Jedro

Potrebe po stroških prisilnega privoda na sodišče ni povzročil storilec, temveč sam pritožnik (priča) s tem, ko se na vabilo sodišča ni odzval, saj s pavšalnimi trditvami o psihični bolezni ni uspel izkazati, da so mu objektivne okoliščine, ki se jim ni mogel izogniti, preprečile udeležbo na naroku, sam pa tudi priznava, da ni storil tistega, kar bi bil po zakonu dolžan storiti (se opravičil).

Izrek

Pritožba se zavrne in se izpodbijani sklep potrdi.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z uvodoma navedenim sklepom priči K. F. naložilo plačilo stroškov prisilne privedbe na sodišče v višini 70,00 EUR v roku 30 dni po pravnomočnosti tega sklepa, sicer se izterjajo prisilno.

2. Zoper tak sklep se pritožuje priča, ki v pritožbi navaja, da se je za izostanek s prve obravnave pisno opravičil zaradi zdravstvenih razlogov, drugo vabilo pa je dobil en dan pozneje, kot je bila sodba (pravilno narok) razpisan. Pozabil se je opravičiti zaradi zdravstvenih (psihičnih) težav. Za pričo ga je predlagal Z. K., zato naj on poravna sodišču vse stroške. Če ne, pa naj sodnica, ki je dala prisilno privedbo, poravna te stroške, saj je to zelo vplivalo na njegove zdravstvene (psihične) težave. Za to zadevo pa sploh priče niso rabili, če so imeli že vse materialne dokaze.

3. Pritožba je neutemeljena.

4. Kot je razvidno iz obrazložitve izpodbijanega sklepa, je sodišče v predmetni zadevi, v kateri je tekel postopek po vloženi zahtevi za sodno varstvo storilca Z. K., kot pričo vabilo K. F. in ker se ta na vabilo sodišča neupravičeno ni odzval, je bila odrejena prisilna privedba na sodišče, ki je tudi bila realizirana 17. 5. 2016 in za katero je Policijska postaja Rogaška Slatina s stroškovnikom z dne 6. 6. 2016 priglasila stroške prevoza s službenim vozilom v višini 7,40 EUR za prevoženih 74 km ter stroške porabljenih ur policistov v višini 62,60 EUR (4 ure po 15,65 EUR na uro), skupaj torej 70,00 EUR.

5. V zvezi z odreditvijo prisilnega privoda iz obrazložitve izpodbijanega sklepa izhajajo ugotovitve sodišča, da je K. F. vabilo sodišča za narok 19. 4. 2016 prejel 15. 4. 2016, ko se šteje, da mu je bilo vročeno v skladu s četrtim odstavkom 87. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (ZUP), ki se ga v postopkih o prekrških uporabljajo na podlagi drugega odstavka 67. člena Zakona o prekrških (ZP-1). Pri tem iz spisovnega gradiva izhaja, da je bilo pisanje po izteku 15-dnevnega roka, v katerem bi ga lahko naslovnik dvignil na pošti, puščeno v njegovem hišnem predalčniku 18. 4. 2016. Tako so v nasprotju s spisovnim gradivom pritožbene navedbe, da je vabilo na narok prejel en dan po razpisanem naroku. Sicer pa tudi sam pritožnik navaja v pritožbi, da se je pozabil opravičiti za izostanek s tega naroka. Ker je pritožnik bil opozorjen, da bo v primeru, če se na vabilo ne bo odzval, odrejen prisilni privod in da bo stroške prisilnega privoda moral poravnati sam, in ker prvi odstavek 146. člena ZP-1 določa, da plača priča ne glede na izid postopka o prekršku stroške svoje privedbe, preložitve dejanja v postopku o prekršku in druge stroške, ki jih je povzročila po svoji krivdi, kot tudi ustrezen znesek sodne takse, je sodišče prve stopnje priči utemeljeno naložilo plačilo stroškov prisilnega privoda dne 17. 5. 2016. 6. Kot je razvidno iz povzete določbe prvega odstavka 146. člena ZP-1 je odločilen kriterij za odmero krivdno povzročenih stroškov okoliščina, da je te stroške povzročila priča po svoji krivdi. Ali je procesni udeleženec povzročil stroške po lastni krivdi, je dejansko vprašanje, ki ga mora v konkretnem primeru presoditi sodišče. Pri tej presoji pa je ključno vprašanje, ali je procesni udeleženec storil vse, kar je bilo po zakonu dolžan storiti, oziroma so mu objektivne okoliščine, ki se jim ni bilo mogoče izogniti, preprečevale, da se izgone nastanku nepotrebnih stroškov.1 Tako so nerelevantne pritožbene navedbe, da naj bi stroške postopka v zvezi z zaslišanjem priče bil dolžan poravnati vlagatelj zahteve za sodno varstvo, saj potrebe po teh stroških ni povzročil storilec, temveč sam pritožnik s tem, ko se na vabilo sodišča ni odzval, saj s pavšalnimi trditvami o psihični bolezni ni uspel izkazati, da so mu objektivne okoliščine, ki se jim ni mogel izogniti, preprečile udeležbo na naroku, sam pa tudi priznava, da ni storil tistega, kar bi bil po zakonu dolžan storiti (se opravičil). Prav tako ni nobene zakonske niti dejanske podlage, da bi sodišče samo krilo te stroške, saj je iz zgoraj navedenih dejstev povsem očitno, da je te stroške po lastni krivdi povzročil pritožnik sam. Za odločitev o odmeri krivdno povzročenih stroškov pa je tudi povsem nerelevantno vprašanje, ali je zaslišanje priče bilo potrebno ali ne, zaradi česar so neutemeljene tudi pritožbene navedbe, v katerih pritožnik navaja, da za predmetno zadevo sodišče priče sploh ni potrebovalo, ker je že imelo materialne dokaze.

7. Glede na navedeno in v odsotnosti kršitev, na katere v skladu s 159. členom ZP-1 pazi po uradni dolžnosti, je pritožbeno sodišče pritožbo priče kot neutemeljeno zavrnilo in izpodbijani sklep prvostopenjskega sodišča potrdilo (tretji odstavek 163. člena ZP-1).

Op. št. (1): Glej komentar P. Čas in N. Orel k 146. členu ZP-1 v Zakon o prekrških (ZP-1) s komentarjem, GV Založba, Ljubljana, 2009, stran 675. Avtorici se v tem delu sklicujeta na komentar mag. Štefana Horvata v Zakon o kazenskem postopku s komentarjem, GV Založba, Ljubljana 2004, stran 219.