Jedro

Sodišče je čas pridržanja in nato prestajanja zapora obravnavalo kot celoto in nato tudi določilo odškodnino. Za primer neutemeljenega odvzema prostosti se praviloma določi ena odškodnina za eno obliko škode, ki zajema vse škodne posledice nepremoženjske škode, vezane na oškodovančevo osebnost. Tožnik je navajal, da je delal na črno različne stvari, predlagal je tudi priče, vendar je prvo sodišče zaslišanje predlaganih prič utemeljeno zavrnilo, saj bi moral tožnik navajati konkretno kdaj, komu, kaj in za koliko je delal. Tem pogojem pa ni zadostil. Člen 216 ZPP (odločitev sodišča po prostem preudarku) v konkretni zadevi ni uporaben. Tožnik bi višino škode lahko dokazal brez posebnih težav. Povedati bi moral, kje je delal in koliko je zaslužil. Takšnih trditev pa ni podal.

Izrek

Pritožbi se delno ugodi in se sodba sodišča prve stopnje v točki III. izreka tako spremeni, da je tožeča stranka dolžna toženi stranki namesto zneska 398,84 EUR povrniti znesek 383,80 EUR.

V ostalem se pritožba zavrne in se v izpodbijanem in nespremenjenem delu potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Tožeča stranka sama krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z napadeno sodbo odločilo, da je tožena stranka dolžna tožniku plačati znesek 11.000,00 EUR skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od zneska 10.000,00 EUR od 3. 2. 2010 dalje do plačila, od zneska 1.000,00 EUR pa od 19. 1. 2010 dalje do plačila (točka I. izreka sodbe), v presežku, to je za znesek 34.000,00 EUR spp in za zakonske zamudne obresti od zneska 1.000,00 EUR za čas od 1. 3. 2009 do 19. 1. 2010 je tožbeni zahtevek zavrnilo (točka II. izreka sodbe). Odločilo je tudi, da je tožeča stranka dolžna toženi stranki povrniti pravdne stroške v višini 398,84 EUR (točka III. izreka).

2. Zoper zavrnilni del sodbe in zoper odločitev o stroških se je pritožil tožnik. Pritožuje se iz vseh možnih pritožbenih razlogov po 338. členu ZPP. Predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi in tožniku prizna vso vtoževano odškodnino, podrejeno pa zavrnilni del sodbe razveljavi in zadevo vrne prvemu sodišču v novo odločanje. Navaja, da bi moralo sodišče na zadevo gledati kot na celoto, torej od začetka v letu 1997 do leta 2010. Dejstvo, da se tožnik na zaslišanju ni natančno spominjal dela dneva, ko je bil priprt in če ni zahteval zdravniške pomoči še ne pomeni, da mu pripor ni pustil nobenih posledic. Sodišče je lahko zaznalo, da je tožnik dokaj zmeden človek, ki ga je po vsem, kar je prestal, še kako strah uradnih institucij in samega sodišča. Tožnik je v tožbi in kasneje izpostavil dolgotrajnost samega kazenskega postopka, ki mu tožena stranka ni oporekala, zato bi to moralo sodišče upoštevati. Pritožnik nadalje meni, da sodišče ni v zadostni meri upoštevalo izvedenskega mnenja izvedenke psihiatrične stroke dr. T.. Tožnik je podal pripombe na mnenje izvedenca P., a jih sodišče ni upoštevalo. Izvedenec P. pa je potrdil, da stanje tožnika ni bilo enako kot pred prestajanjem zaporne kazni. Sodišče bi moralo upoštevati sindrom nemirnih nog kljub temu, da tožnik tega ni izrecno navedel v sami tožbi. Sicer pa iz sodbe ni razbrati, ali je poslabšanje zdravstvenega stanja in pogostejše težave zaradi prestajanja zaporne kazni sodišče upoštevalo ali ne – sodba je v tem delu nejasna. Dosojena odškodnina v višini 10.000,00 EUR je po povedanem bistveno prenizka in v nasprotju s sodno prakso. Opozarja na sodno prakso in sicer zadeve II Ips 157/2008, II Ips 316/2005, II Dor 241/2009, II Ips 623/2008. Sodišče je zavrnilo dokaz z zaslišanjem prič, ne da bi tožnika pozvalo h konkretizaciji dokaza, kar bi v okviru vodenja postopka moralo. Od oktobra do decembra 2008 je tožnik prejemal dohodek kot družinski pomočnik, a je popoldan, ko je bila žena doma, opravljal dela na črno. Po izpustitvi iz zapora rednega dela ni mogel dobiti, ker je izgubil svojo kreditibilnost. Tožnik je povedal, da je zaslužil tudi, ko je prišel iz zapora. Sodišče bi lahko upoštevaje 216. člen ZPP in tožniku dosodilo odškodnino iz naslova izgubljenega zaslužka po prostem preudarku. Sodišče je napačno določilo, da tečejo zakonite zamudne obresti od materialne škode od 19. 10. 2010 in ne pravilno od 1. 3. 2009, ko je bila materialna škoda že znana. Posledično se pritožuje tudi zoper stroške, saj je njegov uspeh v pravdi višji od 24 %. Pritožniku ni jasno, zakaj je sodišče za nagrado po tar. št. 2200 upoštevalo količnik 1 in ne 1,5. Sicer pa bi sodišče moralo priznati kilometrino v višini 0,37 EUR in ne le 0,193. Glede na prevoženih 85 kilometrov je to znesek 31,45 EUR.

3. Tožena stranka na pritožbo ni odgovorila.

4. Pritožba je delno utemeljena glede odmere stroškov, sicer pa ni utemeljena.

5. Pritožbeno sodišče v celoti sprejema dejanske ugotovitve prvega sodišča in pravno presojo le-tega, kar vse je podrobno jasno in pregledno utemeljeno v razlogih sodbe sodišča prve stopnje. Na te razloge se v izogib ponavljanju pritožbeno sodišče v celoti sklicuje. V njih pa je vsebovan tudi odgovor na pretežen del pritožbenih trditev. Pritožbeno sodišče še dodaja, da je prvo sodišče ravnalo pravilno, ker je pri določanju višine odškodnine upoštevalo tožnikovo pridržanje dne 8. 10. 1997 v trajanju 3 ur in trajanje zapora od 20. 9. 2006 do 1. 3. 2007. Tožnik je v tožbi in v pripravljalni vlogi omenil čas trajanja kazenskega postopka, ki je tudi po mnenju pritožbenega sodišča trajal nedopustno dolgo (približno 12 let), vendar tožnik odškodnine za sojenje v nerazumnem roku ni uveljavljal. Ni bila dolžnost sodišča, da bi v okviru materialnega procesnega vodstva pozivalo tožečo stranko, da postavi zahtevek tudi za to vrsto škode. Iz vlog tožnika pa jasno izhaja, da zahteva odškodnino le iz naslova nezakonitega odvzema prostosti – pridržanja in prestajanja nezakonitega zapora.

6. Neutemeljena je pritožba v delu, ki se nanaša na škodo, ki je tožniku nastala v času pridržanja dne 18. 10. 1997 v trajanju 3 ur. Sodišče je tako čas pridržanja in nato prestajanja zapora obravnavalo kot celoto in nato tudi določilo odškodnino. V sodni praksi je že uveljavljano stališče, da se za primer neutemeljenega odvzema prostosti praviloma določi ena odškodnina za eno obliko škode, ki zajema vse škodne posledice nepremoženjske škode, vezane na oškodovančevo osebnost. Psihične težave, ki jih je izpostavil tožnik je v mnenju potrdila izvedenka psihiatrične stroke dr. T. in vse to je sodišče pri odmeri višine odškodnine upoštevalo (obrazložitev prvostopne sodbe – točka 10). Sodišče pa je pravilno upoštevalo poleg tožnikovih navajanj glede telesnega zdravja tudi ugotovitve izvedenca medicinske stroke dr. P. Izvedenec je potrdil, da je imel tožnik občasne bolečine v vratnem delu hrbtenice in kronični glavobol tenzijskega tipa, vendar se po njegovem mnenju zdravstveno stanje v času prestajanja zaporne kazni ni bistveno poslabšalo. Težave so bile le bolj pogoste. Izvedenec pa je potrdil tudi prisotnost sindroma nemirnih nog. Slednje pa prvo sodišče ni upoštevalo, ker je tožnik te težave navajal prepozno, šele na zaslišanju. Tožnik je dal pripombe na mnenje izvedenca dr. P. (list. št. 60), vendar so te pavšalne. Iz njih ne izhaja kaj konkretno bi moral izvedenec še pojasniti oz. ni postavil konkretnih vprašanj, na katera bi moral izvedenec odgovoriti. Sodišče zato mnenja izvedencu utemeljeno ni vračalo v dopolnitev. Samo nestrinjanje z izvedenskim mnenjem ker to ni povsem v korist stranke, ki je dokaz predlagala, ne more biti vzrok za določitev novega izvedenca. Postopanje prvega sodišča, ki je tožnikov predlog zavrnilo, je zato pravilno, pritožba pa ni utemeljena. Glede na ugotovljeno tako psihično stanje kot telesne težave tožnika ob upoštevanju časa trajanja (pridržanje 3 ure in čas trajanja zapora 161 dni), družinskih razmer (bolezen in smrt matere) je odločitev prvega sodišča, ki je tožniku za vse skupaj prisodilo 10.000,00 EUR odškodnine primerna in primerljiva z odškodninami, določenimi v podobnih primerih. Prvo sodišče je kot primerljivo sodno prakso navedlo zadevi II Ips 377/2006 in II Ips 500/2005. Zadeve, na katere se tožnik sklicuje v pritožbi, niso primerljive z obravnavanimi primerom. Posledice v naštetih primerih so bile hujše. Sodišče pa mora v vsakem konkretnem primeru denarno ovrednotenje teže posega v osebno svobodo objektivizirati, kar pomeni, da mora upoštevati okvir presojanih odškodnin za take posege v določenem času in prostoru in v tem okviru ustvarjena razmerja glede na obseg škode.

7. Pritožbeno sodišče pa tudi nima pomislekov v pravilnost odločitve prvega sodišča glede materialne škode (izgubljenega dobička). Nesporno je, da je bil tožnik brez redne zaposlitve že od leta 2001, ko je vrnil obrt. Ugotovljeno je, da je do konca leta 2006 prejemal dohodek kot družinski pomočnik – skrbel je za bolno mater (za dva meseca še v času, ko je že bil v zaporu). Sodišče je zato tožniku za dva meseca zapora (januar, februar 2007) priznalo izgubljeni prihodek in to v višini 500 EUR mesečno. Po prihodu iz zapora je bil tožnik še šest mesecev upravičen do denarnega nadomestila za čas brezposelnosti. Da bi tožnik v času zapora in kasneje (vtoženi dve leti) prejemal dohodke v zahtevani višini, pa tudi po prepričanju pritožbenega sodišča tožniku ni uspelo dokazati. Tožnik je sicer navajal, da je delal na črno različne stvari, predlagal je tudi priče, vendar je prvo sodišče zaslišanje predlaganih prič utemeljeno zavrnilo, saj bi moral tožnik navajati konkretno kdaj, komu, kaj in za koliko je delal. Tem pogojem pa ni zadostil. Člen 216 ZPP (odločitev sodišča po prostem preudarku) pa v konkretni zadevi ni uporaben. Tožnik bi višino škode lahko dokazal brez posebnih težav. Povedati bi moral, kje je delal in koliko je zaslužil. Takšnih trditev pa ni podal. 8. Pritožba tudi ni utemeljena v delu, ki se nanaša na tek zakonitih zamudnih obresti od materialne škode. Prvo sodišče je povsem pravilno svojo odločitev oprlo na določilo člena 299 Obligacijskega zakonika. Tožnik je toženo stranko pozval oz. zahteval od nje, da mu plača odškodnino z vlogo z dne 18. 1. 2010 (priloga pod A17). S prejemom zahtevka pa je tožena stranka prišla v zamudo in od tedaj dalje je dolžna plačati tudi zamudne obresti. Pritožbeno sodišče pa tudi sprejema odločitev prvega sodišča, ki je pri nagradi za posel po tar. št. 2200 upoštevalo količnik 1 in ne več (razpon je od 0,5 do 2,5). Zakaj konkretno bi moralo sodišče upoštevati višji količnik, pritožba ne pove.

9. Utemeljena pa je pritožba v delu glede priznane cene za prevoženi kilometer za pooblaščenca tožnika, ki je odvetnik. Na podlagi izrecne določbe 1. odstavka 18. člena Pravilnika o povrnitvi stroškov v pravdnem postopku se pooblaščencem, ki so odvetniki, odmerijo potrebni izdatki in nagrada po Odvetniški tarifi. Odvetniku gredo stroški po tar. št. 6003. Ob upoštevanju 30 % cene super bencina znaša cena za prevoženi kilometer 0,37 EUR. Tako bi moralo sodišče za 85 km (Krško – Novo mesto – Krško) po ceni 0,37 EUR priznati tožeči stranki 31,45 EUR in ne le 16,41 EUR. Pritožbeno sodišče je zato tožeči stranki priznalo na račun kilometrine za odvetnika še 15,04 EUR. Tožeča stranka je tako dolžna toženi stranki namesto s sodbo sodišča prve stopnje priznanih 398,84 EUR plačati 384,80 EUR. Pritožbeno sodišče pa je še odločilo, da tožeča stranka sama krije svoje stroške pritožbenega postopka, saj je s pritožbo uspela le neznatnem delu.