Jedro

Pritožnica se ne more izogniti predhodni odredbi z zatrjevanjem, da ji ta povzroča škodo. Če bi se izkazalo, da je tožeča stranka odgovorna zaradi izdaje neutemeljene predhodne odredbe, bi tožena stranka imela pravico do povrnitve povzročene škode.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se izpodbijani sklep potrdi.

II. Vsaka stranka sama krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

Uvod

1. Sodišče prve stopnje je s sklepom zavrnilo ugovor dolžnika zoper sklep o zavarovanju s predhodno odredbo, ki je bil v tej zadevi izdan dne 12.12.2012. Obenem je toženi stranki naložilo, da mora tožeči stranki povrniti nadaljnje stroške postopka zavarovanja v višini 553,92 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

2. Zoper sklep se je pravočasno pritožila tožena stranka, in sicer iz vseh pritožbenih razlogov. Predlagala je, da sodišče druge stopnje sklep spremeni tako, da ugovoru tožene stranke ugodi in sklep o zavarovanju razveljavi oziroma, da napadeni sklep razveljavi in zadevo vrne prvostopnemu v novo odločanje, vse s stroškovno posledico. Priglasila je pritožbene stroške.

3. Tožena stranka je na pritožbo odgovorila in predlagala njeno zavrnitev. Priglasila je stroške odgovora na pritožbo.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Sodišče prve stopnje zavrnilo ugovor tožene stranke zoper sklep o zavarovanju s predhodno odredbo, ker je ugotovilo, da so izpolnjeni pogoji po 257. in 258. členu Zakona o izvršbi in zavarovanju (ZIZ). Predhodna odredba je bila izdana na podlagi sklepa o izvršbi na podlagi verodostojne listine, pri čemer je toženec (dolžnik) v ugovoru zoper sklep o izvršbi zanikal obstoj obligacijskega razmerja s tožnico (upnico), slednja pa je predlogu za zavarovanje priložila listine, ki verjetno izkazujejo obstoj obligacijskega razmerja med strankama. Z ugovorom toženec ni uspel ovreči ugotovitev prvostopnega sodišča o obstoju nevarnosti za uveljavitev terjatve, zato je bil njegov ugovor zavrnjen.

6. Pritožnica vztraja, da v ugovoru zoper sklep o izvršbi na podlagi verodostojne listine ni zanikala obstoja obligacijskega razmerja z upnikom v smislu 1. točke prvega odstavka 258. člena ZIZ. Vendar se pritožbeno sodišče pridružuje stališču prvostopnega sodišča, kakor je obrazloženo v 6. točki izpodbijanega sklepa oziroma v 6. točki sklepa o izdaji predhodne odredbe, ki ne potrebuje dodatne obrazložitve (prim. tudi VSL sklep 773/2012). Zgolj s ponavljanjem argumentov, ki jih je pravilno zavrnilo že prvostopno sodišče, pritožnica ne more uspeti.

7. Sodišče druge stopnje se strinja se s prvostopnim sodiščem, da toženec ni podal zadostne trditvene podlage in dokaznih predlogov v smeri ugotavljanja, da ni podane nevarnosti za uveljavitev terjatve. Tudi v pritožbi toženec vztraja, da je bilo njegovo poslovanje pozitivno, kar kaže pozitivni izid poslovanja za leto 2011 in večje premoženje, ki ga izkazuje bilanca stanja. Vendar pritožbeno sodišče ocenjuje, da navedene trditve ne zadoščajo, da bi pritožnica z njimi ovrgla domnevo nevarnosti, saj se trditve in dokazi nanašajo na stanje pred več kot enim letom, nič pa ne povedo o aktualni likvidnostni in finančni situaciji pri dolžniku. Prav tako se sodišču ni treba ukvarjati s predloženimi dokazi – bilanco stanja, v zvezi s katero tožena stranka ni podala ustreznih trditev, to je specifikacije navedb o zatrjevanem večjem premoženju. Sodišče ni dolžno samo brskati med dokazi, ki jih predloži stranka, in iskati ustrezne trditve zanje. To je glede na določilo 212. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ dolžnost stranke.

8. Pritožnica se ne more izogniti predhodni odredbi z zatrjevanjem, da ji ta povzroča škodo. Če bi se izkazalo, da je tožeča stranka odgovorna zaradi izdaje neutemeljene predhodne odredbe, bi tožena stranka imela pravico do povrnitve povzročene škode.

9. Sodišče prve stopnje je tudi pravilno obrazložilo, da niso utemeljene navedbe tožene stranke o nejasnosti oziroma nerazumljivosti predhodne odredbe v delu, ki določa višino zavarovane terjatve (prim. 8. točko obrazložitve izpodbijanega sklepa). Zato se sodišče druge stopnje v izogib ponavljanju sklicuje na navedeno obrazložitev.

10. Ni utemeljen pritožbeni očitek, da ni potrebna blokada kar dveh TRR računov tožene stranke. Organizacije za plačilni promet ob izvrševanju sklepa blokirajo dolžnikova sredstva na vseh računih do višine obveznosti iz tega sklepa, za katero je sodišče odredilo predhodno odredbo (prim. 4. točko prvega odstavka 260. člena in prvi odstavek 138. člena v zvezi z 239. členom ZIZ). Prepoved organizaciji za plačilni promet, da ne sme dolžniku ali komu drugemu po njegovem nalogu z njegovega računa (oziroma računov) izplačati denarnega zneska, za katerega je odrejena predhodna odredba (4. točka prvega odstavka 260. člena ZIZ) predstavlja eno predhodno odredbo v smislu drugega odstavka cit. člena. Zato je zmotno stališče pritožnice, da bi sodišče prve stopnje moralo obrazložiti, zakaj je štelo za potrebno izdajo več predhodnih odredb.

11. Pritožnica izpodbija odmero stroškov postopka, vendar povsem nekonkretizirano. Ker sodišče drug stopnje ni našlo nepravilnosti v odmeri stroškov, pritožbi tudi v tem delu ni sledilo.

12. S tem je sodišče presodilo navedbe pritožbe, ki so odločilnega pomena (prvi odstavek 360. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ). Pritožbeni razlogi so se izkazali za neutemeljene. Ker niso podani niti razlogi, na katere pazi sodišče druge stopnje po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP), je bilo treba pritožbo zavrniti in izpodbijani sklep potrditi (2. točka 365. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ).