Jedro

Presoja višine denarne odškodnine za negmotno škodo.

Izrek

Reviziji se delno ugodi in se sodba druge stopnje delno spremeni tako, da se glasi: " Pritožbi tožene stranke se delno ugodi in se sodba sodišča prve stopnje spremeni tako, da se glasi: Tožena stranka je dolžna plačati tožniku znesek 6.050.000,00 SIT (šestmilijonovpetdesettisoč tolarjev 00/100) z zakonitimi zamudnimi obrestmi od 5.12.1997 dalje do plačila, v 15 dneh, da ne bo izvršbe. Tožena stranka je dolžna povrniti tožniku pravdne stroške v znesku 437.860,00 SIT (štiristosedemintridesettisoč osemstošestdeset tolarjev 00/100) z zakonitimi zamudnimi obrestmi od 5.12.1997 dalje do plačila, v 15 dneh, da ne bo izvršbe.

V presežku se tožbeni zahtevek zavrne.

V ostalem se pritožba tožene stranke in v celoti pritožba tožeče stranke zavrneta kot neutemeljeni.

Tožeča stranka je dolžna povrniti toženi stranki stroške pritožbenega postopka v znesku 8.740,00 SIT (osemtisočsedemstoštirideset tolarjev 00/100) v 15 dneh, da ne bo izvršbe." V ostalem se revizija zavrne kot neutemeljena.

Tožena stranka mora povrniti tožeči stranki stroške revizijskega postopka v znesku 39.330,00 SIT (devetintridesettisočtristotrideset tolarjev 00/100) z zakonitimi obrestmi od 15.9.1999 dalje do plačila, v 15 dneh, da ne bo izvršbe.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je razsodilo, da mora tožena stranka plačati tožniku znesek 6.800.000,00 SIT ter mu povrniti 543.189,00 SIT pravdnih stroškov, oboje z zamudnimi obrestmi od 5.12.1997 dalje do plačila. Ugotovilo je, da je bil tožnik poškodovan v prometni nesreči, ki jo je povzročil zavarovanec tožene stranke. Tožnik je utrpel pretres možganov s prelomom baze lobanje in iztekom možganske tekočine, očalni hematom na zgornji veki desnega očesa, udarnine in odrgnine kože na obrazu in zvin vratnega dela hrbtenice. Za pretrpljene telesne bolečine mu je priznalo odškodnino v znesku 1.700.000,00 SIT, za strah 700.000,00 SIT, za skaženost 700.000,00 SIT in za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti 3.700.000,00 SIT.

Proti tej sodbi sta se pritožili obe pravdni stranki. Sodišče druge stopnje je delno ugodilo pritožbi tožene stranke in znižalo odškodnino na 5.350.000,00 SIT ter prvostopne stroške na 340.703,50 SIT, tožniku pa je naložilo stroške pritožbenega postopka v znesku 17.480,00 SIT. Pritožbo tožeče stranke je zavrnilo. Potrdilo je prvostopno ugotovitev o izključni odškodninski odgovornosti tožene stranke, znižalo pa je posamezne odškodninske postavke in sicer za pretrpljene telesne bolečine na 1.500.000,00 SIT, za duševne bolečine zaradi zmanjšane življenjske aktivnosti na 3.000.000,00 SIT, za strah na 500.000,00 SIT in za skaženost na 350.000,00 SIT.

Proti tej sodbi vlaga tožeča stranka revizijo. Uveljavlja revizijski razlog zmotne uporabe materialnega prava in predlaga, da revizijsko sodišče izpodbijano sodbo spremeni in odškodnino ustrezno zviša. Navaja, da so prizadete predvsem splošne življenjske aktivnosti tožnika. Okrnjene so njegove pridobitne sposobnosti in zmožnost napredovanja. Drugostopno sodišče ni upoštevalo, da je tožnik kot mlajši človek šele na začetku poklicne poti in si še ni zagotovil eksistence, saj je še vedno brez zaposlitve. Zaradi posledic nesreče so njegove možnosti zaposlitve bistveno zmanjšane. Tudi vse druge odškodninske postavke je sodišče druge stopnje znižalo brez utemeljenih razlogov. S tem je sodišče ugodilo toženi stranki, ki ni uspela dokazati tožnikove sokrivde.

Revizija je bila vročena tožeči stranki, ki nanjo ni odgovorila, in Državnemu tožilstvu Republike Slovenije, ki se o njej ni izjavilo (3. odstavek 390. člena Zakona o pravdnem postopku 1977 - ZPP, ki se še uporablja na podlagi prvega odstavka 498. člena ZPP 1999).

Revizija je delno utemeljena.

Sodišče druge stopnje je podrobno obrazložilo, zakaj ni utemeljen ugovor tožene stranke o tožnikovi sokrivdi. V tem je potrdilo stališče tožeče stranke. Povsem neodvisno od vprašanja sokrivde pa je presojalo utemeljenost posameznih odškodninskih postavk po višini. Ko je znižalo odškodnino za vse uveljavljane oblike nepremoženjske škode, je navedlo razloge za to. Revizija tožeče stranke torej neutemeljeno očita sodbi druge stopnje, da je z znižanjem priznane odškodnine posredno ugodila ugovoru tožene stranke o tožnikovi sokrivdi.

Odškodnina, ki jo je določilo sodišče druge stopnje za pretrpljene telesne bolečine, za strah in za skaženost, ustreza pravnemu standardu pravične denarne odškodnine po 200. in 203. členu Zakona o obligacijskih razmerjih - ZOR. Sodba druge stopnje pravilno opozarja na potrebno razlikovanje med hudimi in najhujšimi škodami in na uskladitev prisojene odškodnine s sodno prakso v primerljivih primerih. Pri odločitvi o navedenih odškodninskih postavkah je sodišče druge stopnje pravilno upoštevalo potrebo po individualizaciji odškodnine in hkrati okvire, ki jih je postavila sodna praksa v primerljivih primerih. Zato je po presoji revizijskega sodišča odškodnina za pretrpljene telesne bolečine v znesku 1.500.000,00 SIT, za strah v znesku 500.000,00 SIT in za skaženost v znesku 350.000,00 SIT določena v skladu z merili, ki jih določata 200. in 203. člen ZOR.

Utemeljena pa je revizija glede odškodnine za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti. Sodišče druge stopnje je to odškodnino znižalo od 3.700.000,00 SIT na 3.000.000,00 SIT. Pri svoji odločitvi pa ni dovolj upoštevalo ugotovljenega depresivnega sindroma in dejstva, da je bil tožnik ob nesreči star šele 22 let. Sodišči prve in druge stopnje sta na podlagi izvedenskega mnenja dr. M. S. ugotovili pri tožniku 25 odstotno zmanjšanje življenjskih aktivnosti. Tožnika posebno bremeni depresivni sindrom s ponavljajočimi se glavoboli, občasno nespečnostjo, nervoziteto in slabšo koncentracijo, kar je potrdil specilist nevropsihiater. Po ugotovitvi izvedenca dr. Senčarja gre pri tožniku za porušeno duševno ravnovesje. To pa je stanje, ki se mu ni mogoče prilagoditi in se nanj navaditi. Po presoji revizijskega sodišča gre za motnjo, ki tožnika znatno prizadene in mu močno zmanjšuje življenjske in delovne perspektive. Pomembno je tudi, da je tožnika nesreča doletela v zgodnji mladosti, na začetku delovne aktivnosti. Zato je za to obliko nepremoženjske škode ustrezna odškodnina v znesku 3.700.000,00 SIT, kakršno je določilo sodišče prve stopnje. Revizijsko sodišče je v tem delu spremenilo sodbo druge stopnje, tako da je glede te postavke zavrnilo pritožbo tožene stranke in vzpostavilo odločitev sodišča prve stopnje.

Zaradi spremenjene odločitve o glavnem zahtevku je bilo treba spremeniti tudi odločitev o pravdnih stroških. Pri tem je revizijsko sodišče upoštevalo dosedanjo odmero stroškov, odločitev pa je spremenilo z upoštevanjem 80 odstotnega uspeha tožeče stranke in 20 odstotnega uspeha tožene stranke. Prvostopni stroški tožeče stranke znašajo 660.417,00 SIT, 80 odstotkov tega zneska je 528.320,00 SIT. Stroški tožene stranke znašajo 405.295,00 SIT, 20 odstotkov je 90.460,00 SIT. Razlika v znesku 437.860,00 SIT so stroški prve stopnje, ki jih mora tožena stranka povrniti tožniku. Pritožbeni stroški so spremenjeni zato, ker je po revizijski odločitvi tožena stranka s pritožbo uspela le 20 odstotno in ne 40 odstotno.

Revizijski stroški pa so določeni po revizijskem uspehu, ki znaša 700.000,00 SIT. Stroški za sestavo revizije od tega zneska so 450 točk po 87,40 SIT, kar znese 39.330,00 SIT. Odločitev o stroških temelji na 2. odstavku 154. člena in 2. odstavku 166. člena ZPP.

Odločitev revizijskega sodišča o glavnem zahtevku temelji na 393. členu in 1. odstavku 395. člena ZPP.