Jedro

Odločitev sodišča prve stopnje je lahko le posledica skrbne in vestne presoje vsakega dokaza posebej in vseh dokazov skupaj ter podlaga uspeha celotnega postopka, vendar v okvirih trditvenih in dokazno podprtih navajanj strank.

Ob dejstvu, da je tožeča stranka prerekala verodostojnost listine, je bilo dokazno breme, da je ta listina pristna, na strani stranke, ki je listino predložila, to pa je tožene stranke.

Izrek

Pritožba tožene stranke se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje odločilo, da je dolžna tožena stranka plačati tožeči stranki znesek 9.422.469,90 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 17.4.2002 do plačila ter da je dolžna tožeča stranka povrniti toženi stranki njene separatne stroške v višini 29.700,00 SIT v roku 8 dni pod izvršbo z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dneva izdaje sodbe, to je 24.9.2004 do plačila.

Zoper to sodbo se pritožuje tožena stranka po svoji pooblaščenki iz vseh pritožbenih razlogov, predvsem pa zaradi bistvenih kršitev določb pravdnega postopka po 14. tč. 339. čl. Zakona o pravdnem postopku (ZPP) in predlaga naj pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo razveljavi in jo vrne sodišču prve stopnje v ponovno odločanje. V pritožbi poudarja, da je zaključek sodišča, da med strankama ni sporno, da je bila pogodba o dolgoročnem kreditu z dne 8.12.1998 sklenjena napačen in v nasprotju z izvedenimi dokazi, zlasti s pričevanjem tožene stranke. Tožena stranka je namreč jasno izrazila, da po tej pogodbi ni prejel nobenega denarja, svoje trditve pa je oprla tudi na listino "umik terjatve" z dne 8.12.1998. Tudi te listine sodišče ni pravilno ocenilo, saj ni ocenilo tožnikove trditve, da je na listini njegov podpis in žig, kljub njegovi izjavi, da listine ni podpisal. To pa tudi pomeni, da je v tem delu sodišče nepopolno ugotovilo dejansko stanje. Brez podlage in napačen pa je tudi zaključek sodišča, da toženec ni uspel dokazati pristnosti listine o umiku, ker te listine v originalu ni dostavil sodišču, drugih dokazov, ki bi potrjevali njeno pristnost pa tudi ni predlagal. Tožena stranka je namreč z vlogo z dne 19.6.2003 sodišče obvestila, da z originalom razpolaga tožeča stranka in predlagala, da sodišče slednjo pozove naj v spis predloži zahtevano listino. Sodišče pa tožeče stranke niti ni pozvalo k izročitvi originala. Navaja še, da je sodišče napačno odločilo tudi o priglašenih stroških, saj je izrek o stroških pomanjkljiv; o delu priglašenih stroškov namreč sodišče sploh ni odločilo.

Pritožba tožene stranke ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje glede bistvenih okolnosti spora dejansko stanje pravilno in popolno ugotovilo in na ugotovljeno dejansko stanje tudi pravilno uporabilo materialno pravo, pri tem pa ni zagrešilo niti v pritožbi zatrjevanih bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, niti drugih takih kršitev v postopku, ki bi jih moralo pritožbeno sodišče upoštevati po uradni dolžnosti.

Po 212. čl. Zakona o pravdnem postopku (ZPP) mora vsaka stranka navesti in predlagati dokaze, na katere opira svoj zahtevek ali s katerimi izpodbija navedbe in dokaze nasprotnika. Zgolj na podlagi predlaganih in izvedenih dokazov pa sodišče ugotavlja dejansko stanje, ki pa je podlaga za uporabo materialnega prava. Odločitev sodišča prve stopnje je zato lahko le posledica skrbne in vestne presoje vsakega dokaza posebej in vseh dokazov skupaj ter podlaga uspeha celotnega postopka (8. čl. ZPP), vendar v okvirih trditvenih in dokazno podprtih navajanj strank. Zato je posledica pravila o trditvenem bremenu tudi ta, da izpade odločba v škodo tiste stranke, ki ni zadostila temu bremenu.

V obravnavanem primeru je po ugotovitvah pritožbenega sodišča tožeča stranka utemeljevala svojo terjatev na trditvi, da je s tožencem dne 8.12.1998 sklenila pogodbo o dolgoročnem kreditu in da ji toženec danega kredita z zapadlimi obrestmi v vtoževani višini, ni vrnil. V dokaz svoji trditvi je tožeča stranka sodišču prve stopnje predložila pogodbo o dolgoročnem kreditu št. 5/98 ter obračune obresti, ki sta jo podpisali obe pravdni stranki. Tožena stranka pa je izpodbijala navedbe tožeče stranke s trditvijo, da je ta pogodba fiktivna in da je denar od tožeče stranke prejela na drugi podlagi. V dokaz svojih trditev pa je predlagala "zaslišanje strank" in vpogled v listino "umik terjatve z dne 8.12.1998. Sodišče prve stopnje je predlagane dokaze izvedlo ter o njih podalo svojo dokazno oceno. Glede na to, da je bilo dokazno breme za trditev, da je pogodba o dolgoročnem kreditu z dne 8.12.1998 fiktivna na toženi stranki, ta pa tega, kot je pravilno zaključilo sodišče prve stopnje, ni dokazala, je odločitev sodišča prve stopnje, da je šteti kreditno pogodbo za veljavno povsem pravilna. V zvezi s tem pritožbeno sodišče poudarja, da se tudi samo strinja z ugotovitvijo sodišča prve stopnje, da tožena stranka zgolj s trditvijo, "da po kreditni pogodbi ni prejela denarja in da zakoniti zastopnik tožeče stranke dobro ve na kateri podlagi je denar prejel", ni mogla uspešno izpodbiti navedb in dokazov tožeče stranke. Po prepričanju pritožbenega sodišča pa je sodišče prve stopnje tudi povsem pravilno opredelilo glede dokazne vrednosti listine "umik terjatve z dne 8.12.1998". Ob dejstvu, da je tožeča stranka prerekala verodostojnost te listine, torej zanikala njeno pristnost, saj je trdila, da take izjave ni nikoli podpisala in celo sama zahtevala, da jo tožena stranka predloži v originalu, je bilo dokazno breme, da je ta listina pristna, na strani stranke, ki je listino predložila, to pa je tožene stranke. Čim pa je tožeča stranka izjavila, da take listine ni nikoli podpisala ter v zvezi s tem tudi zahtevala, da naj jo (za dokazovanje pristnosti) predloži tožena stranka, je evidentno zanikala tudi, da jo sama ima in je zato tudi po oceni pritožbenega sodišča nesmiselno, da bi jo sodišče, kljub res pisno danemu predlogu tožene stranke, še posebej pozivalo, da to listino sama predloži v originalu. V tem kontekstu je po oceni pritožbenega sodišča tudi nerazumljivo, da take listine, če bi dejansko obstajala, tožena stranka, v originalu ne bi imela. Zato po mnenju pritožbenega sodišča, sodišče prve stopnje ni zagrešilo nobene kršitve, ker tožeče stranke ni posebej pozivalo, da mu to listino v originalu predloži. Pritožba sodišču prve stopnje očita tudi napačno stroškovno odločitev. V zvezi s tem navaja le, da je izrek o stroških pomanjkljiv, saj v delu priglašenih stroškov sodišče sploh ni odločilo. Pritožbeno sodišče takih pavšalnih pritožbenih trditev ne more obravnavati drugače, kot da ugotovi, da so neutemeljene. V kolikor pritožba meri na to, da v izpodbijani sodbi sodišče prve stopnje ni odločalo o stroških tožeče stranke, pač pa le o separatnih stroških, ki jih je naložilo tožeči stranki, pa velja pripomniti le, da v tej smeri tožena stranka niti nima pravnega interesa za izpodbijaje stroškovne odločitve, saj gre takšna odločitev zgolj njej v korist. Iz navedenih razlogov je pritožbeno sodišče pritožbo tožene stranke zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje.