Jedro

Predmet zavarovanja je odgovornost zavarovanca in obstoj te odgovornosti je predpostavka za dolžnost zavarovalnice, da oškodovancem povrne pravno relevantno škodo. Povrnitev izplačanega pa nato lahko uveljavlja od tistega zavarovanca, ki je odgovoren za nastanek škode.

Po 2. točki 1. člena Splošnih pogojev zavarovanec ni le lastnik vozila, kot meni revizija, pač pa tudi vsakdo, ki ima po njegovi (lastnikovi) volji opravka z vozilom.

Izrek

Revizija se zavrne.

Obrazložitev

1. Toženec je bil kot voznik osebnega avtomobila, last M. B., udeležen v prometni nesreči, v kateri je več udeležencev utrpelo škodo, ki jim jo je tožeča zavarovalnica povrnila iz obveznega zavarovanja vozila, s katerim je bila škoda povzročena, nato pa je s tožbo izplačane zneske terjala od toženca.

2. Sodišče prve stopnje je v celoti ugodilo glavničnemu zahtevku, le delno pa je zavrnilo obrestnega. Ugotovilo je, da je toženec, ki ima skladno s Splošnimi pogoji zavarovanja AO-97 položaj zavarovanca, odgovoren za nastanek prometne nesreče in s tem škode ter da je izgubil zavarovalno kritje, ker je avtomobil vozil pod vplivom alkohola in v času, ko zaradi izrečenega mu ukrepa prepovedi vožnje sploh ne bi smel voziti.

3. Drugostopenjsko sodišče je toženčevo pritožbo zavrnilo in sodbo sodišča prve stopnje potrdilo.

4. Sodbo pritožbenega sodišča toženec izpodbija z revizijo iz revizijskih razlogov bistvene kršitve procesnih pravil in zmotne uporabe materialnega prava. Navaja, da je sodišče v postopku, ki se je pričel že leta 2000, večkrat spremenilo pravno stališče glede vprašanja, ali je regresni zavezanec toženec ali lastnik vozila, s katerim je bila povzročena škoda. Meni, da sam ni regresni zavezanec, ker ni zavarovanec in se pri tem sklicuje na določbo 2. točke 1. člena Splošnih pogojev. Dodaja, da se je tega zavedala tudi tožeča stranka, saj je med postopkom poskušala tožbo razširiti še na lastnika vozila. Bistveno torej je, čigav je avto. Zato prekluzije glede tega vprašanja ne more biti. Sodišče je bilo dolžno preveriti toženčev ugovor pomanjkanja pasivne legitimacije, ki ga je podal že v odgovoru na tožbo. Sklicuje se še na navedbe, podane v dosedanjih pripravljalnih vlogah in pritožbah.

5. Tožeča stranka na vročeno ji revizijo ni odgovorila.

6. Revizija ni utemeljena.

7. Sodišče prve stopnje je ugotovilo: - da je toženec v soglasju z lastnikom M. B. vozil osebni avtomobil v času, ko mu je vožnjo prepovedoval ukrep prepovedi vožnje motornih vozil B kategorije, pod (močnim) vplivom alkohola in s hitrostjo, ki je za 41% presegla dovoljeno hitrost; - da ga je v nepreglednem desnem ovinku zaneslo preko sredinske in je s prednjim levim delom vozila 1 m od sredinske črte trčil v vozilo, ki ga je tedaj pravilno, po sredini svojega voznega pasu iz nasprotne smeri vozil P. P. in - da je tožeča stranka oškodovancem izplačala odškodnino v vtoževanem znesku.

8. Presodilo je, da je zaradi vožnje pod vplivom alkohola in v času ukrepa prepovedi vožnje vozil B kategorije izgubil zavarovalne pravice in da je tožeča zavarovalnica oškodovancem iz prometne nesreče plačala po višini ustrezno odškodnino za premoženjsko in nepremoženjsko škodo, ki jo je izključno s svojim protipravnim ravnanjem, konkretno s prehitro vožnjo preko sredinske črte, povzročil toženec.

9. V pritožbi je toženec uveljavljal, da ni zavarovanec in zato ne regresni zavezanec, ker ni lastnik vozila in ne sklenitelj zavarovanja, poleg tega pa z lastnikom ni bil v takem razmerju, da bi ga bilo mogoče šteti za regresnega zavezanca: vozilo naj bi mu v uporabo prepustila M. B. hči in mu zatrdila, da je njena last. Pritožbeno sodišče je pritožbo zavrnilo. Pojasnilo je, da je po določbi 2. točke 1. člena Splošnih pogojev zavarovanec poleg lastnika vozila zavarovanec tudi vsaka oseba, ki ima po volji lastnika opravek z vozilom in pritrdilo stališču prvostopenjskega sodišča o prekluziji toženčevih trditev o dejstvih, ki bi to predpostavko ovrgla.

10. Tudi v reviziji toženec kot ključno izpostavlja vprašanje svoje pasivne legitimacije in vztraja pri stališču, da ni zavarovanec in zato tudi ne regresni zavezanec. To pa je materialnopravno zmotno.

11. Zavarovanje lastnika vozila proti odgovornosti za škodo, povzročeno z vozilom tretjim osebam, temelji na zavarovalni pogodbi; okoliščina, da je zavarovanje obvezno, zapovedano z zakonom, na to ne vpliva. Zakon določa tudi, da lahko lastnik vozila in zavarovalnica s pogodbo določita primere, v katerih sme zavarovalnica, ki plača odškodnino za škodo, povzročeno z zavarovanim vozilom, uveljavljati povrnitev plačanega(1) (drugi odstavek 7. člena Zakona o obveznem zavarovanju v prometu, v nadaljevanju ZOZP). Podlaga povračilnega zahtevka so torej določbe drugega odstavka 7. člena ZOZP in zavarovalne pogodbe, sestavni del zavarovalne pogodbe pa so tudi splošni pogoji zavarovanja (142. člen Zakona o obligacijskih razmerjih, v nadaljevanju ZOR, ki ga je treba v konkretnem primeru uporabiti glede na prehodno določbo 1066. člena Obligacijskega zakonika, v nadaljevanju OZ, ker je obligacijsko razmerje odgovornosti za škodo nastalo pred njegovo uveljavitvijo). Sestavni del pogodbe, ki jo je sklenil lastnik vozila M. B., so Splošni pogoji AO/97. Ti v 3. členu med razlogi za izgubo zavarovalnih pravic določajo tudi razlog, ki sta ga v toženčevem primeru upoštevali sodišči prve in druge stopnje.

12. Predmet zavarovanja je odgovornost zavarovanca in obstoj te odgovornosti je predpostavka za dolžnost zavarovalnice, da oškodovancem povrne pravno relevantno škodo. Povrnitev izplačanega pa nato lahko uveljavlja od tistega zavarovanca, ki je odgovoren za nastanek škode.

13. Svoje odgovornosti za nastanek škode toženec v reviziji ne zanika več. Nima pa prav, ko uveljavlja, da ni zavarovanec: kot je bilo že navedeno v 8. točki obrazložitve, po 2. točki 1. člena Splošnih pogojev zavarovanec ni le lastnik vozila, kot meni revizija, pač pa tudi vsakdo, ki ima po njegovi (lastnikovi) volji opravka z vozilom; in na podlagi dejanske ugotovitve sodišča prve stopnje, da je vozilo uporabljal toženec s soglasjem lastnika, med te osebe sodi tudi sam.

14. V reviziji toženec svojo pasivno legitimacijo prereka (le) s trditvijo, da ni lastnik. S to trditvijo ne more uspeti že zato, ker presoja o njegovi pasivni legitimaciji ne temelji na lastninski pravici na vozilu, pač pa na dejstvu, da je vozilo uporabljal s soglasjem lastnika, kar je v pritožbi neuspešno grajal (trdil je, da z lastnikom ni bil v takem razmerju, da bi bil zavarovanec, ker avta ni vozil po njegovem »nalogu«, pač pa po »nalogu« lastnikove hčere).

15. Sicer pa v zvezi s trditvijo, da ni lastnik vozila, sodišču očita relativno bistveno kršitev procesnih pravil iz 286. člena ZPP in meni, da glede tega vprašanja ne more nastopiti prekluzija, ker je pomembno za pravilno uporabo materialnega prava. Navedeno ne drži. Pravila o prekluziji veljajo prav za dejstva, ki vplivajo na odločitev sodišča. Dejstev, ki za odločitev niso pomembna, sodišču sploh ni treba ugotavljati. Skladno z razpravnim načelom odločilnih dejstev sodišče ne ugotavlja po uradni dolžnosti (razen v tej zadevi neaktualnih izjem iz 3. člena ZPP), pač pa jih morajo stranke pravočasno, pred nastopom prekluzije, zatrjevati. Trditev strank ne more biti nadomeščena z vsebino izvedenih dokazov (kar je imel revident predvidoma v mislih, ko je v reviziji zapisal, da »je bilo od vsega začetka jasno, da avto ni njegov, že leta 2008 se je to izkazalo kot dejstvo, saj je tožeča stranka hotela neuspešno razširiti tožbeni zahtevek na M. B.«) ali z nesubstanciranim materialnopravnim ugovorom (kot zmotno meni toženec, ko uveljavlja, da bi moralo zadoščati, da je ugovor pasivne legitimacije podal že v odgovoru na tožbo, sodišče pa je dolžno zatrjevane ugovore preveriti).

16. Revizija je samostojno pravno sredstvo, na podlagi katerega revizijsko sodišče izpodbijano sodbo preizkusi samo v tistem delu, v katerem se izpodbija z revizijo, in samo v mejah razlogov, ki so v njej navedeni (prvi odstavek 371. člena ZPP). Po uradni dolžnosti revizijsko sodišče ne pazi na pravilnost uporabe materialnega prava in ne na obstoj bistvenih kršitev določb pravdnega postopka; na oba dovoljena revizijska razloga pazi le, v kolikor ju revizija uveljavlja konkretizirano in obrazloženo. Skladno z navedenim revizijsko sodišče ni upoštevalo nekonkretiziranega revidentovega predloga, naj, v izogib ponavljanju, upošteva njegove navedbe v odgovoru na tožbo, v pripravljalnih vlogah in v pritožbah.

17. Ker revizija po povedanem ni utemeljena, jo je revizijsko sodišče zavrnilo (378. člen ZPP).

Op. št. (1): Za take povračilne zahtevke se je v praksi uveljavil naziv regresni zahtevki.