Jedro

Zaradi učinkovitega zagotavljanja pravice do sodnega varstva in s tem v zvezi tudi pravice do enakega varstva pravic (22. in 23. člen Ustave RS) se je sodišče dolžno opredeliti do vseh relevantnih navedb pritožnika. V 1. odstavku 360. člena ZPP je zato določeno, da mora sodišče druge stopnje v obrazložitvi sodbe oziroma sklepa presoditi navedbe pritožbe, ki so odločilnega pomena, in navesti razloge, ki jih je upoštevalo po uradni dolžnosti. Pritožbene navedbe odločilnega pomena so odvisne od vsakokratnih konkretnih okoliščin, nanašajo pa se lahko tako na očitek bistvenih kršitev določb postopka, zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja ali zmotne uporabe materialnega prava.

Izrek

Revizija se zavrne.

Drugotožena stranka sama krije svoje stroške odgovora na revizijo.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek tožnika, da sta mu toženi stranki dolžni plačati nagrado za tehnično izboljšavo v znesku 198.636.000 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi in mu povrniti stroške postopka. Odločilo je tudi, da je tožnik dolžan prvotoženi stranki povrniti stroške postopka v znesku 1.471.910 SIT, drugotoženi stranki pa 1.924.920 SIT, vse z zakonskimi zamudnimi obrestmi. Sodišče je zaključilo, da je stvarno pristojno za odločanje o tožbi zoper obe toženi stranki. Ker je drugotožena stranka, pri kateri je tožnik v delovnem razmerju, le-temu prepustila tehnično izboljšavo v prosto uporabo, je sprejelo njen ugovor pasivne legitimacije in iz tega razloga zavrnilo tožbeni zahtevek proti drugotoženi stranki. Tožnik je podal predlog za izboljšavo sistema peskanja dne 22.1.1996, izboljšavo tega sistema pa naj bi predstavljala zamenjava obstoječe razpršilne gume z zračnicami za kolo in zamenjava dotedanjega peska s peskom iz tovarne v M. z oznako MSP-50. Sodišče prve stopnje ni ugotovilo, da je bila zamenjava penaste gume z zračnico tožnikova izvirna ideja, sicer pa je do uporabe zračnic prišlo že marca leta 1989, zaradi česar je štelo, da je terjatev iz tega naslova že zastarala. Tožnik tudi ni uspel dokazati, da je pričetek uporabe enotnega peska njegova ideja, temveč mu je nadrejeni delavec odredil, da poišče primeren pesek za peskanje lokomotiv.

Sodišče druge stopnje je tožnikovo pritožbo zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje. Ni se sicer strinjalo z zaključkom sodišča prve stopnje, da drugotožena stranka ni pasivno legitimirana, ker naj bi se odpovedala inovaciji, ki jo je tožnik izdelal v delovnem razmerju pri njej, sprejelo pa je zaključek sodišča prve stopnje, da predlagana rešitev ne predstavlja tehnične izboljšave, saj je tožnik le izvršil delovno nalogo, da najde pesek, ki bo ustrezal kriterijem iz dopisa tedanjega ŽGL z dne 7.8.1989. Dopis je podpisal direktor službe za vleko in vozna sredstva A.K., delovno nalogo v zvezi z zamenjavo peska pa je tožnik dobil od svojega predpostavljenega A.G..

Zoper pravnomočno sodbo, izdano na drugi stopnji, je tožnik vložil revizijo iz revizijskega razloga po 1., 2. in 3. točki 370. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Uradni list RS, št. 26/99 in nadalj.). Revizijskemu sodišču predlaga, da v celoti razveljavi sodbi sodišč druge in prve stopnje in zadevo vrne v novo sojenje sodišču prve stopnje. Navaja, da je revizija utemeljena že zaradi bistvene kršitve določb postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, saj se sodišče druge stopnje v obrazložitvi sodbe v ničemer ni opredelilo do sestavnega dela tožnikove inovacije, ki ne predstavlja le zamenjave peska, temveč tudi namestitev posebne gumice na samih lokomotivah. Sodišče prve stopnje je glede tega dela inovacije navedlo, da je zahtevek iz tega naslova že zastaral, na izrecno pritožbo tožnika pa se sodišče druge stopnje o tem sploh ni opredelilo. Sodišči prve in druge stopnje sta zmotno uporabili materialno pravo, in sicer 27. in 28. člen Pravilnika o osnovah in merilih za urejanje področja inventivne dejavnosti v TOZD za vzdrževanje lokomotiv Z. iz 13.12.1983, ki predstavlja pravno podlago za odločitev. V nadaljevanju tožnik analizira določbi 27. in 28. člena tega pravilnika in poudarja, da po teh določbah predstavlja njegov predlog tehnično izboljšavo. Sodišču druge stopnje očita tudi, da se ni opredelilo do tega, ali je morda v skladu z 28. členom pravilnika štelo, da je tožnik svoje delo opravil kot strokovnjak v okviru svojih rednih delovnih nalog. Ker sodišče tudi ne razpolaga z zadostnim strokovnim znanjem, bi moralo za presojo o tehnični izboljšavi izvesti dokaz z izvedencem in mu postaviti vprašanja, ki jih konkretizira v reviziji. To bi bilo zlasti potrebno, ker se izvedenka mag. A.M. ni znala opredeliti do ugotovitev drugega izvedenca ing. G.E., katerega poročilo predstavlja sestavni del tožbe. Podrejeno, v kolikor bi sodišče ugotovilo, da tožnikova inovacija ne izpolnjuje katerega od pogojev za tehnično izboljšavo, bi morala sodba vseeno vsebovati razloge o tem, ali ta inovacija ne predstavlja vsaj koristnega predloga, za katerega mu pripada uporabnina.

Revizija je bila v skladu z določbo 375. člena ZPP vročena Vrhovnemu državnemu tožilstvu Republike Slovenije in toženima strankama. Drugotožena stranka je v odgovoru predlagala zavrnitev revizije. Med drugim navaja, da pravne podlage za presojo ne predstavlja stari Zakon o varstvu izumov, tehničnih izboljšav in znakov razlikovanja (Uradni list SFRJ, št. 34/81 in nadalj.) in na podlagi tega zakona sprejeti samoupravni sporazumi, temveč njen Pravilnik o inovativni dejavnosti iz leta 1996, ki je bil sprejet na podlagi Zakona o pravicah industrijske lastnine iz delovnega razmerja (ZPILDR, Uradni list RS, št. 45/95).

Revizija ni utemeljena.

Revizija je izredno, nesuspenzivno, devolutivno, dvostransko in samostojno pravno sredstvo proti pravnomočnim odločbah sodišč druge stopnje. Revizijsko sodišče izpodbijano sodbo preizkusi le v delu, ki se z revizijo izpodbija, in v mejah razlogov, ki so v njej navedeni. Po uradni dolžnosti pazi le na pravilno uporabo materialnega prava (371. člen ZPP).

Zaradi učinkovitega zagotavljanja pravice do sodnega varstva in s tem v zvezi tudi pravice do enakega varstva pravic (22. in 23. člen Ustave Republike Slovenije, Uradni list RS, št. 33/91-I in nadalj.) se je sodišče dolžno opredeliti do vseh relevantnih navedb pritožnika. 360. člen ZPP zato v prvem odstavku določa, da mora sodišče druge stopnje v obrazložitvi sodbe oziroma sklepa presoditi navedbe pritožbe, ki so odločilnega pomena, in navesti razloge, ki jih je upoštevalo po uradni dolžnosti. Pritožbene navedbe odločilnega pomena so odvisne od vsakokratnih konkretnih okoliščin, nanašajo pa se lahko tako na očitek bistvenih kršitev določb postopka, zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja ali zmotne uporabe materialnega prava.

V tej zadevi je med drugim odločilnega pomena presoja o naravi tožnikovega predloga za izboljšavo sistema peskanja, ki temelji na vgradnji drugačne gume ter izbiri drugačnega peska. Sodišče prve stopnje se je opredelilo do obeh komponent predloga za izboljšavo sistema peskanja. V zvezi z uvedbo nove razpršilne gume, to je zamenjave penaste gume z zračnico, je zaključilo, da to ni izvirna ideja tožnika, sicer pa se je ta rešitev začela uporabljati že marca 1989, kar je pomenilo, da je terjatev na tej podlagi že zastarala. Tožnik je v svoji pritožbi izpodbijal takšne dejanske in pravne zaključke sodišča prve stopnje. Navajal je, da je do zamenjave zračnic prihajalo postopoma, da je prišel do idealne kombinacije peska in gumice šele leta 1993 in da je njegovo inovacijo potrebno šteti kot celoto, kar bi vplivalo tudi na presojo o zastaranju.

Sodišče druge stopnje se do teh navedb ni opredelilo, saj jih očitno ni štelo niti za odločilne, kar je navedlo na četrti strani sodbe. To je posledica soglašanja z zaključkom sodišča prve stopnje, da je tožnik pri zamenjavi peska izvršil le delovno nalogo, ki jo je dobil od predpostavljenega delavca, predlog za poenotenje peska pa ni bil niti njegov. Gre za dejansko ugotovitev, ki ne more biti predmet revizijske presoje, saj revizije ni mogoče vložiti zaradi zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja (3. odstavek 370. člena ZPP).

Ker tožnik sam navaja, da je njegovo inovacijo potrebno šteti za celoto, ki sestoji iz zamenjave gumice in peska (tako tudi v njegovem predlogu z dne 22.1.1996) ter kombinacije tega, že ugotovitev o tem, da ena od komponent zatrjevane inovacije predstavlja le izvršitev delovne naloge s strani nadrejenega delavca, zadošča za materialno pravni zaključek, da ne gre za tehnično izboljšavo. V skladu z 28. členom Pravilnika o osnovah in merilih za urejanje področja inventivne dejavnosti v TOZD za vzdrževanje lokomotiv Z. oz. istim členom Samoupravnega sporazuma o skupnih osnovah in enotnih merilih za urejanje področja inventivnih dejavnosti v ŽGL (ki ju je ob upoštevanju prehodnih in končnih določb ZPILDR potrebno uporabiti glede na datum predloga in začetka uporabe; smiselno enako določa tudi 5. člen Pravilnika o inovativni dejavnosti drugotožene stranke iz leta 1996) se namreč ne štejejo za tehnično izboljšavo projekti, itd., ki so podani v okviru rednih delovnih nalog.

Glede na navedeno se sodišče druge stopnje ni bilo dolžno izrecno opredeliti tudi do pritožbenih ugovorov v zvezi z dejanskimi in pravnimi zaključki sodišča prve stopnje o zamenjavi gumic. Zadoščali so že jasni zaključki o eni od komponent predlagane inovacije. Izostanek navedb v zvezi z zamenjavo gumice torej ne predstavlja izostanka opredelitve o neki od navedb pritožbe, ki je odločilnega pomena, in kar bi lahko predstavljalo bistveno kršitev določb postopka oz. revizijski razlog po 2. točki prvega odstavka 370. člena ZPP, v zvezi s 1. odstavkom 360. člena ZPP.

Iz gornje utemeljitve je razvidno tudi stališče do uporabe materialnega prava, in sicer da uvedbe novih materialov, ki spada med redne naloge delavca in jo le ta izvrši po nalogu nadrejenega delavca, ni mogoče opredeliti za tehnično izboljšavo. Zato je potrebno v zvezi z ostalimi revizijskimi navedbami le še dodati, da revizijsko zavzemanje za postavitev drugega izvedenca pomeni nestrinjanje z dokazno oceno, kar ni revizijski razlog. Neutemeljene so tudi revizijske navedbe, da bi moralo sodišče zavzeti stališče o tem, ali ne gre morda tudi za koristen predlog in tožniku prisoditi nagrado iz tega naslova, saj to ni bil predmet spora.

Glede na navedeno in v skladu z 378. členom ZPP je revizijsko sodišče zavrnilo revizijo kot neutemeljeno.

Ker odgovor drugotožene stranke na revizijo ni pripomogel k odločitvi, je sklenilo tudi, da stroške tega odgovora krije drugotožena stranka sama (1. odstavek 165. člena ZPP, v povezavi s 1. odstavkom 155. člena ZPP).