Jedro

Sklep o vrnitvi v prejšnje stanje ni sklep, s katerim se konča postopek.

Izrek

Revizija se v delu zoper pravnomočno odločitev o zavrnitvi predloga za vrnitev v prejšnje stanje zavrže, sicer pa zavrne.

Obrazložitev

1. V tej pravdni zadevi so se že drugič stekli pogoji za mirovanje postopka. Tožnik je dan pred razpisanim narokom poslal sodišču zgolj opravičilo in prošnjo za preložitev naroka brez zdravstvene dokumentacije, zato je sodišče prve stopnje s sklepom z dne 3. 10. 2005 odločilo, da je tožba umaknjena ter postopek končan.

2. Tožeča stranka je 25. 10. 2005 vložila predlog za vrnitev v prejšnje stanje, ki ga je sodišče s sklepom z dne 1. 9. 2006 zavrnilo, ker je ocenilo, da zatrjevani razlog za zamudo na narok ni bil upravičen.

3. Tožnik je vložil pritožbo tako zoper sklep o zavrnitvi predloga za vrnitev v prejšnje stanje kot tudi zoper sklep o ustavitvi postopka. Sodišče druge stopnje je pritožbi tožnika zavrnilo in oba izpodbijana sklepa potrdilo.

4. Tožnik v pravočasni reviziji proti sklepu sodišča druge stopnje uveljavlja revizijski razlog bistvenih kršitev določb postopka. Predlaga razveljavitev izpodbijanega sklepa in odločitev o priglašenih stroških.

5. Revizija je bila po 375. členu Zakona o pravdnem postopku (Ur. l. RS 26/99 in nasl., v nadaljevanju ZPP) vročena nasprotni stranki, ki nanjo ni odgovorila, in Vrhovnemu državnemu tožilstvu Republike Slovenije.

6. Revizija zoper sklep o zavrnitvi predloga za vrnitev v prejšnje stanje ni dovoljena, zoper sklep o ustavitvi postopka pa ni utemeljena.

Glede nedovoljenosti revizije

7. Revizija je izredno pravno sredstvo, s katerim se izpodbija že pravnomočna sodna odločba. Revizija je torej izjema od pravila, da se v pravnomočne sodne odločbe ne da poseči. To pomeni, da lahko revizijsko sodišče poseže v že pravnomočno odločbo le izjemoma, ko obstajajo za to zakonsko izrecno predvideni razlogi. Ker gre za izjemo od načela pravnomočnosti, je potrebno temu ustrezno razlagati tako določbe ZPP o dovoljenosti kot tudi utemeljenosti revizije, kar pomeni ustrezno ozko oziroma jih nikakor ni mogoče širiti.

8. Kot izredno pravno sredstvo je revizija dovoljena samo v tistih primerih, ki so v ZPP posebej določeni. V 367. členu ZPP je urejena revizija proti sodbam, ki je omejena, saj je dovoljena samo proti nekaterim sodbam. Revizija je dovoljena zoper odločitve sodišča, ki so ne le trajnega pomena za stranke, temveč tudi le v tistih zadevah, ki so že po svoji naravi pomembne (tretji odstavek 367. člena ZPP) ali pa je vrednost spornega predmeta večja (drugi odstavek 367. člena ZPP).

9. Iz navedenih razlogov je še toliko bolj omejena revizija proti sklepom, saj so v 384. členu ZPP navedeni samo nekateri sklepi, proti katerim je revizija izjemoma dovoljena. ZPP v prvem odstavku 384. člena ZPP omogoča revizijo proti tistim sklepom sodišča druge stopnje, s katerimi je bil postopek pravnomočno končan, še pri teh pa je omejil možnost revizijskega izpodbijanja le na tiste, ki izvirajo iz sporov, v katerih bi bila revizija dovoljena zoper sodbo o glavni stvari(1). Smisel te določbe je namreč ravno ta, da se omogoči revizijski preizkus odločitve o glavni stvari ne samo, ko je odločeno s sodbo, temveč tudi s sklepom v primerih, ko iz različnih razlogov ni pogojev za izdajo sodbe.

10. V smislu te določbe je tako postopek s sklepom pravnomočno končan, če ima ta odločitev za posledico pravnomočno končanje postopka o samem tožbenem zahtevku, ne pa končanje postopka o drugih vzporednih vprašanjih med postopkom. Prav tako ni dovoljena revizija proti sklepom, ki se nanašajo na postranske terjatve ali na procesno vodstvo.

11. Postopek v zvezi s predlogom za vrnitev v prejšnje stanje je postopek, ki je vzporeden (akcesoren) postopku o glavni stvari. Ne gre za postopek, ki bi „živel svoje življenje“, temveč se vedno navezuje na postopek o glavni stvari. V tem postopku se prav tako ne odloča o glavni stvari, temveč samo o utemeljenosti predloga za vrnitev postopka v prejšnje stanje, in sicer ali je bila zamuda procesnega dejanja oziroma naroka opravičljiva ali ne. Ta sklep tako nima lastnosti končnosti.

12. Glede na povedano sklep o zavrnitvi predloga za vrnitev v prejšnje stanje torej ni sklep, s katerim bi se postopek pravnomočno končal.(2)

13. Obrazloženo pa velja tudi v primeru, ko sodišče zaradi zavrnitve predloga za vrnitev v prejšnje stanje postopek konča (npr. z zamudno sodbo, zavrženjem tožbe, zavrženjem pritožbe itn.). V takih primerih se postopek s sklepom o zavrnitvi predloga za vrnitev v prejšnje stanje samo „navidezno“ konča. To je posledica tega, da je za sodišče odločitev o predlogu za vrnitev v prejšnje stanje v določenih procesnih situacijah po učinkih podobna odločitvi o predhodnem vprašanju. Odločitev o vrnitvi postopka v prejšnje stanje namreč lahko v določenih primerih vpliva na odločitev o glavni stvari, vendar ne v vsebinskem smislu, kot pri odločitvi o pravem predhodnem vprašanju (obstoj pravice ali pravnega razmerja), temveč v procesnem smislu, ali izdati odločbo ali ne (zamudno sodbo, sklep o ustavitvi postopka, sklep o zavrženju pritožbe).(3)

14. Da sklep o zavrnitvi predloga za vrnitev v prejšnje stanje ni sklep, s katerim se konča postopek, pokaže tudi naslednja situacija(4), ko niso izpolnjene vse predpostavke za izdajo prave zamudne sodbe, npr. ko je tožbeni zahtevek nesklepčen(5). V takšni situaciji ima sicer zavrnitev/zavrženje predloga za vrnitev v prejšnje stanje zaradi zamude roka za vložitev odgovora na tožbo za posledico izdajo zamudne sodbe, vendar zavrnilne (neprave) zamudne sodbe. Štetje sklepa o zavrnitvi/zavrženju predloga za vrnitev v prejšnje stanje za končnega bi pripeljalo do nesmiselne situacije, ko bi se postopek za stranki v istem postopku končal z dvema različnima odločbama: za tožnika z zamudno sodbo, za toženca pa s sklepom.(6) Če je sklep o zavrnitvi predloga za vrnitev v prejšnje stanje sklep, s katerim se konča postopek, potem mora to veljati ne glede na vrsto izdane zamudne sodbe, torej tudi v primeru zavrnilne zamudne sodbe.

15. Ta situacija nazorno pokaže, da se postopek z obravnavanim sklepom ne konča, temveč se z njim presoja zgolj predpostavka za izdajo zamudne sodbe in ima tako za posledico zgolj „navidezno“ končanje postopka (v primeru, ko so izpolnjene še ostale predpostavke za izdajo prave zamudne sodbe). Enako velja tudi v ostalih primerih, ko pride zaradi zamude do izdaje odločb, s katerimi se konča postopek.

16. Glede na povedano revizija v delu, v katerem tožnik z njo izpodbija sklep o zavrnitvi predloga za vrnitev v prejšnje stanje, ni dovoljena in je zato moralo revizijsko sodišče revizijo v tem delu na podlagi 377. člena ZPP v zvezi s četrtim odstavkom 384. člena ZPP kot nedovoljeno zavreči.(7) Glede neutemeljenosti revizije

17. Revident smiselno zatrjuje bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP s tem, ko očita sodišču nepravilno vročitev vabila na narok. Vabilo na narok naj bi sprejel njegov oče, čeprav bi moralo biti vabilo vročeno osebno. Sodne pošiljke se nadalje niti niso pošiljale na naslov, kjer je revident dejansko bival, ampak na naslov nekdanjega stalnega prebivališča. Očitana kršitev določb pravdnega postopka ni podana. Revident se namreč ne more sklicevati na kršitev pravil o vročanju, ker je iz njegovega opravičila razvidno, da se je seznanil z vsebino pošiljke. Formalnosti pri vročanju namreč niso same sebi namen. Če je vročitev napačna, pa se posameznik seznani z vsebino pošiljke, se na kršitev pravil o vročanju ne more sklicevati.

18. Neutemeljen je tudi nadaljnji očitek v zvezi s kršitvijo 108. člena ZPP, da bi moralo sodišče tožnika pozvati, da dopolni vlogo (prošnjo za preložitev naroka) z zdravniškim opravičilom, ker gre za formalno nepopolno vlogo. Uporaba 108. člena ZPP pride v poštev v primeru formalnih pomanjkljivosti vloge. ZPP za prošnjo za preložitev naroka ne predvideva obligatornih prilog (npr. zdravniškega opravičila), s tem pa tudi ne formalnih predpostavk za vsebinsko odločanje o preložitvi naroka. Tako v tem primeru ne gre za formalno nepopolno vlogo, posledično pa tudi sodišče ni kršilo določb pravdnega postopka.

19. Ker se po obrazloženem izkaže, da uveljavljeni revizijski razlog ni podan, je bilo treba revizijo v tem delu na podlagi 378. člena ZPP kot neutemeljeno zavrniti.

Op. št. (1): S takšnimi sklepi so mišljeni sklepi, s katerimi sodišče druge stopnje ob odločanju o pritožbi potrdi sklep sodišča prve stopnje, ki je s formalno odločbo končalo postopek ali s katerim je zavrglo pravno sredstvo, ter sklepi, s katerimi je sodišče druge stopnje samo s formalno odločitvijo končalo postopek. Revizija je vselej dovoljena zoper sklep sodišča druge stopnje, s katerim potrdi sklep sodišča prve stopnje, da se revizija zavrže. Smisel takšne ureditve je v tem, da vrhovno sodišče presodi, ali je revizija dovoljena ali ne. Prav tako je revizija vselej dovoljena zoper sklep sodišča druge stopnje, s katerim se zavrže pritožba. S tem je izpeljano ustavno načelo pravice do pritožbe, ko revizijsko sodišče presodi pravilnost razlogov za zavrženje pritožbe, da ob morebitni nepravilni odločitvi sodišča druge stopnje stranka ne bi bila prikrajšana za meritorno obravnavanje pritožbe.

Op. št. (2): V teoriji in sodni praksi so glede tega vprašanja različna stališča. Tako npr. S. Triva in M. Dika zastopata stališče (Građansko parnično procesno pravo, Narodne novine d.d. , Zagreb 2004, str. 393 in 737), da zoper sklep o zavrnitvi predloga za vrnitev v prejšnje stanje ni revizije, medtem ko A. Galič loči procesne situacije in meni, da je zoper takšen sklep revizija dopustna, če se je postopek zaradi zamude pravnomočno končal. V takem primeru je treba šteti, da gre za sklep, s katerim se je postopek pravnomočno končal (Pravdni postopek: zakon s komentarjem, Uradni list Republike Slovenije in Založba GV, Ljubljana 2005, komentar k 121. členu ZPP, str. 503). Tudi v sodni praksi VSRS je v procesni situaciji, ki jo omenja A. Galič, glede tega očitno neenotno stališče. Primerjaj npr. II Ips 242/2008 z dne 23. 10. 2008, VIII Ips z 28. 5. 2008, III Ips 43/2007 z dne 28. 8. 2007, II Ips 86/99 z 2. 6. 1999. Op. št. (3): Ali bo npr. sodišče izdalo zamudno sodbo ali ne, je odvisno od tega („predhodnega vprašanja“), ali je bila zamuda roka za odgovor na tožbo opravičljiva ali ne (enako za sklep o zavrženju pritožbe, ustavitvi postopka).

Op. št. (4): Situacija z zamudno sodbo je obravnavana namenoma, ker pri ostalih dveh situacijah (sklep o zavrženju pritožbe in sklep o umiku tožbe) ni možno, da bi stranka v primeru zavrnitve predloga za vrnitev v prejšnje stanje prišla do zanjo ugodne odločitve. Samo v tem primeru se namreč nazorno pokaže, s katero odločbo se dejansko konča postopek.

Op. št. (5): Gre za primer nesklepčnosti, kjer je življenjski primer sicer popolno opisan, vendar iz njega ne izhaja zahtevana pravna posledica in je torej stranka z dodatnimi navedbami ne more odpraviti, četudi jo sodišče opozori na nesklepčnost. Op. št. (6): Ker bi bili obe odločbi negativni, bi očitno imeli obe stranki pravni interes za vložitev pravnih sredstev.

Op. št. (7): Da je takšna razlaga zakonskih določb možna, je potrdilo tudi Ustavno sodišče v zadevi Up-1369/06 z dne 13. 11. 2008.