Jedro

Nastanek lahke telesne poškodbe pri oškodovancu je objektivni pogoj kaznivosti pri kaznivem dejanju zapustitve poškodovanca v prometni nesreči brez pomoči.

Izrek

Zahteva zagovornika obsojenega A.D. za varstvo zakonitosti se zavrne. Obsojenec je dolžan plačati 750 EUR povprečnine.

Obrazložitev

A. 1. Okrajno sodišče v Sežani je obsojenemu A.D. za kaznivo dejanje zapustitve poškodovanca v prometni nesreči brez pomoči po 1. odstavku 329. člena KZ izreklo sodni opomin, mu v plačilo naložilo stroške kazenskega postopka, oškodovanca pa s premoženjskopravnim zahtevkom napotilo na pot pravde. Višje sodišče v Kopru je ugodilo pritožbi državne tožilke ter sklep sodišča prve stopnje spremenilo tako, da je obsojenca spoznalo za krivega kaznivega dejanja zapustitve poškodovanca v prometni nesreči brez pomoči po 1. odstavku 329. člena KZ ter mu izreklo pogojno obsodbo, v kateri mu je določilo kazen dva meseca zapora s preizkusno dobo enega leta; pritožbo obsojenčevega zagovornika je zavrnilo kot neutemeljeno in v nespremenjenih delih potrdilo odločbo sodišča prve stopnje; obsojencu pa v plačilo naložilo stroške pritožbenega postopka.

2. Zoper navedeno pravnomočno sodbo je obsojenčev zagovornik dne 28.8.2006 vložil zahtevo za varstvo zakonitosti, kot navaja, zaradi bistvenih kršitev določb kazenskega postopka iz 11. točke 1. odstavka 371. člena ZKP in zaradi kršitev kazenskega zakona. V zahtevi navaja, da so navedbe drugostopenjskega sodišča v obrazložitvi sodbe v odločilnih dejstvih v nasprotju s tem kar je bilo ugotovljeno v dokaznem postopku. O dokaznem postopku je bilo ugotovljeno, da so bili policisti o prometni nesreči obveščeni ob 21.08 uri. Ugotovitev sodišča, da naj bi se obdolženec vrnil na kraj prometne nesreče ob 21.35 uri ne izhaja iz ugotovitvenega postopka in je protispisna. Priči E.D. in J.T. sta povedali, da se je obsojenec vrnil čez pet minut, ostale priče pa se zaradi časovne oddaljenosti niso spomnile kdaj se je vrnil. Navedbe, da je policist D.B. povedal, da se je obsojenec vrnil čez pol ure ali eno uro, so protispisne. Objektivni pogoj kaznivosti po 329. členu KZ je, da je poškodovani v prometni nesreči zadobil najmanj lahko telesno poškodbo. Vrsta poškodbe se lahko ugotovi le s pomočjo izvedenca, sodišče prve stopnje pa je sklep o lahki telesni poškodbi sprejelo zgolj na podlagi zdravniškega potrdila. Višje sodišče je obrazložilo, da za obravnavano kaznivo dejanje glede narave telesnih poškodb zadošča zdravniško potrdilo in navedbe oškodovanca. Sodišče, ki je ugotovilo, da je obsojenec dejanje storil z direktnim naklepom, tega ni obrazložilo. Zmotne so navedbe Višjega sodišča, da se obdolženec ni prepričal ali poškodovani dejansko potrebuje pomoč. Obsojenec se je na kraju prometne nesreče ustavil in prepričal, da oškodovanec ni v nevarnosti in ugotovil, da oškodovanec potrebuje pomoč, zato je odšel do svojega bližnjega doma po pomoč. Vrhovnemu sodišču predlaga, da zahtevi za varstvo zakonitosti ugodi in izpodbijano pravnomočno sodbo spremeni tako, da izda oprostilno sodbo.

3. Vrhovni državni tožilec A.P. iz vrhovnega državnega tožilstva Republike Slovenije v odgovoru na zahtevo, podanem skladno z določbo 2. odstavka 423. člena ZKP dne 11.9.2006, predlaga zavrnitev zahteve.

B. - I. 4. Glede na vsebino zahteve za varstvo zakonitosti Vrhovno sodišče uvodoma poudarja:– da je kot razlog za vložitev zahteve izrecno izključeno uveljavljanje zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja (2. odstavek 420. člena ZKP), torej navajanje pomislekov, da odločilna dejstva tako materialno kot procesno pravno relevantna dejstva, na katerih neposredno temelji uporaba materialnega ali procesnega zakona, niso bila pravilno ali v celoti ugotovljena; ta razlog med drugim obsega tudi drugačno presojo izvedenih dokazov ter njihove verodostojnosti; – da se pri odločanju v zahtevi za varstvo zakonitosti sodišče omeji samo na preizkus tistih kršitev zakona, na katere se sklicuje vložnik v zahtevi (1. odstavek 424. člena ZKP) in katere mora vložnik konkretizirati in jih ne le poimensko navesti. B. - II.

5. Zagovornik bistveno kršitev določb kazenskega postopka iz 11. točke 1. odstavka 371. člena ZKP v zahtevi za varstvo zakonitosti uveljavlja z navedbami, da so razlogi sodbe Višjega sodišča o odločilnih dejstvih (vrnitvijo obsojenca na kraj prometne nesreče) v nasprotju s podatki spisa ter da sodišče ni obrazložilo krivde obsojenca.

6. Bistvena kršitev kazenskega postopka iz 11. točke 1. odstavka 371. člena ZKP je med drugim podana, če sodba sploh nima razlogov ali če v njej niso navedeni razlogi o odločilnih dejstvih, ali če je o odločilnem dejstvu precejšnje nasprotje med tem kar se navaja v razlogih sodbe o vsebini listin in zapisnikov o izpovedbah v postopku in samimi temi listinami oziroma zapisniki.

7. Neutemeljene so navedbe zagovornika v zahtevi, da v izpodbijani pravnomočni odločbi ugotovljen čas vrnitve obsojenca na kraj prometne nesreče nima podlage v dokaznem postopku ter da policist D.B., zaslišan kot priča na glavni obravnavi dne 30.6.2005, ni navedel, da se je obsojenec vrnil čez pol ure ali eno uro, s čemer naj bi bila podana bistvena kršitev določb kazenskega postopka iz 11. točke 1. odstavka 371. člena ZKP. Vrhovno sodišče ugotavlja, da iz zapisnika PPP K. o ogledu kraju prometne nesreče izrecno izhaja, da je bila ta policijska postaja o prometni nesreči obveščena ob 21.08 uri, obsojenec pa se je v spremstvu matere (E.D.) z drugim vozilom vrnil na kraj prometne nesreče ob 21.35 uri; navedba policista D.B. glede prihoda obsojenca ponovno na kraj prometne nesreče pa je izrecno razvidna iz zapisnika o glavni obravnavi. Zato razlogi sodišča druge stopnje glede navedenih dejstev niso v nasprotju z listinami v spisu oziroma z zapisniki o izpovedbah prič.

8. Neutemeljene so navedbe zagovornika, da sodišče v izpodbijani pravnomočni odločbi ni navedlo razlogov o krivdi obsojenca. Sodišče prve stopnje je v razlogih svoje odločbe (stran 3, 3. odstavek) obrazložilo svoj zaključek o krivdi obsojenca (direktni naklep) za očitano mu kaznivo dejanje, čemur je v svoji odločbi pritrdilo tudi sodišče druge stopnje. Zato v zahtevi za varstvo zakonitosti nakazovana kršitev iz 11. točke 1. odstavka 371. člena ZKP ni podana.

9. Zagovornik, ki zahtevo za varstvo zakonitosti vlaga zaradi kršitve kazenskega zakona, v zahtevi ne navaja nobene določbe kazenskega zakona, ki naj bi jo sodišče z izpodbijano pravnomočno odločbo prekršilo. Čeprav zakon o kazenskem postopku ne določa, da bi morala biti zahteva za varstvo zakonitosti obrazložena, pa je glede na strogo določene meje preizkusa (1. odstavek 424. člena ZKP) jasno, da mora vložnik v zahtevi ne le navesti zakonske razloge iz katerih vlaga zahtevo, temveč mora konkretno navesti, v čem naj bi bile kršitve zakona. Tega pa vložnik v zvezi z uveljavljano kršitvijo kazenskega zakona v vloženi zahtevi za varstvo zakonitosti ni storil. Zato Vrhovno sodišče teh navedb ni moglo preizkusiti.

10. Neutemeljene so navedbe zagovornika v zahtevi, da sodišče prve stopnje v dokaznem postopku ni ugotavljalo vrste poškodbe z izvedencem, temveč je sprejelo sklep, da je oškodovanec utrpel lahko telesno poškodbo (kar je objektivni pogoj kaznivosti pri kaznivem dejanju po 329. členu KZ) zgolj na podlagi zdravniškega potrdila. Iz razlogov odločbe sodišča prve stopnje izhaja, da je sodišče prve stopnje svoj zaključek o lahki telesni poškodbi oškodovanca oprlo na obširno zdravstveno dokumentacijo splošne bolnice iz N.G., kjer je bil oškodovanec hospitaliziran od 4. do 7.2.2001 in iz katere izhaja opis oškodovančevih poškodb in potek zdravljenja ter izpovedbe oškodovanca. Svoj zaključek o vrsti in teži oškodovančeve poškodbe pa je v sodbi tudi logično obrazložilo, zato ni bilo potrebe, da bi vrsto in naravo poškodbe ugotavljalo še z izvedencem medicinske stroke. Izvedbo dokaza z izvedencem medicinske stroke pa obramba tekom postopka niti ni predlagala.

11. Zagovornik v zahtevi navaja, da je obsojenec na kraju prometne nesreče ustavil in pogledal kaj se je zgodilo s pešcem, ki ga je zadel, se prepričal, da oškodovanec ni v nevarnosti in ker ni imel pri sebi telefona, da bi poklical pomoč, se je odločil, da bo po pomoč odhitel do svojega doma. Zaradi tega je po mnenju vložnika zmoten zaključek v izpodbijani pravnomočni sodbi, da se obsojenec ni prepričal, ali poškodovani dejansko potrebuje pomoč. S temi navedbami, skozi katere zagovornik v zahtevi za varstvo zakonitosti ponavlja zagovor obsojenca, kar je v izpodbijani pravnomočni sodbi v povezavi z ostalimi izvedenimi dokazi ocenilo že sodišče prve in druge stopnje, izraža nestrinjanje z dokazno oceno, ki kot jo je zavzelo sodišče v izpodbijani pravnomočni sodbi. Zaradi zmotne ugotovitve dejanskega stanja pa zahteve za varstvo zakonitosti ni moč vložiti.

C.

12. Zatrjevane kršitve iz 1. in 2. točke 420. člena ZKP niso podane, zahteva za varstvo zakonitosti pa je poleg tega vložena tudi iz razloga zmotno ugotovljenega dejanskega stanja, kar ni dovoljeno. Glede na navedeno je Vrhovno sodišče zahtevo obsojenčevega zagovornika za varstvo zakonitosti zavrnilo kot neutemeljeno (425. člen ZKP).

13. Izrek o stroških postopka, nastalih s tem izrednim pravnim sredstvom, temelji na določbi člena 98/a ZKP v zvezi s 1. odstavkom 95. člena ZKP. Ker zagovornik z zahtevo za varstvo zakonitosti ni uspel, je obsojenec dolžan plačati povprečnino. Pri odmeri povprečnine je sodišče upoštevalo obsojenčeve premoženjske razmere kot izhajajo iz podatkov spisa (obsojenec je mizar, redno zaposlen ter nima preživninskih obveznosti) ter trajanje in zamotanost postopka s tem izrednim pravnim sredstvom.