Jedro

Do 8.10.1972, ko je stopila v veljavo sprememba Uredbe o izvajanju zakonov in drugih zveznih pravnih predpisov na območju bivše cone B (Ur. list SFRJ, št. 51/72) nacionaliziranih nepremičnin tujcev ni bila možna, po tem datumu pa je bila veljavna.

Izrek

Revizija se zavrne.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek za ugotovitev, da so tožnice lastnice nepremičnin s parc. št. 4595/1, 4625, 783, 784, 4591/1, 4600/3, 4600/2, 4589, 4591/2 in 4585, vse k.o... in sicer prva tožnica do 1/2, druga in tretja pa vsaka do 1/4. Istočasno je zavrnilo tudi zahtevek, po katerem bi toženi stranki tožnicam morali izstaviti za vpis v zemljiško knjigo veljavno listino. Pritožbo tožeče stranke je sodišče druge stopnje zavrnilo in sodbo sodišča prve stopnje potrdilo.

Tožeča stranka vlaga revizijo z navedbo revizijskih razlogov iz določbe 370. člena ZPP in predlaga spremembo sodbe z ugoditvijo tožbenemu zahtevku, podrejeno pa razveljavitev sodb nižjih sodišč in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo sojenje. Izpodbijana sodba naj bi ne zavzela stališča do vprašanja, ali je upravni organ bil pristojen za izdajo odločb o ugotovitvi nacionalizacije. Takšnega pooblastila namreč v Zakonu o nacionalizaciji zasebnih gospodarskih podjetij (ZNZGP) ni imel. Na podlagi določb navedenega zakona ni moglo priti do izgube lastninske pravice tožnic na spornih nepremičninah. Nacionalizacija namreč ni bila možna v slučaju, kadar je lastnik nepremičnin tujec, ki sam ali po ožjih sorodnikih uživa svojo lastnino. Pri tem se revizija sklicuje na določila Navodila, izdanega na podlagi ZNZGP (točka XII), po katerih Uredba o razpolaganju z nepremičninami ni nehala veljati, zaradi česar so tujci lahko podedovali nepremičnine tudi po uveljavitvi ZNZGP. Po 24.10.1954 so osebe na ozemlju bivše cone B postale izenačene z državljani FLRJ tudi glede dedovanja in pridobitve in izgube lastnine. Izpodbijana sodba se je izognila dejstvu, da so sporne nepremičnine bile v posesti in uporabi tožnic. Prezrto je bilo tudi dejstvo, da je Občina Izola vložila nasprotno tožbo za izročitev spornih nepremičnin v posest, to pa pomeni, da do prenehanja lastništva tožečih strank ni prišlo.

Revizija je bila dostavljena Vrhovnemu državnemu tožilstvu RS in toženima strankama, ki pa nanjo nista odgovorili.

Revizija ni utemeljena.

Za odločanje v tej zadevi je odločilnega pomena dejstvo, da je za območje bivše cone B, kjer se nahajajo sporne nepremičnine, ZNZGP stopil v veljavo dne 8.10.1972, da so tedaj tožnice na podlagi dedovanja že bile lastnice spornih nepremičnin in da so te nepremičnine bile nacionalizirane po uveljavitvi prej omenjenega zakona dne 16.2.1974. Po navedenem datumu (8.10.1972) je torej bilo mogoče nacionalizirati nepremičnine na območju bivše cone B tudi tujcem, ki so že bili lastniki teh nepremičnin. Uredba o izvajanju zakonov in drugih zveznih pravnih predpisov na ozemlju, na katerega se je razširila civilna uprava FLRJ (Uradni list FLRJ, št. 56/54) je v šestem odstavku 6. člena določila, da se določba 7.a člena ZNZGP, ki se nanaša na nacionalizacijo nepremičnin tujih državljanov, na ozemlju bivše cone B ne uporablja. Pogoji za nacionalizacijo teh nepremičnin so nastopili šele s spremembo Uredbe (Uradni list SFRJ, št. 51/72), ki je črtala izjemo iz šestega odstavka 6. člena Uredbe. Ta sprememba pa je pričela veljati 8.10.1972. Za nacionalizacijo nepremičnin na območju bivše cone B je torej odločilen datum 8.10.1972 (glej tudi stališče Ustavnega sodišča RS, izraženo v njegovi odločbi, opr. št. U-I-195/93, objavljeni v Uradnem listu RS, št. 41/97). Prej opisano časovno zaporedje uveljavitve ZNZGP, njegove novele, navedene Uredbe in njene spremembe, ob primerjanju s časovnim zaporedjem dogodkov na strani tožeče stranke in njenih pravnih prednikov torej potrjuje sklepanje, da je dne 16.2.1974 v upravnem postopku opravljena nacionalizacija spornih zemljišč izvedena zakonito. Ne drži revizijska trditev, da upravni organ pri izdaji navedene odločbe ni imel zakonskih pooblastil, zaradi česar naj bi tožnice še vedno bile lastnice spornih nepremičnin. Na tako pravno sklepanje ne vpliva dejstvo, da je prva tožena stranka proti tožeči stranki vložila tožbo za izročitev nepremičnin v posest, in sicer ne glede na to, da je takšna trditev celo notranje protislovna; z nasprotno tožbo je namreč tožena stranka kot pravno podlago dajatvenega zahtevka uveljavljala svojo lastninsko pravico na nepremičninah.

Izpodbijana sodba je pravno pravilna in ji zmotne uporabe materialnega prava torej ni mogoče očitati. Eventualnih bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, glede katerih je možna revizija, pa tožeča stranka v reviziji niti ni zatrjevala. Neutemeljeno revizijo je bilo treba zavrniti po določbi 378. člena ZPP.