Samo zamislim si kaj bi rada da piše v sodbi, to vpišem v iskalnik, in dobim kar sem iskala. Hvala!
Tara K., odvetnica
Po oceni pritožbenega sodišča je opis kaznivega dejanja glede časa storitve dovolj jasen in določen. Iz opisa kaznivega dejanja je namreč povsem jasno razvidno, da gre za dva ločena dogodka, kot to pravilno poudarja okrožna državna tožilka v pritožbi, ostale okoliščine v zvezi z dogodkoma pa bodo predmet nadaljnje obravnave.
Pritožbi okrožne državne tožilke se ugodi in sklep sodišča prve stopnje razveljavi.
1. Okrajno sodišče v Mariboru je s sklepom I K 47051/2018 z dne 5. 3. 2021 na podlagi prvega odstavka 437. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP) v zvezi s 1. točko prvega odstavka 277. člena ZKP obtožni predlog Okrožnega državnega tožilstva v Mariboru zoper obdolženega T. L., zaradi kaznivega dejanja šikaniranja na delovnem mestu po prvem odstavku 197. člena Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ-1), zavrglo. Po prvem odstavku 96. člena ZKP je odločilo, da stroški kazenskega postopka iz 1. do 5. točke drugega odstavka 92. člena ZKP ter potrebni izdatki obdolženca in potrebni izdatki in nagrada zagovornika, obremenjujejo proračun.
2. Zoper sklep se je pritožila okrožna državna tožilka zaradi kršitve kazenskega zakona po 1. točki prvega odstavka 372. člena ZKP. Pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi in izpodbijani sklep spremeni tako, da dopusti obtožbo in odloči, da se kazenski postopek nadaljuje.
3. Pritožba je utemeljena.
4. Pritožbeno sodišče ob preizkusu razlogov izpodbijanega sklepa in pritožbenih navedb ugotavlja, da je sodišče prve stopnje v postopku preizkusa obtožnega akta neutemeljeno zavrglo obtožni predlog Okrožnega državnega tožilstva v Mariboru, ko je ob presoji opisa kaznivega dejanja ocenilo, da dejanje, opisano v tenorju obtožbe, ni kaznivo dejanje šikaniranja na delovnem mestu po prvem odstavku 197. člena KZ-1. 5. Sodišče prve stopnje je namreč v izpodbijanem sklepu zaključilo, da sta v opisu kaznivega dejanja prepovedani posledici očitanega kaznivega dejanja ponižanje in prestrašenost navedeni zgolj na abstraktni ravni, saj nista z ničemer konkretizirani oziroma ni konkretizirano, kako sta se ti prepovedani posledici kazali oziroma odražali pri oškodovancu, zgolj pavšalno zatrjevanje nastanka prepovedanih posledic pa za konkretizacijo tega zakonskega znaka ne zadošča. Poleg tega v opisu ravnanj pod tretjo in četrto alinejo ni podane vzročne zveze med ravnanjem obdolženca in nastankom (abstraktno) zatrjevanih prepovedanih posledic pri oškodovancu, ker so bile žaljive izjave namenjene drugima uslužbenkama.
6. Pritožba taki presoji sodišča prve stopnje utemeljeno nasprotuje. Pritrditi ji je, da sta prepovedani posledici ponižanje in prestrašenost dovolj konkretizirani. Iz opisa obdolžencu očitanih posameznih ravnanj je povsem jasno razviden njegov zaničujoč odnos do oškodovanca in njegova ravnanja že sama po sebi dajo konkretnejši vpogled v vrsto in način oškodovančevega ponižanja in prestrašenosti. V skladu z uveljavljeno sodno prakso Vrhovnega sodišča RS namreč konkretizacije ponižanja in prestrašenosti ni mogoče podati z opisom posameznikovih notranjih občutij, ampak predvsem z vrsto in načinom ravnanj tistega, ki jih je povzročil. Šele skozi različne načine ponižujočih ravnanj je mogoče sklepanje o vrsti in stopnji ponižanja, ki je bilo posamezniku povzročeno.1 Ob upoštevanju navedenega se tako ni mogoče strinjati s stališčem sodišča prve stopnje, da bi moralo biti v obravnavanem primeru navedeno, kakšne konkretne posledice je pri oškodovancu pustilo obdolženčevo ravnanje, saj je to stvar dejanske presoje. Enako velja tudi za opis njegovih ravnanj pod tretjo in četrto alinejo obtožnega predloga, ko so bile očitane izjave sicer res namenjene drugima uslužbenkama, vendar v prisotnosti oškodovanca. Tega ni moč prezreti, saj je potrebno upoštevati, da se obdolžencu očita, da je dejanje storil kot nadrejeni, in ker nastopa s pozicije moči, imajo njegova dejanja večji učinek,2 tudi na druge prisotne. In iz tega razloga je tudi vprašanje vzročne zveze med dejanji obdolženca po tretji in četrti alineji obtožnega predloga ter nastankom prepovedanih posledic stvar dejanskih ugotovitev. Glede na vse navedeno so zato po oceni pritožbenega sodišča ustrezno konkretizirani vsi zakonski znaki očitanega kaznivega dejanja, tudi prepovedani posledici ponižanosti in prestrašenosti kot posledici obdolženčevih negativnih in žaljivih ravnanj.
7. Prav tako se pritožbeno sodišče strinja z navedbami okrožne državne tožilke, da je dovolj določno naveden čas storitve kaznivega dejanja. Sodišče prve stopnje je namreč v točki 6 izpodbijanega sklepa zavzelo stališče, da je časovni opis kaznivega dejanja pod prvo in drugo alinejo tenorja obtožbe premalo natančen in jasen ter dopušča različne razlage, med drugim tudi, da sta obe dejanji zgodili v juniju 2015, zaradi česar obdolžencu ni omogočena učinkovita obramba. Vendar pa je po oceni pritožbenega sodišča opis kaznivega dejanja glede časa storitve dovolj jasen in določen. Iz opisa kaznivega dejanja je namreč povsem jasno razvidno, da gre za dva ločena dogodka, kot to pravilno poudarja okrožna državna tožilka v pritožbi, ostale okoliščine v zvezi z dogodkoma pa bodo predmet nadaljnje obravnave.
8. Po obrazloženem pritožbeno sodišče ugotavlja, da je obravnavani obtožni akt sposoben obravnave pred sodiščem, saj iz opisa izhajajo vsi zakonski znaki očitanega kaznivega dejanja, ki so tudi ustrezno konkretizirani, dejanje pa je tudi dovolj individualizirano, da je obdolžencu omogočena učinkovita obramba. Zato je pritožbi okrožne državne tožilke ugodilo in izpodbijani sklep razveljavilo ter zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v nadaljnji zakoniti postopek. Sodišče prve stopnje bo ravnalo pravilno tako, da bo v obravnavani zadevi razpisalo glavno obravnavo.
9. Sklep temelji na tretjem odstavku 402. člena ZKP.
1 Tako tudi sodba Vrhovnega sodišča RS I Ips 43273/2015 z dne 21. 2. 2019, točka 9. 2 Prim.: sodba Vrhovnega sodišča RS I Ips 1466/2013 z dne 7. 3. 2019.