Pravno podlago za dosojo odškodnine za duševne bolečine zaradi smrti bližnjega predstavljajo določbe 201. in 203. člen ZOR.

Prvostopno sodišče je prvi tožnici od zahtevanih 3,500.000,00 SIT za duševne bolečine zaradi sinove smrti prisodilo odškodnino v višini 2,500.000,00 SIT, zoper katero se pritožujeta obe pravdni stranki. Prva tožnica odločitev izpodbija zgolj zaradi zmotne uporabe materialnega prava, medtem ko je za toženko sporno tudi ugotovljeno dejansko stanje, vendar v tem delu njena pritožba ni utemeljena. Po navedbah iz pritožbe prvostopno sodišče ni razmejilo bolečin, ki jih prva tožnica preživlja zaradi moževe smrti, od bolečin, ki jih trpi zaradi izgube sina, kar pa po presoji drugostopnega sodišča ni bilo potrebno, saj njene bolečine zaradi izgube moža niso predstavljale dejanske podlage za dosojo odškodnine za duševne bolečine zaradi sinove smrti. Prvostopno sodišče je smrt tožničinega moža upoštevalo zgolj pri ugotavljanju tožničine večje občutljivosti oziroma dovzetnosti za bolečine ob sinovi smrti, torej zgolj ob individualizaciji konkretno ugotovljene škode (ki pa je eno izmed temeljnih načel odškodninskega prava), ni pa bila zaradi tega škoda ugotovljena v večjem obsegu, kot to sedaj smiselno izhaja iz pritožbe tožene stranke.

Res pa je, da je dosojena odškodnina glede na okoliščine konkretnega primera previsoka. Ob ugotovljenih dejstev, da je prva tožnica živela s svojim sinom v skupnem gospodinjstvu, da je bila nanj navezana in da je vodil kmetijo, namreč ne gre spregledati, da je bil pokojni zaradi svoje starosti vendarle že samostojna osebnost, da je bil zaposlen in s tem preskrbljen, kar sodišču druge stopnje ne daje podlage za zaključek o takšni intenziteti duševnih bolečin, zaradi katerih bi bilo mogoče pritrditi dosojenemu znesku 2,500.000,00 SIT. Pravična denarna odškodnina po njegovi presoji znaša 2,200.000,00 SIT, v tem znesku pa je (glede na dejstvo, da so ob podobnih okoliščinah odškodnine v sodni praksi tudi nižje) utemeljena s tem, ker je prva tožnica po sinovi smrti zbolela na živcih in mora zaradi tega jemati tablete. Zaradi navedenega je sodišče druge stopnje delno ugodilo toženkini pritožbi in dosojeno odškodnino znižalo za 300.000,00 SIT (4. točka 358. člena ZPP), medtem ko tožničini pritožbi iz zgornjih razlogov ni moglo ugoditi (353. člen ZPP).

Kar se tiče pritožbe drugega tožnika in tretje tožnice zoper dosojenih 1,700.000,00 SIT, pa sodišče druge stopnje ugotavlja, da jima je bila za duševne bolečine zaradi bratove smrti odmerjena pravična denarna odškodnina. Pritožbeno kot podlago za njeno zvišanje sicer izpostavljata vse po sodišču prve stopnje ugotovljene okoliščine, vendar pa jima glede na te okoliščine, objektivizacijo odškodnin in glede na njihovo primerjavo s podobnimi primeri iz sodne prakse (na katero sta opozorila celo sama, vendar pa iz nje ne izhaja, da bi dosojeni znesek 1,700.000,00 SIT bistveno odstopal) višja denarna odškodnina za utrpelo škodo ne pripada. Njuni pritožbi sta tako neutemeljeni (353. člen ZPP).

Po spremembi sodbe sodišče prve stopnje prvi tožnici za duševne bolečine zaradi sinove smrti tako pripada pravična denarna odškodnina v višini 2,200.000,00 SIT, drugemu tožniku in tretji tožnici pa za duševne bolečine zaradi smrti brata vsakemu po 1,700.000,00 SIT. Prvostopno sodišče bi pri tej odmeri sicer res lahko upoštevalo tudi čas čakanja na odškodnino, kot tožniki to izrecno opozarjajo v svojih pritožbah, vendar pa mora imeti odmera odškodnine na račun dolgotrajnosti postopka podlago v zavlačevanju postopka s strani ene od strank ali morda celo v zlorabi procesnih pravic, zato je treba v vsakem primeru posebej presoditi, ali je res šlo za tako dolg postopek in s takimi procesnimi razpolaganji, ki zahtevajo odmero višje denarne odškodnine. V konkretnem primeru je postopek tekel korektno in z normalnim tempom za odškodninske zadeve, v katerih sta sporna tako temelj, kot tudi višina zahtevka (od vložitve tožbe do izdaje prvostopne odločbe je minilo 3,5 let, izvedenec cestnoprometne stroke je dvakrat dopolnjeval svoje mnenje), zato časa čakanja na odškodnino sodišče prve stopnje pri njeni odmeri ni moglo upoštevati.

O pritožbah tožnikov glede teka zakonskih zamudnih obresti od odškodnine za nepremoženjsko škodo: Pritožbe tožnikov glede teka zamudnih obresti od odškodnine za nepremoženjsko škodo so delno utemeljene. Tožniki najprej sicer nimajo prav, da jim gredo zamudne obresti od dosojenih zneskov od 25.04.1998 dalje, to je od 15. dne po tem, ko je tožena stranka prejela njihove odškodninske zahtevke. Uporaba 919. člena ZOR namreč v konkretnem primeru ne pride v poštev, saj je predmet spora odškodninska (in ne pogodbena) odgovornost zavarovanca tožene stranke, ki se presoja po določbah ZOR, ki urejajo odškodninsko odgovornost. Upoštevati je treba ustaljeno stališče sodne prakse, da se denarna odškodnina za nepremoženjsko škodo prisoja ob analogni uporabi določila II. odstavka 189. člena ZOR, torej se višina odmerja po cenah ob izdaji sodne odločbe. Takrat postane višina odškodnine znana in od takrat naprej gredo oškodovancu tudi zakonske zamudne obresti. Sodišče to določbo uporabi vedno, kadar oškodovanec odškodnino zahteva neposredno od odgovorne osebe. Uporabiti pa jo mora tudi v primeru, ko oškodovanec zahteva odškodnino iz istega škodnega dogodka od zavarovalnice, ki je zavarovala tujo odgovornost, ker zaradi tega odgovarja oškodovancu le in v enakem okviru kakor sama odgovorna oseba. Obveznost zavarovalnice sicer temelji na pogodbi, vendar pa je njena vsebina enaka temu, za kar je odgovoren zavarovanec. Slednji pa ne nosi dolžnosti plačila zakonskih zamudnih obresti po določbi 919. člena ZOR, temveč po pravilih, ki urejajo odškodninsko odgovornost. Po teh pravilih pa prisojanje zamudnih obresti pred 01.01.2002, kot to uveljavljajo pritožniki, za posamezne konkretne primere kljub sprejetju Obligacijskega zakonika (OZ) in predpisov o obrestni meri zamudnih obresti ni mogoče, ker bi to porušilo ustaljeno sodno prakso, enakost oškodovancev pred zakonom (14. člen Ustave Republike Slovenije - URS) in enako varstvo pravic pred sodiščem (22. člen URS), kot je drugostopno sodišče pooblaščencem tožnikov že večkrat pojasnilo.

Od 01.01.2002 dalje pa glede na stališče Vrhovnega sodišča RS, izraženo v načelnem pravnem mnenju z dne 26.06.2002, tožnikom od odškodnine za nepremoženjsko škodo do dneva izdaje sodbe sodišča prve stopnje pripadajo zamudne obresti v višini predpisane obrestne mere, zmanjšane za temeljno obrestno mero, od prvega dne po dnevu izdaje sodbe sodišča prve stopnje pa obresti po predpisani obrestni meri zamudnih obresti. Ker so njihove pritožbe v tem delu delno utemeljene, jim je sodišče druge stopnje ugodilo in sodbo sodišča prve stopnje glede teka zamudnih obresti spremenilo tako, da gredo prvi tožnici od dosojenih 2,200.000,00 SIT, drugemu tožniku in tretji tožnici pa od 1,700.000,00 SIT od 01.01.2002 do 18.02.2002 zamudne obresti v višini predpisane obrestne mere, zmanjšane za temeljno obrestno mero, od 19.02.2002 dalje do plačila pa obresti po predpisani obrestni meri zamudnih obresti (4. točka 358. člena ZPP).

O pritožbi tožnikov glede odločitve o pravdnih stroških: Tožniki pa se pritožujejo tudi zoper odločitev o pravdnih stroških. Prvostopno sodišče jim res za prvi pripravljalni spis ni priznalo vseh priglašenih 1000 odvetniških točk, kar pa je storilo v nasprotju s 1. točko tar. št. 14 takrat veljavne Odvetniške tarife (Ur. list RS, št. 7/95), zaradi česar je bilo treba v tem delu stroškovno odločitev prvostopnega sodišča spremeniti in tožnikom priznati še nadaljnjih pravilno zahtevanih 250 odvetniških točk in 20% DDV (30.000,00 SIT). Spremembo pa je narekoval tudi spremenjen uspeh v pravdi, ki sedaj za tožnike znaša 74%, za toženko pa 26%. Toženka je tožnikom dolžna povrniti 74% od 1,115.880,00 SIT priznanih pravdnih stroškov (po sodišču prve stopnje priznanih 1,085.880,00 SIT + 30.000,00 SIT priznanih po sodišču druge stopnje), kar je 825.751,20 SIT in stroške izvedenine v celoti, tožniki pa so toženki dolžni plačati 26% od po sodišču prve stopnje priznanih 53.120,00 SIT, kar znese 13.811,20 SIT. Po pobotanju pravdnih stroškov je tožena stranka tožnikom dolžna plačati 811.940,00 SIT in stroške za izvedenca, zaradi česar je tudi v stroškovnem izreku sodišče druge stopnje sodbo sodišča prve stopnje spremenilo (4. točka 358. člena ZPP).

Glede na vse navedeno so vse pritožbe delno utemeljene, zato jim je sodišče druge stopnje delno ugodilo in sodbo sodišča prve stopnje v izpodbijanih delih spremenilo tako, kot izhaja iz izreka te sodbe (4. točka 358. člena ZPP). V preostalem delu pa je pritožbe zavrnilo in v nespremenjenih izpodbijanih delih potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP). Pri tem ni zasledilo kršitev, na katere pazi po uradni dolžnosti (II. odstavek 350. člena ZPP).

Tožniki sami trpijo svoje stroške pritožbenega postopka, ker so s pritožbami uspeli le v sorazmerno majhnem delu, pa še to le glede stranskega zahtevka, ki se pri odmeri pravdnih stroškov ne upošteva (II. odstavek 165. člena ZPP v zvezi s III. odstavkom 154. člena ZPP).

Tožena stranka pa je s pritožbo zoper višino dosojene odškodnine za prvo tožnico uspela v 12%, medtem ko v preostalih delih njena pritožba (razen glede teka zamudnih obresti od dosojene zavarovalnine, ki pa je stranski zahtevek in se pri odmeri stroškov ne upošteva) ni bila uspešna, zato ji je prva tožnica dolžna povrniti 12% od priglašene sodne takse za pritožbo, kar znaša 10.809,00 SIT, ostale pritožbene stroške pa tožena stranka trpi sama (II. odstavek 165. člena ZPP v zvezi s I. odstavkom 154. člena ZPP).