Jedro

Zapisnik, iz katerega ni razvidno, kaj so izjavili prisotni in kaj je ugotovil inšpektor ter se zaslišani pod svoje izjave niso podpisali, ni verodostojen in ne more biti dokaz o ugotovitvah in izjavah, ki so v njem navedene. Ker drugi dokazi niso bili predloženi, je dejansko stanje nepopolno ugotovljeno.

Izrek

Pritožbi se ugodi, sodba Upravnega sodišča Republike Slovenije v Ljubljani, št. U 1190/98-14 z dne 26.1.2000, se razveljavi in se zadeva vrne temu sodišču v novo sojenje.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje na podlagi 1. odstavka 59. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS, Uradni list RS, št. 50/97) zavrnilo tožnikovo tožbo zoper odločbo tožene stranke z dne 2.6.1998. Z njo je tožena stranka delno ugodila tožnikovi pritožbi zoper odločbo urbanistične inšpektorice Inšpektorata Republike Slovenije za okolje in prostor, Enota K., Izpostava R. z dne 28.10.1997, in spremenila 3. alineo 2. točke izreka prvostopne odločbe, in sicer tako, da je prepovedala promet z objektom, ne pa tudi z zemljišči. V ostalem je pritožbo zavrnila, saj je tožnik v prostor posegel brez upravnega dovoljenja. S prvostopno odločbo je v 1. točki izreka bilo določeno, da mora tožnik kot investitor do 1.5.1998 odstraniti pravokotno frčado z okensko odprtino velikosti 2,30 m x 0,80 m, strešno okno v velikosti 1,0 m x 1,0 m, toplotno izolacijo in leseni opaž na stropu in stenah, parket in instalacijo za ogrevanje v delu podstrehe stanovanjske hiše na zemljišču parc. št. 165/3 k.o. R. ter vzpostaviti prejšnje stanje na lastne stroške; v 2. točki izreka je bilo določeno, da za sporni objekt veljajo določene prepovedi iz 76.c člena Zakona o urejanju naselij in drugih posegov v prostor (ZUN, Uradni list SRS, št. 18/84, 37/85, 29/86 in Uradni list RS, št. 26/90, 48/90, 18/93 in 44/97); v 3. točki izreka je bilo odločeno, da bo v primeru, če tožnik v določenem roku ne bo opravil naloženega dejanja, to opravilo pooblaščeno podjetje na njegove stroške; v 4. točki izreka, da bo stroške postopka, nastale z izvršbo, plačal tožnik na podlagi posebnega sklepa ter v 5. točki izreka, da pritožba zoper odločbo ne zadrži njene izvršitve.

V izpodbijani sodbi sodišče prve stopnje pritrjuje odločitvi in razlogom urbanistične inšpektorice in tožene stranke, ki ima podlago v 1. odstavku 73. člena ZUN. Ni sporno, da je tožnik okoli leta 1981 opravil določen poseg v prostor brez potrebnih dovoljenj, da pa je bil prav on investitor in izvajalec sporne gradnje, izhaja iz njegove pritožbe zoper prvostopno upravno odločbo in izjav, ki jih je dal inšpektorici na zapisnik, ki ga je podpisal. Za ta dela mu je inšpektorica tudi izdala odločbo o vzpostavitvi v prejšnje stanje. Prvostopno sodišče je kot neutemeljene zavrnilo vse tožbene navedbe ter ugotovilo tudi, da je tožena stranka v izpodbijani odločbi odgovorila na vse pritožbene navedbe. Odločba tožene stranke je zato pravilna in na zakonu utemeljena.

Tožnik se pritožuje iz vseh razlogov po 72. členu ZUS in predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi, izpodbijano sodbo kot nezakonito razveljavi in zadevo vrne prvostopnemu sodišču v ponovno odločanje. Ne drži, da bi tožena stranka odgovorila na vse njegove pritožbene navedbe, zlasti ne na to, da so frčade obstojale že od postavitve objekta in da so se leta 1977 le prekrile, torej ni podlage za njihovo odstranitev. Prav tako ni odgovorjeno na njegovo vprašanje v pritožbi, ali mora pridobiti lokacijsko dovoljenje ali odločbo o priglasitvi. Glede navedenih zadev se ni opredelilo niti prvostopno sodišče. Dalje navaja, da je bila sestava zapisnika, na katerega se opirajo vse odločitve v tej zadevi, zelo sporna in ni potekala po predpisih, saj ni videl, kako so njegove navedbe zapisane, ker mu zapisnik pred podpisom ni bil prebran oziroma mu ni bil dan v branje, prav tako mu inpšpektorica ni hotela dati enega izvoda zapisnika. Res pa je, da je podpisal zapisnik. Inšpektorica tudi ni do kraja izvedla ugotovitvenega postopka, saj ni hotela ugotavljati, kdaj so bile frčade zgrajene, in ni hotela v zapisnik vključiti njegovih izjav glede tega. Zaradi nekorektnega obnašanja inšpektorice se je tudi pritožil ministru za okolje. Navaja nekorektnosti v zapisniku, zaradi česar zapisnik ni verodostojen. Glede na to, da torej dejansko stanje ni bilo pravilno in popolno ugotovljeno, bi moralo prvostopno sodišče opraviti obravnavo in samo ugotoviti materialno resnico, tega pa ni storilo in je tako tudi samo kršilo ZUS. Prvostopno sodišče se opira tudi na izjavo B.M., ki je bila sodišču poslana naknadno. Tožnik z njo ni bil seznanjen in se do nje ni mogel opredeliti. Predlaga zaslišanje prič, ki bi pojasnile, v kakšnem stanju je bilo podstrešje v letu 1983, in vpogled v sodne spise v zvezi s sporom glede dostopa do podstrešja. Sklicuje se na svoje tožbene navedbe in poudarja, da ni bil investitor sprememb na podstrešju. Meni pa, da je prejšnja lastnica podstrešja kot investitorka del imela za ta dela vsa predpisana dovoljenja. Dela, izvršena v letu 1981, pa po njegovem mnenju tudi niso pomenila nikakršnega posega v prostor po tedanjih predpisih. Ker teh dejstev sodišče prve stopnje ni presojalo, je kršilo tudi določbo 25. člena Ustave RS. Zaključek sodišča prve stopnje, da je s pridobitvijo solastninske pravice na objektu postal tudi imetnik vseh pravic in obveznosti v zvezi s posegi v prostor, je pavšalen in se ne opira na predpise, ki bi to določali, zato pravilnosti in zakonitosti tega stališča ni mogoče preveriti. Meni pa, da kot kupec dela hiše ne more biti odgovoren za morebitno nelegalno gradnjo, ki jo je izvedel prejšnji lastnik. Opozarja tudi na to, da je inšpektorica njega povsem drugače obravnavala kot drugega solastnika istega objekta, kar pomeni, da je kršila tudi ustavno pravico do enakega varstva pravic (22. člen Ustave RS).

Tožena stranka na pritožbo ni odgovorila.

Pritožba je utemeljena.

Že iz pritožbe zoper prvostopno upravno odločbo in iz tožbe izhaja, da je tožnik izpodbijal verodostojnost zapisnika in predlagal izvedbo drugih dokazov, s katerimi bi dokazal, da navedbe v prvostopni upravni odločbi ne držijo in da ni bilo pogojev za izrek inšpektorjevega ukrepa. Vendar temu njegovemu predlogu ni sledila niti tožena stranka niti prvostopno sodišče, temveč sta enako kot prvostopni organ oprla svojo odločitev na inšpektoričin zapisnik z dne 27.10.1997. Ta pa tudi po presoji pritožbenega sodišča ni sestavljen v skladu s 77. členom Zakona o splošnem upravnem postopku (ZUP/86), ki se po 324. členu Zakona o splošnem upravnem postopku (ZUP, Uradni list RS, št. 80/99, 70/2000 in 52/2002) uporablja v postopkih, začetih pred uveljavitvijo in ZUP zato ni verodostojen. Iz zapisnika namreč ni razvidno, na podlagi česa je inšpektorica ugotovila stanje, ki ga je zapisala v zapisniku. Ali na podlagi ogleda ali na podlagi izjave katere od prisotnih oseb. Če temeljijo ugotovitve na izjavah na ogledu prisotnih oseb, bi moralo biti to v zapisniku jasno navedeno, vsaka od oseb, ki je dala izjavo, pa naj bi se pod svojo izjavo podpisala. V obravnavanem primeru pa sta podpisa na ogledu prisotnih oseb (tudi tožnika) na zadnji strani zapisnika, kjer so le podpisi, medtem ko so vse ugotovitve na prvi strani zapisnika. Iz že sicer pomanjkljivo sestavljenega zapisnika pa po presoji pritožbenega sodišča tudi ne izhaja to, kar je navedeno v obrazložitvi prvostopne odločbe, namreč, da je tožnik sam izjavil, da je obravnavani poseg izvedel pred približno 20 leti (okrog leta 1977) s soglasjem prejšnje lastnice in da je zato menil, da drugega dovoljenja ne potrebuje.

Obravnavani zapisnik torej po presoji pritožbenega sodišča nima takšne dokazne vrednosti, kot to navaja sodišče prve stopnje. Ker drugi dokazi v tej zadevi niti niso bili izvedeni in se tudi odločitev sodišča in obeh upravnih organov na druge dokaze, razen na neverodostojni zapisnik, niti ne opira, tožnik pa že od pritožbe zoper prvostopno upravno odločbo zatrjuje povsem nekaj drugega, kot je v zapisniku navedeno, in poudarja, da v zapisniku ni njegovih bistvenih izjav, je po presoji pritožbenega sodišča v obravnavani zadevi prvostopno sodišče odločalo na podlagi pomanjkljivo ugotovljenega dejanskega stanja.

Zato je pritožbeno sodišče na podlagi 76. člena ZUS prvostopno sodbo ravzeljavilo in zadevo vrnilo prvostopnemu sodišču v novo sojenje.