Jedro

Glede na to, da se določba o dopustnosti gradnje dvojnih kozolcev na najboljših kmetijskih in varovanih gozdnih zemljiščih nahaja med določbami o posegih v obstoječe objekte in o nadomestnih gradnjah, je po mnenju sodišča določbo, da je gradnja dvojnih kozolcev dovoljena le v območju kmetije, treba razumeti tako, da je gradnja dvojnih kozolcev dovoljena v območju, na katerem se nahajajo tudi drugi objekti kmetijskega gospodarstva in ne kjerkoli oz. na kateremkoli zemljišču, ki je last lastnika kmetijskega gospodarstva.

Izrek

I. Tožba se zavrne.

II. Vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

Obrazložitev

Toženka je z izpodbijano odločbo zavrnila tožnikov zahtevek za izdajo gradbenega dovoljenja za gradnjo dvojnega kozolca na parceli št. 246/5 k. o. ….

Iz obrazložitve odločbe je razvidno, da je upravni organ na podlagi priložene dokumentacije ugotovil, da želi tožnik kozolec tlorisnih dimenzij 7 x 15 m, višine 5,7 m postaviti na gozdnem zemljišču, ki po Dolgoročnem planu občin in mesta Ljubljane za obdobje 1986 – 2000 za območje Občine Vodice leži v območju izven zazidljivih površin, v območju najboljših kmetijskih in varovanih gozdnih zemljiščih, v območju ŠG 14/6. Posege na tem območju ureja Odlok o prostorsko ureditvenih pogojih za plansko celoto Š 14 Vodice (v nadaljevanju PUP), ki v 5.1. točki 5. člena določa, da so na območjih najboljših kmetijskih in varovanih gozdnih zemljišč dopustne gradnje dvojnih kozolcev, vendar le v območju kmetije. Tožnikovo zahtevo je zavrnil, ker je ugotovil, da zemljišče, na katerem želi postaviti dvojni kozolec, ni v območju kmetije, saj je od kmetije, ki se nahaja v naselju Polje, oddaljen cca 800 m, kar pomeni, da predvidena gradnja ni v skladu s PUP. Glede na predvideno lego kozolca, kot jo je tožnik vrisal na predloženem ortofoto posnetku, pa organ ugotavlja, da bi bil večji del kozolca na področju gozda, kar bi bilo v nasprotju z izdanim gozdnim soglasjem, po katerem poseganje v območju gozdov ni dovoljeno.

Drugostopenjski organ je pritožbo zavrnil. Pritožbeni ugovor, da je zemljišče, na katerem želi tožnik postaviti dvojni kozolec, del zaščitene kmetije, je zavrnil s pojasnilom, da pojem zaščitene kmetije ne more biti podlaga za širjenje pojma območja kmetije v smislu predpisov, ki urejajo graditev objektov. Stališče, da pojem območje kmetije pomeni zemljišče s hišo in gospodarskim poslopjem, je oprl na določbo 5.1. točke 5. člena PUP, na pojem kmetije iz slovarja slovenskega knjižnega jezika in na opredelitev kmetije po Pravilniku o vrstah zahtevnih, manj zahtevnih in enostavnih objektov, o pogojih za gradnjo enostavnih objektov brez gradbenega dovoljenja in o vrstah del, ki so v zvezi z objekti in pripadajočimi zemljišči (v nadaljevanju Pravilnik), ki je veljal v času uveljavitve PUP.

Tožnik se z navedeno odločitvijo ne strinja in v tožbi navaja, da gre za nezahtevni objekt iz 5.a točke 11. člena Uredbe o vrstah objektov glede na zahtevnost (v nadaljevanju Uredba), da je zanj pridobil gozdno soglasje in da ne drži ugotovitev organa prve stopnje, da bi imel dvojni kozolec lego na področju gozda. Kozolec naj bi bil v vlogi za pridobitev soglasja prikazan na katastrskem načrtu tam, kjer ga je tožnik označil na predloženem ortofoto posnetku. Zato predlaga vpogled v spisu pri Zavodu RS za gozdove. Napačen naj bi bil tudi sklep organa, da se zemljišče ne nahaja na območju kmetije. Sklicuje se na odločbo o statusu zaščitene kmetije, iz katere izhaja, da je navedeno zemljišče del te kmetije. Poudarja, da je bistvo zaščitene kmetije v ureditvi, ki z določitvijo kroga možnih lastnikov omogoča enotno gospodarjenje. Enotnost kmetije pa naj bi zagotavljala tako objektivni kriterij (ustrezna površina kmetijsko gospodarske enote) kot tudi subjektivni kriterij (enotno lastništvo). Meni, da je sklicevanje organa druge stopnje na določbo Pravilnika nepravilna, ker ta že v času vložitve zahteve za izdajo gradbenega dovoljenja ni več veljal, Uredba pa območja kmetije ne določa. Poleg tega gre za nezahteven objekt, opredelitev kmetije iz Pravilnika pa se je nanašala na enostaven objekt iz 16. člena. Nasprotuje tudi sklepanju upravnega organa, da se toplar ne bo uporabljal za shranjevanje sena. Dodatno ugovarja tudi navedbam iz dopisa upravnega organa o seznanitvi z dejstvi z dne 7. 2. 2012 o dejanski rabi zemljišča, saj si je organ parcelo ogledal le z javne ceste. Napačna naj bi bila tudi ugotovitev, da je bila izvedena ograditev gozdnega zemljišča. Sodišču predlaga, naj odpravi izpodbijano odločbo, toženki pa naloži plačilo stroškov tega postopka z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Toženka na tožbo ni odgovorila.

Tožba ni utemeljena.

Po presoji sodišča je odločitev organa prve stopnje, potrjena z odločitvijo organa druge stopnje, pravilna in zakonita, zato se sodišče sklicuje na razloge odločbe organa prve stopnje, dopolnjene z razlogi organa druge stopnje (drugi odstavek 71. člena Zakona o upravnem sporu – v nadaljevanju ZUS-1). V zvezi s tožbenimi ugovori pa dodaja: Prvostopenjski upravni organ je upošteval, da iz predloženega gozdnega soglasja izhaja, da je dovoljena postavitev kozolca na delu zemljišča, ki v naravi ni gozd in da poseganje na območju gozdov ni dovoljeno. Na podlagi ortofoto posnetka, na katerem je tožnik vrisal predvideno lego kozolca, pa je ugotovil, da bi bil večji del kozolca v nasprotju z izdanim gozdnim soglasjem. Tožnik navedeni ugotovitvi prvostopenjskega organa nasprotuje, ker naj bi bil kozolec na vlogi za pridobitev soglasja označen na katastrskem načrtu tam, kjer ga je označil tudi na predloženem ortofoto posnetku. S temi navedbami ne zanika, da lege kozolca (večjega dela) ne bi vrisal na področju gozda, temveč po vsebini utemeljuje, da je z gozdnim soglasjem dovoljena postavitev kozolca tudi v gozdu, ker naj bi kozolec enako označil tudi v vlogi za soglasje. Tak ugovor pa je neutemeljen. Iz gozdnega soglasja, ki je v upravnem spisu, je razvidno, da je upravni organ pravilno povzel vsebino izreka, iz katere pa nedvoumno izhaja, da gradnja kozolca v gozdu ni dovoljena in da se soglasje nanaša le na gradnjo kozolca v delu, ki v naravi ni gozd. Zato vprašanje, kako je označil lego kozolca v vlogi za pridobitev gozdnega soglasja, ne more biti pravno odločilna.

Izpodbijana odločitev o zavrnitvi gradbenega dovoljenja je torej pravilna in zakonita že iz tega razloga.

Drug tožbeni ugovor pa se nanaša na vprašanje dopustnosti gradnje dvojnega kozolca na zemljišču s parc. št. 246/5 k. o. …. V zadevi ni sporno, da zemljišče posega leži v območju nezazidljivih površin, v območju najboljših kmetijskih in varovanih gozdnih zemljišč ŠG 14/6. Posege na teh zemljiščih določa prvi odstavek 5.1. točke 5. člena PUP, kot je bil uveljavljen z Odlokom o spremembah in dopolnitvah Odloka o prostorsko ureditvenih pogojih za plansko celoto Š 14 Vodice leta 2005 (Uradno glasilo Občine Vodice, št. 3/05). Gre za posege, ki so dovoljeni kljub temu, da gre za najboljša kmetijska in varovana gozdna zemljišča, če je v skladu z drugim odstavkom (na podlagi mnenja strokovnih služb s področja kmetijstva oziroma gozdarstva, varstva narave in po potrebi vodnega gospodarstva, razen za posege v že zgrajene objekte), ugotovljena upravičenost posegov.

Tako so v skladu z zadnjo (tj. deseto) alinejo prvega odstavka 5.1. točke 5. člena PUP na najboljših kmetijskih in varovanih gozdnih zemljiščih dovoljena tekoča vzdrževalna dela na obstoječih legalno zgrajenih objektih, adaptacije in nujne funkcionalne dopolnitve, v območju kmetije so dopustne tudi gradnje dvojnih kozolcev, nadomestne gradnje pa so dovoljene pod pogojem, da se stari objekt v celoti ali delno poruši in nadomesti z novim v enakih ali manjših gabaritih. V isti alineji je določeno še, da se namembnost objektov praviloma ne sme spreminjati.

Glede na to, da se določba o dopustnosti gradnje dvojnih kozolcev na najboljših kmetijskih in varovanih gozdnih zemljiščih nahaja med določbami o posegih v obstoječe objekte in o nadomestnih gradnjah, je tudi po mnenju sodišča določbo, da je gradnja dvojnih kozolcev dovoljena le v območju kmetije, treba razumeti tako, kot jo razumeta oba upravna organa, tj., da je gradnja dvojnih kozolcev dovoljena v območju, na katerem se nahajajo tudi drugi objekti kmetijskega gospodarstva in ne kjerkoli oz. na kateremkoli zemljišču, ki je last lastnika kmetijskega gospodarstva.

Pravilnost razlage, da je po obravnavani izjemi gradnja dvojnega kozolca dopustna le na območju, ki je že sicer poseljen oz. na območju, na katerem objekti kmetije že obstajajo, pa izhaja tudi iz okoliščine, ki jo navaja organ druge stopnje, tj. da je bila navedena določba PUP sprejeta v času, ko je Pravilnik opredeljeval kmetijo kot območje, na katerem že stojijo stavbe in gospodarska poslopja kmetije. Da je bil tak namen normodajalca, kaže tudi določba devete alineje istega člena, po kateri je na najboljših kmetijskih in varovanih gozdnih zemljiščih dovoljena postavitev enojnih kozolcev brez omejitve, kar pomeni, da je enojne kozolce mogoče postaviti tudi izven območja kmetije. Upravni organ je torej pri razlagi pravnega pravila PUP imel prav, ko je z navedeno metodo pravne razlage ugotavljal njen pomen. Gre za metodo razlage, ki je uveljavljena tako v pravni literaturi kot tudi v sodni praksi. Okoliščina, da je upravni organ pri ugotavljanju namena, ki ga je imel normodajalec ob uveljavitvi določbe, upošteval tudi takratno opredelitev kmetije po Pravilniku, pa ne pomeni, da je odločal na podlagi določb Pravilnika. Na razlago pojma kmetija v obravnavanem primeru tudi ne vpliva okoliščina, da je Pravilnik to opredelitev določal v 16. členu za enostavne objekte. Če je opredelitev kmetije kot omejitev območja veljala za gradnjo enostavnih objektov, za katere ni treba pridobiti gradbenega dovoljenja, je taka omejitev toliko bolj lahko upoštevna za objekte, za katere je gradbeno dovoljenje potrebno (po argumentu sklepanja od manjšega na večje).

Na drugačno stališče ne more vplivati niti dejstvo, da je obravnavano zemljišče del zaščitene kmetije. Sodišče ne nasprotuje tožnikovemu stališču o pomenu zaščitene kmetije za enotno gospodarjenje. Ne ustrezna površina kmetijske gospodarske enote (objektivni kriterij) ne enotnost lastništva (subjektivni kriterij) pa sama po sebi nista pravno odločilni okoliščini pri presoji dopustnosti posegov v prostor. Razlaga, da je z območjem kmetije po deseti alineji 5.1. točke prvega odstavka 5. člena PUP mišljena zaščitena kmetija, bi privedla celo do tega, da bi bilo dvojne kozolce mogoče postaviti na kateremkoli zemljišču zaščitene kmetije, na zemljišču kmetije, ki ni zaščitena, ker ne dosega objektivnega kriterija, pa ne, niti če bi ga investitor želel postaviti znotraj območja, na katerem že stojijo stavbe take nezaščitene kmetije.

Ker na odločitev v zadevi ne morejo vplivati niti ostale tožbene navedbe, je sodišče tožbo kot neutemeljeno zavrnilo (prvi odstavek 63. člena ZUS-1). Odločitev je sprejelo na seji v skladu z drugo alinejo drugega odstavka 59. člena ZUS-1, saj predlagana dejstva in dokazi niso pomembni za odločitev.

Odločitev o stroških postopka temelji na četrtem odstavku 25. člena ZUS-1, po katerem trpi vsaka stranka svoje stroške postopka, če sodišče tožbo zavrne.