Jedro

Ker je sodišče ugotovilo, da obstoja pravnega naslova tožnika nista izkazala, da sta se torej zavedala ali bi se morala zavedati, da ne razpolagata z veljavnim pravnim naslovom za pridobitev lastninske pravice, je že zgolj iz tega razloga izključeno priposestvovanje, saj je še zato izpodbita domneva dobrovernosti priposestvovanja. Priposestvovalci morajo biti vsaj upravičeno prepričani, da razpolagajo z veljavnim pravnim naslovom. Le v tem primeru lahko dejansko prevlada nad pravnim. Če je izkazano, da niti ne obstaja pravni naslov, je ta način pridobitve lastninske pravice izključen.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi sodišča prve stopnje.

II. Tožeča stranka mora povrniti toženi stranki njene stroške odgovora na pritožbo v znesku 1.069,40 EUR, z zakonitimi zamudnimi obrestmi od poteka paricijskega roka, do plačila, v 15 dneh, pod izvršbo.

Obrazložitev

1. Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje zavrnilo tožbeni zahtevek na ugotovitev, da sta tožeči stranki na podlagi priposestvovanja pridobili lastninsko pravico vsaka do 1/2 (ena polovica) na delu obstoječe nepremičnine parc. št. 28/15 k.o. X v izmeri 387 m2 in sicer v tistem delu, ki je na skici postopka izvedenca geodetske stroke M., podjetje za geodetske storitve, Ž.N., s.p. z dne 5. 10. 2010, z modro barvo označen kot LIK A, katerega identifikacijska številka bo določena ob vpisu novih parcel, nastalih s parcelacijo v zemljiški kataster, pri čemer naj se odločba o vpisu v zemljiški kataster glede identifikacijske številke nove parcele ter skica postopka izvedenca geodetske stroke M., podjetje za geodetske storitve, Ž. N., s.p. z dne 5. 10. 2010, štejeta za sestavni del izreka te sodbe. Zavrnilo je tudi stroškovni tožbeni zahtevek. V zvezi z nasprotno tožbo pa je ugodilo tožbenemu zahtevku, po katerem sta toženi stranki v roku 15 dni po pravnomočnosti sodbe dolžne vrniti tožniku v neposredno posest del zemljišča parc. št. 28/15 vl. št. 31, k.o. X, in sicer zemljišča na jugovzhodnem delu parc. št. 28/15, to je v izmeri 387 m2 ter odstraniti iz zemljišča, ki v naravi predstavlja zelenjavni vrt, betonsko škarpo z ograjo točke X-B-A-(3015), betonsko škarpo z ograjo točke 7-87, kot vse to izhaja iz skice postopka izvedenca Ž. N., s.p. z dne 5. 10. 2010, označeno z modro barvo kot LIK A in ki v naravi predstavlja sadovnjak: del belega zabojnika v točkah 1, 21-122-112, del strehe nadstrešnice in delavnice v točkah 113-112-121-115-86-41-72-71-39-117-119-114-118-113, del delavnice v točkah 115-86-41-115 in del garaže v točkah 86-(2545)-70-69-68-39-71-72-41-86, kot to izhaja iz skice postopka izvedenca Ž. N., s.p. z dne 5. 10. 2010, označeno z modro barvo kot LIK A, ter opustiti vsa nadaljnja poseganja v to nepremičnino v 15-ih dneh, da ne bo izvršbe. Skica postopka, skupaj s tehničnim poročilom k skici z dne 5. 10. 2010 izvedenca geodetske stroke, M., podjetje za geodetske storitve, Ž. N., s.p., je sestavni del sodbe. O stroških postopka je odločilo tako, da sta tožeči stranki dolžni nerazdelno povrniti toženi stranki pravdne stroške v znesku 5.128,70 EUR v roku 15 dni, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega naslednjega dne po poteku paricijskega roka dalje do plačila.

2. Zoper navedeno sodbo vlagata pritožbo tožeči stranki. Uveljavljata vse pritožbene razloge. Poudarjata, da je neutemeljen očitek sodišča, da tožeča stranka v zvezi z ustno menjavo zemljišč ni postavila trditvene podlage. Tudi ne drži, da tožeča stranka sodišču razen nekaj izjav prič ni predložila nobenega dokaza, da je ustna menjalna pogodba obstajala. Tožeča stranka je v dokaz dejanskega obstoja ustnega dogovora o menjavi delov zemljišč parc. št. 28/15 in parc.št. 28/10 namreč predlagala ogled kraja ter zaslišanje številnih prič ter predložila fotografije, iz katerih jasno izhaja, kako sta se zemljišči "LIK A" in "LIK B" uživali. Da je dogovor o menjavi zemljišč med tožečo stranko in očetom pravdnih strank res obstajal ter da je kasneje dogovor očitno spoštovala tudi tožena stranka, je bilo jasno razvidno že na ogledu na kraju samem, kjer je bilo ugotovljeno na zapisnik z dne 15. 9. 2010, da je del parc. št. 28/10 (označen z zeleno kot LIK A) zatravljen in posajen s sadnim drevjem, da je na njem zgrajena lesena lopa ter lesen kozolec, ki je zaraščen s trto, da je za kozolcem speljana žičnata ograja, ki LIK A razmejuje od dela parc. št. 28/10, katerega uporabljata tožnika ter da se na zeleno označenem liku A nahaja še pergula zaraščena s trto ter mlada magnolija, visoka cca en meter. Tožena stranka je na naroku za glavno obravnavo z dne 14. 10. 2010 potrdila, da je vse navedene objekte na zemljišču, označenem z zelenem kot LIK A, postavila sama. Nadalje je bilo ugotovljeno, da se na spornem delu parc.št. 28/15 nahajajo vsi objekti, kot sta to zatrjevali tožeči stranki v vlogah ter da sta tožnika v letih 1998 in 1999 na delu sporne nepremičnine zgradila tudi garažo ter montažno barako in da je celotni sporni del parcele 28/15 ograjen z opornim zidom, na katerega je nameščena žičnata ograja, nameščena posebna betonska vareja ter da toženec s svojega zemljišča parc. št. 28/15 dostopa do zemljišča LIK B nima. Da je med tožečo stranko ter očetom pravdnih strank dejansko obstajal zatrjevani ustni dogovor o menjavi zemljišč, da so pravdne stranke omenjeni dogovor spoštovale ter dele zemljišč vsa leta uporabljale v skladu z dogovorom, pri čemer med njimi vse do leta 2007 ni bilo nikakršnih sporov, sta potrdili obe tožeči stranki s svojimi skladnimi izpovedbami, prav tako pa so navedeno potrdile tudi priče J. F. in J. R., V. D., S. F. ter A. Z.. Napačno je stališče sodišča, da bi se tožnika morala zavedati, da je z izročilno pogodbo iz leta 1979 lastništvo sporne nepremičnine prišlo na toženca. Res je, da iz izročilne pogodbe izhaja, da so predmet izročitve nepremičnine, katere so vpisane pri vložkih št. 31 in 260 k.o. X ter pri vložku št. 443 k.o. X, vendar pa je sodišče pri tem očitno prezrlo, da prvi tožnik ni bil podpisnik izročilne pogodbe, iz vsebine zapisnikov pa ne izhaja, da bi bil prvi tožnik ob podpisu sporazuma o odpovedi dedovanju seznanjen z natančno vsebino izročilne pogodbe. Iz drugega člena sporazuma namreč izhaja zgolj, da se prvi tožnik G. F. ter ostali dediči odpovedujejo dediščini po svojem očetu G. F. in po svoji materi I. F. zato, ker so vsi že dedno odpravljeni, saj je vsak od njih od staršev že dobil primerne deleže. Prvi tožnik je bil ob podpisu sporazuma prepričan, da njegov delež, v skladu z dogovorom o zamenjavi zemljišč, predstavlja del parc. št. 28/10 ter del parc. št. 28/15, ki v naravi predstavljata zemljišče, na katerem imata tožnika hišo ter ograjen sadni in zelenjavni vrt. Prvi tožnik je jasno izpovedal, da je bil oče pravdnih strank pošten in načelen človek ter da je to, kar je rekel, držalo. Enako je izpovedala tudi priča J. R., ki je izpovedal, da je bil oče pravdnih strank mož beseda ter da je to, kar je oče pravdnih strank rekel, držalo. Sodišče je priredilo izpovedbe prič, ko je zapisalo, da sta priči J. R. in A. Z. izpovedali, da je bil oče pravdnih strank zelo natančen in da je delal vse preko pravnih poslov in pisno, s čimer je storilo absolutno bistveno kršitev določb pravdnega postopka, katera izhaja iz 15. točke 339. člena ZPP. Navedenega namreč priči nista izpovedali. J. R. je izpovedal, da kar je oče rekel ustno, to je držalo, A. Z. ničesar ni izpovedal glede očetove natančnosti. Po podpisu izročilne pogodbe iz leta 1979 tožena stranka dolžniku nikoli ni osporavala uporabe spornega dela nepremičnine vse do leta 2007, poleg navedenega pa je tožena stranka ves čas v skladu z dogovorom o menjavi zemljišč, uporabljala del nepremičnine tožnikov, parc. št. 28/10, označene z zeleno kot LIK A, ter jo očitno štela za svojo. Da si je toženec nepremičnino (LIK A) lastil, kaže tudi dejstvo, da je ta, kot je to izpovedal prvi tožnik na glavni obravnavi, poklical policijo, ker naj bi tožnik na toženčevo parcelo metal sneg. Tožena stranka je celo leta 1979 zgradila novo stanovanjsko hišo skorajda na meji z delom parc. št. 28/10 ter v hiši napravila garažo, do katere je možen dostop le preko dela zemljišča parc. št. 28/10. Tožeči stranki sta tako vse od leta 1974 v skladu z dogovorom o menjavi delov zemljišč mirno ter v dobri veri uporabljali sporni del zemljišča parc. št. 28/15, ga ogradili ter na njem postavili zelenjavni vrt, garažo, leseno lopo ter posadili sadno drevje. Kot so izpovedale številne priče - J. F., J. R., V. D., S. F. ter A. Z., toženec tožnika iz spornega dela zemljišča ni nikoli preganjal, prav tako pa le-tega ta nikoli tudi ni uporabljal. Glede uporabe spornega dela nepremičnine pa je sodišče v celoti poklonilo vero neskladnim izpovedbam toženca ter njegove žene D. F. ter v obrazložitvi sodbe v nasprotju z vsebino zapisnika o zaslišanju toženca in D. F., zapisalo, da sta toženec in D. F. skupaj kosila travo na spornem delu parcele 28/15 še v letih 1977 do najmanj 1988, s čimer je sodišče storilo absolutno bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz 15. točke 339. člena ZPP. Priča D. F. je namreč na glavni obravnavi dne 7. 12. 2010 sprva izpovedala, da je ta po smrti očeta (v postopku je bilo ugotovljeno, da je ta umrl leta 1986) možu še dve leti pomagala pri spravilu trave iz spornega dela nepremičnine parc. št. 28/15 (3. odstavek na strani 12 zapisnika), kasneje pa je izpovedala, da so ona, mož D. in otroci na sporni parceli kosili do smrti staršev (v postopku je bilo ugotovljeno, da sta oba starša pravdnih strank umrla v letu 1986), nato pa so košnjo opustili. Priča D. F. je izpovedala še, da je na sporni del nepremičnine parc.š t. 28/15 hodila tudi po predelu, kjer je danes postavljena kamnita škarpa, pri čemer tožnika opozarjata na očitno neverodostojnost izpovedb priče, saj je bila škarpa postavljena že v letu 1977, kar je med drugimi potrdil tudi toženec sam, D. F. pa se je po lastni izjavi v R. priselila potem, ko se je ta dne 22. 10. 1977 poročila s tožencem, torej potem, ko je bila škarpa že zgrajena, tako da do spornega dela nepremičnine vsekakor ni mogla dostopati preko območja, kjer se nahaja kamnita škarpa. V nasprotju z izpovedbo priče D. F. je toženec na glavni obravnavi z dne 14. 9. 2010 izpovedal, da je z otroci obdeloval sporni del zemljišča parc. št. 28/15 do leta 1984, nato pa ni mogel več, ker je imel tožnik na balkonu toliko šare, da ni imel dostopa na zemljišča. Sodišče pa je poklonilo vero tudi očitno neverodostojnim izpovedbam prič M. D., ki je izpovedal, da je med leti 1984 do 1986, ko je ta živel v R., s tožencem na spornem delu nepremičnine 28/15 "pevcal" sadno drevje, pri čemer je ta izrecno izjavil, da dostop na sporno parcelo ni bil otežen, saj takrat zagotovo ni bilo škarpe (tekom postopka je bilo nesporno ugotovljeno, da je bila škarpa zgrajena leta 1977), ker bi mogel sicer čez njo plezati, prav tako je ta v nadaljevanju izpovedal, da v letih med 1984 - 1986 na sporni parceli še ni bilo zelenjavnega vrta ter da sporna parcela še ni bila razdeljena in ograjena, tožnika pa je nista uporabljala. Glede na vsebino izpovedbe priče M. D. je tako več kot očitno, da ta nikoli ni hodil na sporni del parcele, saj očitno ni vedel, kako je sporni del nepremičnine izgledal v letih med 1984 - 1986. Očitno neverodostojna je tudi izpovedba priče J. K., ki je v nasprotujoči si izpovedbi sprva izpovedal, da so mu zadeve v zvezi s sporno parcelo znane od leta 1982 dalje ter da mu od prej ni ničesar znano, nato pa je izpovedal, da je od leta 1975 dalje ali leto kasneje videl toženca kositi travo na spornem zemljišču. V zvezi z očitkom sodišča, da je toženi večkrat neuspešno prosil tožnika, da uredijo meje v skladu z načrti Geodetske uprave, tožnika poudarjata, da navedeno vsekakor ne drži, saj bi v takem primeru zagotovo že prej vložila tožbo na priposestvovanje, poleg navedenega pa opozarjata na zapisnik z glavne obravnave z dne 14. 9. 2010, na kateri je toženec izpovedal, da je šel šele leta 1996 ali celo leta 1997, torej potem, ko se je priposestvovalna doba že iztekla, na dom tožnika ter mu predlagal, da se vkopljejo manjkajoči mejniki, pri čemer navedeno dejstvo nikakor ni moglo vplivati na dobro vero tožnikov. V zvezi z očitkom sodišča, da je prvi tožnik na glavni obravnavi z dne 14. 9. 2010 celo izrecno izpovedal, da je vedel, da on uživa več, kot je dobil v last ter s tem izpodbil dobro vero, pa tožeči stranki opozarjata, da je treba navedeno izjavo tožnika presojati glede na predhodno vprašanje, ki mu je bilo zastavljeno s strani pooblaščenca tožene stranke in ki se je glasilo "Zakaj od leta 1974 do leta 1979, ko je bila sklenjena izročilna pogodba, niste z očetom mej, za katere trdite, da sta jih premaknila, sprovedli v katastru in zemljiški knjigi?". Tožnik je odgovoril, da iz razloga, ker bi moral "zamenjati vse papirje". Navedenemu vprašanju sledijo vprašanja: "Ali ste vedeli, da uživate več zemljišča kot lastnik, vse od leta 1974 dalje", pri čemer je tožnik glede na predhodno vprašanje smatral, da se vprašanje o lastništvu nepremičnine nanaša na formalno (vknjižbo lastninske pravice v zemljiški knjigi) in ne na dejansko lastništvo, na kar pa očitno kaže tudi vsebina njegovega odgovora, ki se je glasil: "Povem, da sem vedel in povem, da sva z bratom uživala vsak svoj del zemljišča, tako kot sva se dogovorila in ni bilo potrebe, da bi to vknjižila. Na nadaljnje izrecno vprašanje svoje pooblaščenke je tožnik še izpovedal, da je sporno zemljišče smatral za svoje. Sodišče svojo odločitev o nedobrovernosti tožnika utemelji tudi na ugotovitvi, da je tožnik leta 2007 toženca vprašal "Kdaj bova midva urihtala parcele, da bova imela mir"? V zvezi s tem opozarjata na izpovedbo tožnika na glavni obravnavi z dne 14. 9. 2010, ko je smiselno izpovedal, da ga je 14. 8. 2007 sosed S. opozoril na to, da si toženec lasti sporni del parc. št. 28/15 ter mu jo ponujal v zamenjavo z delom njegovega zemljišča, zaradi česar je prvi tožnik stopil do toženca, ga vprašal, kdaj bosta formalno uredila parceli (LIK A in LIK B). Tožnika sta tekom let na sporni nepremični zgradila številne objekte in sicer zelenjavni vrt, garažo, leseno lopo, posadila sadno drevje ter sporno nepremičnino ogradila na način, da je bil tožencu popolnoma onemogočen dostop nanjo, vendar pa kljub vsemu toženec ravnanje tožnikov očitno ni nasprotoval, saj ta tožnika ni prijavil policiji ter nikoli ni vložil tožbe zaradi vznemirjanja lastninske pravice. Po mnenju tožnikov gradnja objektov, katere sta zgradila na spornem zemljišču ter ograditev celotnega spornega zemljišča, predstavlja tako hud poseg v lastninsko pravico, da bi se toženec, v kolikor bi smatral, da je sporno zemljišče (LIK B) njegovo, navedenim ravnanjem tožnika zagotovo uprl, še zlasti glede na dejstvo, da sta tožnika tožencu s tem, ko sta ogradila sporno zemljišče, popolnoma onemogočila dostop nanj ter tudi glede na dejstvo, da so bile pravdne stranke že več let v slabih odnosih, zaradi česar "tolerantnosti" s strani toženca absolutno ni bilo mogoče pričakovati. Glede zahtevka po nasprotni tožbi pa pritožnika poudarjata, da v tem delu sodba ni obrazložena, saj je sodišče zgolj navedlo, da je bilo v posledici zavrnitve tožbenega zahtevka treba ugoditi zahtevku po nasprotni tožbi. V skladu s 324. členom ZPP pa mora pisna sodba vsebovati uvod, izrek, obrazložitev ter pravni pouk. V obrazložitvi mora sodišče navesti zahtevke strank ter njihove navedbe o dejstvih, na katere se ti zahtevki opirajo, dokaze ter predpise, na katere je sodbo oprlo (4. odstavek 314. člena ZPP). Sodišče niti ni obrazložilo, na katere dokaze in na katero pravno podlago je svojo odločitev oprlo. Zato ima sodba glede odločitve o zahtevku po nasprotni tožbi pomanjkljivosti, zaradi katerih se ne da preizkusiti, prav tako pa tudi ne vsebujejo razlogov o odločilnih dejstvih, s čimer je storjena absolutna bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 14. točke 339. člena ZPP. Predlagata, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi in sodbo spremeni tako, da v celoti ugodi tožbenemu zahtevku po tožbi ter v celoti zavrne tožbeni zahtevek po nasprotni tožbi ter stroške pritožbenega postopka tožečih strank naloži v plačilo toženi stranki skupaj z zakonskim zamudnimi obrestmi oziroma podrejeno, da sodbo v izpodbijanem delu v celoti razveljavi in razpiše obravnavo v skladu z določili 347. člena ZPP oziroma da sodbo v izpodbijanem delu v celoti razveljavi ter vrne zadevo sodišču prve stopnje v novo sojenje.

3. Tožena stranka je odgovorila na pritožbo. Predlaga zavrnitev pritožbe kot neutemeljene, tožeči stranki pa naj se naloži v plačilo stroškov odgovora na pritožbo z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka paricijskega roka do plačila.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Ne drži pritožbeni očitek o storjeni bistveni kršitvi določb pravdnega postopka iz 14. točke 2. odstavka 339. člena ZPP, da naj se sodišče prve stopnje ne bi ukvarjalo z obstojem ustne menjalne pogodbe, kot naj bi jo tožeči stranki zatrjevali. Iz 3. odstavka na 13. strani sodbe sodišča prve stopnje je jasno razvidno, da je sodišče prve stopnje ugotovilo, da tožeča stranka ni zmogla dokaznega bremena, da je bila ustna menjalna pogodba sklenjena. Nadalje je procesno pravilno tudi ugotovilo, da ni mogoče upoštevati izpovedbe tožnika pri zaslišanju, ko je ta prvič in edinkrat omenil obstoj ustne menjalne pogodbe, takšne trditve pa so sicer izpadle iz same trditvene podlage tožbe. Gre torej za predložitev dokazov, brez ustrezne trditvene podlage v smislu 7. člena ZPP, kar pomeni, da se je procesna aktivnost tožečih strank omejila zgolj na predlaganje dokazov glede te pravno pomembne okoliščine, izostala pa je ustrezna trditvena podlaga tožbe. Gre torej za tako imenovane nedovoljene informativne dokaze, ki ne morejo nadomestiti ustrezne trditvene podlage tožbe (1). Kljub temu pa se je sodišče prve stopnje celo ukvarjalo z obstojem morebitne ustno sklenjene menjalne pogodbe, predvsem pa tudi z vprašanjem njene realizacije. Ugotovilo je, da naj bi sicer "stekli pogovori o zamenjavi zemljišč, označenih na skici z modro in zeleno. Do menjave zemljišč s tožencem pa nikoli ni prišlo, vknjižba spremembe v zemljiško knjigo pa tudi ni bila izvedena" (glej 3. odstavek na 14. strani izpodbijane sodbe). Pritožbeno sodišče zgolj kot pojasnilo k tem ugotovitvam sodišča prve stopnje, ki so v korist tožeče stranke sicer presegle trditveno podlago njune tožbe, pojasnjuje, da bi upoštevaje določbo 838. paragrafa ODZ, ki zahteva sklenitev pisne menjalne pogodbe (zahteval se je celo notarski zapis) morala biti takšna ustno sklenjena pogodba realizirana, ob pravilnih ugotovitvah sodišča prve stopnje, da dela zemljišč št. 28/15 in 28/10, ki naj bi se menjala, nista bila nikoli odmerjena v ustreznem geodetskem postopku parcelacije, nista bila pa niti dejansko zamenjana, posledično pa tudi seveda ni prišlo do vpisa v zemljiško knjigo, je izkazana tudi nerealizacija in posledično neveljavnost ustrezne menjalne pogodbe, na katero se še v pritožbi sklicujeta pritožnika. To pa posledično nadalje tudi pomeni, da nista uspela dokazati, da razpolagata s pravnim naslovom, ki je potreben tudi pri zatrjevanju oziroma dokazovanju dobrovernega priposestvovanja, na katerega je oprta predmetna tožba tožnikov (2). Pomeni tudi, da že zgolj zaradi te okoliščine ni izkazanih pogojev niti za zakonito in dobroverno niti za dobroverno priposestvovanje v smislu določb ZTLR, pravilno uporabljenih v izpodbijani sodbi. Takšen originaren način pridobitve lastninske pravice namreč omogoča zgolj pravni naslov, na podlagi katerega se pridobi lastninska pravica. Zato ob pomanjkanju tega predpogoja v konkretnem primeru tudi ni pomembno, ali je toženec dovoljeval tožnikoma postavitev objektov na spornem delu zemljišča oziroma njegovo ograditev in tudi niso pravno pomembni razlogi, zakaj je šele po dolgotrajnem uporabljanju spornega dela parcel s strani tožnikov vložil tožbo.

6. Ker je sodišče prve stopnje ugotovilo, da obstoja pravnega naslova tožnika nista izkazala, da sta se torej zavedala ali bi se morala zavedati, da ne razpolagata z veljavnim pravnim naslovom za pridobitev lastninske pravice, je že zgolj iz tega razloga izključeno priposestvovanje v spornem primeru, saj je še zato izpodbita domneva dobrovernosti priposestvovanja. Priposestvovalci morajo biti vsaj upravičeno prepričani, da razpolagajo z veljavnim pravnim naslovom. Le v tem primeru lahko dejansko prevlada nad pravnim. Če je izkazano, da niti ne obstaja pravni naslov, je ta način pridobitve lastninske pravice izključen. Njuno dobro vero pa dopolnilno izpodbijajo tudi nadalje - dokazno neizpodbijane dejanske ugotovitve sodišča prve stopnje in sicer sklenitev izročilne pogodbe iz leta 1979 ter v istem letu sklenjen sporazum o odpovedi dedovanju, s katerima sta bila tožnika seznanjena. Sodišče druge stopnje zato pritrjuje tudi pravilnim pravnim ugotovitvam sodišča prve stopnje. Potrebna skrbnost je zahtevala, da bi se tožnika - če se res nista - prepričala, kaj točno je predmet obeh navedenih pravnih aktov, v skladu s katerimi se je toženec tudi lahko vpisal v zemljiško knjigo kot lastnik tudi spornega dela parcele. Kot izhaja iz podatkov spisa, pa je bil celo zemljiškoknjižni sklep o vpisu toženca na spornem delu parcele vročen tudi tožniku. Ali še drugače povedano: Tožnik in nato tudi tožnikova žena bi ob potrebni povprečni skrbnosti lahko vedela, da je sporni del parcele vendarle v last pridobil toženec, ki se je tudi vpisal v zemljiško knjigo. Takšen vpis pa je bil, kot izhaja iz opisanih dejanskih okoliščin, nedvomno plod dogovora med pokojnim očetom tožnika in toženca in njima, torej z izkazanim tedanjim soglasjem vseh treh omenjenih.

7. Ob povedanem tako niti niso pomembne nadaljnje in obširne pritožbene trditve oziroma pritožbeni očitki, da se sodišče prve stopnje ni ukvarjalo oziroma se je nepravilno in pomanjkljivo ukvarjalo s tem, kdo je uporabljal sporni del parcele. Zato tudi niso v zvezi s temi okoliščinami izkazane nadalje očitane bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 14. in 15. točke 2. odstavka 339. člena ZPP kot tudi ni pomanjkljivo ugotovljeno dejansko stanje glede pravno odločilnih okoliščin ter posledično ni zmotno uporabljeno materialno pravo, kot še očitata pritožnika.

8. Kljub temu pa sodišče druge stopnje zaradi celovitega odgovora na pritožbene očitke v zvezi z dejanskimi ugotovitvami v zvezi z uporabo spornega dela zemljišča v priposestvovalni dobi ter okoliščinami, ki so izpodbile dobrovernost tožnikov, še pojasnjuje: Ni utemeljen pritožbeni očitek, da naj bi sodišče prve stopnje napačno povzelo izpovedbe priče J. R., saj je priča res izpovedal "... da je bil oče tak, da je vse stvari pisno zabeležil ..." (glej 7. stran zapisnika glavne obravnave z dne 14. 10. 2010) in torej ta izpovedba ni nepravilno povzeta v razlogih sodbe. Pravilne pa so sicer pritožbene trditve, da priča A. Z. ni izpovedoval o omenjenih očetovih lastnostih, je pa o tem izpovedoval tudi priča M. D., ki je pojasnil: "Jaz sem bil elektrikar in če sem mu kaj napravil in potem zaračunal, si je oče vse zapisal. Na podlagi tega zaključujem, da je verjetno urejal pomembne zadeve pisno." (glej njegovo izpovedbo na 14. strani zapisnika glavne obravnave z dne 7. 12. 2010). Pritožbeno sodišče pa v tem delu soglaša s stališčem toženca iz odgovora na pritožbo, da gre zgolj za očitno pisno pomoto sodišča prve stopnje, ko je zmotno navajalo ime in priimek priče, ta napaka pa se lahko odpravi s popravnim sklepom, in kar je najpomembneje - na pravilnost izpodbijane sodbe ob vsem povedanem ne vpliva. Iz drugih v tej smeri ocenjenih dokazov - izpovedb prič J. F. in M. D. ter samega tožnika namreč tudi izhaja, da je oče zgolj začasno in pogojno omogočil razpolaganje s sporno parcelo na tak način, da je na njej lahko zasadil drevje in uredil montažno leseno uto, pri čemer pa ni prišlo do prenosa lastninske pravice na tožnika. V tem delu pa sicer tožnik ne izpodbija dejanskih ugotovitev sodišča prve stopnje. Pritožbeno sodišče tudi nima nobenih pomislekov glede verodostojnosti izpovedb prič J. K., M. F. in M. D., ki so skladno potrdili, da je toženec na spornem delu parcele ob nenasprotovanju tožnikov kosil travo in cepil sadno drevje. Okoliščina, izpostavljena v pritožbi, da naj bi bila že v letu 1977 postavljena betonska škarpa, tudi po oceni pritožbenega sodišča ni mogla preprečevati izvedbe omenjenih opravil oziroma dostopa do zemljišča, glede na to, da niti pritožnika ne zatrjujeta oziroma niti nista zatrjevala, da dostop do spornega dela parcele ni bil v nobenem primeru mogoč. Manjša nasprotja v izpovedbah v pritožbi izpostavljenih prič v smeri, kdaj naj bi bila postavljena škarpa in do kdaj sta toženec in njegova žena obdelovala sporni del zemljišča, pa po oceni pritožbenega sodišča prav tako ne more izpodbiti dokazne presoje sodišča prve stopnje, predvsem zaradi časovne oddaljenosti dogodkov in posledično razumljivih vrzeli pri spominskem obujanju preteklih dogodkov in preteklih okoliščin, kot tudi pravilno opozarja toženec v odgovoru na pritožbo. Izpovedbo tožnika, ki je povsem jasno in nedvoumno odgovoril, da je vedel, da on uživa več, kot je dobil v last pa pritožnika poskušata prikazati drugače, kot pa izhaja iz same njene vsebine na zastavljeno vprašanje. Vprašanje se je glasilo, ali je tožnik vedel, da uživa več zemljišča, kot pa mu kot lastniku pripada. Na takšno vprašanje je odgovoril pritrdilno. Nobenega dvoma torej ni, da je odgovoril, da uporablja več, kot pa je upravičen. V pritožbi je izkrivljeno interpretirana tudi tožnikova izpovedba: "Kdaj bova midva urihtala parcele, da bova imela mir?". Iz izpovedb tožnika namreč povsem jasno izhaja, da je tožnik toženca vprašal tedaj, ko mu je ta očital, da uporablja njegovo parcelo. Končno je tudi nepomembna pritožbena trditev, da je toženec postavljal objekte na drugem svojem zemljišču. Gre za pravno nevtralno dejstvo, ki na izpodbijano dokazno oceno ne more vplivati.

9. Sodišče prve stopnje je sicer res zelo skromno obrazložilo odločitev v zvezi z nasprotno tožbo. Vendar pa je že glede na razloge, pojasnjene v zvezi z odločitvijo o tožbi tožnikov, mogoče tako v dejanskem kot tudi v pravnem pogledu tudi ta del izpodbijane sodbe preizkusiti. Zato ni storjena bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 14. točke 2. odstavka 339. člena ZPP. Ob obrazloženim delom odločitve v zvezi s tožbenim zahtevkom na ugotovitev lastninske pravice na podlagi priposestvovanja, sodišču prve stopnje namreč ni bilo treba še natančneje razlagati, zakaj je tožbeni zahtevek na izpraznitev spornega dela parcele s strani tožnikov, ki nista uspela dokazati pravice na spornem delu parcele, utemeljen. Med strankama namreč tudi ni bilo sporno, da so na spornem delu parcele postavljeni s strani tožnikov njuni objekti brez ustreznega pravnega naslova, oziroma brez soglasja tožencev. Toženec kot zemljiškoknjižni lastnik ima tako na podlagi 1. odstavka 92. člena Stvarnopravnega zakonika (SPZ) pravico zahtevati izpraznitev sporne nepremičnine ter vrnitev v posest. Med pravdnimi strankami ni bilo sporno, da je kot lastnik toženec vpisan v zemljiški knjigi na sporni nepremičnini in tudi ni bilo sporno, da je stvar v dejanski oblasti tožečih strank, kar pomeni, da sta izkazana tudi nadaljnja zakonska pogoja za stvarnopravno varstvo v smislu 2. odstavka istega člena. Kot na dlani je torej, da je tožbeni zahtevek iz nasprotne tožbe utemeljen tako v dejanskem kot tudi v pravnem pogledu.

10. Ob povedanem je moralo pritožbeno sodišče pritožbo zavrniti in potrditi izpodbijano sodbo (353. člen ZPP).

11. Odločitev o stroških pritožbenega postopka temelji na določbi 1. odstavka 165. člena ZPP v zvezi s 1. odstavkom 154. člena in 1. odstavkom 155. člena ZPP). Pritožbeno sodišče je ocenilo, da je odgovor na pritožbo pripomogel k reševanju pritožbe glede na v dejanskem in pravnem pogledu v njem navedene izčrpne in utemeljene navedbe. Tako se izkaže, da mora zaradi neuspeha s pritožbo tožeča stranka nositi svoje stroške pritožbenega postopka, povrniti pa mora toženi stranki njene stroške v zvezi z odgovorom na pritožbo v višini 1.069,40 EUR s pripadajočimi zakonitimi zamudnimi obrestmi od dneva poteka paricijskega roka dalje (natančnejši izračun stroškov je razviden iz stroškovnika tožene stranke).

(1) Primerjaj na primer: sodba VS RS II Ips 320/2011, z dne 8.12.2011. (2) Primerjaj na primer: sodba VSL opr.št. II Cp 1484/99, z dne 29. 3. 2000.