Jedro

Odgovornost etažnih lastnikov iz naslova neupravičeno unovčene bančne garancije ni nerazdelna. Upravičenec iz garancije je tisti, ki je dejansko prejel znesek, do katerega sicer naj ne bi bil upravičen. Gre torej za enotne sospornike, ki pa niso nujni sosporniki.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se izpodbijana sodba potrdi.

II. Tožeča in tožena stranka sami nosita stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje se je z izpodbijano sodbo (I.) zavrnilo tožbeni zahtevek, s katerim je tožeča stranka stranka od tožencev zahtevala nerazdelno plačilo zneska 30.542,96 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 27.8.2011 ter (II.) tožeči stranki naložilo plačilo pravdnih stroškov tožene stranke.

2. Zoper sodbo se je zaradi bistvene kršitve postopka ter zmotne uporabe materialnega prava pritožila tožeča stranka. Predlagala je razveljavitev izpodbijane sodbe ter priglasila pritožbene stroške.

3. Toženci so na pritožbo odgovorili in navedbam tožeče stranke nasprotovali. Predlagali so potrditev izpodbijane sodbe in priglasili stroške odgovora na pritožbo.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo tožbeni zahtevek zoper tožence (etažne lastnike) zavrnilo z nosilnim razlogom, da tožbeni zahtevek ni sklepčen. Pojasnilo je, da zahtevek iz naslova neupravičeno unovčene bančne garancije ni odškodninski, pač pa obogatitveni (sklicujoč se na sodno prakso VSM sodba I Cpg 116/2013, VSL sodba I Cpg 1212/2010 in sklep III Ips 156/2008). Tožeča stranka vračila izplačanega zneska ne more zahtevati od kateregakoli etažnega lastnika v poljubnem znesku; biti mora jasno, do katerega deleža za obveznost odgovarja posamezni etažni lastnik. Ob dejstvu, da tožeča stranka zahteva od tožencev nerazdelno (solidarno) vračilo zneska, za katerega trdi, da je bil neupravičeno izplačan, je njen zahtevek nepravilno oziroma nedoločljivo postavljen. Prvostopenjsko sodišče zaključuje, da bi morala tožeča stranka tožbeni zahtevek zoper tožence uperiti tako, da bi bilo jasno, do katerega deleža obveznosti odgovarja posamezni etažni lastnik. Ker tega kljub izrecnim ugovorom toženk ni storila, zahtevek ni utemeljen.

6. Tožeča stranka zgoraj navedene (za odločitev bistvene) zaključke sodišča prve stopnje izpodbija z navedbami, da je šlo v konkretnem primeru za eno(tno) garancijo in eno(ten) garancijski znesek, pri čemer tožeči stranki ne more biti znano, kdo je ta znesek dejansko prejel oziroma kolikšen del tega zneska je prejel posamezni etažni lastnik kot upravičenec iz garancije. Zaradi tega v razmerju do tožeče stranke ni pomembno, kolikšen znesek odpade na posamezno toženo stranko. Meni še, da če je unovčitev garancije nerazdelna, potem je tudi zahtevek na vračilo neupravičeno unovčenega garancijskega zneska lahko zgolj nerazdelen in gre za solidarno obveznost v smislu 395. člena OZ. Sklicevanje sodišča na 115. člen SPZ je zgrešeno, saj se zahtevek ne nanaša na obveznost etažnih lastnikov na skupnih delih stavbe, temveč na vračilo neupravičeno prejetega denarnega zneska iz naslova unovčene bančne garancije. Tudi sicer pa bi sodišče v okviru materialno procesnega vodstva moralo tožečo stranko pozvati k odpravi nepravilnega zahtevka, česar pa ni storilo.

7. Višje sodišče pritožbenim navedbam ne sledi. Odgovornost etažnih lastnikov iz naslova neupravičeno unovčene bančne garancije ni nerazdelna. Upravičenec iz garancije je tisti, ki je dejansko prejel znesek, do katerega sicer naj ne bi bil upravičen oziroma ni bil upravičen v takšni višini, kot je bila garancija unovčena (etažni lastniki stavbe). Ker je bila bančna garancija unovčena v korist vseh etažnih lastnikov, je po naravi razmerja mogoče spor rešiti samo na enak način za vse tožence. Gre torej za enotne sospornike (196. člen ZPP), ki pa niso nujni sosporniki (kot (pod)vrsta enotnega sosporništva).

8. Bančna garancija je bila dana za zavarovanje obveznosti odpraviti skrite napake na skupnih delih stavbe. Zaradi tega je potrebno položaj etažnih lastnikov v zvezi z vračilom prejetih sredstev presojati po določbi 115. člena Stvarnopravnega zakonika (SPZ), po katerem so pravice in obveznosti etažnih lastnikov na skupnih delih sorazmerne z njihovim solastniškim deležem, če zakon ali pogodba ne določa drugače. Sredstva iz zatrjevano neupravičeno unovčene bančne garancije so solastnina vseh etažnih lastnikov, pri čemer je delež posameznega etažnega lastnika enak višini njegovega solastniškega deleža na skupnih delih. Za upravljanje s temi sredstvi veljajo določbe SPZ, ki urejajo upravljanje stvari v solastnini (117. člen SPZ v zvezi s 67. členom SPZ). V primeru sredstev iz unovčene bančne garancije ne gre za skupno lastnino, na kateri ni določljivih deležev in posledično solidarno obveznost toženk, kot to zmotno meni tožeča stranka. Le v tem primeru bi namreč lahko tožeča stranka zahtevala vračilo izplačanega zneska od kateregakoli etažnega lastnika, za kar pa v konkretnem primeru ne gre.

9. Ker je obveznost etažnih lastnikov deljiva in določljiva, bi tožeča stranka morala določno navesti, kolikšen je delež posameznega etažnega lastnika na skupnih delih stavbe, saj ta odgovarja le do višine tega deleža, česar pa ni storila. Pravilno zato prvostopenjsko sodišče navaja, da je tožbeni zahtevek nedoločljiv. Tožeča stranka je postavila obligacijsko pravni zahtevek, katerega predmet je deljiva denarna obveznost, zato je treba upoštevati 2. odstavek 393. člena Obligacijskega zakonika (OZ), po katerem se - če je pri kakšni deljivi obveznosti več dolžnikov in ni določena drugačna delitev - obveznost med njimi deli na enake dele in je vsak izmed njih odgovoren za svoj del obveznosti. Pri tem 115. člen SPZ določa drugačno delitev: obveznosti etažnih lastnikov na skupnih delih so sorazmerne z njihovim solastniškim deležem. Da bi bilo mogoče takemu zahtevku ugoditi, je zato nujno, da je postavljen tako, da je jasno, do katerega deleža za obveznost odgovarja posamezni etažni lastnik. Povedano drugače: zahtevek mora biti sklepčen tudi po višini. Bistveno je namreč vprašanje, ali je mogoče ugotoviti, kolikšen del terjatve odpade na vsakega posameznega etažnega lastnika. To pa pomeni, da bi morala tožeča stranka tožbeni zahtevek zoper tožence oblikovati tako, da bi določno navedla, kolikšen je delež posameznega etažnega lastnika na skupnih delih stavbe. Tega kljub izrecnim ugovorom tožencev ni storila.

10. Prvostopenjsko sodišče v okviru materialnega procesnega vodstva (285. člen ZPP) ni bilo dolžno opozoriti tožeče stranke, da tožbo popravi, saj so na to opozarjali že toženci sami (in še dodatno, da je tožba uperjena tudi proti etažnemu lastniku, ki je posamezni del odtujil pred sprejetjem sklepa o unovčitvi bančne garancije). Tožeča stranka se na njihova opozorila ni odzvala, zaradi česar bi bila intervencija sodišča ne samo odveč, pač pa tudi pretirana pomoč tožeči stranki. Tudi sicer sodišče v okviru materialnega procesnega vodstva ne more tožeči stranki predlagati, kako naj oblikuje tožbeni zahtevek, da bo z njim uspela. Materialno procesno vodstvo ni namenjeno šolskemu poučevanju pooblaščencev pravdnih strank in tudi ni potrebno, ko že procesna dejanja nasprotne stranke opravijo enako vlogo (prim. III Ips 46/2010 z dne 15.10.2013).

11. Sodišče posamezni toženi stranki tudi ni moglo naložiti plačila zgolj tistega zneska, ki bi ustrezal njenemu deležu glede na višino njenega solastniškega deleža na splošnih skupnih delih stavbe, saj tožeča stranka ni navedla, kolikšen del vtoževane terjatve naj bi odpadel na posameznega etažnega lastnika. Trditveno in dokazno breme glede ugovorov v zvezi z višino deleža (in posledično denarnega zneska), ki odpade na posameznega etažnega lastnika, je na strani tožeče stranke. Vprašanje utemeljenosti višine denarnega zneska, ki ga dolguje tožena stranka oziroma vsak izmed tožencev, je stvar meritorne presoje, pri čemer ni dolžnost sodišča, da namesto tožeče stranke zbira trditveno in dokazno gradivo z vpogledom v zemljiško knjigo in ugotavlja, kako naj se zatrjevana terjatev porazdeli med posamezne etažne lastnike. Takšno ravnanje sodišča bi bilo v nasprotju z razpravnim načelom (7. člen ZPP); sodišče po uradni dolžnosti ne more samo ugotavljati dejstev, ki bi bila posamezni stranki v prid, to pa pomeni, da bi (če je štelo, da ni podlage za solidarno odgovornost tožencev) moralo samo zatrjevano obveznost porazdeliti med tožence glede na velikost njihovih solastniških deležev. S tem bi sodišče ugotavljalo dejstva, ki niso bila niti zatrjevana, še manj dokazana.

12. Višje sodišče je s tem odgovorilo na pritožbene navedbe, ki so relevantne za presojo pravilnosti izpodbijane sodbe (1. odstavek 360. člena ZPP). Ker je ugotovilo, da izrecno uveljavljeni pritožbeni razlogi niso utemeljeni, niso pa podane niti kršitve, na katere pazi po uradni dolžnosti (2. odstavek 350. člena ZPP), je pritožbo zavrnilo in materialnopravno pravilno sodbo potrdilo (353. člen ZPP).

13. Izrek o pritožbenih stroških temelji na 1. odstavku 165. člena ZPP v zvezi s 1. odstavkom 154. člena ZPP. Ker tožeča stranka s pritožbo ni uspela, sama nosi pritožbene stroške. Odgovor na pritožbo tožeče stranke ni prispeval k odločitvi o pritožbi in je bil v tem smislu nepotreben (prim. 1. odstavek 155. člena ZPP), zato je višje sodišče odločilo, da tožeča stranka sama nosi svoje stroške odgovora na pritožbo (1. odstavek 165. člena ZPP v zvezi s 1. odstavkom 154. člena ZPP).