Jedro

Solastnik ima pravico imeti stvar v posesti in jo uporabljati sorazmerno svojemu delu skupaj z drugimi solastniki. Za oddajo solastnih poslovnih prostorov v zakup je potrebno soglasje vseh solastnikov.

Izrek

Pritožbama se ugodi, izpodbijana sodba se razveljavi in se zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Odločitev o stroških pritožbenega postopka se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo deloma ugodilo tožnikovemu zahtevku in razsodilo, da mora drugotoženec izprazniti tisti del kletnih prostorov zgradbe na cesti v L., ki jih zaseda in uporablja za poslovno dejavnost "avtopralnica in avtokozmetika", ki imajo vhod iz avtopralnice (na skici l.št. A 10 je ta prostor označen s črko "D"). Hkrati je sodišče odločilo, da mora drugotoženec tožniku povrniti pravdne stroške v znesku 9.206,00 SIT z zakonitimi zamudnimi obrestmi od 5.4.1993 dalje do plačila. Kar je zahtevala tožeča stranka več ali drugače, je sodišče njen zahtevek zavrnilo.

Zoper sodbo sta se pritožili obe pravdni stranki.

Tožnik v pritožbi uveljavlja vse pritožbene razloge iz 1. odst. 353. člena ZPP in sodbo izpodbija v njenem zavrnilnem delu. Predlaga, naj sodišče druge stopnje izpodbijano sodbo v zavrnilnem delu razveljavi.

V obrazložitvi pritožbe navaja, da gre za novoto, saj je bila v upravnem sporu izdana sodba Vrhovnega sodišča Republike Slovenije U X, ki jo je pritožnik prejel 8.4.1993, in s katero je bila odpravljena odločba Ministrstva za malo gospodarstvo iz Ljubljane štev. Y. Z njo je bil zavrnjen zahtevek drugotoženca z dne 9.1.1992 za izdajo odločbe o ustreznosti poslovnih prostorov na cesti 8 v L. Drugotoženec torej opravlja poslovno dejavnost v kletnih prostorih zgradbe brez ustreznega dovoljenja. Dalje pritožba poudarja, da je sodišče prve stopnje zmotno in nepopolno ugotovilo dejstva, ki izhajajo iz spisa V P A. tega sodišča. V izreku sodbe B. je Višje sodišče v X na tožnikovo pritožbo le ugotovilo, da med ostalim predstavlja darilo tožniku tudi "skupni kletni prostor". Očitno višje sodišče ni odločilo o tem, kateri posamezni kletni prostori predstavljajo v naravi darilo obdarjencu - tožniku. To je pomembno, saj je bila tožniku z darilno pogodbo z dne 8.11.1961 podarjena 1/4 nepremičnin, bratu J. S. prav tako 1/4 nepremičnin, oče - prvotoženec pa je očitno obdržal na zgradbi v solasti 1/2. Prvotoženec torej v navedeni darilni pogodbi ni zadržal v izključni lasti nekih poslovnih prostorov v kleti, katerih sploh ni omenjal. Takrat je živel prvotoženec že v drugi hiši, kjer je imel svoje, povsem ločene poslovne prostore (L. cesta) in sicer mehanično delavnico. Te poslovne prostore je tudi navajal v davčnih prijavah kot svoj poslovni prostor. To pa niso poslovni prostori v kletnem delu zgradbe L. 10. Zato je tožeča stranka zahtevala, da drugotoženec izprazni vse kletne prostore, ki jih zaseda in uporablja za poslovno dejavnost "avtopralnica in avtokozmetika". Dalje tožnik opozarja na težave, ki jih ima v svojih stanovanjskih prostorih zaradi drugotoženčeve dejavnosti. S poizvedbami pri pristojnih upravnih organih Občine X pa bo mogoče ugotoviti, kje in v katerih prostorih je imel prvotoženec prijavljeno svojo dejavnost. Ne gre tudi prezreti, da drugotoženec s svojo dejavnostjo izjemno posega v tožnikove stanovanjske prostore v pritličju zgradbe L. 10, ki so v njegovi izključni lasti.

Tožena stranka v pritožbi uveljavlja zmotno in nepopolno ugotovitev dejanskega stanja ter sodbo izpodbija v ugodilnem delu in predlaga, naj jo v tem delu sodišče druge stopnje razveljavi ali pa spremeni tako, da tožbeni zahtevek v celoti zavrne. V obrazložitvi pritožbe navaja, da je prostor "D", ki naj ga drugotoženec izprazni po izpodbijani sodbi, majhen ter se vanj pride direktno iz prostora A, ki pripada prvotoženi stranki in ga uporablja le ona oziroma najemnik prostora - drugotoženec. Prostor "D" je predeljen, zaprt z druge strani in drugo polovico tega prostora uporablja tožnik in ima vhod vanj od zunaj. Zato ni nobene logike v ugodilnem delu sodbe, saj tožnik že ima tisto, kar mu pripada v skladu z darilno pogodbo, ki jo je sklenil s prvotožencem. Dalje pritožba poudarja, da je prvotoženec star čez 80 let in je v tistem času, ko je sklenil darilno pogodbo za stanovanje, še opravljal obrt in svojega poslovnega prostora ni podaril. Čim pa je prišlo do sklenitve darilne pogodbe, je sin - tožnik začel očetu nagajati na vse možne načine ter na vsak način skuša priti do večjega deleža, kot pa ga je v resnici dobil z darilom.

Pritožbi sta utemeljeni.

Sodišče druge stopnje je ob preizkusu izpodbijane sodbe v mejah razlogov, ki so navedeni v obeh pritožbah ugotovilo, da so podani zatrjevani pritožbeni razlogi. Ob tožbenem zahtevku, ki ga v tej pravdi uveljavlja tožnik kot solastnik kletnih prostorov zgradbe L. 10, L., je sodišče prve stopnje v izpodbijani sodbi navedlo, da je tožnik solastnik skupnih kletnih prostorov, ne pa tudi poslovnih prostorov, na katere se nanaša najemna pogodba in ki jih prvi toženec tožniku ni podaril. Ob odločanju o tožbenem zahtevku pa je sodišče upoštevalo navedbo tožene stranke ob ogledu na kraju samem, da od prostorov "A", "C" in "D" je bil samo prostor "D" predmet darilne pogodbe in sicer kot skupni prostor. V tej smeri pa so razlogi v izpodbijani sodbi pomanjkljivi, zaradi česar je sodišče druge stopnje ni moglo preizkusiti. Podana je torej bistvena kršitev določb pravdnega postopka po 13. točki drugega odst. 354. člena ZPP, zaradi česar je bilo treba sodbo razveljaviti že iz tega razloga. Tožeča stranka tudi utemeljeno poudarja v pritožbi, da je sodišče druge stopnje v sodbi B z dne 20.3.1985 le ugotovilo, da predstavlja darilo A. S. - sedanjemu tožniku stanovanje v pritličju hiše, ki je obsegalo kuhinjo, sobo, shrambo, stranišče in skupni kletni prostor, pri čemer pa ni odločilo o tem, kateri posamezni kletni prostori naj bi predstavljali v naravi darilo obdarjencu - tožniku. Ob takem stanju pa je ostalo dejansko stanje glede skupnega kletnega prostora nepopolno raziskano, kar tožeča stranka utemeljeno graja v pritožbi.

Sodišče prve stopnje bi moralo pred odločanjem o tožbenem zahtevku ugotoviti, kaj je obsegal skupni kletni prostor po darilni pogodbi z dne 8.11.1961 in kakšna je bila njegova nadaljnja usoda glede na ravnanje obeh pogodbenih strank. Šele potem bi lahko presodilo, ali ima tožnik tudi glede skupnih kletnih prostorov že vse tisto, kar mu pripada v skladu z navedeno darilno pogodbo, kot zatrjuje tožena stranka v pritožbi.

Sodišče prve stopnje bo moralo v dopolnjenem postopku odpraviti navedene pomanjkljivosti in preveriti pritožbene trditve obeh strank.

V ta namen naj izvede dokaze, ki jih predlaga tožeča stranka ter znova zasliši pravdni stranki in ju, če bo potrebno, tudi sooči o spornih dejstvih. Šele potem, ko bo znova skrbno ocenilo vse izvedene dokaze, bo lahko pravilno odločilo o tožbenem zahtevku tožeče stranke.

Iz navedenih razlogov je sodišče druge stopnje pritožbama obeh strank ugodilo ter v skladu z določilom člena 370/1 ZPP sodbo sodišča prve stopnje razveljavilo in mu zadevo vrnilo v novo sojenje.

Izrek o stroških pritožbenega postopka temelji na določilu člena 66/III ZPP.

Določbe Zakona o pravdnem postopku, na katerih temelji odločitev pritožbenega sodišča, so uporabljene na podlagi 1. odst. 4. člena Ustavnega zakona za izvedbo Temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije (Uradni list RS št. 1/91-I).