Jedro

Prepozno uveljavljanje rednega pravnega sredstva zoper prvostopenjski posamični upravni akt ima za posledico, da ta v upravnem postopku postane dokončen in pravnomočen. Pravnomočna je odločba imenovanega zdravnika, po kateri je bil tožnik v spornem obdobju začasno nezmožen za delo zaradi bolezni, od določenega dne dalje pa zmožen za delo v skladu s preostalo delovno zmožnostjo po odločbi ZPIZ-a. Zoper pravnomočne posamične upravne akte sodno varstvo ni dopustno. Zato bi tožnikovo tožbo v delu zahtevka na odpravo te pravnomočne odločbe moralo zavreči že sodišče prve stopnje. Po 75. členu ZDSS-1 je namreč potrebno tožbo zavreči tudi tedaj, ko je izpodbojna tožba vložena proti posamičnemu upravnemu aktu, zoper katerega ni bilo izčrpano redno pravno sredstvo, ker je bilo vloženo prepozno.

Izrek

Pritožbi se delno ugodi, in se sodba sodišča prve stopnje v delu izreka, ki se nanaša na odpravo odločbe št. ... z dne 1. 4. 2014 ter ugotovitev, da še naprej ostane v veljavi odločba imenovanega zdravnika št. ... z dne 19. 3. 2014, s katero je bila ugotovljena začasna nezmožnost za delo do 24. 5. 2014, razveljavi ter tožba v tem obsegu zavrže. V preostalem se pritožba zavrne in v ne razveljavljenem delu potrdi sodba ter celoten sklep sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožbeni zahtevek na odpravo odločbe št. ... z dne 21. 5. 2014, sklepa št. ... z dne 14. 4. 2014 in odločbe št. ... z dne 1. 4. 2014, ter da ostane v veljavi odločba imenovanega zdravnika št. ... z dne 19. 3. 2014, po kateri je bila ugotovljena tožnikova začasna nezmožnost za delo do 24. 5. 2014. Zaključilo je, da je sklep imenovanega zdravnika z dne 14. 4. 2014 o zavrženju pritožbe zoper odločbo z dne 1. 4. 2014 in drugostopenjska zavrnilna odločba z dne 21. 5.2014, pravilna in zakonita.

Hkrati je z izpodbijanim sklepom zavrglo tožbo v delu tožnikovega zahtevka, da mu tožena stranka plača nadomestilo iz naslova začasne nezmožnosti za delo od 21. 3. 2014 do 24. 5. 2014 (I. točka izreka) in sklenilo, da trpi tožnik sam svoje stroške postopka (II. točka izreka sklepa).

Zoper navedeno sodno odločbo je tožnik po pooblaščenem odvetniku vložil pravočasno pritožbo iz vseh pritožbenih razlogov. Predlaga njeno razveljavitev in vrnitev zadeve sodišča prve stopnje v novo odločanje. Priglaša stroške pritožbe.

Z odločbo z dne 1. 4. 2014 je ugotovljena začasna nezmožnost za delo samo do 21. 3. 2014, taka odločitev pa je nepravilno oprta na odločbo ZPIZ z dne 3. 3. 2014. Hkrati je z njo poseženo v odločbo z dne 19. 3. 2014, po kateri je bil začasno nezmožen za delo zaradi bolezni do 24. 5. 2014. Tako mu je prenehala pravica do začasne nezmožnosti za delo in iz tega izhajajoče pravice, ne da bi bilo upoštevano, da je samostojni podjetnik, in da pravice iz pokojninskega zavarovanja pridobi z odjavo dejavnosti s.p. iz registra podjetnikov. Ima namreč v lasti nekaj kamionov in 6 zaposlenih, zato mora zaključiti posle, ki so v teku, ter posledično pripraviti načrt za prenos dejavnosti. V nasprotnem bi lahko pretrpel ogromno materialno škodo in odgovarjal za vse prevzete obveznosti z osebnim premoženjem.

Glede obrazložitve iz 6. in 7. točke izpodbijane sodbe odločbe vztraja na stališču, da imenovani zdravnik ni bil pristojen odločati o pravnih vprašanjih v povezavi z odločbo ZPIZ-a, temveč le o zdravstvenih. Pri tem se sklicuje na 81. člen Zakona o zdravstvenem varstvu in zdravstvenem zavarovanju, češ da iz njega ne izhaja pooblastilo imenovanemu zdravniku za izdajo odločb o pravnih, temveč le bolezenskih vprašanjih. Prvostopenjskemu sodišču očita, da se sploh ni spuščalo v vprašanje pristojnosti imenovanega zdravnika, ki je skrajšal in odpravil priznano nezmožnost za delo, s čimer naj bi posegel v pridobljeno pravico.

Tožena stranka v pisnem odgovoru prereka navedbe tožeče stranke in predlaga zavrnitev pritožbe.

Pritožba je delno utemeljena.

Predmet vsebinske presoje v tem sodno socialnem sporu sta lahko le procesna posamična upravna akta. Torej odločba št. ... z dne 21. 5. 2014 in sklep ... z dne 14. 4. 2014. S slednjim je zavržena pritožba zoper odločbo imenovanega zdravnika z dne 1. 4. 2014. Pravna podlaga za pritožbeno rešitev zadeve je namreč podana v 82. členu Zakona o zdravstvenem varstvu in zdravstvenem zavarovanju (Uradni list RS, št. 9/1992 s poznejšimi spremembami; v nadaljevanju ZZVZZ). Po navedeni določbi cit. ZZVZZ se lahko zavarovana oseba na odločbo imenovanega zdravnika pritoži v petih dneh od vročitve odločbe. Gre za materialni prekluzivni rok, s potekom katerega ugasne pravica do uveljavljanja rednega pravnega sredstva v predsodnem upravnem postopku. Prav takšno dejansko procesno stanje pa je podano tudi v predmetni zadevi.

Iz razpoložljivega listinskega dokaznega gradiva izhaja, da je bila tožniku odločba z dne 1. 4. 2014 vročena 3. 4. 2014. Pritožba po kvalificiranem pooblaščencu je bila priporočeno na pošto oddana šele 11. 4. 2014. Torej po preteku 5-dnevnega pritožbenega roka, kot je pravilno ugotovilo sodišče prve stopnje in pred njim že tožena stranka.

V skladu z 240. členom Zakona o splošnem upravnem postopku (Ur. l. RS, št. 24/2006 s poznejšimi spremembami; v nadaljevanju ZUP) je prepozno vloženo pritožbo mogoče le zavreči. Ker sta torej sklep z dne 14. 4. 2014 o zavrženju prepozne pritožbe in drugostopenjski upravni akt z dne 21. 5. 2014, pravilna in zakonita, je sodišče prve stopnje v skladu s 1. odstavkom 82. člena Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (Ur. l. RS, št. 2/2004; v nadaljevanju ZDSS-1) tožbeni zahtevek na njuno odpravo utemeljeno zavrnilo.

Tožnikovo pritožbo v tej smeri je bilo potrebno v skladu s 353. členom Zakona o pravdnem postopku (Ur. l. RS, št. 73/2007 in 45/2008; v nadaljevanju ZPP) kot neutemeljeno zavrniti in v tem obsegu potrditi sodbo sodišča prve stopnje.

Prepozno uveljavljanje rednega pravnega sredstva zoper prvostopenjski posamični upravni akt ima za posledico, da ta v upravnem postopku postane dokončen in pravnomočen. Pravnomočna je tudi odločba imenovanega zdravnika št. ... z dne 1. 4. 2014, po kateri je tožnik od 19. 3. 2014 do 21. 3. 2014 začasno nezmožen za delo zaradi bolezni, od 22. 3. 2014 dalje pa zmožen za delo v skladu s preostalo delovno zmožnostjo po odločbi ZPIZ-a z dne 3. 3. 2014 in hkrati izrečeno, da se s tem posamičnim upravnim aktom nadomesti odločba z dne 19. 3. 2014. Zoper pravnomočne posamične upravne akte pa sodno varstvo sploh ni dopustno.

V skladu s 1. odstavkom 72. člena ZDSS-1 je namreč izpodbojno tožbo dopustno vložiti le v 30 dneh od vročitve drugostopenjske upravne odločbe. Tožnikovo tožbo v delu zahtevka na odpravo pravnomočne odločbe št. ... z dne 1. 4. 2014 bi zato moralo zavreči že sodišče prve stopnje. Po 75. členu ZDSS-1 je namreč potrebno tožbo med drugim zavreči tudi tedaj, ko je izpodbojna tožba vložena proti posamičnemu upravnemu aktu, zoper katerega ni bilo izčrpano redno pravno sredstvo, ker je bilo vloženo prepozno.

Glede na to, da v zvezi z delom izpodbojne tožbe zoper odločbo z dne 1. 4. 2014, določba ZDSS-1, ki bi morala biti, sploh ni bila uporabljena, je podana bistvena kršitev iz 1. odstavka 339. člena ZPP, ki vpliva na zakonitost tega dela meritorne sodbe prvostopenjskega sodišča. Hkrati je podana tudi absolutna bistvena kršitev iz 14. točke 2. odstavka 339. člena ZPP, saj zavrnilni del sodbe, ki se nanaša na odpravo odločbe z dne 1. 4. 2014, dejansko nima, niti ne more imeti odločilnih razlogov.

Ob uporabi 1. odstavka 351. člena ZPP je bilo potrebno iz predhodno navedenih, ne pa iz razlogov, ki ji navaja pritožba, tudi po uradni dolžnosti ta del prvostopenjske sodbe razveljaviti, ter tožbo v tem obsegu zavreči (I. tč. izreka te sodne odločbe).

Vsa preostala vsebinska pritožbena izvajanja v povezavi z odločbo z dne 1. 4. 2014, pravno sploh niso odločilna, saj meritorno sojenje o tem posamičnem upravnem aktu ni dopustno. Pravnih učinkov pravnomočne upravne odločbe namreč ni mogoče zanikati niti, če je očitno, da je takšno lastnost dobila kljub njeni nepravilnosti. Do pritožnikovih navedb, da v predsodnem postopku ni bilo upoštevano opravljanje samostojne gospodarske dejavnosti, da je bilo poseženo v pridobljeno pravico (začasna nezmožnost za delo zaradi bolezni ni pravica, temveč dejstvo!), da imenovani zdravnik ni pristojen odločati o pravnih vprašanjih in nekaterih drugih, se pritožbeno sodišče posledično ni opredeljevalo. Tovrstna vprašanja bi bila lahko kvečjemu relevantna le, če bi obstajala procesna predpostavka za vsebinsko presojanje zakonitosti odločbe z dne 1. 4. 2014. Torej če bi bilo zoper ta posamični upravni akt pravočasno vloženo redno pravno sredstvo v predsodnem upravnem postopku, in ne tako kot v okoliščinah konkretnega primera, ko je zamujena pritožba zakonito zavržena.

Povsem neutemeljena je končno tudi pritožba zoper izpodbijani sklep sodišča prve stopnje.

Ob uporabi 2. odstavka 365. člena ZPP, je potrebno potrditi zakoniti sklep o zavrženju tožbe o vtoževani denarni dajatvi. Direktna tožba o denarnih dajatvah iz sistema obveznih socialnih zavarovanj namreč sploh ni dopustna, ker jih je potrebno predhodno uveljavljati pri nosilcu zavarovanja, kot pravilno utemeljuje že sodišče prve stopnje.

Glede na popoln neuspeh tožnika v tem sodno socialnem sporu, je zakonit tudi stroškovni izrek sklepa, po katerem trpi tožnik sam svoje stroške postopka. Zato je pritožba tudi v tem delu ostala brezuspešna.