Jedro

Drugi odstavek 121. člena ZD res določa, da lahko sodišče spremeni priživljančevo pravico v dosmrtno denarno rento, če to ustreza eni in drugi stranki. Citirane določbe pa ni mogoče razlagati tako, kot meni toženec, namreč glede na njegov subjektivni interes. Težnja določbe je, ohraniti bistvo pogodbenega razmerja, to je preživljanje upravičenca. Ker toženec prevzetih obveznosti ne izpolnjuje (tožnica se je po vložitvi tožbe tudi preselila), je v objektivnem smislu tudi zanj bolj ustrezno, da tožnica ne vztraja pri naturalnem izpolnjevanju obveznosti.

Izrek

Pritožba se zavrne in se izpodbijana sodba sodišča prve stopnje potrdi.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje tožencu naložilo, da je dolžan v 15 dneh plačati tožnici 153.000,00 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od vložitve tožbe do plačila ter spremenilo v dosmrtno mesečno denarno rento 10.000,00 SIT tožničino pravico iz sklepa o dedovanju opr. št. D 57/87-8, z dne 21.5.1987, po kateri ji je bil toženec dolžan izročati preužitne dajatve. V presežku je sodišče tožbeni zahtevek zavrnilo; tožencu pa je še naložilo, da je dolžan tožnici v 15 dneh povrniti 203.024,00 SIT pravdnih stroškov z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 14.4.2000 do plačila. Zoper takšno sodbo se zaradi zmotne ugotovitve dejanskega stanja ter napačne uporabe materialnega prava pravočasno pritožuje toženec. V pritožbi navaja, da je sodišče prve stopnje napačno ocenilo vzroke, ki so pripeljali do tega, da tožnica ni prejemala dela preužitnih dajatev. Jasno je, da je za slabe odnose med pravdnima strankama kriva izključno tožnica, na kar kaže dolgoletno zmerjanje toženca, ščuvanje sorodnikov in podobno. Jasno je tudi, da je tožnica v določenih primerih preužitne dajatve sama zavračala. Odločitev sodišča, da tožnici ni bilo izročeno mleko, ni pravilna, saj je v 4 letih prejemala mleko dveh krav in tako dobila kar 16.000 litrov mleka. Toženec je tožnici vino ponujal, pa ga ta ni sprejela. Ko je bila zaslišana, pa je tožnica celo izpovedala, da preužitnih dajatev ni nikoli terjala. Očitno torej je, da jih ni potrebovala; glede na to, da gre za dajatve v naravi, pa jih ni mogoče hraniti več let. Tožnica je sama povzročila nemožnost spolnitve, zato da je lahko zahtevala spremembo preužitnih dajatev v dosmrtno rento; takšno ravnanje pa po prepričanju toženca nasprotuje načelom obligacijskih razmerij. Pritožnik še meni, da je sodišče prve stopnje določbo 121. člena Zakona o dedovanju (v nadaljevanju ZD) uporabilo napačno. Sodišče lahko po tej določbi spremeni preživljančevo pravico v dosmrtno rento le če to ustreza eni in drugi stranki. Toženec pa se je spremembi upiral, saj je glede na njegov upokojenski status plačilo preužitnih dajatev v obliki denarne rente zanj nesprejemljivo. Zaradi navedenega pritožnik predlaga razveljavitev sodbe in vrnitev zadeve v novo sojenje sodišču prve stopnje. V skladu z določbo 344. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) je bila pritožba vročena tožeči stranki, ki nanjo ni odgovorila. Pritožba ni utemeljena. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je toženec po sklepu o dedovanju opr. št. D 57/97-8, z dne 21.5.1987 v zapuščinskem postopku po pokojnem A. C. prevzel zaščiteno kmetijo; hkrati pa je prevzel obveznost, da bo tožnici nudil dosmrtno prosto stanovanje v hiši B. vas 29, pravico uporabe vrta pri hiši, gnoj, 8 m3 drv letno, po potrebi prebeljeno hišo, kurnico za kure in race, 1 kravo v last ter krmo zanjo, po prodaji krave pa 1l mleka dnevno, 1 prašiča letno, 200 kg krompirja letno, 200 l vina letno; v uporabo klet za shranjevanje krompirja, sod za vino, vsako leto par čevljev, 10 mernikov pšenice, 4 mernike koruze, v bolezni in starostni onemoglosti pa vso postrežbo in preskrbo zdravnika ter zdravila. Po vsebini predstavlja povzeti del sklepa o dedovanju pogodbo o dosmrtnem preživljanju v smislu določb 117. do 122. člena ZD. Sodišče prve stopnje je tudi ugotovilo, da toženec ni v celoti izpolnjeval obveznosti do tožnice, da že od leta 1991 med pravdnima strankama prihaja do konfliktov, medsebojnega nagajanja ter prepirov in da so odnosi med strankama skrajno skrhani. Prav takšne ugotovitve, ki jih pritožnik ne izpodbija, pritožbeno sodišče pa vanje ne dvomi, so podlaga za materialnopravno pravilno odločitev sodišča prve stopnje, da je podana podlaga za spremembo tožničine pravice do naturalne oskrbe v denarno rento (2. odstavek 121. člena ZD). Zaradi spremenjenih razmer, ko pravdni stranki med seboj niti ne komunicirata, namreč ni več mogoče, da bi toženec obveznosti izpolnjeval v naravi, kakor jih je prevzel. Pritožbeno sodišče v celoti sprejema ugotovitve sodišča prve stopnje, da je izpolnjevanje določenih dajatev zaradi spremenjenih razmer postalo nesmiselno; v določenih delih pa neizvedljivo (zaradi hudih konfliktov med pravdnima strankama toženec tožnici gotovo ne more nuditi pomoči v bolezni in starnostni obnemoglosti). Tožnica pa je do oskrbe upravičena. Prav zato ni bistveno čigavo ravnanje je pripeljalo do odtujitve, zaostritve odnosov in opisane spremembe razmer med strankama. Bistveno je, da tožnica oskrbe ne more dobiti v naturalni obliki, zato je utemeljen njen zahtevek, da se spremeni v denarno rento. Toženec temu v pritožbi ugovarja predvsem zato, ker je upokojenec (smiselno očitno, ker nima dovolj denarnih sredstev za plačevanje rente) in mu zato plačilo preužitnih dajatev v obliki denarne rente ne ustreza. Drugi odstavek 121. člena ZD res določa, da lahko sodišče spremeni priživljančevo pravico v dosmrtno denarno rento, če to ustreza eni in drugi stranki. Citirane določbe pa ni mogoče razlagati tako, kot meni toženec, namreč glede na njegov subjektivni interes. Težnja določbe je, ohraniti bistvo pogodbenega razmerja, to je preživljanje upravičenca. Ker toženec prevzetih obveznosti ne izpolnjuje (tožnica se je po vložitvi tožbe tudi preselila), je v objektivnem smislu tudi zanj bolj ustrezno, da tožnica ne vztraja pri naturalnem izpolnjevanju obveznosti. Le-tega toženec ni izpolnjeval (oz. ga ne izpolnjuje) tudi zato, ker je (bilo) takšno izpolnjevanje iz osebnih razlogov, ki so glede na odnose med strankama povsem razumljivi, zanj pretežko, četudi je (bilo) v finančnem smislu lažje. Pritožbeno sodišče še poudarja, da je pomembno tudi, da denarna renta nikakor ne presega vrednosti prevzetih naturalnih obveznosti toženca. Tudi sicer pa toženec same višine rente ne izpodbija. Pravilna pa je tudi odločitev sodišča prve stopnje v delu, ko je tožencu naložilo plačilo 153.000,00 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi na račun neizpolnjenih dogovorjenih preužitnih dajatev za leto 1993, 1994 in 1995 (mleko, vino ter čevlji). Toženec v pritožbi same višine zahtevka ter dejstva, da mu je naložena izpolnitev v denarju, ne izpodbija; meni le, da je tožnica v štirih letih prejela dovolj mleka, da ni zahtevala vina ter očitno teh stvari ni potrebovala. Pritožbeno sodišče ponovno poudarja, da je namen sprejetih obveznosti toženca zagotoviti tožnici oskrbo ter preživljanje. Toženec je dolžan dogovorjene dajatve tožnici priskrbeti ter ji jih prinesti in jih le-ta ni dolžna terjati. Pritožbena navedba, da tožnica dajatev ni zahtevala, na utemeljenost zahtevka torej ne vpliva. Če je tožnica v določenih letih prejela več mleka, le-to seveda ne more pokriti njenih potreb po tej dobrini za bodoče, zato tudi pritožbena trditev, da je tožnica v štirih letih, ko je imela dve kravi, prejela 16.000 litrov mleka, ne vpliva na utemeljenost zahtevka. Bistveno je, da tožnica spornih dobrin v letih 1993, 1994 in 1995 ni prejela, česar tudi pritožnik ne zanika. Ker pa je morala tožnica svoje potrebe po omenjenih dobrinah v kritičnem obdobju zadovoljiti sama; prejem vina, mleka ter čevljev za tri leta pa za tožnico nima nobenega smisla, je njen zahtevek na izpolnitev v denarju, utemeljen. Pritožbene navedbe torej niso utemeljene. Ker pritožbeno sodišče tudi ni našlo nobenega od razlogov na katere v skladu z določbo drugega odstavka 350. člena ZPP pazi po uradni dolžnosti; je v skladu z določbo 353. člena ZPP pritožbo zavrnilo in izpodbijano sodbo potrdilo.