Jedro

Razlog za obnovo postopka po 1. točki 249. člena ZUP/86 je podan, če se zve za novo dejstvo, ki je verjetno izkazano, da so bile tožniku obračunane obresti za njegov vložek v družbo, pa tega zneska v prejšnjem postopku ni prijavil v napovedi za odmero dohodnine.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je prvostopno sodišče na podlagi 1. odstavka 59. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS, Ur. l. RS, št. 50/97 in 70/2000) zavrnilo tožbo tožnika zoper odločbo tožene stranke z dne 13.5.1998, s katero je ta zavrnila tožnikovo pritožbo zoper sklep Davčnega urada C., Izpostava Ž. z dne 12.1.1998. S tem sklepom je prvostopni organ po uradni dolžnosti dovolil obnovo postopka za odmero dohodnine za tožnika za leto 1994, 1995 in 1996 iz razloga po 1. točki 249. člena ZUP/86. To pa zato, ker tožnik zneska obresti, ki ga je dobil od danih posojil fizičnim in pravnim osebam ni napovedal v davčni napovedi za odmero dohodnine za leto 1994, 1995 in 1996. Sodišče prve stopnje je pritrdilo odločitvi in razlogom tožene stranke v obravnavanem primeru. Menilo je, da je izvenbilančna dokumentacija družbe Z., ki jo je ob inšpekcijskem pregledu ugotovil davčni inšpektor in jo popisal v inšpekcijskem zapisniku, novo dejstvo oziroma dokaz, iz katerega izhaja, da je družba Z. tožniku plačala obresti od njegovih posojil. Ugotovljeno je bilo tudi, da teh obresti tožnik ni vključil v davčno napoved za dohodnino za leto 1994, 1995 in 1996 ter da bi, kolikor bi bilo davčnemu organu podatki o teh obrestih znani ob odločanju o dohodnini, to dejstvo lahko pripeljalo do drugačne odločitve.

Tožnik vlaga pritožbo zaradi bistvene kršitve določb postopka v upravnem sporu, zmotne uporabe materialnega prava ter zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja ter predlaga, da vrhovno sodišče pritožbi ugodi, izpodbijano sodbo razveljavi in vrne zadevo prvostopnemu sodišču v novo sojenje, podrejeno pa, da pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo tako spremeni, da tožbenemu zahtevku ugodi v celoti. Meni, da sta bili že v postopku na prvi stopnji kršeni dve bistveni načeli ZUP-a, in sicer načelo zakonitosti in načelo materialne resnice. Meni tudi, da prvostopno sodišče v upravnem sporu, ki pomeni kontrolo zakonitosti dela izvršilne oblasti, ni ravnalo kot kontrolor zakonitosti. Kot bistveno kršitev postopka navaja to, da sodišče ni odgovorilo na tožbene trditve in da tožena stranka ni analizirala tožnikovih navedb in argumentov zoper prvostopno odločbo. S tem mu je bila kršena ustavna pravica do pritožbe, ki poleg možnosti pisne pritožbe zajema tudi pravico, da za svoje navedbe prejme ustrezen odgovor. Sodba tudi ne odgovori na vprašanje, v čem je šlo med družbo Z. in tožnikom za posojilno razmerje. V upravnih spisih je posredniška pogodba, ki pa je drugačna pogodba kot posojilna. Družba Z. je bila od 21.2.1995 registrirana tudi za bančno dejavnost. Od obresti od vlog v banki pa se dohodnina ne plačuje. Zmotno je tudi stališče prvostopnega sodišča, da se v postopku dovolitve obnove presojajo le okoliščine, zaradi katerih je bila obnova dovoljena, ki morajo biti verjetno izkazane. Prvostopno sodišče ne pove, katera je ta okoliščina, ki bi lahko vplivala na drugačno odločitev, če bi prvostopni organ ob prvotnem odločanju zanjo vedel. Določba 1. točke 249. člena ZUP/86 namreč ne govori o okoliščinah, temveč o dejstvih in dokazih. Na okoliščino se sklicuje v 2. odstavku 250. člena ZUP/86 glede dopustnosti predlagati obnovo postopka, če v prejšnjem postopku brez svoje krivde ni mogla navesti okoliščine, zaradi katerih predlaga obnovo, to pa so lahko okoliščine bolezen, nesreča, odsotnost iz države in podobno. Okoliščine torej ni mogoče enačiti z dokazi, kot to skuša storiti prvostopna sodba. Sklicuje se na inšpekcijski zapisnik kot javno listino in da že to predstavlja dokaz. Čeprav naj bi bila to javna listina, navaja očitno neresnična destva, zato kot dokaz nima nobene vrednosti, saj ugotavlja neresnični pravni temelj posojilno razmerje, čeprav ob spisu obstoja posredniška pogodba, ki izkazuje posredniško razmerje. V spisih ni nobenega dokaza in tudi ne okoliščine, ki bi kazal na posojilno razmerje.

Tožena stranka na pritožbo ni odgovorila.

Pritožba ni utemeljena.

Po presoji pritožbenega sodišča je odločitev prvostopnega sodišča v obravnavanem primeru pravilna in zakonita, zanjo je prvostopno sodišče navedlo utemeljene razloge, na katere se pritožbeno sodišče, da se izogne ponavljanju, v celoti sklicuje.

V obravnavanem primeru je sporno, ali so bili izpolnjeni pogoji za dovolitev obnove postopka po 1. točki 249. člena ZUP in ali bi lahko ta ugotovljena dejstva oziroma dokazi pripeljali do drugačne odločbe glede tožnikove dohodnine za leto 1994, 1995 in 1996. Tudi po presoji sodišča je v obravnavanem primeru razlog za obnovo postopka po 1. točki 249. člena ZUP/86 izkazan. Novo dejstvo oziroma dokaz je izvenbilančna dokumentacija družbe Z., ki jo je ob inšpekcijskem pregledu ugotovil pristojni davčni inšpektor in jo popisal v svojem zapisniku. Iz te dokumentacije je po ugotovitvah v zapisniku med drugim razvidno tudi, da je ta družba tožniku obračunala in plačala obresti za njegove vložke v tej družbi, in sicer v letih 1994, 1995 in 1996. Ugotovljeno je tudi, da tožnik teh zneskov ni prikazal v svoji dohodninski napovedi za isto obdobje, čemur tožnik niti ne nasprotuje. Glede na ti dve okoliščini je tudi po presoji vrhovnega sodišča verjetno izkazano, da bi bila lahko odločba o dohodnini za leto 1994, 1995 in 1996 za tožnika drugačna, če bi te obresti v svoji davčni napovedi prikazal. Že to pa je glede na določbo 256. člena ZUP/86 dovolj, da se lahko dovoli obnova postopka. Ali bo v obnovljenem postopku odločba o dohodnini za tožnika za leto 1994, 1995 ali 1996 drugačna, ali pa bo potrjena prejšnja odločba, ni stvar postopka dovolitve obnove, temveč je to stvar vodenja in odločanja v obnovljenem postopku. V obnovljenem postopku pa bo lahko tožnik uveljavljal vse ugovore in dokaze, ki so relevantni za odločanje v obnovljenem postopku, ne pa tudi v postopku dovolitve obnove. Zato je pritožbeno sodišče zavrnilo tožnikove ugovore kot neumestne, ker se ne nanašajo na vprašanja dovolitve obnove postopka, temveč odločanja v obnovljenem postopku.

Ne držijo pritožbene navedbe, da prvostopno sodišče ni odgovorilo na ključne tožnikove tožbene ugovore. V predzadnjem odstavku obrazložitve je sodišče pojasnilo, da ugovorov, ki se nanašajo na vsebino ugotavljanja in odločanja v obnovljenem postopku, tožnik ne more uspešno uveljavljati v postopku odločanja o tem, ali so podani razlogi za obnovo postopka. Glede na to po presoji vrhovnega sodišča tožniku ni bila kršena pravica do pritožbe.

Iz inšpekcijskega zapisnika izhaja, da je izvenbilančna dokumentacija družbe Z. obstojala že v času odločanja davčnega organa o tožnikovi dohodnini za kritična leta, le da organ zanjo ni vedel. Če bi vedel, bi jo moral že pred prvo odločbo presodili in odločili glede na svoje ugotovitve. Ker tega ni mogel, ker za to dokumentacijo ni vedel, bo treba to storiti v obnovljenem postopku, v katerem pa bo tožnik sodeloval kot stranka.

V obnovljenem postopku bo upravni organ presojal tudi, kakšno pogodbo po vsebini je imel tožnik sklenjeno z družbo Z. To, da se v postopku dovolitve obnove postopka še ne odloča o vprašanjih, ki so predmet odločanja v obnovljenem postopku, je določeno v 258. členu ZUP/86, pri čemer se pred izdajo odločbe v obnovljenem postopku izvede postopek po določbah ZUP/86, ki se nanašajo na ugotovitveni postopek.

Zato je pritožbeno sodišče na podlagi 73. člena ZUS tožnikovo pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.