Jedro

V postopku začasnega zavarovanja premoženja nezakonitega izvora (v teku pravde) se za odreditev začasnega zavarovanja ali za njegovo podaljšanje smiselno uporabljajo določbe 3. poglavja ZOPNI (začasno zavarovanje odvzema in začasen odvzem premoženja nezakonitega izvora) ter ZIZ (glej drugi odstavek 28. člena ZOPNI). Materialnopravni pogoji za začasno zavarovanje se presojajo po 20. členu ZOPNI, saj gre za specialni predpis, glede teka postopka pa se smiselno uporabljajo določbe ZIZ.

Začasno zavarovanje se odredi zoper osumljenca, obdolženca, obsojenca ali zapustnika, za katerega so podani utemeljeni razlogi za sum, da razpolaga s premoženjem nezakonitega izvora ali zoper pravnega naslednika ali povezano osebo, če so podani utemeljeni razlogi za sum, da je bilo premoženje nezakonitega izvora preneseno na to osebo (prvi odstavek 21. člena ZOPNI). Sodišče se pri odrejanju zavarovanja ne spušča v presojo zakonitosti podlag za pridobitev premoženja, temveč se omeji na oceno sorazmernosti na podlagi predloženih podatkov (del tretji odstavek 21. člena ZOPNI).

Postopek odvzema nezakonito pridobljenega premoženja temelji na obrnjenem dokaznem bremenu in mora tožnica, kot to določa 27. člen ZOPNI, navajati dejstva in predlagati dokaze, iz katerih izhaja domneva nezakonitosti izvora premoženja; v primeru prenosa na povezane osebe pa tudi dejstva in dokaze, da je bil prenos opravljen brezplačno ali za plačilo, ki ne ustreza dejanski vrednosti; če pa gre za prenos na ožje povezano osebo ali ožjega družinskega člana, pa dejstva in dokaze, iz katerih izhaja domneva o brezplačnosti prenosa. To ob upoštevanju drugega odstavka 5. člena in 6. člena ZOPNI pomeni, da je morala tožnica navajati in (zaenkrat) vsaj z verjetnostjo izkazati, da je med obsegom premoženja, ki je bilo pridobljeno in neto dohodki prvega toženca (oziroma tožencev) podano očitno nesorazmerje; da je bilo premoženje nezakonitega izvora prenešeno na drugo in tretjo toženko in da sta druga in tretja toženka ožji družinski članici prvega toženca oziroma, da je bil prenos nanju opravljen brezplačno ali za plačilo, ki ne ustreza dejanski vrednosti. Tožnica je temu trditvenemu in dokaznemu bremenu tudi po presoji pritožbenega sodišča zadostila.

Izrek

I.Pritožba se zavrne in se sklep sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu potrdi.

II.Odločitev o stroških pritožbenega postopka se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

Dosedanji tek postopka

1.Tožnica je 22. 1. 2024 zoper tožence vložila tožbo. V njej zahteva ugotovitev, da so določene nepremičnine in denar, s katerimi toženci razpolagajo, nezakonitega izvora in se jim odvzame. Skupaj s tožbo je vložila predlog za podaljšanje zavarovanja, ki je bilo odrejeno s sklepom XI Kpd 1111/2023 z dne 30. 1. 2023 v zvezi s sklepom XI Kpd 1111/2023 z dne 5. 6. 2023 ter sklepom I Ks 1111/2023 z dne 4. 8. 2023.

2.Sodišča prve stopnje je o predlaganem podaljšanju zavarovanja odločilo s sklepom z dne 24. 12. 2024 in predlogu ugodilo. Toženci so zoper sklep vložili ugovore. Prvega, ki ga je vložil prvi toženec, je s sklepom z dne 26. 1. 2024 štelo za umaknjenega (točka I izreka); ugovor druge in tretje toženke je zavrnilo (točka II izreka).

Pritožbene navedbe

3.Pritožbo zoper odločitev sta vložili druga in tretja toženka. Izpodbijata odločitev v točki II izreka. Predlagata spremembo oziroma razveljavitev izpodbijanega dela odločitve.

V bistvenem navajata, da tožnica ni izkazala prenosa premoženja od prvega toženca na drugo in tretjo toženko. Iz nobenega od pologov na transakcijski račun druge in tretje toženke ne izhaja, da naj bi šlo za premoženje prvega toženca. V nasprotju s tem sta toženki s pričami, njihovimi izjavami in listinami dokazno podprli svoje navedbe o zakonitem izvoru domnevno spornega premoženja. Sodišče temu ni sledilo in je navedlo le to, da navedbam in dokazom ne verjame. Opozarjata, da sodišče pred izdajo sklepa ni zaslišalo A. A. in B. A. ter C. C. S tem, ko je zapisalo, da priče ne bi mogle izpovedati ničesar novega, je opravilo nedopustno vnaprejšnjo dokazno oceno, poleg tega pa tudi ni izčrpno in prepričljivo argumentiralo, zakaj predlagani dokazi ne bi vplivali na odločitev. S takim ravnanjem je kršilo pravico toženk do izvajanja dokazov iz 22. čl. Ustave RS. Ker sodišče prič ni zaslišalo, je druga toženka pridobila konkretnejšo izjavo priče A. A. glede zatrjevanih 12.500 EUR, ki jih je D. D. prejel v poplačilo pomoči na kmetiji. Tožnica ni pojasnila, na kakšen način in kako ter kdaj naj bi premoženje prešlo iz sfere E. D. v sfero druge ali tretje toženke. Tudi sklep je v tem delu zgolj pavšalno obrazložen in ni sposoben pritožbenega preizkusa. Podana je absolutna bistvena kršitev določb postopka po 14. tč. 2. odst. 339. čl. ZPP.

Samo dejstvo, da naj bi prvi toženec razpolagal z veliko količino gotovine (tudi o tem tožnica ni podala konkretnih navedb in jih tudi ni izkazala), še ne dokazuje, da je večje zneske gotovine izročil katerikoli od toženih strank. Meni, da tožnica domneve o nezakonitem izvoru premoženja ni vzpostavila, enako velja za domnevo o brezplačnosti prenosa. Ni izkazano, da je tretja toženka ožji družinski član, dokazno breme na toženki sploh še ni prešlo, posledično pa niti z verjetnostjo ni izkazano, da terjatev obstoji.

Tretja toženka s E. D. ni povezana oseba, z njim ni živela in tudi sedaj ne živi v ekonomski in življenjski skupnosti, ampak sta kljub skupnemu otroku živela vsak na svojem naslovu. Določen odnos sta imela, saj imata skupnega otroka, nista pa povezani osebi v smislu določb ZOPNI.

Kot je tretja toženka izpostavila že pred sodiščem prve stopnje, kredit za sporno stanovanje še niti ni odplačan in zato že iz tega razloga ne more iti za premoženje nezakonitega izvora. Do teh navedb se sodišče v sklepu ni opredelilo in je podana kršitev po 14. tč. 2. odst. 339. čl. ZPP. Sodišče ni upoštevalo dokazno podprtih navedb tretje toženke glede zaslužka iz naslova dodatnega dela in glede po očetu prejetih 200.000 EUR. V nasprotju z listinami v spisu (kršitev po 15. tč. 2. odst. 339. čl. ZPP) je ugotovitev, da tretja toženka kredita ne odplačuje s svojo plačo, čeprav je v spis vložila plačilne liste, ki to potrjujejo. Nesorazmernost med dohodki, zmanjšanimi za davke in prispevke, pri tretji toženki ni podana.

Odločitev glede druge toženke je sodišče oprlo na domnevno prilagajanje oziroma spreminjanje navedb glede sredstev za nakup nepremičnine. Pri tem ni upoštevalo, da posamezen znesek ne zadošča za nakup in je tako druga toženka porabila za to sredstva iz različnih naslovov. Navedla je konkretne zneske in konkretne naslove, iz katerih je te zneske pridobila ter svoje navedbe ustrezno dokazno podprla. Ničesar od tega sodišče prve stopnje ni upoštevalo, ampak je povsem pavšalno navedlo, da njenim dokazom ne verjame. Druga toženka je navedla in v bistvenem dokazno podprla prihodke v gotovini, in sicer: 5.000 EUR, ki ji jih je pred smrtjo izročil oče; 15.600 EUR, ki ji jih je dala mati E. E. (260 EUR mesečno); 4.800 EUR, ki jih je D. D. v gotovini prejel ob smrti matere; 12.500 EUR, ki jih je v gotovini D. D. prejel v poplačilo pomoči na kmetiji; 8.500 EUR iz naslova čiščenja objekta Vila F. na ...; 3.500 EUR iz naslova čiščenje vikenda G. na ...; 11.900 EUR pomoči prejete od sorodnikov; 9.000 EUR, ki sta jih druga toženka in njen mož pridobila z oddajanjem stanovanja na naslovu H. (po 150 EUR mesečno pet let), vse skupaj torej 70.800 EUR. Določenih dodatnih dohodkov pa zaradi časovne oddaljenosti, razumljivo niti ni mogla točno zneskovno opredeliti. Nesorazmernost med dohodki, zmanjšanimi za davke in prispevke, zato tudi pri drugi toženki ni podana.

Sodišče prve stopnje v nasprotju z listinami v spisu ne šteje za verjetno, da je druga toženka nakup nepremičnine financirala tudi iz podedovanega premoženja. Izkazala je, da je 20. 5. 2020 opravila prenos v višini 17.975 EUR iz računa pri banki I. na račun pri banki J., iz katerega je nato 9. 6. 2020 plačala kupnino. Še več, prenos 17.975 EUR, kar je vključevalo tudi 16.670 EUR, prejetih od K. K., je druga toženka opravila prav zaradi načrtovanega nakupa nepremičnine. Do teh navedb se sodišče prve stopnje ni opredelilo in je sklep obremenjen s kršitvijo po 14. tč. 2. odst. 339. čl. ZPP.

Sodišče ni upoštevalo 30. čl. ZOPNI, čeprav je druga toženka večkrat izpostavila, da gre pri sporni nepremičnini za skupno premoženje nje in njenega moža.

V nasprotju z domnevo nedolžnosti je stališče, da se lahko odvzame tudi premoženje, ki je bilo pridobljeno pred storitvijo očitanega kataloškega kaznivega dejanja, čemur toženki sicer že tekom celotnega postopka nasprotujeta. Samo dejstvo, da se finančna preiskava lahko opravi za obdobje petih let, nikakor ne pomeni, da se lahko odvzame tudi premoženje, pridobljeno pred storitvijo očitanega kaznivega dejanja.

Tožnica ni navedla, še manj pa izkazala okoliščine, iz katerih bi izhajalo, da se bo sporno premoženje uporabilo za kriminalno dejavnost, skrilo, odtujilo, uničilo ali kako drugače z njim razpolagalo. Sodišče ni upoštevalo, da je prvi toženec v Bosni in Hercegovini že približno dve leti, kjer normalno živi tudi brez odtujevanja obravnavanega premoženja. Dohodke pridobiva iz naslova opravljanje dela kot samostojni podjetnik (oddajanje vozil v najem) in dodatnega premoženja ne rabi.

V nasprotju z zakonodajo in ustaljeno sodno prakso je stališče sodišča, da naj bi bil za zavarovanje nedenarne terjatve dovolj izkaz tako imenovane objektivne nevarnosti. Nevarnost glede vira mora biti konkretizirana, za obstoj objektivne nevarnosti mora biti zatrjevano nekaj več kot le možnost, da bi dolžnik s premoženjem, katerega lastnik je, lahko razpolagal. Po povedanem ni izpolnjen niti drugi (po ZIZ) oziroma dodatni (po ZOPNI) pogoj za začasno zavarovanje.

Ukrep je v konkretnem primeru tudi nesorazmeren, Pri presoji sorazmernosti je treba upoštevati 2. odst. 34. čl. ZOPNI, po katerem se lahko dovoli zgolj odvzem premoženja, ki ustreza vrednosti premoženja nezakonitega izvora ali da se toženi stranki naloži, da mora plačati denarni znesek, ki ustreza tej vrednosti, če zaradi okoliščin, ki so nastale po vložitvi tožbe, odvzem premoženja nezakonitega izvora ni mogoč. Sodišče mora opraviti strogi test sorazmernosti in dovoliti začasno zavarovanje le v tisti meri, da zagotovi učinkovit odvzem premoženja nezakonitega izvora in prepreči neupravičeno obogatitev na protipraven način.

Sodišče v sklepu nepravilno ni sledilo ugovoru toženk o dvakratnem upoštevanju gotovine.

Pred sodiščem prve stopnje sta toženki opozorili na 2. odst. 29. čl. ZOPNI, po katerem mora sodišče narok za glavno obravnavo razpisati najkasneje v treh mesecih po prejemu odgovora na tožbo. Ker je bil razpis naroka prepozen, bi bilo treba zavarovanje ustaviti in sklep o začasnem zavarovanju razveljaviti. Pri tem roku gre za prekluzivni rok, ki služi zagotovitvi jasnosti in gotovosti v medsebojnih pravnih razmerjih, kar je v interesu učinkovitega sodnega varstva.

Toženki izpostavljata, da se sklep opira na nezakonite in nedovoljene dokaze, v zvezi s katerimi je druga toženka v kazenskem postopku že predlagala izločitev. Prilagata predlog in predlagata, da se vsebina predloga povzame v tditveno podlago toženk in šteje kot njen del.

4.Tožnica je na pritožbo odgovorila. Meni, da je neutemeljena. Pritožnici izhajata iz zmotnega izhodišča, da se v postopku začasnega zavarovanja ugotavlja in dokazuje izvor premoženja, ki je predmet zahtevka. To ne drži, saj ZOPNI v 3. odst. 21. čl. izrecno določa, da sodišče ugotavlja obseg premoženja nezakonitega izvora in odreja zavarovanje na podlagi predloženih dokazov državnega tožilca. Pri tem se ne spušča v presojo zakonitosti podlag za pridobitev premoženja, ampak se omeji samo na oceno sorazmernosti na podlagi predloženih podatkov. Sodišče zato predlaganih prič upravičeno ni zaslišalo. V tožbi in predlogu za začasno zavarovanje je izkazala vse potrebno za vzpostavitev domneve premoženja nezakonitega izvora. Da je med tretjo toženko in prvim tožencem v času nakupa stanovanja obstajala zunajzakonska skupnost, izhaja iz prisluhov, ki so bili pridobljeni v času predkazenskega postopka, saj sta načrtovala skupno prihodnost in nakup skupne hiše, skupaj sta hodila v Bosno in skupaj skrbela za sina. Tudi D. D. je na naroku potrdil, da je tretja toženka njihova ta mlada. Glede pridobivanja premoženja s strani obeh toženk tožnica ponovno poudarja, da sodišče obseg premoženja nezakonitega izvora in zavarovanje odreja na podlagi dokazov, ki jih predloži državni tožilec in ne toženci. Vse navedbe pritožnic so zato neutemeljene. Tretja toženka bančnega kredita ne odplačuje preko transakcijskega računa in je zato možno in verjetno, da ga odteguje njen delodajalec, bistven pri nakupu pa je gotovinski del v znesku 27.000 EUR. Ponovno opozarja tudi na pologe gotovine na transakcijski račun F. D. Sodišče v zvezi z udeležbo tretjih oseb ni zagrešilo nobene kršitve. Rok iz 29. čl. ZOPNI je instrukcijski in za stranki ne ustvarja posledic. Glede dvakratnega upoštevanja gotovine, odvzema premoženja, pridobljenega pred storitvijo kaznivega dejanja ter nevarnosti razpolaganja ali uporabe premoženja za kriminalno dejavnost, se sklicuje na navedbe iz druge pripravljalne vloge z dne 11. 11. 2024. Uveljavljanje nezakonitih dokazov je nedopustna pritožbena novota. Nedopustno pritožbeno novoto predstavljajo tudi listinski dokazi, ki jih je druga toženka priložila pritožbi.

Presoja pritožbenega sodišča

5.Pritožba ni utemeljena.

6.Pritožbeno sodišče najprej zavrača zmotno stališče tožnice v odgovoru na pritožbo, da sodišče o podaljšanju odrejenega zavarovanja odloča le na podlagi dokazov, ki jih predloži državni tožilec. V 3. odst. 21. čl. ZOPNI je sicer res določeno, da sodišče ugotavlja obseg premoženja nezakonitega izvora in odreja zavarovanje na podlagi predloženih dokazov državnega tožilca, a tožnica spregleda, da se po vložitvi tožbe, v postopku začasnega zavarovanja, poleg smiselne uporabe določb III. poglavja ZOPNI (katerega del je tudi 21. čl.) smiselno uporablja tudi ZIZ (glej 2. odst. 28. čl. ZOPNI). Ta pa tožencem omogoča, da predlaganemu podaljšanju začasnega zavarovanja ugovarjajo in da za svoje ugovore podajo dokaze. Ob stališču, za katerega se zavzema tožnica, bi bila pravica do ugovora le prazna črka na papirju.

7.Toženki v pritožbi neutemeljeno vztrajata, da je stališče, da se v postopku po ZOPNI lahko odvzame tudi premoženje, ki je bilo pridobljeno pred storitvijo kataloškega kaznivega dejanja, v nasprotju z domnevo nedolžnosti, ki jo zagotavlja 27. čl. Ustave ter v nasprotju z načelom zakonitosti kazenskega prava, ki je zagotovljeno z 28. čl. Ustave. Postopek po ZOPN namreč (za razliko od kazenskega postopka) poteka zoper premoženje in ne proti konkretni osebi. Odvzem premoženja po ZOPN spada med ukrepe, ki se izrekajo tudi brez obsodilne sodbe oziroma ne glede na kazenski pregon osebe, ki je tarča ukrepa odvzema, in je civilnopravne narave. V tem postopku očitek kaznivega dejanja ni pomemben za odločitev, odvzem premoženja pa ni namenjen sankcioniranju. Pravdni postopek in v njem izrečena sodba sta neodvisna od ugotavljanja krivde posameznika v kazenskem postopku in zato ne moreta kršiti ne domneve nedolžnosti ne načela zakonitosti kazenskega prava.⁴ O tem, da je lahko predmet odvzema po 1. odst. 34. čl. ZOPNI premoženje, ki je pridobljeno pet let ali manj pred letom storitve očitanega kaznivega dejanja, pa se je že izreklo tudi Ustavno sodišče v odločbi U-I-96/15.

8.Dejstvo, da je sodišče prve stopnje prekoračilo rok iz 2. odst. 29. čl. ZOPNI, nima za posledico ustavitve postopka in razveljavitev začasnega zavarovanja. Gre za instrukcijski rok, to je rok, pri katerem zamuda ne prepreči poznejše oprave procesnega dejanja.

9.Sodišče prve stopnje ni postopalo po 30. čl. ZOPNI, a to na presojo pravilnosti konkretne odločitve nima vpliva. To, če bo ocenilo za potrebno, še vedno lahko stori. Pritožbeno sodišče pa ob tem dodaja, da je zakonec druge toženke s postopkom seznanjen, saj je bila finančna preiskava uvedena tudi zoper njega; sodišče prve stopnje pa je v skladu s 31. čl. ZOPNI objavilo tudi oklic o začetku postopka. Izjavo o vstopu v pravdo bi zato lahko podal, če bi menil, da izkazuje pravni interes.

10.V postopku začasnega zavarovanja premoženja nezakonitega izvora (v teku pravde) se za odreditev začasnega zavarovanja ali za njegovo podaljšanje smiselno uporabljajo določbe 3. poglavja ZOPNI (začasno zavarovanje odvzema in začasen odvzem premoženja nezakonitega izvora) ter ZIZ (glej 2. odst. 28. čl. ZOPNI). Materialnopravni pogoji za začasno zavarovanje se presojajo po 20. čl. ZOPNI, saj gre za specialni predpis, glede teka postopka pa se smiselno uporabljajo določbe ZIZ.⁵ Ker je začasno zavarovanje po ZOPNI po namenu in vsebini primerljivo z začasno odredbo po ZIZ in je poudarjeno načelo hitrosti postopka, se smiselno uporablja tudi pravilo ZIZ o odločanju na podlagi verjetnosti.

11.Začasno zavarovanje se odredi zoper osumljenca, obdolženca, obsojenca ali zapustnika, za katerega so podani utemeljeni razlogi za sum, da razpolaga s premoženjem nezakonitega izvora ali zoper pravnega naslednika ali povezano osebo, če so podani utemeljeni razlogi za sum, da je bilo premoženje nezakonitega izvora preneseno na to osebo (1. odst. 21. čl. ZOPNI). Sodišče se pri odrejanju zavarovanja ne spušča v presojo zakonitosti podlag za pridobitev premoženja, temveč se omeji na oceno sorazmernosti na podlagi predloženih podatkov (del 3. odst. 21. čl. ZOPNI).

12.Pritožnici pravilno opozarjata, da postopek odvzema nezakonito pridobljenega premoženja temelji na obrnjenem dokaznem bremenu in mora tožnica, kot to določa 27. čl. ZOPNI, navajati dejstva in predlagati dokaze, iz katerih izhaja domneva nezakonitosti izvora premoženja; v primeru prenosa na povezane osebe pa tudi dejstva in dokaze, da je bil prenos opravljen brezplačno ali za plačilo, ki ne ustreza dejanski vrednosti; če pa gre za prenos na ožje povezano osebo ali ožjega družinskega člana, pa dejstva in dokaze, iz katerih izhaja domneva o brezplačnosti prenosa. To ob upoštevanju 2. odst. 5. čl. in 6. čl. ZOPNI pomeni, da je morala tožnica navajati in (zaenkrat) vsaj z verjetnostjo izkazati, da je med obsegom premoženja, ki je bilo pridobljeno in neto dohodki prvega toženca (oziroma tožencev) podano očitno nesorazmerje; da je bilo premoženje nezakonitega izvora prenešeno na drugo in tretjo toženko in da sta druga in tretja toženka ožji družinski članici prvega toženca oziroma, da je bil prenos nanju opravljen brezplačno ali za plačilo, ki ne ustreza dejanski vrednosti. Tožnica je temu trditvenemu in dokaznemu bremenu tudi po presoji pritožbenega sodišča zadostila.

13.Da je druga toženka mati prvega toženca in s tem ožji družinski član prvega toženca (glej 8. tč. 4. čl. ZOPNI), ni sporno. Pritožbeno sodišče pa soglaša tudi z ugotovitvijo, da je z verjetnostjo izkazano, da je bila tretja toženka v preiskovanem obdobju njegova zunajzakonska partnerica. Dejstvo, da imata prvi toženec in tretja toženka (vsaj) enega skupnega otroka (roj. 2014); dejstvo, da je priča L. L. (mama tretje toženke, op. sodišča) F. D. (mamo prvega toženca, op. sodišča) označila za hčerino taščo, priča D. D. (oče prvega toženca, op. sodišča) pa tretjo toženko za sinovo partnerko, skupaj s podatki, ki jih je izpostavilo že sodišče prve stopnje in so bili pridobljeni v predkazenskem postopku, za tak sklep zadoščajo. Predvsem zadnje navedeni podatki kažejo, da odnos prvega toženca in tretje toženke ni bil le odnos bivših partnerjev zaradi interesov skupnega otroka. Njuna kumunikacija, v kateri sta se obveščala o prodajah in dražbah več nepremičnin, z verjetnostjo kažejo na ekonomsko in življenjsko skupnost. Tako je tretja toženka 12. 12. 2021 prvemu tožencu poslala oglas za vikend v M. za ceno 75.000 EUR, prvi toženec pa njej 28. 12. 2021 oglas za hišo na N. za ceno 260.000 EUR. Istega dne sta o nakupu govorila tudi po telefonu, da je veliko kvadratov, spodaj imata lokal in trgovino, da bosta lahko živela od najemnine. Izmenjavala sta si še druge podobne oglase, med drugim tudi za vozila (glej str. 36 do 43 priloge A7). Pritožbeno sodišče ob tem dodatno opozarja, da podatki predkazenskega postopka kažejo tudi to, da je prvi toženec vsakodnevno uporabljal več stanovanj, med drugim tudi stanovanje na naslovu N., ki je v zemljiškoknjižni lasti tretje toženke (glej odredbo za izvedbo finančne preiskave (priloga A2, str. 4) in v njem imel svoje stvari. Iz podatkov sklepa Okrožnega sodišča v Ljubljani XX Kpr 999/2023 o uvedbi preiskave (priloga A1) izhaja, da so bile ob hišni preiskavi dne 9. 1. 2023 v tem stanovanju najdene prepovedane snovi (glej str. 125, 443 in 444) ter drugi predmeti povezani z prepovedano dejavnostjo, s katero se je prvi toženec z veliko verjetnostjo ukvarjal (med drugim več mobilnih telefonov, večja vsota gotovine, strelivo in nabojniki ter dokumentacija vozila Peugeot ..., ki je imelo prirejene prostore za transport večjih količin droge). Pavšalnim trditvam tretje toženke, da s prvim tožencem nista živela v ekonomski in življenjski skupnosti zato pritožbeno sodišče v tej fazi postopka ne sledi.

14.Tožnica je zatrjevala in izkazala tudi obstoj očitnega nesorazmerja med dohodki in premoženjem tožencev. V tožbi je tako povzela bistvene dele Poročila o finančni preiskavi in poročilo (priloga A17) kot obvezno sestavino tožbe (glej 2. odst. 26. čl. ZOPNI) skupaj s poročili o zbranih podatkih v finančni preiskavi (priloge A5 in A6) tožbi tudi priložila (priloga A17). Poročilo⁶ je javna listina v smislu 1. odst. 224. čl. ZPP in dokazuje resničnost tega, kar je v njem ugotovljeno. Že z njegovo predložitvijo je zato uspela (vsaj s stopnjo verjetnosti) izkazati, da med dohodki in premoženjem tožencev obstoji očitno nesorazmerje in da gre ob upoštevanju 2. odst. 5. čl. ZOPNI v tem delu za premoženje, ki ni bilo pridobljeno iz zakonitih dohodkov oziroma na zakonit način.

15.Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da te domneve toženki nista uspeli z izpodbiti, saj zatrjevanih zakonitih dohodkov nista z verjetnostjo izkazali (glej tč. 43 do vključno 46 izpodbijanega sklepa). Pritožbeno sodišče razlogov, ki jih je navedlo sodišče prve stopnje, ne ponavlja, saj z njimi v večjem delu soglaša, ampak v nadaljevanju odgovarja le na pritožbene očitke, ki so s tem povezani.

16.Toženki sodišču prve stopnje neutemeljeno očitata, da ni zaslišalo predlaganih prič A. A. in B. A. ter C. C. ter s tem povezano kršitev po 8. tč. 2. odst. 339. čl. ZPP ter kršitev 22. čl. Ustave. Spregledata namreč, da sodišče (še) ne odloča o tožbenem zahtevku, ampak gre za odločitev o podaljšanju začasnega zavarovanja, za katero zadostujejo z verjetnostjo izkazana dejstva. Ker so bile sodišču predložene izjave navedenih prič, te izjave pa so bile tudi dokazno ovrednotene, neposredno zaslišanje v tej fazi postopka ni bilo potrebno.

17.Neutemeljen je znova ponovljen in z ničemer argumentiran očitek, ki se nanaša na domnevno dvakratno upoštevanje gotovine v finančni preiskavi. Nanj je pravilno odgovorjeno že v izpodbijanem sklepu.

18.Pritožbeno sodišče v pogledu druge toženke zavrača očitek v smeri pomanjkljive dokazne ocene dokazov, s katerimi je skušala vsaj z verjetnostjo izpodbiti domnevo iz 2. odst. 5. čl. ZOPNI oziroma (glede na predmet začasnega zavarovanja) dokazati, da stanovanje na naslovu O., ki ga je kupila 21. 5. 2020, ni nezakonito pridobljeno premoženje. Sodišče prve stopnje je namreč ovrednotilo izpovedbe strank in prič, ocenilo je tudi predložene listinske dokaze, zaključke pa je prepričljivo obrazložilo. Te dokazne ocene pritožnica, razen v pogledu zatrjevanega prejema svoje dediščine, konkretno ne izpodbija, saj opozarja le na svoje trditve o dodatnih prihodkih v višini 70.800 EUR, ne pojasni pa, kateri dokazi te dohodke vsaj z verjetnostjo potrjujejo in zakaj zaključki sodišča prve stopnje niso pravilni. To za uspešno izpodbijanje dejanskega stanja ne zadošča.

19.Pritožbeno sodišče soglaša, da ni verjetno, da je druga toženka nakup stanovanja financirala (tudi) iz podedovanega premoženja. Drži sicer, da je 20. 5. 2020 opravila prenos zneska 17.975 EUR, ki naj bi vključeval tudi znesek 16.670 EUR, ki ga je po sklenjeni izročilni pogodbi (priloga B4) prejela od K. K. in sicer z računa pri banki I. na račun pri banki J., a to na ugotovitev o obstoju nesorazmerja med neto dohodki in premoženjem druge toženke v višini 121.365,51 EUR (glej poročilo o finančni preiskavi, priloga A17, str. 124) in posledično izpolnjenost predpostavke iz 2. alineje 1. odst. 20. čl. ZOPNI ne vpliva. Kot je pravilno opozorilo že sodišče prve stopnje, je bil znesek 16.670 EUR pri ugotavljanju nesorazmerja že upoštevan v okviru drugih dohodkov (glej poročilo o finančni preiskavi, priloga A17, str. 7). Glede na to, da druga toženka dokazuje tudi to, da je s tem denarjem poravnala del kupnine za stanovanje, pa pritožbeno sodišče dodaja, da iz poročila o zbranih podatkih v finančni preiskavi (priloga A5), pa tudi izpisa TRR (priloga A10, str. 8 in str. 9) izhaja, da je nakazilo zneska 16.670 EUR s strani K. K. prejela 30. 1. 2019, torej več kot eno leto pred nakupom stanovanja in da je 4. 9. 2019, torej v istem letu, za sina G. D. kupila vozilo, kupnina v višini 14.600 EUR pa je bila nakazana z njenega računa pri banki I. Z verjetnostjo je zato izkazano, da je bil večji del prejete dediščine porabljen že pred nakupom stanovanja.

20.Pritožbeno sodišče se je do izjave A. A. (priloga B34) glede zatrjevanega prejema zneska 12.500 EUR opredelilo in ocenilo, tako oceno pa v tej fazi postopka pritožbeno sodišče sprejema. Pritožnica argumentov, zakaj ni pravilna, ne ponudi, novo predložena izjava (priloga B100) pa je prepozna.⁷ Njene pozne predložitve dejstvo, da se sodišče prve stopnje ni odločilo za neposredno zaslišanje priče A. A., ne more opravičiti.

21.Tretja toženka sodišču prve stopnje neutemeljeno očita, da ni upoštevalo po njenem mnenju dokazno podprtih navedb glede zaslužka iz naslova dodatnega dela in navedb o (po pok. očetu) prejetem znesku 200.000 EUR. Svoj zaključek, da te trditve niso verjetno izkazane, je sodišče prve stopnje oprlo na izvedene dokaze in po mnenju pritožbenega sodišča tudi v tem delu prepričljivo dokazno oceno. Da bi bila dokazna ocena pomanjkljiva ali napačna in zakaj, pritožnica v pritožbi ne navede, niti svojega drugačnega zaključka ne argumentira. Pritožbeno sodišče zato razloga za dvom v dokazno oceno in njen rezultat nima in ga sprejema. Razlogom, ki jih je v zvezi z zatrjevanim prejemom 200.000 EUR navedlo že sodišče prve stopnje, dodaja le to, da naj bi toženka (glede na vsebino izjave v prilogi B12) strica klicala že konec leta 2018, takrat naj bi za denar izvedela in dobila izplačan prvi del (100.000 EUR). Njeno pojasnilo ob zaslišanju, da tega denarja ni porabila za nakup stanovanja zato, ker zanj pred najetjem kredita ni vedela, se tako izkaže za neresnično in dvom v verodostojnost njene izpovedbe in resničnost predložene izjave le še dodatno utrjuje.

22.Sodišče prve stopnje se do dejstva, da kredit, ki ga je tretja toženka 23. 4. 2019 v znesku 30.350 EUR najela pri Banki R., še ni poplačan (zadnja mesečna anuiteta v višini 285,50 EUR zapade v plačilo 30. 4. 2029 - glej prilogo B10), ni opredelilo. Drži tudi, da je ugotovitev, da kredita v času finančne preiskave ni plačevala z dohodki iz dela, zmotna, saj iz plačilnih list, ki jih je predložila za obdobje od aprila 2019 do januarja 2023 (priloge B37 do B80⁸ ), izhaja, da ji anuitete od plače odteguje delodajalec. Vendar pa navedeno na presojo pravilnosti konkretne odločitve ne vpliva. Najprej zato, ker bi to lahko le deloma pojasnilo s strani tožnice izkazano nesorazmerje med dohodki in premoženjem v višini 71.531,63 EUR; predvsem pa zato, ker pritožbeno sodišče iz razlogov, ki so navedeni v nadaljevanju (glej tč. 26 tega sklepa), ne glede na formalno sklenjeno kreditno pogodbo in odplačevanje s strani tretje toženke, soglaša, da je v tej fazi postopka vsaj z verjetnostjo izkazano, da je bil prvi toženec tisti, ki je tretji toženki zagotovil denar ne le za preostanek kupnine, ampak dejansko (v naprej) tudi denar za odplačilo najetega kredita.

23.Pritožbeno sodišče ugotavlja, da so razlogi o prenosu nezakonito pridobljenega premoženja (vsaj) glede druge toženke res pomanjkljivi⁹

23.in je zato sklep v tem delu obremenjen s kršitvijo iz 14. tč. 2. odst. 339. čl. ZPP. Ker pa gre za nujen postopek (1. odst. 29. čl. ZOPNI), načelo hitrosti pa je poudarjeno tudi v postopku začasnega zavarovanja, je kršitev odpravilo pritožbeno sodišče. Ob upoštevanju predloženih listin ter ugotovitev sodišča prve stopnje, ki imajo podlago v izvedenem zaslišanju obeh toženk ter prič, zavrača očitek, da tožnica prenosa dela domnevno nezakonitega premoženja na toženki ni z verjetnostjo izkazala. Drži sicer, da iz podatkov o pologih na transakcijske račune obeh toženk ne izhaja, da je pri položenih zneskih šlo za premoženje prvega toženca, a to, kot bo obrazloženo v nadaljevanju, izhaja iz drugih posredno pomembnih dejstev.

24.Pritožbeno sodišče v zvezi s tem, na podlagi sklepa Okrožnega sodišča v Ljubljani XX Kpr 999/2023 z dne 30. 3. 2023 o uvedbi preiskave (priloga A1) ter poročila o zbranih podatkih v finančni preiskavi (priloga A5), najprej ugotavlja, da je bil prvi toženec vse do 1. 1. 2021 nezaposlen, nato pa se je zaposlil pri družbi S., d. o. o. V tej družbi pa, kot izhaja iz prisluhov (glej prilogo A7, str. 2, 6, 16 in 20), dejansko ni delal, ampak se je, kar je verjetno izkazano, ukvarjal in preživljal s trgovino z drogo. Da to drži, dodatno potrjuje dejstvo, da je v celotnem preiskovanem obdobju po podatkih, ki izhajajo iz omenjenega poročila, uradno zaslužil le 43.524,40 EUR neto, s tem, da je imel na koncu tega obdobja na svojih računih skupno še vedno znesek 30.248,39 EUR. Ker je več kot očitno, da z razliko ni mogel pokriti niti nujnih življenjskih stroškov, je logičen sklep, da je vir njegovih dohodkov predstavljala prepovedana dejavnost, s katero se je (verjetno) ukvarjal. Iz tožbi priloženega sklepa Okrožnega sodišča v Ljubljani XX Kpr 999/2023 z dne 30. 3. 2023 (priloga A1) tako izhaja, da je podan utemeljen sum, da je prvi toženec v času od 22. 8. 2021 do 11. 10. 2022 na območju Slovenije, Avstrije in Italije, kot vodja hudodelske združbe, ki je delovala na območju Slovenije kot del mednarodno organizirane večje hudodelske družbe, organiziral celotno nabavo in distribucijo prepovedne droge, prevzemal denar pridobljen od prodaje in skrbel za njegovo razdelitev med ostale člane, članom odrejal naloge, sporočal lokacije in dajal druga navodila v zvezi s prevzemom in predajo droge, denarja in dokumentacije, zagotavljal vozila s prirejenimi prostori za transport droge, zagotavljal lokacije oziroma objekte, v katerih se je droga hranila in pripravljala za transport ali pa organiziral, da so to opravili drugi. Iz nadaljnjih ugotovitev v tem sklepu (str. 133 in naslednje, stran 450 in naslednje, str. 493) z verjetnostjo izhaja tudi to, da je prvi toženec s prodajo drog veliko zaslužil. V stanovanjih, ki jih je uporabljal, so bili v hišnih preiskavah zaseženi večji zneski gotovine, skupno 150.000 EUR; z verjetnostjo je bilo ugotovljeno tudi to, da je bil prvi toženec dejanski lastnik vozila Mercedez Benz, katerega tržna vrednost je v času preiskave znašala okrog 30.000 EUR. Na to, da je prvi toženec razpolagal z veliko gotovine, nadalje kaže dejstvo, da se je, čeprav mu uradni dohodki tega niso omogočali, v preiskovanem obdobju zanimal za nakup nepremičnin. Tako iz prisluhov (str. 31 priloge A7) izhaja, da je 21. 1. 2022 klical nepremičninsko agencijo in se zanimal za hišo, ki se je prodajala za 260.000 EUR in ponujal, da del kupnine v višini 100.000 EUR (ali morda tudi več) plača v gotovini. Zanimal se je tudi za nakup hiše v G. (str. 38, priloga A7). Pri tem ni sporno, da kljub verjetno izkazanim visokim (nezakonitim) gotovinskim dohodkom, na svoje ime nepremičnin ni kupil, saj podatki finančne preiskave (priloga A17) izkazujejo, da ni lastnik nepremičnin (niti nima v formalni lasti drugega vrednejšega premoženja - npr. vozila). Po drugi strani pa sta nepremično premoženje, kljub relativno nizkim dohodkom (s tem, da so dohodki druge toženke in moža do januarja 2028 obremenjeni še z odplačevanjem hipotekarnega kredita vezanega na nakup stanovanja na naslovu H.) pridobili obe toženki.

25.Druga toženka je s kupno pogodbo z dne 21. 5. 2020 kupila stanovanje na naslovu O. in parcelo 111 k. o. X, za kupnino 35.000 EUR. Kupnina je bila, kot izkazuje prikaz prometa na njenih TRR (priloga A 10, str.10) v celoti nakazana z njenega transakcijskega računa pri banki J. dne 9. 6. 2020. Iz tega prikaza, enako pa tudi iz podatkov poročila o zbranih podatkih v finančni preiskavi (priloga A5, str. 11) nadalje izhaja, da je druga toženka od skupno na svoje račune položene gotovine v višini 78.924,71 EUR, samo v letu 2020, ko je kupovala stanovanje, položila gotovinski znesek 40.405,10 EUR, v obdobju tik pred plačilom kupnine in na dan njenega plačila pa skupno 36.500 EUR in sicer 14. 5. 2020 32.500 EUR in 9. 6. 2020 še 4.000 EUR (priloga A 10, str. 10). Ker druga toženka, kot je bilo predhodno pojasnjeno, ni uspela niti z verjetnostjo izkazati, da bi ta denar izviral iz zatrjevanih dodatnih (in v poročilu neupoštevanih) zakonitih virov, je glede na zgoraj predstavljena dejstva o premoženjskem stanju prvega toženca na eni strani in njegovimi z verjetnostjo izkazanimi visokimi nezakonitimi dohodki na drugi strani, s stopnjo verjetnosti mogoče zaključiti, da ji je to (in preostalo) gotovino, ki jo je druga toženka polagala na svoje račune, izročil prav prvi toženec - z namenom, da preko nakupa nepremičnine prikrije njen nezakonit izvor.

26.Tretja toženka je stanovanje kupila s kupno pogodbo 26. 3. 2019 za kupnino 63.000 EUR. Iz predložene kupne pogodbe (priloga B9) izhaja, da je bila ara v višini 5.000 EUR plačana 14. 2. 2019, iz izpisa prometa na TRR (priloga A22, str. 7) pa, da je bil ara tega dne nakazana z računa tretje toženke, s tem, da je bil istega dne, v enakem znesku, izveden tudi polog gotovine. Drugi del kupnine v znesku 58.000 EUR je bila tretja toženka po pogodbi dolžna plačati najkasneje do 30. 5. 2019 tako, da je poravnala prodajalčev kredit pri Banki Š., preostanek pa z nakazilom na prodajalčev račun. Iz izpisa prometa na TRR (priloga A22, str. 6) izhaja, da je tretja toženka 26. 4. 2019 Banki Š. nakazala 11.409,95 EUR (pri čemer se sklic ujema s sklicem navedenim v kupni pogodbi), prodajalcu T. T. pa 16.619,24 EUR. Glede na to, da je tretja toženka 23. 4. 2019 pri Banki R. najela namenski kredit (za plačilo stroška izdaje izbrisne pobotnice) v višini 30.350 EUR, z datumom črpanja 26. 4. 2019, je verjetno izkazano, da sta bila oba navedena zneska (oziroma skupno skupno 28.028,95 EUR) plačana s sredstvi kredita, ki ga druga toženka odplačuje, saj ga sicer ne bi mogla črpati. A pri tem ni mogoče spregledati 1.) dejstva, da je bila sočasno s sklenitvijo kreditne pogodbe, to je 23. 4. 2019, na njen račun položena gotovina v višini 27.000 EUR, pri čemer iz izpisa TRR pred tem datumom ne izhaja, da bi ta denarna sredstva tretja toženka morda dvignila s svojega računa pri Banki U., in 2.) da iz izpisa TRR ne izhaja, da bi bil preostanek kupnine v višini 29.970,81 EUR (63.000 EUR- 5000 EUR - 28.028,95 EUR) prodajalcu (ali Banki Š.) nakazan z računa druge toženke in je zato verjetno, da je bil preostanek kupnine v gotovini izročen prodajalcu. To pa posledično vsaj z verjetnostjo kaže, da je imela druga toženka za skoraj celotno kupnino na voljo gotovino (5000 + 27.000 + 29.970,81 EUR, skupaj 61.970,81 EUR). Enako kot druga toženka, tudi tretja toženka ni uspela niti z verjetnostjo izkazati, da bi ta denar izviral iz zatrjevanih dodatnih (in v poročilu neupoštevanih) zakonitih virov. Glede na zgoraj predstavljena dejstva o premoženjskem stanju prvega toženca na eni strani in njegove z verjetnostjo izkazane visoke nezakonite dohodke na drugi strani, je zato tudi pri tretji toženki mogoče s stopnjo verjetnosti zaključiti, da ji je to gotovino, ki jo je druga toženka položila na svoj račun oziroma z njo plačala preostanek kupnine za stanovanje, izročil prav prvi toženec z namenom, da z nakupom nepremičnine, kjer kot (navidezna) kupka nastopa tretja toženka, prikrije nezakonit izvor denarja. Z verjetnostjo pa je mogoče zaključiti tudi to, da je bil tudi kredit s strani tretje toženke pridobljen z istim namenom. Zgoraj predstavljeni podatki namreč z verjetnostjo kažejo, da ji je skoraj ves denar za vračilo kredita (27.000 EUR) v naprej zagotovil prvi toženec, tretja toženka pa ga zgolj formalno odplačuje. Da je takšno sklepanje pravilno in da je prvi toženec dejanski lastnik stanovanja, kažejo posredno tudi izmenjana SMS sporočila dne 26. 12. 2021 in 21. 4. 2022 (priloga A7, str. 41), iz katerih izhaja, da tako prvi toženec kot tretja toženka priznavata financiranje prvega toženca. Če temu ne bi bilo tako, tretja toženka ne bi imela razloga izraziti namere, da bo stanovanje prodala in prvemu tožencu vrnila, kar je dal; avto, pa mu bo vrnila.

27.Končno so neutemeljeni tudi pritožbeni očitki o neizpolnjenosti predpostavke iz 3. alineje 1. odst. 20. čl. ZOPNI. V zvezi s tem pritožbeno sodišče najprej pojasnjuje, da kadar je tožena stranka verjetno izvršila dejanje z znaki kataloškega kaznivega dejanja in je verjetno izkazano tudi nesorazmerje med njenimi zakonitimi prihodki in obsegom premoženja, to že samo po sebi predstavlja položaj, ki utemeljuje nevarnost, da bi taka oseba s premoženjem razpolagala in s tem preprečila ali vsaj otežila njegov odvzem. Na voljo ima namreč le dve možnosti - da v postopku skuša dokazati zakonit izvor premoženja, saj ji sicer grozi odvzem; ali pa odvzem preprečiti na drug način. Da je prvi toženec utemeljeno osumljen storitve kataloškega kaznivega dejanja in da obstaja tudi očitno nesorazmerje, je bilo ugotovljeno. Poleg tega je, kot izhaja iz ugotovitev sodišča prve stopnje, prvi toženec organom pregona nedosegljiv in se nahaja v BiH, katere državljanstvo ima in posebnega interesa, da bi obdržal nepremičnine v Sloveniji, ki jih ne more uporabljati, zato nima. Pavšalna trditev, da tam normalno živi in pridobiva dohodke, zato nevarnosti odtujitve konkretnih nepremičnin v ničemer ne zmanjšuje. Ni pa pri tem odveč opozoriti tudi na to, da je tretja toženka, kot je bilo že zgoraj omenjeno, o prodaji stanovanja že sama govorila, prvi toženec pa je že razpolagal z osebnim vozilom Mercedez in ga prodal tretji osebi.

28.Ker tožnica s tožbo (med drugim) zahteva ugotovitev, da so parcela 111 k. o. X in obe stanovanji nezakonito pridobljeno premoženje ter zahteva njihov odvzem, je podaljšanje zavarovanja s prepovedjo odtujitve in obremenitve sorazmeren ukrep. Sedanja tržna vrednost nepremičnin, ki jo pritožnici primerjata z ugotovljenim nesorazmerjem, pri tem ni pomembna.

29.Pritožba je glede na obrazloženo neutemeljena. Ker sodišče prve stopnje ni storilo niti kršitev, na katere v 2. odst. 350. čl. ZPP pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti, je pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in na podlagi 3. tč. 365. čl. ZPP sklep sodišča prve stopnje potrdilo.

30.Stroški, ki so nastali v zvezi s pritožbo zoper sklep o ugovoru, so del pravdnih stroškov. O njih bo odločilo sodišče prve stopnje s končno odločbo.

-------------------------------

1Zakon o pravdnem postopku.

2Zakon o odvzemu nezakonito pridobljenega premoženja.

3Zakon o izvršbi in zavarovanju.

4Glej odločbo VSL I Cp 426/2015 in odločbo VS RS II Ips 76/2018.

5Glej sklepe VSL I Cp 3337/2016, I Cp 1326/2021 in II Cp 215/2022, kjer je to izrecno navedeno, izhaja pa to tudi iz sklepov VSL II Cp 1785/2015, I Cp 1033/2015, I Cp 790/2015 in I Cpg 736/2019.

6Podatkov ter ugotovitev tega Poročila pritožbeno sodišče ne povzema, saj je njegova vsebina v bistvenih delih povzeta v razlogih izpodbijanega sklepa.

7Ne glede na to pritožbeno sodišče pojasnjuje, da vsebina nove izjave v ničemer ne izpodbija dokazne ocene prvotne.

8Te listine so bile predložene na naroku, ki je bil opravljen zaradi obravnave ugovorov.

9Gre za razloge v sklepu P63/2024-V z dne 26. 1. 2024 (tč. 16), na katere se v izpodbijanem sklepu sklicuje sodišče.

10Da ni denarja na račune polagal prvi toženec, je glede na vir pridobitve tudi razumljivo.

11Direktor te družbe V. V., je član iste hudodelske združbe kot prvi toženec (preiskava je bila z istim sklepom uvedena tudi zoper njega).

12Vozilo je bilo sicer v formalni lasti Z. Z., a ga ta ni uporabljal. Uporabljal ga je prvi toženec; ključ vozila je bil najden v stanovanju na naslovu H., ki ga je prvi toženec (tudi) uporabljal, vozilo pa je bilo parkirano v bližini. Prestreženi so bili tudi pogovori glede tega vozila (glej prilogo A7, str. 42 in 43), ki potrjujejo dejansko lastništvo in uporabo.

13Iz ugotovitev sodišča prve stopnje izhaja, da je dohodek druge toženke znašal največ 700 EUR, dohodek njenega moža pa 1.100 EUR (pritožbeno ni izpodbijano). Mesečni dohodek tretje toženke iz zaposlitve pa je (brez upoštevanja regresa), upoštevajoč podatke poročila o zbranih podatkih v finančni preiskavi (priloga A5, str. 17) v preiskovanem obdobju znašal povprečno 1.062 EUR/mesečno.

14Iz poročila o zbranih podatkih v finančni preiskavi (priloga A5, str. 11) izhaja, da je druga toženka v preiskovanem obdobju od 2016 do 2022 na račun "posojila AT" porabila 36.503,90 EUR, kar preračunano na mesec pomeni povprečno 435 EUR.

15Kakšen je bil znesek neplačanega kredita iz pogodbe ni razvidno.

Zveza: