Jedro

Procesni standard obrazloženosti odločbe sodišča druge stopnje je drugačen oziroma nižji kot standard obrazložitve odločbe sodišča prve stopnje, med drugim tudi iz razloga smotrnosti. Ni nujno, da se sodišče druge stopnje vselej izrecno opredeli do pritožbenih navedb. Prav tako ni treba, da ponavlja argumente prvostopenjske sodbe, če se z njimi strinja. Standardu obrazložitve sodišče druge stopnje zadosti tudi, če iz razlogov sodbe izhaja, da se je z njimi seznanilo oziroma jih ni prezrlo. Ni dolžno odgovarjati na posplošene pritožbene navedbe, ki jih ni mogoče preizkusiti, ter na navedbe, ki niso relevantne in so očitno neutemeljene.

Pri odločanju o dokaznem predlogu mora sodišče upoštevati merila, ki jih je ustaljena (ustavno) sodna praksa postavila za odločanje o predlogu v smislu 3. alineje 29. člena Ustave RS: 1. glede na načelo proste presoje dokazov sodišče samo odloča o tem, katere dokaze bo izvedlo in kako bo presojalo njihovo verodostojnost; 2. sodišče ni dolžno izvesti vsakega dokaza, ki ga predlagata stranki; 3. predlagani dokazi morajo biti materialnopravno relevantni; 4. pravno relevantnost predlaganega dokaza mora stranka utemeljiti s potrebno stopnjo verjetnosti in 5. v dvomu je šteti vsak dokazni predlog obrambe v korist obdolženca in ga mora sodišče izvesti, razen, če je očitno, da ne more biti uspešen.

Izrek

I. Zahteva za varstvo zakonitosti se zavrne.

II. Obsojenca se oprosti plačila sodne takse.

Obrazložitev

A. 1. Okrožno sodišče v Kopru je s sodbo I K 56417/2012 z dne 17. 3. 2017 obsojenega E. P. spoznalo za krivega storitve kaznivega dejanja goljufije na škodo Evropskih skupnosti po tretjem v zvezi s prvim in drugim odstavkom 229. člena Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ-1). Izreklo mu je kazen dve let in osem mesecev zapora, v katero mu je vštelo čas pripora in pridržanja. Odločilo je tudi, da je obsojenec dolžan plačati Republiki Sloveniji znesek 1.858,887,10 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi, Republiko Slovenijo pa s premoženjskopravnim zahtevkom v višini 148.762,83 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi napotilo na pravdo. Sodišče prve stopnje je z isto sodbo obtožena E. P. in L. P. na podlagi 3. točke 358. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP) oprostilo obtožbe storitve kaznivega dejanja pranja denarja po prvem, drugem in tretjem odstavku 245. člena KZ-1 v zvezi z 20. členom KZ-1. Višje sodišče v Kopru je s sodbo II Kp 56417/2012 z dne 7. 12. 2017 zavrnilo pritožbi okrožne državne tožilke in obsojenčevega zagovornika kot neutemeljeni in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje. Obe sodišči sta odločili, da je obsojenec dolžan plačati stroške kazenskega postopka.

2. Zoper navedeno pravnomočno sodbo je vložil zahtevo za varstvo zakonitosti obsojenčev zagovornik, kot navaja v uvodu zahteve, zaradi bistvenih kršitev določb ZKP. V obrazložitvi zahteve trdi, da je v obravnavanem primeru podana kršitev določbe prvega odstavka 395. člena ZKP v zvezi z določbami 22. in 25. člena Ustave Republike Slovenije (v nadaljevanju Ustava), ker obrazložitev sodbe pritožbenega sodišča „ne dosega kriterijev, ki jih sodna in ustavna praksa predstavljata za obrazloženost sodb druge stopnje“, da bi moralo sodišče postaviti izvedence za ustrezna področja, ne pa samo ugotavljati in ocenjevati dejstev, da je sodišče neutemeljeno zavrnilo dokazni predlog za ogled izdelkov, ter da je sodišče nekritično ocenilo izvedene dokaze in nanje, v obsojenčevo škodo, oprlo sodbo. Vrhovnemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi, izpodbijano pravnomočno sodbo spremeni in obsojenca oprosti obtožbe oziroma „obe izpodbijani sodbi razveljavi in zadevo vrne v ponoven postopek sodišču prve stopnje pred popolnoma spremenjenim senatom“.

3. Vrhovna državna tožilka Sanja Javor Pajenk je v odgovoru na zahtevo za varstvo zakonitosti, podanem skladno z določbo drugega odstavka 423. člena ZKP, predlagala zavrnitev zahteve. Meni, da zahteva za varstvo zakonitosti podaja svojo dokazno oceno in s tem uveljavlja razlog zmotne ugotovitve dejanskega stanja, ter da je pritožbeno sodišče sprejemljivo in argumentirano odgovorilo na očitke pritožbe in preverilo prepričljivost dokazne ocene in sprejetih zaključkov sodišča prve stopnje.

4. Z odgovorom Vrhovnega državnega tožilstva sta bila obsojenec in njegov zagovornik seznanjena, vendar se o njem nista izjavila.

B.

5. Kazenskopravni očitek obsojencu v obravnavani zadevi je, da je kot direktor družbe E., d. o. o., pridobil sredstva iz sredstev spodbujanja razvojno investicijskih aktivnosti gospodarstva iz proračuna Republike Slovenije in Evropskega sklada za regionalni razvoj tako, da je uporabil ali predložil lažne podatke oziroma dokumente za pridobitev nepovratnih sredstev, zaradi česar je na podlagi razpisa Javne agencije za tehnološki razvoj Republike Slovenije dne 17. 7. 2009 sklenil pogodbo z aneksi o sofinanciranju projekta „multifunkcijski - kompozitnoopažni prodporni sistem“, na podlagi katere je agenciji dostavil 7 vmesnih poročil o izvajanju projekta ter 6 zahtevkov za izplačilo subvencij v skupni vrednosti 2.007.649,93 EUR, katerih upravičenost je izkazoval na podlagi računov družb A. z dne 21. 8. 2009, N., d. o. o., in E., d. o. o., z dne 18. 4. 2011, s čimer je agenciji prikazoval, da družba E. razvija oziroma izvaja projekte, da nabavlja orodja in material ter opravlja storitve in izpolnjuje pogoje za izplačilo subvencije, čeprav je vedel, da temu ni tako, agencija pa mu je skupno izplačala 1.858,887,10 EUR subvencij, s čimer je na škodo Evropskih skupnosti družbi E., d. o. o., pridobil 1.580.054,04 EUR, na škodo proračuna Republike Slovenije pa za 278.833,06 EUR protipravne premoženjske koristi.

6. Bistvo vložene zahteve za varstvo zakonitosti je v trditvi, da je v sodbi sodišča druge stopnje podana kršitev po prvem odstavku 395. člena ZKP v zvezi s kršitvijo pravice do obrambe iz 22. člena in pravice do pritožbe iz 25. člena Ustave. Vložnik kršitev utemeljuje z navedbami, da se je višje sodišče do konkretnih pritožbenih navedb opredelilo pavšalno, da je zgolj pritrdilo ugotovitvam sodišča prve stopnje, ter da obrazložitev sodbe sodišča druge stopnje ne dosega kriterijev, ki jih je izoblikovala (ustavno) sodna praksa.

7. Po določbi prvega odstavka 395. člena ZKP mora sodišče druge stopnje v obrazložitvi sodbe presoditi navedbe pritožbe in navesti kršitve zakona, ki jih je upoštevalo po uradni dolžnosti. Po ustavnosodni presoji1 in po presoji Vrhovnega sodišča2 je pritožbeno sodišče dolžno presoditi in obrazložiti vse pritožbene navedbe, ki se nanašajo na odločilna dejstva in do njih zavzeti stališče. Obveznost sodišča, da svojo odločitev ustrezno obrazloži, primarno izhaja že iz 22. člena Ustave. Zahteva po obrazloženosti sodne odločbe pa je skupaj z obveznostjo pritožbenega sodišča, da odgovori na relevantne pritožbene navedbe, tudi del pravice do pritožbe iz 25. člena Ustave. Z obrazloženo sodno odločbo je torej sodišče dolžno z zadostno jasnostjo opredeliti razloge, na podlagi katerih je doseglo svojo odločitev. Procesni standard obrazloženosti odločbe sodišča druge stopnje je drugačen oziroma nižji kot standard obrazložitve odločbe sodišča prve stopnje, med drugim tudi iz razloga smotrnosti. Ni nujno, da se sodišče druge stopnje vselej izrecno opredeli do pritožbenih navedb. Prav tako ni treba, da ponavlja argumente prvostopenjske sodbe, če se z njimi strinja. Standardu obrazložitve sodišče druge stopnje zadosti tudi, če iz razlogov sodbe izhaja, da se je z njimi seznanilo oziroma jih ni prezrlo. Ni dolžno odgovarjati na posplošene pritožbene navedbe, ki jih ni mogoče preizkusiti, ter na navedbe, ki niso relevantne in so očitno neutemeljene. V primeru, ko se sodišče druge stopnje ne opredeli do pritožbenih navedb, pa bi se moralo, je lahko podana kršitev določb kazenskega postopka, to je kršitev po drugem odstavku 371. člena v zvezi s prvim odstavkom 395. člena ZKP. Vendar pa se ta kršitev v postopku z zahtevo za varstvo zakonitosti upošteva le, če je izkazan njen vpliv na zakonitost sodne odločbe.

8. V obravnavanem primeru je sodba sodišča druge stopnje v skladu z izhodišči, ki jih je oblikovala ustavnosodna praksa. Pritožbeno sodišče je v izpodbijani sodbi navedlo, katere pritožbene navedbe so bile odločilne za presojo pravilnosti sodbe sodišča prve stopnje, ko je opravljalo svojo kontrolno funkcijo. Navedlo je pritožbene navedbe, o katerih je odločalo, do njih se je opredelilo in s tem pokazalo, da jih ni prezrlo. V točki 7 obrazložitve sodbe je presodilo, da obsojenčevi obrambi ni uspelo vzbuditi dvoma v pravilnost zaključkov sodišča prve stopnje, da so računi družbe A. lažni, prav tako je pritrdilo zaključkom sodišča prve stopnje glede računov številka 23/C in 24/C, ki jih je označilo za jasne, prepričljive in življenjsko sprejemljive, v točki 8 razlogov sodbe je presodilo, da so bile kompenzacije med družbama A. in E. lažne, v točki 9 se je opredelilo do zapisov v mednarodnih tovornih listih, v 10 točki razlogov sodbe je navedlo, da ni mogoče dvomiti v izpovedbo stečajnega upravitelja, da je orodja in stroj iz osnovnih sredstev družbe E., pred uvedbo stečajnega postopka, odpisala inventurna komisija, ki jo je imenoval obsojenec, v 11. točki sodbe se je opredelilo do pritožbenih navedb, da se je projekt, za katerega so bila pridobljena evropska sredstva, izvajal, in presodilo, da je pravilna ugotovitev sodišča prve stopnje, da na projektu ni delal noben delavec, v 13. točki sodbe je pritožbeno sodišče zavzelo stališče glede računov družbe E., v 15. točki sodbe pa je višje sodišče presodilo, da so neutemeljeni pritožbeni pomisleki v zvezi z dokazno oceno prič A. in S. S. ter zaključilo, da besedila pogodbe na noben način ni mogoče razumeti tako, da je družba E. razvija nove produkte, temveč je pokojni direktor družbe A. E. S. z obsojencem sklenil fiktivne pogodbe o prodaji orodij, storitev in materiala ter mu izstavil fiktivne račune, s katerimi je družba E. pridobila evropska sredstva, omogočil pa mu je tudi prevoz orodij v Postojno za potrebe revizijskih postopkov.

9. Na tak način je pritožbeno sodišče odgovorilo na navedbe v pritožbi in jasno pokazalo, da je pritožbene navedbe presodilo in se do njih argumentirano opredelilo. Odločitev pritožbenega sodišča torej ni arbitrarna, saj je sodišče s svojo odločitev utemeljilo s pravnimi argumenti, ne pa na podlagi kriterijev, ki pri sojenju ne bi smeli priti v poštev. Obrazložitev sodbe pritožbenega sodišča tako zadostuje kriterijem iz 22. in 25. člena Ustave.

10. Obsojenčev zagovornik z izražanjem nestrinjanja z dokaznimi zaključki sodišča prve in druge stopnje ter obsežnimi navedbami v zahtevi, da „ne zdrži tehnološke presoje“ zaključek sodišča, da so bili izdelki, ki so bili predmet projekta, razviti že prej in prikazani kot novi, da so v postopku predložene laboratorijske analize dokazale, da so bili različni elementi narejeni iz različnih zmesi materialov, kar dokazuje tezo obrambe, da je šlo za nove produkte, da sta si opaže ogledali obe revizorki, njun obstoj pa potrjuje tudi obsojenčev zagovor, da je sodišče povsem ignoriralo določbo 4. člena Pogodbe, da za Agencijo, ki je neposredno spremljala projekt, datum in zahtevki niso bili sporni, da posamezni izdani računi niso bili lažni, posli pa ne fiktivni, da je napačno stališče sodišča, da družba E. ni bila lastnik orodij, ker se v tovornih listih ni pojavila ko prejemnik ali pošiljatelj, „da je ena najbolj spornih ugotovitev sodišča, da naj bi inventurna komisija po nalogu obsojenca iz osnovnih sredstev odpisala orodja“, da je inventuro odredil stečajni upravitelj, da je obsojenec pritožbi priložil dva nova dokaza, ki potrjujeta njegov zagovor, da so zmotne ugotovitve sodišča glede okoliščine, koliko delavcev je dejansko delalo na projektu, da je izpovedba priče A. K. nerelevantna, ker ni strokovnjak za računalništvo, še manj pa izvedenec, da sta obstoj orodij potrdili priči A. K. in stečajni upravitelj D. T., da sta v postopku zaslišani revizorki potrdili, da ni šlo za stara orodja, ter da je sodišče povsem nekritično sprejelo izpovedbi prič A. in S. S. Po vsebini te trditve v zahtevi za varstvo zakonitosti pomenijo izpodbijane s pravnomočno odločbo ugotovljenega dejanskega stanja; iz tega razloga pa zahteve za varstvo zakonitosti v skladu z določbo drugega odstavka 420. člena ZKP ni mogoče vložiti.

11. Vložnik zahteve s trditvami, da bi moralo sodišče postaviti izvedence za ustrezna področja, ne pa samo ugotavljati in ocenjevati dejstev, ter da je sodišče prve stopnje zavrnilo dokazni predlog za opravo ogleda izdelkov, smiselno nakazuje na kršitev pravice do obrambe v zvezi z zavrnitvijo obsojenčevih dokaznih predlogov. Kršitev utemeljuje z navedbami, da se je sodišče „postavilo v položaj strokovnjaka za razvoj izdelkov iz kompozitnih materialov, opažnih sistemov ter orodij za izdelavo takih izdelkov“, ter da je sodišče z zavrnitvijo ogleda opažov, s katerimi bi obsojenec dokazal njihov obstoj, bistveno kršilo določila postopka, dejansko stanje pa napačno ugotovilo.

12. Pri odločanju o dokaznem predlogu mora sodišče upoštevati merila, ki jih je ustaljena (ustavno) sodna praksa postavila za odločanje o predlogu v smislu 3. alineje 29. člena Ustave RS: 1. glede na načelo proste presoje dokazov sodišče samo odloča o tem, katere dokaze bo izvedlo in kako bo presojalo njihovo verodostojnost; 2. sodišče ni dolžno izvesti vsakega dokaza, ki ga predlagata stranki; 3. predlagani dokazi morajo biti materialnopravno relevantni; 4. pravno relevantnost predlaganega dokaza mora stranka utemeljiti s potrebno stopnjo verjetnosti in 5. v dvomu je šteti vsak dokazni predlog obrambe v korist obdolženca in ga mora sodišče izvesti, razen, če je očitno, da ne more biti uspešen. Sodišče, ki ga zavezuje načelo učinkovitosti in ekonomičnosti postopka, sme zavrniti dokazni predlog, če je nadaljnje izvajanje dokazov zaradi jasnosti zadeve odveč, če je dejstvo, ki naj bi se s predlaganim dokazom dokazovalo že izvedeno ali je brez pomena za zadevo ali če je dokazno sredstvo neprimerno ali nedosegljivo. V primeru zavrnitve dokaznega predloga obrambe lahko stranka to uveljavlja kot kršitev pravice v postopku s pravnimi sredstvi, tudi z zahtevo za varstvo zakonitosti. V takem primeru mora obramba v pravnem sredstvu, ki ga vlaga zoper odločitev sodišča, konkretno izpodbijati utemeljitve sodišča, zakaj izvedba takšnega dokaza ni potrebna, in vsaj verjetno izkazati pravno relevantnost takšnega dokaza na instanci, ki bo odločala o pravnem sredstvu.3

13. Vrhovno sodišče ob upoštevanju predstavljenih izhodišč o zavrnitvi dokaznih predlogov, ocenjuje, da je sodišče prve stopnje, čemur je pritrdilo pritožbeno sodišče, utemeljeno zavrnilo dokazni predlog za ogled produktov, ki naj bi bili izdelani v okviru obravnavanega projekta. Kot pravilno izpostavljata obe izpodbijani sodbi je na podlagi listinske dokumentacije in izpovedb priče z gotovostjo ugotovljeno, da družba E. projekta, ki se ga je zavezala opraviti, ni opravila, da na njem ni delal noben zaposleni, da ni bila lastnik orodja, ki bi se moralo nahajati v regiji, ter da so bili zahtevki za izplačilo sredstev lažni. Sodišče je zato utemeljeno presodilo, da ogled produktov - opažev ne bi bil materialnopravno relevanten, saj sam po sebi ne bi potrdil obstoja inkriminiranega projekta. Sodišče je namreč ugotovilo, da je družba E. več let kupovala različne opaže od družbe A., zato obstoj opažev sam po sebi ne bi mogel dokazati, da jih je razvila družba E., in da so bili narejeni z orodji, ki jih je v ta namen nabavila.

14. Sodišče je utemeljeno zavrnilo tudi dokazni predlog za postavitev izvedenca s področja kompozicijskih materialov, ki naj bi pojasnil način proizvodnje in zato potrebna orodja, da so izdelki iz kompozitnih materialov enakih dimenzij, potrdil, da so bili posredovani vzorci iz različnih materialov in podobno. Sodišče je ta dokazni predlog zavrnilo s prepričljivo utemeljitvijo, da bi izvedenec s področja kompozitnih materialov prišel v poštev šele v primeru, če bi do razvoja projekta s strani družbe E. sploh prišlo. V obravnavanem primeru pa je tudi ta dokazni predlog materialnopravno nerelevanten, ker je iz izvedenih dokazov razvidno, da do razvoja projekta, za katerega je družba E. pridobila subvencijo, ni prišlo, družba E. pa je izdelke iz plastičnih kompozitnih mas kupovala pri drugih dobaviteljih. Takšnim prepričljivim razlogov sodišče prve stopnje v zvezi z zavrnitvijo dokaznega predloga za postavitev izvedenca s področja kompozitnih materialov je utemeljeno pritrdilo tudi pritožbeno sodišče v 18. točki razlogov sodbe ter zaključilo, da obsojenčeva obramba, upoštevaje druge izvedene dokaze, ni izkazala materialnopravne relevantnosti predlaganega dokaza.

C.

15. Vrhovno sodišče pri odločanju o zahtevi za varstvo zakonitosti ni ugotovilo kršitev zakona iz prvega odstavka 420. člena ZKP, zahteva za varstvo zakonitosti pa je bila v pretežni meri vložena zaradi nedovoljenega razloga zmotne oziroma nepopolne ugotovitve dejanskega stanja. Vrhovno sodišče je zato zahtevo zagovornika obsojenega E. P. zavrnilo kot neutemeljeno.

16. Vrhovno sodišče je upoštevaje premoženjske razmere obsojenca, ki je po podatkih sodišča prve stopnje v osebnem stečaju ter oče dveh nepreskrbljenih otrok, na podlagi določbe 98.a člena ZKP, v zvezi s četrtim odstavkom 95. člena ZKP oprostilo plačila sodne takse.

1 Primerjaj odločbi Ustavnega sodišča v zadevah Up-206/96 in Up-33/98. 2 Primerjaj sodbe Vrhovnega sodišča v zadevah I Ips 255/2006, I Ips 24/2007, I Ips 176/2009, I Ips 30515/2014 in številne druge. 3 Prim. odločbe Ustavnega sodišča Up-34/93, Up-11/00, Up-3367/07, Up-203/97 in sodbe VS RS v zadevah I Ips 218/2008, I Ips 488/2007, I Ips 154/2006 in številne druge.