Jedro

Ni utemeljeno pritožnikovo sklicevanje na določilo 2.odst.562. čl. ZOR, saj se ta zakonska določba uporablja le v tistih primerih, ko pogodbeniki roka za vrnitev posojila ne določijo.

Izrek

Pritožbi tožene stranke se delno ugodi in se odločba sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu v 4. alinei 1. točke izreka sodbe (glede četrto tožeče stranke) in glede odločitve o stroških postopka r a z v e l j a v i in v tem obsegu zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje; v preostalem delu pa se pritožba zavrne in se potrdi izpodbijana sodba sodišča prve stopnje.

Stroški postopka po pritožbi tožene stranke so del nadaljnjih pravdnih stroškov.

Obrazložitev

Z izpodbijano odločbo je sodišče prve stopnje pod točko 1 razsodilo, da je tožena stranka dolžna plačati prvo, drugo in tretje tožeči stranki vsaki po znesek 75.000,00 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 01.03.2001 dalje do plačila, četrto toženi (prav tožeči) stranki pa znesek 98.741,00 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 01.03.2001 do plačila ter jim nerazdelno plačati stroške postopka v znesku 214.408,00 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 14.07.2004 dalje do plačila, v roku 15-ih dni; pod točko 2 pa je zaradi delnega umika tožbe postopek ustavilo v delu, v katerem je četrto tožeča stranka zahtevala plačilo nadaljnjih 182.519,00 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 01.03.2001 dalje do plačila.

Zoper navedeno odločbo, se je glede odločitve pod točko 1 pritožila tožena stranka po svojem pooblaščencu, iz pritožbenih razlogov zmotne uporabe materialnega prava in kršitve določb pravdnega postopka iz 14.tč. 2.odst. 339.čl. Zakona o pravdnem postopku (ZPP) ter predlagala njeno spremembo tako, da se tožbeni zahtevek v celoti zavrne, toženi stranki pa priznajo vsi stroški postopka z zakonskimi zamudnimi obrestmi. V pritožbi navaja, da je tožena stranka že tekom postopka opozorila tožeče stranke, da nima sedeža na naslovu V. (kjer je le njena poslovalnica), kljub temu pa tožbe niso popravile, zato je sodba neizvršljiva in bi jo moralo sodišče zavreči. Sicer pa še navaja, da je nerazumljiva odločitev sodišča prve stopnje glede pravne podlage v zvezi z zahtevkom prve, druge in tretje tožeče stranke, saj sodišče najprej ugotavlja, da naj bi bile navedene stranke v posojilnem razmerju s toženo stranko, v isti sapi pa smiselno nadaljuje, da so bila sredstva vplačana na račun tožene stranke brez podlage (210.čl. Zakona o obligacijskih razmerjih - ZOR). To pa pomeni, da je obrazložitev v nasprotju sama s sabo. Tudi sicer je ugotovitev sodišča, da so prvo do tretja tožeče stranke vplačale zagonske stroške poslovanja, v nasprotju z dejstvi, saj so te zneske vplačale že po tem, ko se je poslovanje začelo. Tudi za vračilo po določilu 210.čl. ZOR ni podlage, saj so same stranke povedale, da je dogovor o vplačilu obstajal. Četudi bi šlo v obravnavani zadevi za posojilo, iz okoliščin ni mogoče razbrati, kdaj (datumsko) naj bi se vrnilo. V zvezi s tem opozarja na določilo 2.odst. 562.čl. ZOR. Ker ni konkretnih navedb o postavitvi zahteve za vračilo, tudi ni mogoče konkretizirati zamude in zato ni podlage za zamudne obresti. Nerazumljiva pa je sodba tudi glede četrto tožeče stranke. Med strankama opravljenemu pobotu četrto tožeča stranka nikoli ni ugovarjala in mu tudi v tožbi ne nasprotuje. Zato ni jasno, zakaj bi ji tožena stranka morala plačati še znesek 98.741,00 SIT. Ta stranka ne zahteva vračila zneska 75.000,00 SIT temveč plačilo za opravljene storitve, zato ni razloga, da se celoten znesek računa št. 173/2000 ne vzame v pobot. V zvezi s tem sodišče niti ni obrazložilo, zakaj pobota ni upoštevalo, če pa ga zatrjuje že sama četrto tožeča stranka v tožbi. Sicer pa tudi odločba o stroških glede četrto tožeče stranke ni pravilna. Tej stranki je sodišče s sodbo prisodilo le znesek 98.741,00 SIT, kar pomeni, da je z večino prvotno postavljenega zahtevka propadla. Tudi njen zahtevek je popolnoma neodvisen in temelji na drugi dejanski in pravni podlagi, zato ni podlage za nerazdelno povrnitev stroškov. Odločba v stroškovnem delu ni specificirana po posameznih postavkah, ker pa gre za spor majhne vrednosti tudi ni podlage za priznanje stroškov druge pripravljalne vloge tožeče stranke.

Pritožba tožene stranke je delno utemeljena.

Ne strinja se pritožbeno sodišče, da bi moralo sodišče prve stopnje tožbo zavreči. Dejstvo, da je tožeča stranka v tožbi kot naslov tožene stranke opredelila naslov v V., ki ga vseskozi, celo v pritožbi, uporablja sama tožena stranka in nenazadnje na katerega je do sedaj tudi prejela vse vloge, tudi po mnenju pritožbenega sodišča ne predstavlja prav nobene kršitve Zakona o pravdnem postopku (ZPP), zlasti pa ne take, ki bi utemeljevala zavrženje tožbe. Pomen naslova je v tem, da je mogoče stranki pravilno vročiti vloge, jo obveščati ter ji omogočiti sodelovanje v postopku. Če se ta namen doseže z vročanjem na naslov, ki sicer v sodnem registru ni opredeljen kot sedež podjetja, ob tem ko tudi pravdna stranka sama ves čas med postopkom ta naslov kot svoj navaja v vseh vlogah, ki jih je sodišču predložila, nikakor ni mogoče zaključiti, da bi bila stranki s takim ravnanjem preprečena možnost obravnavanja pred sodiščem, kar edino bi predstavljalo absolutno bistveno kršitev pravdnega postopka po 8.tč. 2.odst. 339.čl. Zakona o pravdnem postopku (ZPP), ki bi bila v tem postopku, ki je postopek v sporu majhne vrednosti upoštevna.

Pritožbeno sodišče tudi nima nobenih pomislekov v pravne zaključke sodišča prve stopnje, da so prvo, drugo in tretje tožeča stranka toženi stranki izročile vtoževani znesek; vsaka po 75.000,00 kot posojilo (557.čl. ZOR), pri čemer pa je bilo med njimi tudi dogovorjeno, da bo tožena stranka posojilo vrnila, ko bo tožena družba pričela normalno poslovati. To pa pomeni, da ni utemeljeno pritožnikovo sklicevanje na določilo 2.odst.562. čl. ZOR, saj se ta zakonska določba uporablja le v tistih primerih, ko pogodbeniki roka za vrnitev posojila ne določijo. Po ugotovitvah sodišča prve stopnje pa je bil ta rok določen in sicer takrat, ko bo družba začela normalno poslovati, kar se je glede na dejanske ugotovitve sodišča prve stopnje uresničilo z dnem 1.3.2001. Prav ima sicer pritožba, ko opozarja, da sklicevanje na določilo 210.čl. ZOR v izpodbijani sodbi ni pravilno, saj je pravna podlaga vrnitvenega zahtevka iz posojilne pogodbe v 1.odst.562.čl. ZOR, ne strinja pa se pritožbeno sodišče, da bi bila zaradi tega odločitev sodišča prve stopnje nerazumljiva in sama s seboj v nasprotju. Dodatno sklicevanje na zakonsko določilo 210.čl. ZOR bi kvečjemu pomenilo napačno uporabo materialnega prava, ki pa na pravilnost odločitve sodišča ni vplivala. Tudi dejstvo, da so tožeče stranke zneske vplačevale že po tem, ko je tožena stranka že začela poslovati samo po sebi ne pomeni, da posojila ne bi bilo mogoče opredeliti kot posojila za zagonske stroške. Dejstvo, da je tožena stranka že pričela s poslovanjem namreč še ne pomeni, da je imela tožena stranka izpolnjene tudi vse pogoje za normalno poslovanje zaradi česar posojil ne bi potrebovala. Sicer pa ostale tozadevne pritožbene navedbe že predstavljajo izpodbijanje po sodišču prve stopnje ugotovljenega dejanskega stanja, ki pa v sporih majhne vrednosti, za tak spor pa gre v obravnavanem primeru, ni dopustno (1.odst. 458.čl.ZPP).

Prav pa ima pritožba v tistem delu, ko opozarja, da je nerazumljiva odločitev sodišča prve stopnje glede pravne podlage v zvezi z zahtevkom četrto tožeče stranke. Medtem ko je sodišče prve stopnje za prve tri tožeče stranke ugotavljalo, da naj bi bila pravna podlaga njihovega zahtevka v posojilni pogodbi pa glede te stranke, ne da bi to jasno utemeljila zaključuje, da ji tožena stranka znesek 98.741,00 SIT dolguje iz naslova medsebojnega poslovanja ob hkratni ugotovitvi, da sta četrto tožeča stranka in tožena medsebojne terjatve pobotali. Iz obrazložitve izpodbijane sodbe tako res ni jasno, zakaj bi tožena stranka iz naslova medsebojnega poslovanja morala tožeči plačati še znesek 98.741,00 SIT in zlasti na podlagi katerega pravnega temelja, ko pa sta terjatve veljavno pobotali. Zato je v tem delu izpodbijana sodba dejansko nerazumljiva in kot taka obremenjena z absolutno bistveno kršitvijo postopka po 14.tč. 2.odst. 339.čl. ZPP.

Pritožbeno sodišče pa je moralo glede na določilo 4. v zvezi s 3. odst. 165.čl. ZPP razveljaviti tudi odločitev sodišča prve stopnje o stroških postopka. Glede teh je namreč sodišče prve stopnje odločilo, da jih je tožena stranka nerazdelno dolžna plačati tožečim strankam v znesku 214.408,00 SIT. V zvezi s tem pritožbeno sodišče opozarja, da je pravilno stališče tožene stranke, da odločba o stroških tudi sicer ni pravilna. ZPP sicer ne pozna posebnih pravil o tem, kako naj stranka povrne stroške sospornikom - stroškovnim upravičencem, saj v 161.čl. izrecno ureja le primer, ko so sosporniki stroškovni dolžniki. Ne glede na to pa je že uveljavljeno stališče sodne prakse, da se v takem primeru uporabi analogija z določbami 161.čl. ZPP. V obravnavanem primeru na aktivni strani nastopajo štirje tožniki kot navadni sosporniki. Ker gre za navadno sosporništvo tudi zahtevek vsakega posameznega tožnika predstavlja samostojni zahtevek (195.čl. ZPP) in je dejansko vsak sospornik v pravdi samostojna stranka. Zato je odločitev sodišča prve stopnje, da se jim nerazdelno prisodijo stroški nerazumljiva. Ker pa je sodišče prve stopnje uspeh strank obravnavalo skupaj, je moralo pritožbeno sodišče tudi stroškovno odločitev razveljaviti v celoti, ne glede na to, da je sicer pritožbo o glavni stvari zoper prve tri tožnike zavrnilo. Pri tem pa še dodaja, da zlasti odločitev, kot jo je sprejelo sodišče prve stopnje tudi sicer ne bi mogla veljati za četrto tožečo stranko, ki s svojim zahtevkom, kot pravilno opozarja tožena stranka, celo v pretežni meri ni uspela in bi ob pravilnem odločanju glede njenih stroškov moralo sodišče uporabiti odmero stroškov po načelu uspeha.