Jedro

Sodišče prve stopnje sodbe je pravilno ugotovilo, da na kraju prometne nesreče niso obstajali stalni in intenzivni prehodi divjadi preko ceste in zato pravilno zaključilo, da tožena stranka ni bila dolžna ukrepati v smeri postavitev prometnih znakov, zaščitnih ograj ali preprek. Škoda tožnika tako ni nastala po krivdi tožene stranke, zato je njen tožbeni zahtevek utemeljeno zavrnilo.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Tožeča stranka sama krije svoje pritožbene stroške.

Obrazložitev

1. Tožnik se je poškodoval v prometni nesreči dne 26. 6. 2011. Z motornim kolesom znamke Kawasaki se je peljal po lokalni cesti na relaciji L. - Z., ko je na ravnem odseku ceste trčil v srnjaka, ki je z desne strani skočil na cesto, zaradi česar je izgubil oblast nad motornim kolesom, padel in pri tem utrpel telesne poškodbe. S tožbo je od lovske družine zahteval odškodnino za utrpelo nepremoženjsko škodo.

2. Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje zavrnilo tožbeni zahtevek, da je tožena stranka dolžna tožeči stranki plačati 15.000,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od vložitve tožbe dalje do plačila, vse v 15 dneh in pod izvršbo, ter ji v istem roku povrniti tudi pravdne stroške, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega dne po preteku paricijskega roka dalje do plačila. Odločilo je, da je tožeča stranka dolžna v 15 dneh od vročitve sodbe povrniti toženi stranki 750,68 EUR pravdnih stroškov z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega naslednjega dne po izteku roka za izpolnitev obveznosti, določenega v tej točki, do plačila.

3. Tožeča stranka se je zoper sodbo pravočasno pritožila iz vseh pritožbenih razlogov. Višjemu sodišču predlaga, da izpodbijano sodbo spremeni, tako da v celoti ugodi tožbenemu zahtevku, podrejeno, da sodbo razveljavi in vrne zadevo sodišču prve stopnje v ponovno sojenje. Ostale relevantne pritožbene navedbe so povzete in presojene v nadaljevanju te obrazložitve.

4. Tožena stranka na pritožbo ni odgovorila.

5. Pritožba ni utemeljena.

6. Po četrtem odstavku 54. člena Zakona o divjadi in lovstvu (Ur. list RS, št. 16/04 s spremembami, v nadaljevanju: ZDLov-1) je za škodo, ki je nastala na nelovnih površinah iz 10. člena tega zakona, med katere sodijo tudi površine vseh javnih cest, od divjadi ali zaradi lova, odgovoren upravljavec, če je nastala po njegovi krivdi (krivdna odgovornost), sicer pa R. S. Glede na prvi odstavek 131. člena OZ v zvezi z 51. členom ZDLov-1 je dokazno breme o obstoju škode, protipravnem ravnanju oziroma opustitvi in vzročni zvezi med slednjim in nastalo škodo na strani tožnika, na strani tožene stranke kot upravljavke lovišča, na območju katerega je prišlo do prometne nesreče, pa je dokazno breme, da je do škode prišlo brez njene krivde. V 21. členu tega zakona so opredeljene naloge lovskih organizacij, in sicer so upravljavci lovišč in lovišč s posebnim namenom pod pogoji javne službe med drugim po 6. točki prvega odstavka tega člena dolžni tudi izvajati načrtovane ukrepe za preprečevanje škode od divjadi in na divjadi kot ene izmed nalog s področja trajnostnega gospodarjenja z divjadjo. Materialnopravno podlago predstavlja tudi peti odstavek 53. člena ZDLov-1, ki določa, da je dolžan upravljavec lovišča ali lovišča s posebnim namenom obvestiti upravljavca javne ceste, ki vodi skozi lovišče, o krajih stalnih prehodov divjadi čez cesto zaradi postavitve ustreznega prometnega znaka (Pravilnik o prometni signalizaciji in prometni opremi na javnih cestah - Ur. list RS št. 46/2000 s sprem., veljaven v času nastanka prometne nesreče, je določal, da znak “divjad na cesti” označuje posebno nevarna mesta, na katerih parkljasta divjad pogosto prehaja čez cesto).(1)

7. Zaključek sodišča, da tožena stranka ni bila dolžna ukrepati v smeri postavitev prometnih znakov, zaščitnih ograj ali preprek, temelji na popolno in pravilno ugotovljenem dejanskem stanju. Sodišče je pravilno ugotovilo, da na kraju prometne nesreče niso obstajali stalni in intenzivni prehodi divjadi preko ceste. Pritožbeno sodišče v celoti sprejema dejanske in pravne zaključke sodišča prve stopnje in jih v izogib ponavljanju ne povzema, razen v povezavi s presojo pritožbenih navedb, ter se nanje povsem sklicuje.

8. Tožeča stranka sodišču očita, da je nepravilno in zmotno uporabilo materialno in procesno pravo, ker je ugotavljalo obstoj stečine na mestu škodnega dogodka ter v ta namen dopustilo in izvedlo dokaz z izvedencem za lov M. K., kar pa za ugotavljanje stečine ni bilo potrebno. Navaja, da bi sodišče glede na jasno določbo 5. člena ZDLov-1, da je stečina uhojena pot, po kateri se divjad običajno premika v svojem okolju, lahko samo z ogledom na kraju samem ter na podlagi zaslišanih prič ugotovilo, ali obstaja na obravnavanem mestu stečina ali ne. Obstoj stečin je moč ugotoviti že na podlagi izvedenih dokazov in predloženih fotografij in strokovne publikacije. Za ugotovitev dejanskega stanja glede obstoja stečine in za odločitev v predmetni zadevi ni bilo potrebno pridobiti izvedenskega mnenja. Tožeča stranka navaja, da je posledično sodišče nepravilno stroške sodnega izvedenca naložilo v plačilo tožeči stranki.

9. Očitek ni utemeljen. Sodišče prve stopnje je utemeljeno ugodilo dokaznemu predlogu tožene stranke in za ugotovitev pravnorelevantnih dejstev, ali je prišlo do škodnega dogodka na cesti na kraju, kjer divjad redno prehaja čez cesto, ali je bil pred škodnim dogodkom prehod divjadi na tem mestu tako intenziven, da bi morala tožena stranka poskrbeti za postavitev opozorilnega prometnega znaka oz. za postavitev zaščitnih ograj, ter ali je poskrbela v letih 2009 do 2011 za izvršitev načrtovanega odstrela divjadi - srn, kot je trdila tožeča stranka, angažiralo izvedenca za lov. Tožeča stranka na glavni obravnavni, potem ko je sodišče ugodilo temu dokaznemu predlogu, ni uveljavljala kršitve določb pravdnega postopka o izvajanju dokazov. Po pridobitvi izvedenskega mnenja pa je imela nanj pripombe in predlagala njegovo dopolnitev ter angažiranje drugega izvedenca, če z dopolnitvijo ne bodo odpravljene nepravilnosti in neskladja. Tudi dopolnjenega mnenja ni sprejela in je prvič šele v vlogi z dne 3. 11. 2015 navedla, da lahko sodišče glede na izvedene dokaze in predložene fotografije in strokovno publikacijo dejansko stanje glede obstoja stečine ugotovi brez pridobitve izvedenskega mnenja, kar pa bi lahko navedla že na glavni obravnavi, ko je sodišče dopustilo izvedbo dokaza z zaslišanjem izvedenca, česar pa ni storila. Predlagala je še, da naj sodišče postavi drugega izvedenca, če ocenjuje, da potrebuje izvedensko mnenje. V vlogi z dne 26. 5. 2016 pa je navedla, da v primeru, da bo sodišče zaključilo zadevo brez izvedbe naroka za glavno obravnavo, ugovarja bistveno kršitev določb pravdnega postopka zaradi neizvedbe dokaza z drugim izvedencem ustrezne stroke (B.) in ker sodišče ni opravilo naroka na kraju samem. Tožeča stranka po obrazloženem ni pravočasno, torej že v postopku na prvi stopnji, uveljavljala kršitve določb pravdnega postopka, ker je sodišče dopustilo in izvedlo dokaz z izvedencem za lov, temveč je smiselno, glede na povzeto vsebino očitka v prejšnji točki, to kršitev procesnih določb uveljavljala prvič šele v pritožbi, za kar pa je prepozna (286.b člen ZPP). Vprašanja, ki jih je sodišče postavilo izvedencu za lov, se tičejo specifičnega področja, na katera mora odgovoriti izvedenec, ki je strokovnjak na svojem področju, saj sodišče takega strokovnega znanja nima in odgovorov na vprašanja ni moč dobiti zgolj na podlagi vpogleda v fotografije, zaslišanja prič ter iz strokovne publikacije, kot meni pritožba. Sodišče prve stopnje je zato povsem utemeljeno angažiralo izvedenca za lov, ki je svojo nalogo opravil. Tožena stranka, ki je dokaz predlagala, je založila stroške za izvedensko mnenje, zato mora tožeča stranka, ki v pravdi ni uspela, tudi te stroške, ki so bili potrebni za pravdo, toženi stranki povrniti, kot je pravilno odločilo sodišče prve stopnje.

10. Neutemeljeni so tudi pritožbeni očitki, da je sodišče izpodbijano sodbo v celoti gradilo na pridobljenem izvedenskem mnenju sodnega izvedenca za lov ter dopolnitvi le-tega, čeprav pridobljeno mnenje ni pravilno, strokovno in v skladu strokovno literaturo, zaradi česar ga je tožeča stranka argumentirano grajala in predlagala postavitev drugega izvedenca, čemur sodišče neutemeljeno ni sledilo in kljub temu izpodbijano sodbo oprlo na pomanjkljivo mnenje, zaradi česar je ostalo dejansko stanje nepopolno in zmotno ugotovljeno.

11. Sodišče prve stopnje je izvedencu postavilo vprašanja, ali je bil v obdobju 2011 s strani L. realiziran plan odvzema divjadi; ali je šlo na mestu, kjer je prišlo do prometne nesreče, za stečino divjadi; kakšne so v primeru ugotovljene stečine dolžnosti lovske družine in kakšne ukrepe mora sprejeti lovska družina; ali je običajno, da zdrava srnjad množično pije vodo iz potoka; ali na kraju prometne nesreče obstajajo uhojene poti divjih živali (srnjadi) in kaj je vzrok zanje; ali so uhojene poti posledica prehodov srnjadi; ali uhojene poti predstavljajo stečine v skladu z ZDLov-1 in ali mokro območje pod cesto oziroma pot privlači srnjad. Tudi po oceni pritožbenega sodišča prvostopenjsko sodišče ni imelo nobenega razloga za dvom o mnenju izvedenca, da je ugotavljanje za nazaj, kje so potekale stečine, možno na osnovi podatkov o povoženi divjadi. Če je bil na določenem območju reden prehod divjadi, potem se po izvedenčevem mnenju to kaže v povečanem povozu divjadi. Sodišče je zato upravičeno sledilo ugotovitvam izvedenca, da so bili v obdobju 2005 do 2011 v kvadrantu X., v katerem je odsek ceste, kjer je prišlo do prometne nesreče, povoženi štirje kosi srnjadi, in sicer leta 2005 je bil povožen en kos na območju P., leta 2006 in 2008 po en kos na območju L. in leta 2011 en kos na območju Z., to je obravnavana prometna nesreča. Na območju (predmetne) lokalne ceste 7147 na relaciji L.- Z. v obdobju od leta 2005 do časa nesreče ni bilo povoza. Slednja ugotovitev izvedenca je skladna z izpovedbo zakonitega zastopnika tožene stranke, da v kratkem času na kraju prometne nesreče ni bilo drugega trka z divjadjo, kakor tudi izpovedbo priče J. D., predsednika gojitvene komisije pri toženi stranki, da na obravnavanem kraju ne beležijo povoza divjadi in da je obravnavani povoz osamljeni primer. Tudi M. D., ki živi blizu obravnavanega dela ceste, je potrdil, da do obravnavane nesreče druge prometne nesreče z divjadjo še ni bilo. Sodišče je upravičeno sprejelo kot verodostojne izpovedbe lokalnih prebivalcev, J. K., G. Š. in M. D., da je na območju, kjer je prišlo do nezgode, prisotna divjad, kot so opisovali, povsem pravilno pa je, na podlagi mnenja izvedenca, da prisotnost ni tako visoka, da bi zapolnila standard stalnega in intenzivnega prehoda, zaključilo, da na kraju nesreče niso obstajali stalni oziroma pogosti in intenzivni prehodi divjadi preko ceste. Navedene priče namreč takih prehodov divjadi preko ceste niso potrdile. Izvedenec je prepričljivo pojasnil, da živi srnjad v obravnavanem okolju sama oziroma skupaj do trije kosi, pa še ti redko uporabljajo isto pot za dnevne migracije, kar ne kaže na visoko intenzivnost. Njegova ugotovitev je skladna z izpovedbo priče J. D., da gre za mirno cono, kjer je populacija srnjadi obvladljiva, saj na tem kraju ne beležijo pojava bolezni, kar bi bil pokazatelj prevelike številčnosti. Ob zgoraj povzetih ugotovitvah sodišča prve stopnje se pritožbeno sodišče ne strinja s pritožnikom (ki v tem delu ponavlja svoje pripombe, podane zoper izvedensko mnenje, na katere je izvedenec odgovoril), da je izvedenec pri zaključku, da ne gre za stečino, zanemaril dokaze tožeče stranke, in sicer tako fotografije, iz katerih so jasno razvidne uhojene poti srnjadi (na sliki jasno razvidna kopita srnjadi), kot tudi izpovedi prič, ki da potrdijo redne in stalne prehode divjadi. Sodišče je upravičeno verjelo izvedencu, da stečin ob ogledu ni zaznal in da tudi ob pregledu predloženih fotografij ni mogel potrditi, da gre za stečine. Očitek, da je izvedensko mnenje sodnega izvedenca za lov narejeno v nasprotju s predlaganimi in izvedenimi dokazi, ni utemeljen. Zgolj to, da izvedenec ni navedel, čigave so sledi, ki da so vidne v naravi in na fotografijah, še ne pomeni, da je izvedensko mnenje pomanjkljivo in da ne more biti osnova za odločitev sodišča. Sicer pa po podatkih v spisu, vprašanje, čigave so sledi, izvedencu sploh ni bilo postavljeno niti ni tožeča stranka v pripombah na mnenje izpostavila, da izvedenec ni ugotovil, čigave so sledi (pripomnila je, da si izvedenec ni ogledal uhojenih poti, ki da so v naravi dobro vidne, in da se do njih ni opredelil). Izvedenec je na pripombo tožeče stranke ustrezno odgovoril, da na osnovi fotografij v spisu in terenskega ogleda zanesljivo sklepa, da uhojene poti niso stečine srnjadi, in da srnjad ne dela takšnih stez, kar izhaja že iz njene biologije. Tožeča stranka v pritožbi ponavlja že v postopku podan očitek izvedencu s pavšalno navedbo, da podatek o številu povoženih divjadi ni objektivni pokazatelj prehajanja divjadi čez cesto in za obstoj uhojenih poti, ker da je povoženje divjadi odvisno tudi od gostote prometa in od konfiguracije cestišča. Izvedenec je prepričljivo pojasnil, da so podatki o povoženi divjadi edini uradni podatek, na osnovi katerega se da dokazati prehode divjadi za nazaj. Pri tem je v zvezi s pritožbeno navedbo, da izvedenec navaja, da drugih podatkov za nazaj nima, čeprav v spisu obstajajo fotografije za obdobje od nastanka škodnega dogodka pa vse do danes, pojasniti, da je relevantno zgolj obdobje do nastanka škodnega dogodka. Za to obdobje pa tudi priče niso izpovedovale o večjem povoženju, kot je pravilno ugotovilo sodišče prve stopnje. Izvedenec je opravil ogled in se opredelil do fotografij, s tem ko je podal oceno (s pravilno argumentacijo, podano v 10. točki obrazložitve izpodbijane sodbe, ki je povzeta tudi v nadaljevanju te obrazložitve), da uhojene poti niso stečina, zato se pritožbeno sodišče ne strinja s pritožnikom, da sodba nima potrebnih razlogov, zakaj sodišče pri odločitvi ni upoštevalo v spis priloženih fotografij (za katere trdi, da izkazujejo obstoj uhojenih poti in da so iz njih razvidne sledi kopit srnjadi). Tudi s pavšalno pritožbeno navedbo, da niso zabeleženi vsi primeri povoženja živali, pritožnik ne more izpodbiti pravilnih zaključkov sodišča prve stopnje. Priča K. je izpovedala o trčenju, do katerega je prišlo po škodnem dogodku, nihče pa ni izpovedal o še kakšnem trčenju z divjadjo na kraju škodnega dogodka pred škodnim dogodkom, kar je bistvena okoliščina. Splošno znano dejstvo pa ne predstavlja, kot trdi pritožba, okoliščina, ponovno navedena v pritožbi, da vozniki večkrat trk s srnjadjo preprečimo z zaviranjem in umikanjem, sploh na cestah, kjer se običajno vozijo domačini, ki poznajo stanje prehajanja srnjadi in so zato še posebej pozorni, kot v predmetnem primeru, saj je splošno znano dejstvo tista okoliščina, ki je znana širšemu in nedoločenemu krogu ljudi v določenem času in okolju, kjer se opravlja sojenje, kar pa navedena okoliščina ni. Zato ni utemeljen niti očitek, da izpodbijana sodba glede navedenega nima razlogov in se je ne da preizkusiti. Lastno dokazno oceno, ki je izvedeni dokazi ne potrjujejo, pa predstavlja pritožbena navedba, da je na spornem območju več škodnih dogodkov z divjadjo, vendar o slednjem ne obveščajo nikogar.

12. Sodišče prve stopnje je pravilno zaključilo, da noben izveden dokaz ni potrdil, da bi na delu, kjer je prišlo do prometne nesreče, bilo posebno nevarno mesto, kjer bi divjad pogosto prehajala cesto, in da tega ni omajal niti argument tožeče stranke, da srnjad hodi k potoku pit vodo. Izvedenec je podal mnenje, da dobi srnjad potrebno količino vode preko hrane in da je le ob izjemni suši moč zapaziti srnjad ob vodnih virih. Tudi glede na izpovedbo priče J. D., skladno z ugotovitvijo izvedenca, izpovedbo priče D., da le domneva, da srnjad pije vodo iz potoka, in glede na to, da nobena druga priča ni izpovedala, da bi zaznala, kako srnjad pije vodo iz potoka, sodišče ni imelo razloga podvomiti o strokovnosti podanega izvedenskega mnenja. Sodišče prve stopnje se je opredelilo do članka B. K., ki ga je predložila tožeča stranka, in sicer je obrazložilo, da potrjuje mnenje sodnega izvedenca, zato ne drži očitek v pritožbi, da ni upoštevalo strokovne literature, ki jo je priložila tožeča stranka. Na pravilnost sprejetega zaključka pa ne vpliva niti v pritožbi kot napačna izpostavljena opredelitev sodišča do časopisnega članka N. spoznanja o žeji pri divjadih, saj ostali dokazi zadostno potrjujejo izvedensko mnenje in zgolj ta dokaz ne pretehta mnenja sodnega izvedenca in zaslišanega lovca, kot je pravilno zaključilo prvostopenjsko sodišče. 13. Na mestu tudi ni očitek, prav tako podan že v vlogi, v kateri je tožeča stranka oporekala izvedenskemu mnenju, da je izvedenec mnenje oprl na podatke o povozu srnjadi v L. od leta 2005 do leta 2011 po kvadrantih ter podatke o padavinah po padavinskih postajah, kar v predmetnem postopku ni nobena izmed strank predlagala kot dokaz. Izvedenec je v okviru vprašanja, ali na obravnavanem kraju obstajajo uhojene poti srnjadi in kaj je vzrok zanje, ugotavljal, ali je bila na kraju nesreče v preteklosti že kdaj povožena divjad, ker je, kot je povsem sprejemljivo pojasnil, ugotavljanje, kje potekajo stečine, ugotavljanje za nazaj, za preteklo obdobje, in je možno samo na en način – posredno, na osnovi podatkov o povoženi divjadi. Zato se je upravičeno oprl na podatke o povozu srnjadi v L. od leta 2005 do leta 2011 po kvadrantih, saj se povozi v skladu z določbo 46. člena ZDLov-1 evidentirajo. Podatke o padavinah po padavinskih postajah pa je, kot je izvedenec prepričljivo obrazložil, pridobil zato, da je lahko odgovoril na vprašanje, ali mokro območje pod cesto oziroma potjo privlači srnjad.

14. Neutemeljeni so tudi ponovljeni očitki, da je izvedenec ogled opravil samo s ceste, zaradi česar so zaključki izvedenca, da se uhojena pot ne bi začela nekaj metrov nad cesto in končala nekaj metov pod cesto nestrokovni in v nasprotju z dejanskim stanjem, razvidnim iz fotografij v spisu. Izvedenec je svojo oceno, da iz fotografij v prilogi spisa A 46, 47, 49, 52 in 53 ne more potrditi, da gre za stečine divjadi, niti da ne more potrditi, da je uhojena vidna pot, videna na terenskem ogledu, stečina divjadi, namreč utemeljil z naslednjimi razlogi, ki jih je prvostopenjsko sodišče upravičeno sprejelo. Izvedenec je navedel, da v obravnavanem okolju živi srnjad sama, oziroma skupaj so do trije kosi: mati srna in po dva mladiča. Skupina do treh kosov srnjadi zelo redko uporablja isto pot za svoje dnevne migracije in ne dela tako uhojenih poti kot npr. drobnica ali pa trop jelenjadi. Poti srnjadi so skoraj nevidne. Nadalje, da je srnjad glede prehrane izbiralec (pomeni, da je le določene vrste travinja, zeli ali pa grmovja) ne pa pašna divjad. Glede na specifiko svoje prehrane, je normalno, da ko na enem mestu popase zanjo potrebno hrano, se preseli na drug konec. Ne hodi pa po isti poti, ker bi bilo to zanjo nepotrebno trošenje energije. Tudi zaradi plenilcev je srnjad zelo previdna in se izogiba uporabi iste poti. Kakršnokoli uhojeno pot pa bi teoretično imela katera od divjadi, pa se ne bi začela nekaj metrov nad cesto in se tudi ne bi končala nekaj metrov pod cesto. Takšne poti bi se začele na mestu počivanja in bi vodile do mesta prehranjevanja. Poleg navedenega pa tožeča stranka za svoje trditve, da izvedenec ni opravil ogleda niti nad cesto niti pod cesto, že v vlogi z dne 3. 11. 2015 ni ponudila nobenih dokazov. Ker izvedensko mnenje ni pomanjkljivo in nestrokovno, kot meni pritožba, sodišče utemeljeno ni podvomilo o njegovi pravilnosti in ni ugodilo predlogu za postavitev novega izvedenca, torej ni kršilo 254. člena ZPP, posledično pa tudi ni zmotno ugotovilo dejanskega stanja. Dokazi, ki jih je izvedlo sodišče prve stopnje, po obrazloženem ne potrjujejo pritožbenih navedb oziroma sklepanja, da uhojene poti, kot so razvidne iz fotografij, lahko nastanejo le ob rednih in intenzivnih prehodih srnjadi in gre za tako intenzivno in stalno prehajanje srnjadi, da poti predstavljajo stečino oz. uhojeno pot srnjadi, niti sklepanja, da če bi divjad prehajala le nekajkrat mesečno, na spornem območju ne bi nastale uhojene poti, kot so razvidne iz fotografij, ampak lahko takšne poti nastanejo le ob rednih vsakodnevnih prehodih divjadi. Pritožbeno sodišče se, zato ker gre za strokovno vprašanje, tudi sicer ne more strinjati s pritožnikom, da vsak povprečen človek lahko iz fotografij, ki jih je v spis vložila tožeča stranka, razbere potek stečine in vidi sledi kopitarjev - srnjadi. Zaključki sodišča niso v nasprotju z izvedenimi dokazi niti z zaslišanimi pričami niti s fotografijami v spisu.

15. Tožeča stranka v pritožbi nadalje navaja, da je sodišče nedopustno zanemarilo in da sodba v tem delu nima razlogov, da so bile takoj po začetku tega postopka, preden je bil postavljen izvedenec za lov, na rob gozda postavljene bale sena, zaradi česar srne niso mogle prehajati na travnik, njive in je slednje vplivalo na pogostost prehodov srnjadi in intenziteto uhojene poti. Navaja, da je sodni izvedenec, postavljen s sklepom 5. 6. 2015, zavlačeval z izdelavo mnenja, kot da je čakal, da uhojene poti zbledijo in se zarastejo s travo, mahom, in ga je kljub urgenci podal šele 17. 8. 2015, kar vse kaže na njegovo pristranskost. Takšno postopanje sodnega izvedenca ni dopustno in v skladu z vestnostjo in pravili stroke ter je vplivalo na pravilnost podanega izvedenskega mnenja, posledično temu pa na pravilnost in zakonitost sodbe, ki je zaradi tega nepravilna in jo je potrebno razveljaviti. Gornji očitki niso utemeljeni. Sodnemu izvedencu je bil spis skupaj z drugim sklepom z dne 15. 6. 2015 poslan 17. 6. 2015. Tožeča stranka je urgenco sodišču poslala 30. 6. 2015, izvedencu pa je bila vročena 3. 7. 2015. Pritožbeno sodišče ne more sprejeti očitkov na račun dela izvedenca, saj je, kot je navedel v izvedenskem mnenju, ogled opravil 23. 7. 2015 in mnenje sodišču poslal 17. 8. 2015. Izvedensko mnenje je bilo tako izdelano v primernem roku, ob upoštevanju, da sodišče v nobenem od obeh sklepov ni določilo roka za izdelavo mnenja v skladu z določbo drugega odstavka 253. člena ZPP. Ne drži niti očitek v prvem stavku te točke, saj je sodišče obrazložilo, da sprejema izvedensko mnenje, slednje pa je izvedenec naredil ob upoštevanju ugotovljenega stanja ob obeh ogledih, in torej upošteval tudi na drugem ogledu po tožeči stranki pokazane zatrjevane stečine (tožeča stranka je v vlogi z dne 3. 11. 2015 sama navedla, da je te pokazala).

16. Sodišče prve stopnje sodbe ni oprlo na pristransko ter nevestno in v nasprotju s pravili stroke in znanosti narejeno izvedensko mnenje, zato ni utemeljen očitek, da je to vplivalo na nepravilnost in nezakonitost izpodbijane sodbe, zaradi česar jo je potrebno razveljaviti. Pravilno je ugotovilo, da na kraju prometne nesreče niso obstajali stalni in intenzivni prehodi divjadi preko ceste in zato pravilno zaključilo, da tožena stranka ni bila dolžna ukrepati v smeri postavitev prometnih znakov, zaščitnih ograj ali preprek. Škoda tožnika tako ni nastala po krivdi tožene stranke, zato je njen tožbeni zahtevek utemeljeno zavrnilo.

17. Pritožbeno sodišče je spoznalo, da niso podani razlogi, iz katerih se pritožba izpodbija, in ne razlogi, na katere mora paziti po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP). Zato je neutemeljeno pritožbo zavrnilo in potrdilo izpodbijano sodbo (353. člen ZPP).

18. Tožeča stranka s pritožbo ni uspela, zato mora sama kriti svoje pritožbene stroške (prvi odstavek 165. člena v zvezi s prvim odstavkom 154. člena ZPP).

Op. št. (1): Tudi sedaj veljaven Pravilnik o prometni signalizaciji in prometni opremi na cestah (Ur. l. RS št. 99/2015) določa, da je postavitev znaka 1119-1 (divje živali na cesti) dopustna na podlagi podatkov o evidentiranem stalnem prehodu divjadi ali drugih divjih živali (lokacija, število evidentiranih poškodb divjih živali) in podatkov o evidentiranih povozih divjih živali (10 osebkov na leto zadnjih 5 let na dolžini prehoda 500 m) s strani upravljavca lovišča ali lovišča s posebnim namenom oziroma drugih naravovarstvenih služb.