Jedro

Revizijsko sodišče je v tem sporu zavzelo stališče, da je zabeležko z vsebino, na kateri je zapisan zagovor tožnice o konkretnih očitanih kršitvah, opredeljenih v vabilu na zagovor, in zapisano pisno opozorilo na možnost odpovedi pogodbe o zaposlitvi v primeru ponovne kršitve, mogoče šteti kot pisno opozorilo, ki je v prvem odstavku 83. člena ZDR določeno kot pogoj za zakonitost redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz krivdnega razloga. Tožena stranka zato ni bila dolžna tožnici vročati še posebnega pisnega opozorila (ker je zakonski zahtevi iz prvega odstavka 83. člena ZDR z opozorilom v obliki zabeležke že zadostila).

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožbeni zahtevek: 1. da je redna odpoved pogodbe o zaposlitvi, ki jo je tožena stranka podala tožnici dne 22. 7. 2010 in ki jo je tožnica prejela 23. 7. 2010, nezakonita ; 2. da tožnici delovno razmerje pri toženi stranki ni prenehalo in na podlagi pogodbe o zaposlitvi z dne 1. 12. 2008 še traja, tako da jo je tožena stranka dolžna v 15 dneh pozvati nazaj na delo; 3. da je tožena stranka dolžna tožnico v roku 15 dni za čas od 23. 8. 2010 dalje prijaviti v socialna zavarovanja, jo za čas od 23. 8. 2010 dalje prijaviti v zavarovanje za vpis v matično evidenco ZPIZ ter ji za čas do vrnitve na delo obračunati nadomestila plače v mesečnem bruto znesku 2.669,80 EUR, odvesti davke in prispevke, tožnici pa izplačati neto nadomestila plač z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 18. dne v mesecu od zneska za pretekli mesec ter 4. da je tožena stranka dolžna tožnici v 15 dneh plačati stroške postopka, skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od poteka navedenega roka za prostovoljno izpolnitev do plačila.

Zoper sodbo se iz pritožbenega razloga bistvene kršitve določb postopka in zmotne oziroma nepopolne ugotovitve dejanskega stanja pritožuje tožnica. Predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbenemu zahtevku v celoti ugodi. Navaja, da je sodišče prve stopnje zagrešilo bistveno kršitev pravil postopka, ko je zaključilo, da tožena stranka z dokazom vpogleda v personalno mapo in elektronska sporočila ni prekludirana, saj naj bi tožnica šele v pritožbi začela zatrjevati, da bi ji morala tožena stranka zabeležko pravilno vročiti. Tožnica je že v tožbi navedla, da s strani tožene stranke nikoli ni prejela pisnega opozorila ter tudi navedla, da se je na vabilo tožene stranke v marcu 2010 udeležila zagovora zaradi kršitve obveznosti iz delovnega razmerja, o čemer se je pisal zapisnik, vendar po zagovoru pisnega opozorila ni prejela. Zatrjevanje nevročitve pisnega opozorila oziroma zabeležke torej ne predstavlja novote. Poleg tega je dokazno breme izpolnjevanja vseh pravno relevantnih pogojev za zakonito odpoved pogodbe o zaposlitvi na delodajalcu. Tožena stranka je v prejšnjem postopku v odgovoru na tožbo zgolj zapisala, da je „zabeležko, v kateri je zapisano tudi navedeno opozorilo, delavka podpisala in ji je bilo istega dne po končanem razgovoru tudi vročena“, čeprav je tekom postopka imela vse možnosti predložiti dokaze, ki bi potrjevali njene navedbe. Iz navedenega jasno izhaja, da je bila tožena stranka s predložitvijo omenjenih dokazov na zadnjem naroku za glavno obravnavo prekludirana, saj so trditve tožnice o nevročitvi pisnega opozorila izkazano obstajale že v tožbi z dne 20. 8. 2010. Sodišče prve stopnje je zmotno oziroma nepopolno ugotovilo dejansko stanje, ker ni ugotavljalo sposobnosti oziroma nesposobnosti tožnice opraviti odrejeno nalogo, temveč je le zaključilo, da je tožnica kršila pogodbene in druge obveznosti, ki onemogočajo nadaljevanje delovnega razmerja. Vsa izobraževanja, na katera se sklicuje tožena stranka in ki jih v obrazložitvi povzema sodišče, so tožnico usposabljala le za samostojno opravljanje meritev in rokovanje z napravami za merjenje, ne pa tudi za samostojno opravo vrednotenja za potrebe pisanja končnega poročila. E.E. in F.F. sta v letih 2009 oziroma 2010, ko naj bi izobraževala tožnico, imela zgolj višješolsko izobrazbo tehnične smeri in nista izpolnjevala pogojev za opravljanje preiskav delovnega okolja v skladu s Pravilnikom o pogojih in postopku za pridobitev dovoljenja za opravljanje strokovnih nalog varnosti pri delu. Tožena stranka bi morala zagotoviti popolno izobraževanje, česar se je tožnica zavedala in na to opozarjala ter zato ni izvedla niti meritev, za katere je bila usposobljena, saj s tako zbranimi podatki ne bi mogla opraviti naloge, katere smisel in cilj je izdelava poročila o izvedenih meritvah. Sodišče prve stopnje je kljub temu zmotno zaključilo, da je šlo za kršitve pogodbenih obveznosti. Tožnica je tekom postopka predvsem zatrjevala, da ni bila usposobljena za vrednotenje zbranih podatkov, ampak za meritve, do česar pa se sodišče sploh ne opredeli.

Tožena stranka v odgovoru na tožbo prereka pritožbene navedbe tožnice in predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbo zavrne kot neutemeljeno.

Pritožba ni utemeljena.

V tem individualnem delovnem sporu je pritožbeno sodišče že odločalo in s sodbo in sklepom opr. št. Pdp 1212/2012 z dne 24. 2. 2012 pritožbi ugodilo in sodbo sodišča prve stopnje delno spremenilo (v I. točki izreka) tako, da je zahtevku tožnice, da je redna odpoved pogodbe o zaposlitvi, ki jo je podala tožena stranka tožnici 22. 7. 2010 in ki jo je tožnica prejela 23. 7. 2010, nezakonita, ugodilo, delno pa je sodbo razveljavilo (v 2., 3. in 4. točki izreka) in zadevo v tem obsegu vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje. Sodišče druge stopnje je presodilo, da tožena stranka ni dokazala vročitve pisnega opozorila na izpolnjevanje obveznosti, zato je odpoved pogodbe o zaposlitvi nezakonita. Tožena stranka je zoper pravnomočno sodbo sodišča druge stopnje vložila revizijo. Vrhovno sodišče RS je reviziji tožene stranke s sklepom opr. št. VIII Ips 128/2012 z dne 7. 1. 2013 ugodilo, sodbo sodišča druge stopnje razveljavilo in zadevo vrnilo sodišču druge stopnje v novo sojenje. V ponovnem sojenju je sodišče druge stopnje pritožbi tožnice delno ugodilo, izpodbijani del sodbe razveljavilo in zadevo v tem obsegu vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje. V ponovljenem postopku je sodišče prve stopnje tožbeni zahtevek zavrnilo.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijano sodbo v mejah uveljavljenih pritožbenih razlogov, pri čemer je v skladu z določbo drugega odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. list RS št. 26/99 in naslednji) po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb postopka iz 1., 2., 3., 6., 7., 11. točke, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje, 12. in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP ter na pravilno uporabo materialnega prava. Pri navedenem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje ni zagrešilo absolutnih bistvenih kršitev določb postopka, na katere je potrebno paziti po uradni dolžnosti ter da je dejansko stanje popolno in pravilno ugotovilo in da je na tako ugotovljeno dejansko stanje pravilno uporabilo tudi materialno pravo. Pritožbeno sodišče se strinja z razlogi izpodbijane sodbe, v zvezi s pritožbenimi navedbami pa še dodaja: V tem individualnem delovnem sporu se presoja zakonitost redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi (krivdni razlog) z dne 22. 7. 2010. Sodišče prve stopnje je tožbeni zahtevek tožnice zavrnilo. Po izvedenem dokaznem postopku je ugotovilo, da je tožena stranka dokazala, da je tožnico pisno opozorila na izpolnjevanje obveznosti ter da zabeležka po vsebini ustreza zahtevi iz 37. člena Podjetniške kolektivne pogodbe, kakor tudi da je zabeležko s tako vsebino mogoče šteti kot pisno opozorilo, ki je določeno kot pogoj za zakonitost redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi (83.člen Zakona o delovnih razmerjih - ZDR, Ur. list RS št. 42/2002 in naslednji). Ocenilo je, da je tožena stranka dokazala, da obstaja utemeljen krivdni razlog za odpoved, ki onemogoča nadaljevanje dela pod pogoji iz pogodbe o zaposlitvi. Glede na navedeno je zaključilo, da je odpoved pogodbe o zaposlitvi zakonita in posledično zavrnilo zahtevek na ugotovitev njene nezakonitosti ter reintegracijski in reparacijski zahtevek.

Pred redno odpovedjo pogodbe o zaposlitvi iz krivdnega razloga mora delodajalec najkasneje v 60 dneh od ugotovitve kršitve in najkasneje v 6 mesecih od nastanka kršitve pisno opozoriti delavca na izpolnjevanje obveznosti in možnost odpovedi, če bo delavec ponovno kršil pogodbene in druge obveznosti iz delovnega razmerja v enem letu od prejema pisnega opozorila, razen če ni s kolektivno pogodbo dejavnosti drugače določeno, vendar ne dalj kot v dveh letih (prvi odstavek 83. člena ZDR).

Revizijsko sodišče je v razveljavitvenem sklepu zavzelo jasno stališče, da je tudi zabeležko s tako vsebino (na kateri je zapisan zagovor tožnice o konkretnih očitanih kršitvah, opredeljenih v vabilu na zagovor, in zapisano pisno opozorilo na možnost odpovedi pogodbe o zaposlitvi v primeru ponovne kršitve) mogoče šteti kot pisno opozorilo, ki je v prvem odstavku 83. člena ZDR določeno kot pogoj za zakonitost redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz krivdnega razloga. Tožena stranka torej ni bila dolžna tožnici vročati še posebnega pisnega opozorila (ker je zakonski zahtevi iz prvega odstavka 83. člena ZDR z opozorilom v obliki zabeležke že zadostila). Sodišče prve stopnje je zato v ponovljenem postopku ugotavljalo, ali je tožena stranka tožnici zabeležko pravočasno vročila. Na podlagi izvedenega dokaznega postopka je sodišče prve stopnje ugotovilo, da je tožnica podpisala prejem zabeležke (po opravljenem zagovoru) dne 15. 3. 2010. Pritožba neutemeljeno uveljavlja, da je bila tožena stranka prekludirana z dokazom vpogleda v personalno mapo in elektronska sporočila, ker je tožnica že v tožbi trdila, da ni prejela pisnega opozorila. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da tožena stranka s predložitvijo dokazov glede vročanja zabeležke tožnici ni bila prekludirana. Kasneje podani dokazi tožene stranke o vročanju zabeležke tožnici so v povezavi s stališčem revizijskega sodišča, da ima tudi zabeležka naravo pisnega opozorila. Tožnica je v tožbi zatrjevala le, da ni prejela pisnega opozorila v skladu z določbo prvega odstavka 83. člena ZDR, zato pritožbeno sodišče zaključuje, da sodišče prve stopnje ni kršilo določb 286. člena ZPP, ko je dokaze v zvezi z vročanjem zabeležke dopustilo.

Na podlagi 3. alinee prvega odstavka 88. člena ZDR lahko delodajalec delavcu redno odpove pogodbo o zaposlitvi iz krivdnega razloga, če ta krši pogodbene ali druge obveznosti iz delovnega razmerja. Pritožba neutemeljeno zatrjuje, da je sodišče prve stopnje zmotno uporabilo materialno pravo, saj naj bi krivdni razlog za odpoved pogodbe o zaposlitvi sploh ne obstajal. Tožena stranka je tožnici v izpodbijani redni odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz krivdnega razloga očitala, da do 10. 6. 2010 ni opravila preiskav oziroma meritev delovnega okolja, kot ji je bilo odrejeno s strani nadrejenega delavca 14. 5. 2010. Pritožbeno sodišče soglaša s presojo sodišča prve stopnje, da je tožena stranka dokazala, da je tožnica storila očitano kršitev. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je tožnica s tem, ko ni izpolnila delovnih nalog, ki so ji bile odrejene, kršila delovne obveznosti , ki je osnovna obveznost delavca po 31. in 32. členu ZDR. Tožnica je odklonila opravljanje dela, ker naj za delo ne bi bila usposobljena. Zagovor tožnice je bil, da je tožena stranka ni usposobila za opravljanje preiskav delovnega okolja, zato ni niti opravila meritev (za katere je bila po njeni oceni usposobljena). Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da tožnica (po poklicu univ. dipl. ing. kemijske tehnologije in magistra znanosti s področja varstva okolja) izpolnjuje pogoje za opravljanje dela svetovalca za VZD. Pritožbeno sodišče s strinja z dejanskimi ugotovitvami sodišča prve stopnje o kršitvi delovne obveznosti iz delovnega razmerja. Dokazna ocena sodišča prve stopnje je vestna, kot to veleva 8. člen ZPP, pritožbeno sodišče pa jo tudi objektivno ocenjuje kot razumno in prepričljivo. Sodišče prve stopnje je svojo odločitev ustrezno obrazložilo. Pritožba zato neutemeljeno uveljavlja, da je sodišče prve stopnje zmotno zaključilo, da gre za kršitve delovne obveznosti. Tožnica neutemeljeno zaključuje, da ne gre za kršitev delovnih obveznosti, ker odrejene naloge ne bi mogla opraviti zato, ker ni bila ustrezno usposobljena. Tudi po oceni pritožbenega sodišča to ne more biti razlog za odklonitev dela, saj tožnica ni niti začela z delom (opravljanje meritev), za katere je bila tudi po svoji oceni usposobljena. Zato je odločitev sodišča prve stopnje o zavrnitvi tožbenega zahtevka pravilna.

Pritožbeno sodišče na ostale pritožbene navedbe ne odgovarja, saj za rešitev zadeve niso relevantne (prvi odstavek 360. člena ZPP).

Pritožbeno sodišče ugotavlja, da s pritožbo uveljavljani razlogi niso podani, prav tako ne razlogi, na katere pritožbeno sodišče pazi o uradni dolžnosti, zato je na podlagi 353. člena ZPP pritožbo zavrnilo in potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje.