Jedro

Zaključek, da varovanje državne meje ni izredni dogodek v smislu 3. alineje izreka sodbe C-742/19, je sodišče prve stopnje oprlo na ustrezne dejanske in pravne razloge, zato pritožba zmotno navaja, da te presoje ni obrazložilo. Sprejelo je pravilno stališče, da o izjemi iz citirane alineje ni mogoče govoriti v primeru dolgoletnega kontinuiranega izvajanja varovanja državne meje, glede katerega (tudi z izjavami tožnika in prič) niso bili ugotovljeni nobeni pogoji, ki bi ustrezali pravnemu standardu izrednega dogodka, kot ga je v 59. točki sodbe C 742/19 konkretiziralo Sodišče EU. Tega stališča ne omaja niti pritožbena navedba, da je intenziteta migracij v 2019 presegla meje običajnega.

Pritožbeno sodišče soglaša s prvostopenjsko presojo, da glede straže ni podana nobena okoliščina, ki bi utemeljevala izključitev uporabe Direktive 2003/88/ES. Temelji na pravilni dokazni oceni, da je straža redna dejavnost SV, ki se je izvajala kontinuirano na številnih vojaških objektih po državi, načrtovana je bila vnaprej in je pomenila običajno službo v mirnem času, brez posebnosti, oziroma se ni izvajala v izrednih okoliščinah ali kot odziv na neposredno grožnjo za nacionalno varnost.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje v zvezi s sklepom o popravi sodbe z dne 14. 5. 2024. II. Tožena stranka je dolžna v roku 15 dni tožeči stranki povrniti stroške odgovora na pritožbo v znesku 280,00 EUR.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je toženki naložilo plačilo razlike v plači s pripadajočimi obrestmi, in sicer za mesece ter v zneskih, ki so razvidni iz izreka sodbe, in da tožniku povrne odmerjene stroške postopka. Zavrnilo je tožbeni zahtevek, ki se nanaša na plačilo za mesec marec 2022 in plačilo zakonskih zamudnih obresti od prisojenih glavnic za čas pred 7. 6. 2019. 2. Zoper ugodilni del sodbe se pritožuje toženka zaradi vseh pritožbenih razlogov. Ne strinja se z zaključkom, da narava dejavnosti straže in varovanja državne meje ne izključuje uporabe Direktive 2003/88/ES. Toženka je bila dolžna dokazati, da je dejavnost izključena iz področja uporabe direktive, pri čemer ni bistveno, kakšno delo v zvezi s to dejavnostjo je opravljal tožnik. On bi moral dokazati, da za njegov primer direktiva vseeno velja. Sodišče je nedopustno prevalilo dokazno breme na toženko. Ni napravilo resne dokazne ocene glede obstoja izjem od uporabe direktive pri varovanju državne meje. S svojo presojo je poseglo v pravico države, da določeno nalogo opredeli kot vojaško operacijo. Operacija Odboj je predstavljala vojaško operacijo v pravem pomenu besede. Sodišče je kršilo 214. člen ZPP, ker ni upoštevalo, da tožnik ni nasprotoval toženkini definiciji tega pojma. Napačna sta zaključka, da so bili pripadniki SV pri varovanju meje le v podporni vlogi in da se varovanje državne meje ni opravljalo v okviru izrednih dogodkov. Sodišče je kršilo 8. člen ZPP, ker ni pojasnilo, kaj je pomembno glede dokumentov, v katere je vpogledalo. Straže ni mogoče šteti za običajno službo, v interesu državne varnosti pa je njeno neprekinjeno izvajanje. Učinkovitejša je, če stražarji ne rotirajo vsakih 12 ur. Sodišče je napačno presodilo primernost rotacije glede varovanja objekta A. Neprimerno se je sklicevalo na sodbo VIII Ips 196/2018, saj ta ne predstavlja ustaljene sodne prakse. Stranke kolektivne pogodbe so v 46. členu KPJS določile plačilo pripravljenosti za delo ne glede na to, ali gre za pripravljenost znotraj ali zunaj delovnega časa. Tudi z vidika 97. točke sodbe C-742/19 ne bi bilo prav, da se nedelo vrednoti enako kot delo. Priglaša stroške pritožbe.

3. Tožnik v odgovoru na pritožbo obrazloženo prereka njene navedbe in predlaga, naj jo pritožbeno sodišče kot neutemeljeno zavrne. Priglaša stroške odgovora.

4. Pritožbeno sodišče je izpodbijani del sodbe preizkusilo v mejah razlogov, navedenih v pritožbi in na podlagi drugega odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP; Ur. l. RS, št. 26/1999 in nadaljnji) po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb postopka, navedene v tej določbi, in na pravilno uporabo materialnega prava. Ugotovilo je, da sodišče prve stopnje ni storilo bistvenih kršitev, ki jih uveljavlja pritožba, niti tistih, na katere je treba paziti po uradni dolžnosti. Na pravilno in popolno ugotovljeno dejansko stanje je sprejelo materialnopravno pravilno odločitev.

5. Sodišče prve stopnje je pravilno upoštevalo, da je za ta spor pomembna sodba Sodišča EU C-742/19, ki opredeljuje izjeme, v katerih je treba člen 1(3) Direktive 2003/88/ES Evropskega parlamenta in Sveta z dne 4. 11. 2003 o določenih vidikih organizacije delovnega časa (v nadaljevanju: Direktiva 2003/88/ES) v povezavi s členom 4(2) PEU razlagati tako, da je dejavnost, ki jo opravlja vojaška oseba, izključena s področja uporabe te direktive. V primeru ugotovitve, da takšna izjema ni podana, se stalna pripravljenost šteje v delovni čas in je utemeljena zahteva za plačilo razlike v plači. 6. Za čas stalne pripravljenosti, ki je bila tožniku za obdobje varovanja državne meje in straže odrejena na kraju, ki ga ni smel zapustiti, mu je sodišče prve stopnje prisodilo plačilo razlike med že izplačanim dodatkom za čas stalne pripravljenosti v višini 50 % urne postavke osnovne plače (46. člen Kolektivne pogodbe za javni sektor - KPJS; Ur. l. RS, št. 57/2008 in nadaljnji) in 100 % te urne postavke. Pritožbeno sodišče soglaša s prvostopenjskimi razlogi, jih po nepotrebnem ne ponavlja, ter se v nadaljevanju opredeljuje do odločilnih navedb pritožbe (prvi odstavek 360. člena ZPP).

7. Prvostopenjsko sodišče je zaključilo, da varovanje državne meje in straža ne utemeljujeta izključitve uporabe Direktive 2003/88/ES. Pritožba to presojo zmotno izpodbija s sklicevanjem, da je Sodišče EU državam članicam (toženki) omogočilo izključitev uporabe te direktive glede celotne kategorije vojaških dejavnosti. Glede na stališča v sodbi C-742/19 (prim. 60. in 64. točko, ki jo izpostavlja pritožba) vseh dejavnosti pripadnikov vojske ni mogoče izključiti iz uporabe Direktive 2003/88/ES, zato je bilo sodišče prve stopnje dolžno raziskati, ali sta bili takšne narave tudi varovanje državne meje in straža. Zgolj v tem okviru pa je tudi ugotavljalo dejstva o tem, kako je bil v to vojaško dejavnost vpet tožnik. Prav tako ne drži pritožbena navedba, da je sodišče prve stopnje enačilo obe vojaški dejavnosti, saj je za vsako od njiju posebej in ustrezno utemeljilo presojo, zakaj ne izključujeta uporabe Direktive 2003/88/ES.

8. Neutemeljena je pritožbena navedba, da je sodišče prve stopnje nedopustno prevalilo dokazno breme na toženko. Ker je ta zatrjevala, da vojaški dejavnosti varovanje državne meje in straža izključujeta uporabo Direktive 2003/88/ES, je v zvezi s to trditvijo nosila dokazno breme (prvi odstavek 7. člena ZPP).

9. Pritožba zmotno očita, da sodišče ni napravilo resne dokazne ocene v zvezi z zaključkom, da varovanje državne meje ni vojaška operacija v pravem pomenu besede (1. alineja izreka sodbe C-742/19) in da je podalo lastno definicijo tega pojma, ki nima podlage v spisu. Prvostopenjsko sodišče je (ne)obstoj te izjeme pravilno presojalo z vidika stališč citirane sodbe Sodišča EU. Izpodbijani zaključek je oprlo na izvedene dokaze, ki jih je ovrednotilo skladno z metodološkim napotkom iz 8. člena ZPP. Presojo je utemeljilo z odločilnimi dejanskimi in pravnimi razlogi, ki so omogočali preizkus izpodbijanega dela sodbe, zato je neutemeljena tudi pritožbena navedba o kršitvi iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP.

10. Neutemeljen je očitek o kršitvi 214. člena v zvezi s prvim odstavkom 339. člena ZPP, ker sodišče prve stopnje ni upoštevalo, da tožnik ni nasprotoval toženkini definiciji vojaške operacije v pravem pomenu besede (serija povezanih taktičnih aktivnosti, ki so koordinirane v času in prostoru za dosego strateških ali operativnih ciljev), ki sta jo potrdila B. B. in C. C. Tožnik je podal zadostna stališča, s katerimi je tej toženkini definiciji nasprotoval. Tudi sicer gre pri presoji tega pojma za pravno vprašanje, to pa ni podvrženo določbam 214. člena ZPP.

11. Sodišče prve stopnje s svojo odločitvijo ni poseglo v pravico države, da določeno nalogo opredeli kot vojaško operacijo, temveč je le napolnilo pravni standard "vojaška operacija v pravem pomenu besede". Ugotovitve, da je bilo varovanje državne meje kontinuirana, že nekajletna naloga SV (od leta 2015 dalje), ki se je izvajala v mirnem času, za popolnoma načrtovane, nadzorovane in z organi policije usklajene naloge, potrjujejo pravilnost zaključka, da ta vojaška dejavnost ni predstavljala vojaške operacije v pravem pomenu besede v smislu sodbe C‑742/19. 12. Iz prvostopenjskih ugotovitev izhaja, da je bila v letu 2019 uvedena operacija Odboj in s tem vpeljan nov koncept delovanja (namenske enote, linija poveljevanja D., operativno taktični načrti sodelovanja s policijo itd.). Tem okoliščinam sodišče prve stopnje pravilno ni pripisalo takšne narave, kot jim jo pritožba, t. j. da utemeljujejo izključitev uporabe Direktive 2003/88/ES. Z operacijo Odboj se je spremenila le organizacija dela (odreditev stalne pripravljenosti), ne pa sama vsebina dela in poslanstvo SV. Še vedno je šlo za opravljanje vojaške dejavnosti varovanja državne meje v obliki podpore policiji. Pritožba s poudarjanjem izjav C. C. in B. B. neutemeljeno vztraja, da je varovanje meje v spremenjenih okoliščinah (operacija Odboj) predstavljalo vojaško operacijo v pravem pomenu besede. Okoliščin, v katerih je ta operacija potekala, tudi po presoji pritožbenega sodišča vsebinsko ni mogoče enačiti z elementi, ki opredeljujejo vojaško operacijo v pravem pomenu besede (sodba C-742/19 v tem smislu omenja npr. operacije, ki vključujejo vojaško posredovanje oboroženih sil države članice; nujnost odstopanja od pravil na področju zaščite varnosti in zdravja delavcev zaradi absolutne nujnosti zagotavljanja učinkovitega varovanja skupnosti; spoštovanje zahtev direktive med trajanjem operacij bi pomenilo tveganje za njihov uspeh …).

13. Presoji, da pri varovanju meje ni šlo za vojaško operacijo v pravem pomenu besede, pritožba v povezavi z ugotovitvijo o zgolj podporni vlogi SV neutemeljeno očita zmotno uporabo materialnega prava. Da je bil namen delovanja SV podpora policiji, je nenazadnje potrdil tudi C. C., na katerega se sklicuje pritožba. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je glede na 3.a točko Direktive št. 13-11 z dne 7. 12. 2020 (Sodelovanje SV in Policije pri širšem varovanju državne meje - Operacija Odboj) to sodelovanje potekalo na način, da je varovanje meje vodila, usmerjala in nadzirala policija. Tudi to določilo torej potrjuje podporno vlogo SV.

14. Zmoten je pritožbeni očitek o kršitvi 8. člena ZPP, ker sodišče prve stopnje ni vsebinsko obravnavalo dokumentov, zlasti Direktive št. 13-11; če bi jih, bi bil po mnenju pritožbe rezultat dokazne ocene za toženko ugoden. V 33. točki obrazložitve prvostopenjske sodbe je sodišče povzelo dokumente (pravno podlago), ki so urejali delovanje SV na meji. Pritožba niti ne konkretizira, katero določilo posameznega akta utemeljuje sprejem drugačnega določenega dokaznega zaključka. Le splošno navaja, da varovanje državne meje ustreza vsem elementom vojaške operacije, kar naj bi izhajalo iz določb Direktive št. 13-11 o situaciji, nameri in nalogah SV, vendar je pritožbeno sodišče že pojasnilo, zakaj s sklicevanjem na to direktivo ni mogoče utemeljiti vojaške operacije v pravem pomenu besede v smislu sodbe C-742/19. 15. Do drugačne odločitve v sporu ne more privesti niti pritožbeno sklicevanje, da je bil cilj operacije Odboj zmanjšanje števila nezakonitih migracij. Kot izhaja iz prvostopenjskih ugotovitev, so se množične nezakonite migracije pojavile že v letu 2015, pa je tedaj SV izvajala aktivnosti v zvezi z varovanjem državne meje brez stalne pripravljenosti. Prav tako neuspešno je pritožbeno utemeljevanje stalne pripravljenosti s sklicevanjem na izredne okoliščine in s tem povezano potrebo po naraščanju sil. Iz izjave C. C. res izhaja, da je bil cilj stalne pripravljenosti zagotoviti neprekinjenost delovanj v bližini državne meje, vendar aktiviranja pripadnikov, ki so bili v stalni pripravljenosti, zaradi morebitnega izrednega dogodka na meji stranki nista konkretizirano zatrjevali, niti ga ni ugotovilo sodišče prve stopnje. Pravilno je zaključilo, da je bilo varovanje meje torej mogoče povsem učinkovito organizirati tudi brez odrejene pripravljenosti, kakršna je bila praksa že v preteklosti.

16. Upoštevaje izpovedi tožnika in E. E. je sodišče prve stopnje pravilno zaključilo, da varovanje meje ni pomenilo začetnega usposabljanja ali operativnega urjenja v smislu izjeme iz 1. alineje izreka sodbe C-742/19. Pritožba tej presoji zmotno nasprotuje. Okoliščin, ki bi dokazovale začetno usposabljanje tožnika, sploh ne zatrjuje. Navaja zgolj, da so pripadniki na meji spoznavali nove terene, vremenske razmere, delovali v pogojih zmanjšane vidljivosti ipd., vendar s temi okoliščinami ni mogoče utemeljiti niti izjeme, ki se nanaša na operativno urjenje.

17. Pravilna je prvostopenjska ocena, da je bilo izvajanje varovanja meje v rotacijah primerno tudi po uvedbi operacije Odboj. Pritožba to presojo neutemeljeno izpodbija s sklicevanjem na naraščanje sil in s tem potrebo po zagotovitvi več ljudi in uvedbi stalne pripravljenosti. Tudi v primeru, če bi bilo določeno vojaško dejavnost mogoče izvesti bolj učinkovito v sistemu pripravljenosti, to še ne pomeni, da je ni mogoče izvesti tudi na drug način (rotacija), ki omogoča spoštovanje Direktive 2003/88/ES. Poleg tega iz dokaznega postopka ne izhaja, v čem konkretno se je izkazovala večja učinkovitost zaradi stalne pripravljenosti tožnika. V zvezi s presojo primernosti rotacij je neustrezno tudi pritožbeno sklicevanje na sodno prakso, ki obravnava neprimerljive pravne situacije (sodni odločbi VIII Ips 159/2005 in Pdp 908/2002, ki se nanašata na količnik za določitev osnovne plače po prejšnjem plačnem sistemu). Prav tako neutemeljena je pritožbena navedba, da je sodišče prve stopnje ugotavljalo, ali so rotacije možne, ne pa ali so primerne. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da se je sodišče prve stopnje do vprašanja rotacije opredelilo upoštevaje naravo izvajanja vojaške dejavnosti (tako glede varovanja meje kot straže), zato prvostopenjske dokazne ocene v tem delu ni mogoče razlagati drugače, kot da je sprejelo zaključek o tem, da je bil sistem rotacij za ti dejavnosti primeren.

18. Zaključek, da varovanje državne meje ni izredni dogodek v smislu 3. alineje izreka sodbe C-742/19, je sodišče prve stopnje oprlo na ustrezne dejanske in pravne razloge, zato pritožba zmotno navaja, da te presoje ni obrazložilo. Sprejelo je pravilno stališče, da o izjemi iz citirane alineje ni mogoče govoriti v primeru dolgoletnega kontinuiranega izvajanja varovanja državne meje, glede katerega (tudi z izjavami tožnika in prič) niso bili ugotovljeni nobeni pogoji, ki bi ustrezali pravnemu standardu izrednega dogodka, kot ga je v 59. točki sodbe C 742/19 konkretiziralo Sodišče EU. Tega stališča ne omaja niti pritožbena navedba, da je intenziteta migracij v 2019 presegla meje običajnega.

19. Pritožbeno sodišče soglaša s prvostopenjsko presojo, da glede straže ni podana nobena okoliščina, ki bi utemeljevala izključitev uporabe Direktive 2003/88/ES. Temelji na pravilni dokazni oceni, da je straža redna dejavnost SV, ki se je izvajala kontinuirano na številnih vojaških objektih po državi, načrtovana je bila vnaprej in je pomenila običajno službo v mirnem času, brez posebnosti, oziroma se ni izvajala v izrednih okoliščinah ali kot odziv na neposredno grožnjo za nacionalno varnost ... Presoja je utemeljena z ustreznimi razlogi dejanske in pravne narave, zato je neutemeljen pritožbeni očitek o pomanjkanju odločilnih razlogov (kršitev iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP).

20. Zaključka, da je glede na izvedeni dokazni postopek za stražo primeren sistem rotacije zaposlenih, ne more ovreči pritožbeno neutemeljeno vztrajanje pri trditvi, da ima straža tako posebno naravo, da je ni mogoče šteti za običajno službo, oziroma pritožbeno poudarjanje, da je v interesu državne varnosti neprekinjeno izvajanje stražarske službe. Neprekinjeno stražo je namreč mogoče zagotoviti tudi z rotacijami, saj ni bila ugotovljena nobena okoliščina, ki bi to preprečevala.

21. Neuspešno in zgolj splošno je pritožbeno navajanje, da imajo rotacije lahko nepopravljive posledice. Za konkretne objekte, na katerih je tožnik opravljal stražo, niso bile ugotovljene nobene okoliščine, ki bi dokazovale realno možnost nastopa zatrjevanih posledic rotacij (toženka se je pavšalno sklicevala na vzbujanje pozornosti virov ogrožanja, potencialno ranljivost objekta in tveganje za uhajanje informacij ...). Tudi sicer je glede na izpoved tožnika prišlo do aktivacije le izjemoma, ko je pobegnil kak pes, kar pa ne upravičuje odreditve stalne pripravljenosti.

22. Neutemeljeno je sklicevanje pritožbe, da je straža bolj učinkovita, če stražarji ne rotirajo vsakih 12 ur. Kot je bilo že obrazloženo, zgolj dejstvo, da je določeno vojaško dejavnost mogoče izvesti bolj učinkovito v sistemu pripravljenosti, ne pomeni, da te dejavnosti ni mogoče izvesti tudi na drug način (rotacija), ki omogoča spoštovanje Direktive 2003/88/ES. Pri tem je toženkina trditev, da obstaja potreba po naraščanju sil, ki je ni mogoče zagotoviti brez odrejene pripravljenosti, ostala zgolj na ravni pavšalnega zatrjevanja, prav tako njena trditev, da je s spremembo režima varovanja nemogoče zavarovati objekt v primeru potrebe po obrambi. Da izjema (neprimernost rotacij) ni podana, dodatno potrjuje tudi prvostopenjska ugotovitev, da se straža na objektu, na katerem je v vtoževanem obdobju stražil tožnik (F.), po spremembi organizacije ne izvaja več s stalno pripravljenostjo, temveč z dnevnimi 12-urnimi rotacijami. Te so torej primeren način izvajanja te vojaške dejavnosti. Pritožba s sklicevanjem na izjavi G. G. in H. H. navaja, da je po spremembi režima kvaliteta varovanja manjša, kar pa po presoji sodišča ni dokazano. Priči namreč nista pojasnili nobenih konkretnih okoliščin, ki bi predstavljale bistveno kvalitativno razliko med varovanjem objekta v režimu stalne pripravljenosti in v režimu rotacij. Poleg tega iz izpovedi E. E. in I. I. (tožnikov nadrejeni) izhaja, da kvaliteta varovanja ni nič manjša, le da je v primeru rotacij potrebna večja ekipa, da se lahko pripadniki med seboj menjajo.

23. Pritožbene navedbe, ki se nanašajo na varovanje objekta A., ne vplivajo na drugačno presojo spora. Drži, da se ta objekt še vedno straži v režimu stalne pripravljenosti, a je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo, da toženka ni dokazala okoliščin, da tudi na tem objektu ne bi bila mogoča straža v sistemu rotacije. Pritožbeno sodišče soglaša, da obstoj izjeme od uporabe direktive (neprimernost rotacije) ne more biti pogojen z okoliščinami, ki jih s sklicevanjem na izpoved H. H. izpostavlja pritožba, kot npr. večja razdalja med krajem, iz katerega se vozi vojak na varovanje objekta, in krajem tega objekta, stanje cest, zagotavljanje službenih vozil … Pri navedenih okoliščinah gre dejansko za vprašanje, povezano s problematiko ustrezne organizacije delovnega procesa, ne pa s posebno naravo vojaške dejavnosti, ki pogojuje obstoj izjeme. Podobno velja za okoliščino, da se varovanje tega objekta zagotavlja zgolj s pripadniki iz točno določene enote (J.) - očitno gre za vprašanje ustreznosti kadrovske organizacije toženke, saj nenazadnje pritožba sama pojasnjuje, da toženka z razpoložljivimi viri ne more na drugačen način zagotoviti ustreznega varstva objekta. Ne glede na vse navedeno pa ni nezanemarljiva tudi prvostopenjska ugotovitev, da je tožnik na objektu A. v vtoževanem obdobju opravljal stražo le enkrat. 24. Pravilna je prvostopenjska ugotovitev, da toženka z nobeno listino ni dokazala, da ji je bila zaradi epidemije predpisana uvedba stalne pripravljenosti v zvezi s stražo. Pritožba opozarja na splošno znano dejstvo, da je bilo tedaj manj kadra (veliko bolnih, karanten, vsi niso bili cepljeni …), vendar s sklicevanjem na pomanjkanje kadra obstoja izjem od uporabe Direktive 2003/88/ES ni mogoče utemeljiti. Pravilna je tudi prvostopenjska ugotovitev, da so bile toženkine trditve zgolj pavšalne, saj ni konkretneje prikazala, kako naj bi okoliščine epidemije pogojevale odrejanje stalne pripravljenosti tožniku. Glede na navedeno pritožba niti s posplošenim sklicevanjem na potrebo po "delu v mehurčkih" ne more utemeljiti neprimernosti rotacij (niti izjeme iz 3. alineje izreka sodbe C-742/19). Neuspešno je tudi pritožbeno sklicevanje, da je toženka konec leta 2021 na kolektivne naloge lahko pošiljala le pripadnike, ki so izpolnjevali pogoj PCT. Kot je razvidno iz tožbenega zahtevka, se ta ne nanaša na konec leta 2021, temveč zgolj na prvo polovico tega leta.

25. Zmotna je pritožbena navedba o neprimernosti prvostopenjskega sklicevanja na sodbo VIII Ips 196/2018. Ker se citirana zadeva nanaša na plačilo stalne pripravljenosti vojaške osebe in gre torej za enako pravno podlago kot v tem sporu, bi bil spregled tega judikata s strani sodišča prve stopnje neutemeljen1. Sicer pa je prvostopenjsko sodišče svojo odločitev utemeljilo z dejanskimi razlogi, ki jih je ugotovilo v tem sporu.

26. Glede na to, da se tožnikova pripravljenost za delo v zvezi s stražo in varovanjem meje obravnava tako, da se šteje v delovni čas, za takšen primer pa Zakon o obrambi (ZObr - Ur. l. RS, št. 82/1994 in nadaljnji) in KPJS ne določata posebne višine plačila, je sodišče prve stopnje pravilno uporabilo splošna pravila o plačilu in mu priznalo plačilo, ki izhaja iz njegove pogodbe o zaposlitvi za delo v polnem delovnem času, oziroma razliko med že izplačanim dodatkom za čas stalne pripravljenosti v višini 50 % urne postavke osnovne plače in 100 % te urne postavke. Določbi drugega in tretjega odstavka 46. člena KPJS je treba tolmačiti v povezavi s 97.e členom ZObr, ki opredeljuje stalno pripravljenost in iz katere izrecno izhaja, da se pripravljenost za delo ne všteva v število ur tedenske oziroma mesečne delovne obveznosti (torej v delovni čas). Pritožbeno zatrjevanje, da se stranke KPJS niso ukvarjale z vprašanjem, ali gre za plačilo pripravljenosti znotraj ali zunaj delovnega časa, oziroma da 46. člen KPJS ureja tudi plačilo pripravljenosti za delo, ki se šteje v delovni čas, je tako zmotno. Posledično se pritožba neutemeljeno sklicuje tudi na 97. točko obrazložitve sodbe C-742/19. 27. Ker s pritožbo uveljavljani razlogi niso utemeljeni, jo je pritožbeno sodišče na podlagi 353. člena ZPP zavrnilo in izpodbijani del sodbe (v zvezi s sklepom o popravi sodbe z dne 14. 5. 2024) potrdilo.

28. Odločitev o stroških pritožbenega postopka temelji na določbi prvega odstavka 165. člena v zvezi s 154. členom ZPP. Toženka s pritožbo ni uspela, zato krije sama svoje stroške, tožniku pa mora povrniti stroške odgovora na pritožbo. Na podlagi Odvetniške tarife (OT; Ur. l. RS, št. 2/2015 in nadaljnji) mu pripada 375 točk za sestavo odgovora na pritožbo in 7,5 točk za materialne stroške, kar upoštevaje vrednost odvetniške točke (0,60 EUR) znaša 229,50 EUR, skupaj z DDV pa 280,00 EUR. Do povračila stroška za pregled dokumentacije in posvet s stranko tožnik ni upravičen, saj je zajet v že priznanih stroških.

1 Vrhovno sodišče RS je v citiranem judikatu sprejeta stališča nadgradilo z obsežno sodno prakso (prim. VIII Ips 11/2024, VIII Ips 12/2024, VIII Ips 13/2024, VIII Ips 15/2024, VIII Ips 17/2024 ), ki potrjuje tudi pravilnost v tem sporu izpodbijanega dela sodbe.