Jedro

Ocena, ali gre v primeru v pritožbi navedenih novih dejstev za takšna nova dejstva, "ki jih stranka brez svoje krivde v dotedanjem postopku ni mogla navesti", je izključno naloga sodišča in ne strank. Nobena od pravnih strank ni dolžna sama presojati utemeljenosti navajanja novot nasprotne stranke in ocenjevati njene "krivde".

Preklic priznanja dejstev ne učinkuje sam po sebi, pač pa se mora do preklica najprej opredeliti sodišče. Nasprotni stranki se zato na preklic priznanja ni treba odzvati, dokler je sodišče ne obvesti o svojem stališču, ali šteje to dejstvo za priznano ali za izpodbijano.

Izrek

Pritožbi se ugodi, izpodbijana sodba se razveljavi in se zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo razveljavilo sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Ljubljani opr. št. Ig 2005/06587 z dne 20.10.2005 v 1. točki izreka za glavnico v znesku 31.761,30 EUR in za zakonske zamudne obresti od zneska 7.611.276,78 SIT od 18.8.2005 do 31.12.2006 in od zneska 31.761,30 EUR od 1.1.2007 do plačila ter v 3. točki izreka, ter tožbeni zahtevek zavrnilo. Tožeči stranki je še naložilo, da je dolžna plačati toženi stranki 1.910,23 EUR pravdnih stroškov.

Zoper navedeno sodbo se je pravočasno pritožila tožeča stranka zaradi zmotne ugotovitve dejanskega stanja, bistvene kršitve pravil pravdnega postopka in zmotne uporabe materialnega prava. Pritožbenemu sodišču predlaga, da izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbenemu zahtevku ugodi, podrejeno pa, da sodbo sodišča prve stopnje razveljavi ter zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Priglaša tudi pritožbene stroške.

Tožena stranka je v odgovoru na pritožbo nasprotovala pritožbenim razlogom in predlagala pritožbenemu sodišču, da pritožbo zavrne in izpodbijano sodbo potrdi. Priglasila je stroške odgovora na pritožbo.

Pritožba je utemeljena.

Sodišče prve stopnje je tožbeni zahtevek zavrnilo na podlagi zaključka, da tožeča stranka ni dokazala svoje aktivne legitimacije.

Pritožba utemeljeno opozarja, da je tožena stranka aktivni legitimaciji tožeče stranke (ki se nanaša na vprašanje, ali je tožeča stranka singularna pravna naslednica družbe P.S d.o.o.) ugovarjala šele v pritožbi zoper (prvo) prvostopno sodbo z dne 27.3.2008, ki je bila s sklepom višjega sodišča z dne 27.1.2009 razveljavljena zaradi absolutne kršitve določb pravdnega postopka iz 8. točke 2. odst. 339. člena ZPP, ker toženi stranki vabilo na narok za glavno obravnavo ni bilo poslano na pravi naslov.

Sodišče prve stopnje je sicer pravilno odločilo, da je treba z ozirom na okoliščino, da tožena stranka na narok ni bila pravilno vabljena, njene pritožbene navedbe upoštevati kot pravočasne. Prva in edina glavna obravnava se je namreč opravila šele v ponovljenem postopku dne 13.10.2009. Zmotno pa je stališče prvostopnega sodišča, da bi se morali pravdni stranki, predvsem tožeča stranka, sami zavedati (brez da ju na to opozori sodišče), da se bo ugovor aktivne legitimacije, ki je predstavljal pritožbeno novoto, v ponovljenem postopku obravnaval kot pravočasen. Upoštevanje v pritožbi navedenih novih dejstev v ponovljenem prvostopnem postopku je v procesnem pravu v resnici prepovedano (337. čl., 362. čl. ZPP). Prepoved je celo izjemno stroga, saj citirani zakonski pravili dovoljujeta le malo manevrskega prostora za izjeme. Le ta je dopustna, če gre za takšna nova dejstva „ki jih stranka brez svoje krivde v dotedanjem postopku ni mogla navesti“. Ocena, ali gre za takšna dejstva, pa je izključno naloga sodišča, in ne strank. Nobena od pravdnih strank zato ni dolžna sama presojati utemeljenosti navajanja novot nasprotne stranke in ocenjevati njene „krivde“. Že iz navedenih razlogov bi moralo sodišče v ponovljenem postopku stranki v okviru materialno procesnega vodstva izrecno opozoriti, da bo v pritožbi uveljavljan ugovor aktivne legitimacije štelo kot pravočasen in da se bo zato v nadaljevanju postopka obravnaval. Prav ima tudi pritožba, ko sodišču očita ravnanje v nasprotju z 3. odst. 214. člena ZPP. Drži, da je tožena stranka v prvem postopku vse do vložitve pritožbe aktivno legitimacijo tožeče stranke tako izrecno kot konkludentno priznavala in da je torej s pritožbenim ugovorom to priznanje preklicala. Preklic priznanja ne učinkuje sam po sebi, pač pa se mora do preklica najprej opredeliti sodišče. Nasprotni stranki se zato na preklic priznanja ni treba odzvati, dokler je sodišče ne obvesti o svojem stališču, ali šteje to dejstvo za priznano ali za izpodbijano. Šele v primeru, ko odloči, da ga šteje za izpodbijano, nastopi procesna dolžnost nasprotne stranke, da se o njem izjavi in predlaga dokaze.

Sodišče prve stopnje je sicer v dokaznem sklepu odločilo, da bo aktivno legitimacijo tožeče stranke ugotavljalo z vpogledom v sodni register, vendar ni jasno, kaj je nameravalo sodišče s tem dokazom preveriti oz. kaj je štelo za sporno. Tožeča stranka namreč nikoli ni zatrjevala (univerzalnega) statusno pravnega nasledstva nad družbo P.S d.o.o., pač pa je trdila, da je terjatev, ki je predmet tožbenega zahtevka, pridobila na podlagi cesijske pogodbe od odstopnika P.S d.o.o..

Pritožbeno sodišče na podlagi navedenega ugotavlja, da je sodišče prve stopnje kršilo določbe pravdnega postopka o materialno procesnem vodstvu (285. čl ZPP), to pa je vplivalo na zakonitost in pravilnost izdane sodbe (1. odst. 339. čl. ZPP), poleg tega pa zaradi navedenih opustitev tožeči stranki ni bila dana možnost obravnavanja pred sodiščem (8. tč. 2. odst. 339. čl. ZPP). Na podlagi 354. člena ZPP je sodišče izpodbijano sodbo razveljavilo in zadevo vrnilo v novo sojenje, v katerem naj sodišče upošteva tudi v pritožbi navedena dejstva in dokaze tožeče stranke in o zadevi ponovno odloči. Odločitev o pritožbenih stroških se pridrži za končno odločbo.