Jedro

Za tožnika kot prokurista tožene stranke niso veljale določbe kolektivnih pogodbe, skladno z individualno pogodbo o zaposlitvi pa je bil upravičen do enakega obsega pravic iz kolektivnih pogodb oziroma pravilnikov kot ostali zaposleni v primeru nadomestila plače, solidarnostne pomoči, povračila stroškov za prevoz na delo in z dela, povračila stroškov za službeno pot, povračila stroškov za prehrano med delom, regresa za letni dopust in jubilejne nagrade. Ker med navedenimi pravicami pogodbena kazen zaradi nezakonitega prenehanja delovnega razmerja ni zapisana, tožbeni zahtevek iz tega naslova ni utemeljen.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba sodišča prve stopnje.

Tožeča stranka sama nosi svoje pritožbene stroške.

Obrazložitev

: Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožnikov zahtevek, da mu je tožena stranka dolžna iz naslova pogodbene kazni zaradi nezakonite odpovedi delovnega razmerja plačati znesek v višini 50.843,07 EUR, skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi za čas od 13. 1. 2006, torej od izdaje sodbe Višjega delovnega in socialnega sodišča v Ljubljani, opr. št. Pdp 386/2006, z dne 1. 2. 2006, v zvezi z sodbo Delovnega sodišča v Mariboru, Oddelek v Slovenj Gradcu, opr. št. Pd 115/2003, z dne 15. 1. 2004, do plačila, vse v 8 dneh pod izvršbo. Odločilo je, da je tožeča stranka dolžna toženi stranki povrniti stroške postopka v znesku 492,71 EUR, v roku 8 dni od prejema sodbe, po tem roku z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Zoper navedeno sodbo se pritožuje tožeča stranka iz vseh pritožbenih razlogov. V pritožbi navaja, da je sodišče prve stopnje v obrazložitvi sodbe pravilno povzelo, da je na podlagi pravnomočne sodbe Višjega delovnega in socialnega sodišča v Ljubljani, opr. št. Pdp 358/2004, z dne 13. 1. 2006, delovno razmerje tožnika pri toženi stranki še vedno traja, na podlagi veljavne individualne pogodbe o zaposlitvi z dne 15. 10. 2001. Nadalje je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo, da je v 8. členu individualne pogodbe o zaposlitvi z dne 15. 10. 2001, med drugim tudi zapisano, da ima prokurist isti obseg pravic iz kolektivnih pogodb oziroma pravilnikov, kot to velja za zaposlene v družbi in sicer za nadomestila plače, solidarnostne pomoči, povračila stroškov za prevoz na delo in z dela, povračilo stroškov za službeno pot, povračilo stroškov za prehrano med delom, regres za letni dopust in jubilejne nagrade. Na podlagi navedenega pa je sodišče nepravilno zaključilo, da ni podan temelj tožbenemu zahtevku, ker 8. člen individualne pogodbe izrecno ne določa, da ima tožnik tudi pravico do pogodbene kazni, zaradi nezakonitega prenehanja delovnega razmerja. V 1. odstavku 1. člena v povezavi z 8. členom navedene individualne pogodbe o zaposlitvi je namreč določeno, da se ta pogodba sklepa za opravljanje funkcije prokurista, s pravicami in obveznostmi kot so določene v tej pogodbi, statutu splošnih aktih družbe in splošni kolektivni pogodbi za gospodarstvo in zakonih. Glede na pogodbena določila velja za tožečo stranko Kolektivna pogodba za dejavnosti kovinskih materialov in livarn ter kovinsko in elektroindustrijo Slovenije, ki v okviru veljavnosti kolektivne pogodbe pod točko C določa, da za poslovodne delavce in delavce s posebnimi pooblastili in odgovornostmi ne veljajo določbe 55. do vključno 62. člena te pogodbe in tiste določbe, katerih uporaba je izrecno izključena s pogodbo o zaposlitvi. Ker pa se določba, ki ureja pogodbeno kazen za nezakonito prenehanje delovnega razmerja, nahaja v 38. členu navedene kolektivne pogodbe in ker veljavnost teh določb v individualni pogodbi o zaposlitvi ni izrecno izključena, je tožnik vsekakor upravičen do pogodbene kazni zaradi nezakonitega prenehanja delovnega razmerja. V 8. členu individualne pogodbe so navedene le pravice, ki prokuristu gredo iz kolektivnih pogodb, niso pa navedene pravice, ki bi bile izključene. Nepravilna pa je tudi odločitev sodišča prve stopnje, da tožnik ni upravičen do plačila iz naslova pogodbe kazni, ker je Kolektivna pogodba za dejavnost kovinskih materialov in livarn ter kovinsko in elektroindustrijo Slovenije veljala le do 30. 6. 2005, medtem, ko nova kolektivna pogodba, ki je stopila v veljavo dne 22. 2. 2006, ni več določala instituta pogodbenih kazni. Odločitev sodišča je po mnenju pritožbe napačna, ker je v času, ko je tožena stranka nezakonito odpovedala delovno razmerje tožniku veljala kolektivna pogodba, ki je določala pogodbeno kazen in zato je tožnik upravičen do pogodbene kazni na podlagi takrat veljavne kolektivne pogodbe.

Pritožba ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijano sodbo v mejah uveljavljenih pritožbenih razlogov, pri tem pa je po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb postopka iz 2. odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (Ur. l. RS, št. 26/99 in nasl. - ZPP) in na pravilno uporabo materialnega prava. Glede na to, da v zvezi z uveljavljenim pritožbenim razlogom bistvene kršitve določb pravdnega postopka, pritožba ne navaja katere določbe ZPP sodišče prve stopnje ni uporabilo ali jo je uporabilo nepravilno in bi to lahko vplivalo na zakonitost in pravilnost sodbe (1. odstavek 339. člena ZPP), je pritožbeno sodišče, v okviru preizkusa po uradni dolžnosti ugotovilo, da sodišče prve stopnje ni storilo absolutnih bistvenih kršitev določb postopka. Sodišče prve stopnje je pravilno in popolno ugotovilo dejansko stanje, vendar je na podlagi tako ugotovljenega dejanskega stanja delno napačno uporabilo materialno pravo, kar pa ne vpliva na pravilnost odločitve.

Sodišče prve stopnje je po izvedenem dokaznem postopku ugotovilo, da je s pravnomočno sodno odločbo Pd 115/2003 v zvezi s sodbo Višjega delovnega in socialnega sodišča, opr. št. Pdp 385/2004 z dne 13. 1. 2006 bilo ugotovljeno, da tožniku delovno razmerje pri toženi stranki še vedno traja z vsemi pravicami po pogodbi o zaposlitvi z dne 15. 10. 2001. Iz 8. člena te pogodbe o zaposlitvi izhaja, da ima prokurist isti obseg pravic iz kolektivnih pogodb oziroma pravilnikov, kot to velja za zaposlene v družbi in sicer za nadomestila plače, solidarnostne pomoči, če gre za smrt prokurista, povračilo stroškov za prevoz na delo in z dela, povračilo stroškov za službeno pot, povračilo stroškov za prehrano med delom, regres za letni dopust in jubilejne nagrade. V 1. členu individualne pogodbe o zaposlitvi pa je določeno, da se pogodba sklepa za opravljanje funkcije prokurista za mandatno dobo štirih let, s pravicami in obveznostmi, kot so določene v tej pogodbi, statutu, aktih družbe, Splošni kolektivni pogodbi za gospodarske dejavnosti in zakonih.

Splošna kolektivna pogodba za gospodarske dejavnosti (SKPgd 97, Ur. l. RS, št. 40/97), ki je veljala do 30. 6. 2006 (Ur. l. RS, št. 90/2005), je določala pogodbeno kazen za nezakonito prenehanje delovnega razmerja v 28. členu. V 2. odstavku 3. člena pa je kolektivna pogodba določala, da za poslovodne delavce in delavce s posebnimi pooblastili in odgovornostmi ta kolektivna pogodba ne velja.

Stališče sodišča prve stopnje, da za pravdni stranki velja Kolektivna pogodba za dejavnosti kovinskih materialov in livarn ter za kovinsko in elektroindustrijo Slovenije in da tožnik ni upravičen do plačila pogodbene kazni, ker nova Kolektivna pogodba za dejavnosti kovinskih materialov in livarn Slovenije (Ur. l. RS, št. 14/2006), ki je stopila v veljavo 22. 2. 2006, ne pozna več instituta pogodbene kazni, je napačno. Tudi, če bi za tožnika dejansko veljala kolektivna pogodba za dejavnosti kovinskih materialov in livarn ter za kovinsko in elektroindustrijo Slovenije, bi bilo tolmačenje sodišča prve stopnje napačno iz razloga, ker bi moralo upoštevati kolektivno pogodbo, ki je veljala v času prenehanja delovnega razmerja.

V času sklenitve individualne pogodbe o zaposlitvi med strankama dne 15. 10.2001 so veljali tudi Kriteriji za individualne pogodbe o zaposlitvi managerjev (Ur. l. RS, št. 64/97), ki v 4. točki uvodnih določb določajo, da so managerji po teh kriterijih, poslovodni delavci in delavci s posebnimi pooblastili in odgovornostmi ter prokuristi družbe, če so v delovnem razmerju pri tej družbi. V 7. točki Kriterijev pa je določeno, da ker osebna veljavnost splošne kolektivne pogodbe za gospodarske dejavnosti v celoti izključuje poslovodne delavce in delavce s posebnimi pooblastili in odgovornostmi ter prokuriste, bodo podpisniki teh kriterijev sklenili posebno pogodbo med predstavniki delodajalcev in stanovsko managersko organizacijo, s katero bodo določili tiste pravice iz kolektivnih pogodb za gospodarske dejavnosti, ki naj veljajo tudi za zaposlene po individualnih pogodbah, s tem, da se te pravice vnesejo v individualne pogodbe. V pogodbi o minimalni vsebini individualnih pogodb o zaposlitvi poslovodnih delavcev in delavcev s posebnimi pooblastili (Ur. l. RS, št. 64/97) je v 3. členu določeno, da se v individualnih pogodbah o zaposlitvi lahko določi pravica managerjev do istega obsega naslednjih pravic iz kolektivne pogodbe, kot so te določene v splošnih in kolektivnih pogodbah za gospodarske dejavnosti: nadomestila za bolezen do 30 dni, solidarnostne pomoči, če gre za smrt sklenitelja pogodbe, povračilo stroškov za prehrano, povračilo stroškov za prevoz na delo, če ni dogovorjena uporaba službenega vozila za privatne namene, povračila stroškov za službeno pot, terenski dodatek, dodatek za ločeno življenje. Vse naštete pravice pa morajo biti izrecno dogovorjene v individualni pogodbi o zaposlitvi ali z navedbo ali sklicevanjem na določene člene kolektivne pogodbe, da bodo tudi iztožljive.

Vrhovno sodišče RS je v sodbah opr. št. VIII Ips 126/2005, 90/2000, 86/2000 zapisalo, da tudi v primeru, ko oseba sklepa pravno razmerje kot direktor ali kot delavec s posebnimi pooblastili in odgovornostmi je od volje strank, ki pravno razmerje sklepajo odvisno, kakšno pravno razmerje bo med strankama nastalo. Torej, že pred uveljavitvijo novega ZDR je bilo mogoče pri poslovodnih delavcih in delavcih s posebnimi pooblastili, v njihovih pogodbah o zaposlitvi predvideti tudi nekatera odstopanja od pravil delovnega prava.

Glede na navedeno je pravilna odločitev sodišča prve stopnje, da iz 8. člena individualne pogodbe o zaposlitvi z dne 15. 10. 2001, ki sta jo sklenili pravdni stranki izhaja, da ima prokurist isti obseg pravic iz kolektivnih pogodb oziroma pravilnikov, kot to velja za zaposlene v družbi v primeru nadomestila plače, solidarnostne pomoči, povračila stroškov za prevoz na delo in z dela, povračilo stroškov za službeno pot, povračilo stroškov za prehrano med delom, regres za letni dopust in jubilejne nagrade. Pravilno je sodišče zaključilo, da ta člen ne določa, da ima pravico tudi do pogodbene kazni zaradi nezakonitega prenehanja delovnega razmerja.

Glede na navedeno je odločitev sodišča prve stopnje pravilna in ker niso podani s pritožbo uveljavljeni pritožbeni razlogi, pa tudi ne tisti, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti je pritožbeno sodišče, pritožbo tožeče stranke zavrnilo kot neutemeljeno in v skladu z določbo 353. člena ZPP potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje.

Tožeča stranka s pritožbo ni uspela, zato krije sama svoje stroške pritožbe (1. odstavek 154. člena ZPP).