Jedro

Pravica do zadrževanja tujca v Republiki Sloveniji velja oziroma se izvaja le na ozemlju Republike Slovenije. Zato tudi po presoji Vrhovnega sodišča tožnik zaradi odhoda iz Republike Slovenije ne izkazuje več pravnega interesa za upravni spor v zadevi izdaje dovoljenja za zadrževanje tujca po 52. členu ZTuj-1.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijani sklep.

II. Tožeča stranka sama nosi svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Z izpodbijanim sklepom je sodišče prve stopnje na podlagi 4. točke prvega odstavka 34. člena Zakona o upravnem sporu – ZUS (Ur. l. RS, št. 50/97 in 70/00) zavrglo tožbo zoper odločbo tožene stranke z dne 11. 10. 2005, s katero je zavrnila tožnikovo pritožbo zoper odločbo Policije, Uprave uniformirane policije, Centra za tujce z dne 15. 9. 2005. Z navedeno odločbo je prvostopenjski upravni organ odločil, da se tožnikova vloga za izdajo dovoljenja za zadrževanje v Republiki Sloveniji zavrne, ker ne obstajajo pogoji, opredeljeni v drugem odstavku 52. člena Zakona o tujcih – ZTuj-1. 2. V obrazložitvi izpodbijanega sklepa sodišče prve stopnje navaja, da je bil tožnik, kot izhaja iz obvestila z dne 20. 10. 2005, dne 18. 10. 2005 na mejnem prehodu ... odstranjen iz Republike Slovenije. Ker se tožnik ob odločitvi sodišča ni nahajal na ozemlju Republike Slovenije, ne more izkazati, da je z dokončnim upravnim aktom tožene stranke prizadet v svojih pravicah ali pravnih koristih, in da je zaradi takšne prizadetosti nujno varovanje njegovih pravic ali pravnih interesov. Tožnik namreč zaradi svoje odsotnosti ne more izkazati, da je odločitev sodišča nujna zaradi varstva njegovih pravic, ker bi mu morebitna ugodna rešitev zagotavljala neko pravico ali pravno korist, ki je brez sodne odločbe ne bi bilo. Zato ne more izkazovati pravovarstvene potrebe za odločitev sodišča. Tožnik si z upravnim sporom ne more izboljšati svojega pravnega položaja in to je, da bi se lahko zadrževal na ozemlju Republike Slovenije, saj se na navedenem ozemlju ne nahaja več. Le ugotavljanje zakonitosti ali nezakonitosti izpodbijane odločbe pa bi bilo za tožnika, zaradi njegove fizične odsotnosti z ozemlja Republike Slovenije, brez pravnega učinka.

3. Tožnik vlaga pritožbo zoper izpodbijani sklep zaradi bistvene kršitve določb postopka v upravnem sporu in predlaga, da Vrhovno sodišče izpodbijani sklep razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v nov postopek. V pritožbi navaja, da bi ob ugoditvi tožbenemu zahtevku sodišče prve stopnje posledično odločilo tudi o zakonitosti oziroma nezakonitosti odstranitve tožnika iz Republike Slovenije. Tožnik je namreč iz Republike Slovenije odšel na svojo željo le zaradi tega, ker so postopki v predmetni zadevi trajali tako dolgo. V vsem tem času pa je moral bivati daleč stran od svoje družine, v Prehodnem domu v ... Z življenjskega stališča je nesprejemljivo, da bi moral tožnik čakati na odločbo sodišča prve stopnje v prehodnem domu. Tožnik je namreč tožbo vložil ravno zato, ker mu je tožena stranka onemogočala združitev s člani njegove družine, ki so državljani Republike Slovenije in imajo tudi stalno prebivališče v Republiki Sloveniji. Če bi sodišče prve stopnje odločilo o tožbenem zahtevku oziroma o njegovi vsebini, bi se pravna korist kazala v tem, da bi mu Republika Slovenija kot tožena stranka priznala pravico do združitve družine v skladu z določbami ZTuj ter Konvencije Združenih narodov o pravicah otrok. Tožena stranka je odstranila tožnika kljub temu, da ima v Republiki Sloveniji družino in da ta stalno prebiva v Republiki Sloveniji. Takšno ravnanje je v nasprotju z ustavnimi pravicami tožnika in njegovih otrok (53. in 54. člen Ustave). Pogoj očitnosti iz 4. točke prvega odstavka 34. člena ZUS ni podan, saj je tožnik zaradi izpodbijanega akta tožene stranke še vedno ločen od svoje družine in mu ni omogočeno bivanje v Republiki Sloveniji. S tem pa je prizadet glede svoje pravice, ki jo ima kot starš in kot zakonec v skladu z navedenimi členi Ustave oziroma določbe drugega odstavka 52. člena ZTuj-1. Priglaša stroške postopka.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Vsakdo, ki zahteva sodno varstvo svojih pravic in pravnih koristi, mora izkazovati pravni interes: kot verjetno mora izkazati, da bo s sprožitvijo in vodenjem upravnega spora dosegel spremembo svojega pravnega položaja. Če te možnosti nima, tudi nima pravnega interesa za upravni spor. Če je tujec nedovoljeno vstopil v Republiko Slovenijo, se šteje, da nezakonito prebiva v Republiki Sloveniji (1. alinea drugega odstavka 47. člena ZTuj-1). Zadrževanje po prvem odstavku 52. člena ZTuj-1 pomeni dovoljenje tujcu, ki mu je bil določen rok za zapustitev države, oziroma tujcu, ki se ga mora prisilno odstraniti, da začasno ostane v Republiki Sloveniji. Po določbi 56. člena ZTuj odredi policija do odstranitve tujca iz države, nastanitev v Centru za tujce ali izven centra. Kot izhaja iz predloženih spisov, je v obravnavani zadevi tožnik dne 21. 8. 2005 nedovoljeno vstopil v Republiko Slovenijo iz Republike Hrvaške, dne 18. 10. 2005 pa je bil v spremstvu policije odpeljan na MP ..., saj je tudi sam izrazil željo, da se ga čim prej odpelje na katerikoli mejni prehod z Republiko Hrvaško in napoti iz države. Po tožnikovih navedbah v pritožbi je iz Republike Slovenije odšel na svojo željo, ker so postopki dolgo trajali in ker je bival daleč stran od svoje družine v Prehodnem domu v ... Pravica do zadrževanja tujca v Republiki Sloveniji velja oziroma se izvaja le na ozemlju Republike Slovenije. Zato tudi po presoji Vrhovnega sodišča tožnik zaradi odhoda iz Republike Slovenije ne izkazuje več pravnega interesa za upravni spor v zadevi izdaje dovoljenja za zadrževanje tujca po 52. členu ZTuj-1. To pa je pravilno presodilo tudi sodišče prve stopnje, ki je tožnikovo tožbo na podlagi 4. točke prvega odstavka 34. člena ZUS utemeljeno zavrglo in svojo odločitev pravilno obrazložilo. Po podatkih predloženih spisov pa je tožnik sprožil pri Upravni enoti Ljubljana postopek na podlagi 36. in 37. člena ZTuj-1, po katerem je tujcem zagotovljena pravica do združitve družine in pravica do celovitosti družine. Ta postopek je samostojen in poteka na podlagi prošnje za izdajo dovoljenja za prebivanje v Republiki Sloveniji. Ker je ločitev tožnika od njegovih družinskih članov, ki prebivajo v Republiki Sloveniji, torej predmet presoje v drugem postopku, pritožbeni ugovori, ki se nanašajo na to okoliščino, ob tem, da je zapustil ozemlje Republike Slovenije, ne morejo vplivati na drugačno odločitev Vrhovnega sodišča v tem upravnem sporu, ki se nanaša na dovoljenje za zadrževanje tujca po 52. členu ZTuj-1. 6. Ker je šlo za procesno odločitev, Vrhovno sodišče ni presojalo pritožbenih ugovorov po vsebini.

7. Glede na navedeno je Vrhovno sodišče na podlagi 76. člena v zvezi s prvim odstavkom 82. člena ZUS-1 pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo izpodbijani sklep sodišča prve stopnje.

8. Ker pritožnik ni uspel s pritožbo, nosi sam svoje stroške pritožbenega postopka (prvi odstavek 165. člena v zvezi s prvim odstavkom 154. člena Zakona o pravdnem postopku – ZPP v zvezi s prvim odstavkom 22. člena ZUS-1).