Jedro

Pritožbeno sodišče je moralo delno ugoditi pritožbi, ki utemeljeno opozarja, da bi ob pravilni uporabi materialnega prava moralo izvršilno sodišče upoštevati odločbo Ustavnega sodišča Republike Slovenije št. U-I-300/04 z dne 2.3.2006.

Izrek

Pritožbi se delno ugodi, sklep o ugovoru se s p r e m e n i tako, da se ugovoru delno ugodi in sklep o izvršbi spremeni tako, da se izvršba dovoli za znesek 9.745,69 EUR, za višji znesek se predlog za izvršbo zavrne.

V ostalem delu se pritožba zavrne in v ostalem delu potrdi

odločba o zavrnitvi ugovora.

Obrazložitev

Z izpodbijanim sklepom je sodišče prve stopnje zavrnilo dolžnikov ugovor v celoti in dolžniku naložilo, da je dolžan povrniti upniku 348,33 EUR nadaljnjih izvršilnih stroškov. V ugovoru je dolžnik zatrjeval, da nima stalnega bivališča na naslovu v Il., ampak je njegov stalen naslov v Iz. Sodišče prve stopnje je takšen ugovor ocenilo kot neutemeljen, saj dejstvo, da je dolžnik spremenil naslov stalnega prebivališča še ne dokazuje, da nima premičnin na naslovu, kjer je sodišče dovolilo izvršbo.

Zoper sklep o ugovoru je vložil dolžnik pritožbo. V pritožbi vztraja, da bi moralo sodišče upoštevati njegov novi naslov. Res je prejemal tudi pošto, ki je bila poslana v Il., vendar te pošte ni dvigoval osebno, ampak so jo zanj dvigovali domači, ki sicer stanujejo na naslovu K. Iz dejstva, da je dolžnik prejemal pošto na naslovu K., vsekakor ne sledi, da bi imel dolžnik tam še bivališče. Sodišče bi moralo upoštevati naslov iz uradne evidence, kje dolžnik tudi dejansko prebiva. V pritožbi dolžnik opozarja tudi na odločbo Ustavnega sodišča U-I-300/04-25 z dne 2.3.2006, s katero je bil člen 1060 Obligacijskega zakonika (OZ) razveljavljen kolikor se za zamudne obresti iz obligacijskih razmerij nastalih pred njegovo uveljavitvijo, ki tečejo po 1.1.2002 uporablja določba 277. čl. Zakona o obligacijskih razmerjih (ZOR), čeprav so obresti že dosegle in presegle glavnico. Zaradi te odločbe bi bil upnik v tej zadevi upravičen samo do obresti od zneska 2.622,81 EUR za čas od 26.3.1996 do 1.1.2002, ki znašajo skupaj 9.745,69 EUR. V presežku bi moralo sodišče predlagano izvršbo zavrniti. Zaradi ustavne odločbe bi torej moralo sodišče upnikov predlog, kolikor predlaga izvršbo nad zneskom 9.745,69 EUR zavrniti.

Pritožba je delno utemeljena.

Neutemeljene so pritožbene navedbe, da bi moralo sodišče prve stopnje dolžnikovemu ugovoru ugoditi in razveljaviti sklep o izvršbi, kolikor se nanaša na izvršbo na premičnine na naslovu v Il., ker je dolžnik spremenil naslov stalnega bivališča. Dolžnik v navedbah ne zatrjuje, da na naslovu v Il. ne bi bilo njegovih premičnin, ampak se pri utemeljitvi tega razloga sklicuje samo na spremembo stalnega naslova bivališča v registru prebivalstva. Dejstvo na katerem naslovu je dolžnik v registru prijavljen, pa za vodenje izvršbe na premičnine, ni odločilno. Če izvršitelj premičnin na naslovu, ki ga je navedel upnik v predlogu za izvršbo, ne bo našel, se izvršba s tem sredstvom na tem naslovu ne bo mogla opraviti. Vsekakor pa ob dejstvu, da je dolžnik spremenil naslov stalnega bivališča, to še ne dokazuje, da ne bi bival oziroma imel premičnin tudi na kakšnem drugem naslovu. Zato so pritožbene navedbe v zvezi s prijavljenim naslovom bivališča neutemeljene in je v tem delu sklep o zavrnitvi ugovora pravilen.

Pač pa je pritožbeno sodišče moralo delno ugoditi pritožbi, ki utemeljeno opozarja, da bi ob pravilni uporabi materialnega prava moralo izvršilno sodišče upoštevati odločbo Ustavnega sodišča Republike Slovenije št. U-I-300/04 z dne 2.3.2006, s katero je bila določba 1060. čl. OZ, kolikor se za zamudne obresti iz obligacijskih razmerij nastalih pred njegovo uveljavitvijo, ki tečejo po 1.1.2002, uporablja 277. čl. ZOR, čeprav so že dosegle ali presegle glavnico. Posledično je pritožbeno sodišče v skladu s tretjim odstavkom 365. čl. Zakona o pravdnem postopku (ZPP) v zvezi s čl. 15 Zakona o izvršbi in zavarovanju (ZIZ) moralo ugovoru delno ugoditi in sklep o izvršbi delno razveljaviti, kolikor so dolžniku naložene obresti po 1.1.2002, saj so do takrat že presegle glavnico. Pritožnik v pritožbi izrecno navaja, da je upnik upravičen le do zneska 9.745,69 EUR, zato je pritožbeno sodišče sledilo temu njegovemu ugovoru in sklep o izvršbi nad tem zneskom razveljavilo ter predlog za izvršbo zavrnilo. Zakonite zamudne obresti od zneska 2.622,81 EUR od 26.3.1996 do 1.1.2002 so sicer nekoliko nižje, ker pa so meje preizkusa pritožbenega sodišča omejene na tisti del, ki se izpodbija (prvi odstavek 350. čl. ZPP v zvezi s čl. 15 ZIZ), je pritožbeno sodišče postopalo v skladu s predlogom dolžnika.