Jedro

Zaradi (naknadne) spremembe sodne prakse ne sme biti prizadeta pravica do sodnega varstva. V obravnavanem primeru bi bili tožniki prikrajšani za sodno varstvo, če bi bil denarni tožbeni zahtevek zavrnjen zaradi nesklepčnosti, oblikovalni pa zaradi prekluzije.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se v izpodbijanem delu potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Tožena stranka je dolžna tožnikom povrniti stroške pritožbenega postopka v višini 384,27 EUR v 15 dneh od vročitve te sodbe, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od prvega dne po izteku roka za prostovoljno plačilo.

Obrazložitev

1. Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje odločilo, da se kupnina, določena v prodajni pogodbi, sklenjeni med tožniki kot kupci in toženo stranko (v nadaljevanju toženec) kot prodajalcem dne 10. 2. 2005, zniža za znesek 4.642,00 EUR, ter zavrnilo, kar so tožniki zahtevali več iz tega naslova (I. točka izreka). Nadalje je tožencu naložilo, da mora v roku 15 dni vsakemu od tožnikov plačati 2.770,57 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 1.137,70 EUR od 12. 11. 2007 dalje do plačila, od 85,54 EUR od 15. 2. 2007 dalje do plačila in od 1.547,33 EUR od 8. 5. 2007 dalje do plačila; višje dajatvene tožbene zahtevke je zavrnilo (II., III. in IV. točka izreka). Odločilo je še, da je toženec dolžan tožnikom plačati v roku 15 dni 724,54 EUR pravdnih stroškov z zakonskimi zamudnimi obrestmi, tožniki pa stranskemu intervenientu 39,98 EUR pravdnih stroškov z zakonskimi zamudnimi obrestmi (V. in VI. točka izreka).

2. Zoper ugodilni del sodbe in stroškovno odločitev pod točko V sodbe se pritožuje toženec zaradi bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, zmotne uporabe materialnega prava, nepopolne ugotovitve dejanskega stanja in kršitev ustavnih pravic. Predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi ter v celoti zavrne tožbeni zahtevek, podredno pa, da izpodbijano sodbo razveljavi ter zadevo vrne sodišču prve stopnje v ponovno odločanje. V obeh primerih predlaga, da se plačilo vseh stroškov toženca skupaj s pripadajočimi zakonskimi zamudnimi obrestmi naloži v plačilo tožnikom. Toženec uvodoma navaja, da je ugovarjal prekluzijo in zastaranje ter da ni privolil v spremembo tožbe. Pri zahtevku za znižanje kupnine iz naslova jamčevanja za stvarne napake gre za oblikovalni zahtevek, kar izhaja iz drugega odstavka 480. člena Obligacijskega zakonika (v nadaljevanju OZ). Ker ga tožniki niso postavili že ob vložitvi tožbe, temveč po izteku enoletnega prekluzivnega roka iz 480. člena OZ, so z uveljavljanjem svojih pravic iz tega naslova prekludirani. Sodišče prve stopnje je z zaključkom, da tožniki zaradi neenotne sodne prakse niso prekludirani, poseglo v ustavno varovano pravico toženca do pravne varnosti. V nadaljevanju sodišču prve stopnje očita, da ni omenilo sklepa, s katerim je zavrnilo dokazne predloge z zaslišanjem prič, kaj šele, da bi takšen sklep obrazložilo. Ker je sodišče zgolj navedlo, katere dokaze je izvedlo, in ker za zavrnitev dokazov niso bili izpolnjeni pogoji, je zagrešilo absolutni bistveni kršitvi določb pravdnega postopka iz 8. in 14. točke drugega odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP). Sodišče prve stopnje ni navedlo, katere listine konkretno je prebralo, do te dokumentacije pa se tudi ni opredelilo. Preizkus sodbe zato v tem delu ni mogoč, kar predstavlja absolutno bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Glede dolžnosti sodišča, da ustrezno obrazloži zavrnitev dokazov, se obširno sklicuje na zakonske določbe, pravno teorijo in sodno prakso. V tej zvezi uveljavlja tudi kršitev ustavnih pravic iz 22., 23. in 25. člena Ustave RS. Nadalje navaja, da je sodišče prve stopnje brez argumentacije v celoti in nekritično sledilo neskladnima izvedenskima mnenjema. Izpodbijana sodba v tem delu nima dokazne ocene. Glede zahtevka zaradi neustreznih vhodnih vrat navaja, da bi sodišče prve stopnje moralo zaslišati zakonitega zastopnika družbe P., d. o. o. A. A., saj bi lahko pojasnil pomembne okoliščine v zvezi z vgradnjo vhodnih vrat, ki jih ni moč razbrati iz pojasnila družbe P., d. o. o. Tožniki bi lahko ob zadostni skrbnosti pridobili podatke v zvezi z vgradnjo vhodnih vrat do prvega naroka za glavno obravnavo. Drugačno stališče sodišča prve stopnje je zmotno. Tožnik ni strokovnjak gradbene stroke, zato se ni moč opreti na njegovo mnenje o (ne)ustreznosti vhodnih vrat. Iz izpovedbe tožnika sicer izhaja, da je bil vmesni prostor zapolnjen tudi s peno, kar kaže v smer pravilne vgraditve vhodnih vrat. Kolikšen delež je predstavljala pena in za kakšno peno je šlo, ni bilo ugotovljeno. Sodišče prve stopnje je na podlagi odgovora podizvajalca P., d. o. o., da se pri vratih, ki imajo suhomontažni podboj, slepi kovinski podboji ne vgrajujejo, nedopustno sklepalo, da je isti podizvajalec na isti način vgradil vsa vhodna vrata v večstanovanjskih stavbah na M. c. Trditve, da je isti podizvajalec na isti način vgradil vsa vhodna vrata v vseh stanovanjih v večstanovanjskih stavbah na M. c., niso bile podane. Tudi sicer gre v zvezi z vgradnjo vhodnih vrat zgolj za sklepanje sodišča. Sodišče prve stopnje je tako zmotno uporabilo pravilo o dokaznem bremenu, kar predstavlja kršitev iz prvega odstavka 339. člena ZPP, ki je vplivala na pravilnost in zakonitost izpodbijane sodbe. Glede zahtevka zaradi nevgrajenih zunanjih senčil nasprotuje neobrazloženi dokazni oceni prvostopenjskega sodišča, da izvedenskemu mnenju prve izvedenke ni moč slediti zaradi nejasnosti. Že iz povzetka tega mnenja v izpodbijani sodbi, da zahtevek v obsegu v notranjost pomaknjenih lož ni utemeljen, izhaja, da je mnenje prve izvedenke jasno, zaradi česar bi moralo sodišče presojati obe mnenji in ne le slediti drugemu mnenju. Sodišče se ni opredelilo do dejstva, da je bilo v konkretnem primeru pridobljeno uporabno dovoljenje. V tej zvezi je pojasnilo zgolj, da je pomembno, kaj je bilo dogovorjeno, pri čemer pa se je v nadaljevanju oddaljilo od dogovora in se je sklicevalo na Pravilnik o toplotni zaščiti in učinkoviti rabi energije v stavbah (v nadaljevanju Pravilnik). Drugi izvedenec se ni opredelil do dejstva, da so določene steklene površine pomaknjene v notranjost ter da so zasenčene zaradi umetne ovire, v takem primeru pa v skladu s Pravilnikom ni potrebno, da imajo vgrajeno zunanjo zaščito. V tem delu je zato dejansko stanje napačno ugotovljeno. Ne strinja se nadalje z zaključkom sodišča, da v primeru nevgrajenih zunanjih senčil ne gre za očitno napako, saj iz primerljivih zadev izhaja, da so bile te napake pravočasno grajane na zapisnik. V zvezi z zahtevkom zaradi neustrezne zvočne in toplotne izolacije navaja, da je prva izvedenka v zvezi s tem zahtevkom podala ugotovitve, na katere tožniki niso dali pripomb, kar bi moralo upoštevati tudi sodišče prve stopnje. Sodišče ni upoštevalo, da je bila za objekt izdana vsa potrebna dokumentacija. Zavrnitev ugovora toženca, da gre za skupne dele stavbe in da zato tožniki nimajo aktivne legitimacije za uveljavljanje teh zahtevkov, je neobrazložena. V zvezi z decimalnimi vejicami opozarja, da je prišlo do očitne napake pri spremembi tožbenega zahtevka dne 18. 8. 2015 in ne za očitno napako pri postavitvi zahtevka v tožbi dne 12. 11. 2007. Glede nekvalitetno položenega lamelnega parketa sodišče prve stopnje neutemeljeno ni sledilo izvedenskemu mnenju prve izvedenke, neutemeljeno pa je sprejelo izvedensko mnenje drugega izvedenca, ki ni obrazložil svojih ugotovitev. Izvedenec je podal povsem pavšalno oceno o ravnosti parketa. Zaradi napačne odločitve o temelju je napačna tudi stroškovna odločitev. Priglaša pritožbene stroške.

3. Stranski intervenient(1) na vročeno pritožbo ni odgovoril, tožniki pa so v odgovoru na pritožbo predlagali, da pritožbeno sodišče pritožbo zavrne kot neutemeljeno, potrdi sodbo sodišča prve stopnje ter tožencu naloži povrnitev njihovih stroškov odgovora na pritožbo.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Toženec v pritožbi neutemeljeno vztraja pri ugovoru, da so tožniki prekludirani z uveljavljanjem jamčevalnega zahtevka za znižanje kupnine, ker so oblikovalni zahtevek postavili po izteku enoletnega roka iz 480. člena OZ. Že sodišče prve stopnje je pravilno obrazložilo, da sodna praksa v času vložitve tožbe (12. 11. 2007), v katerem so tožniki postavili zgolj dajatveni zahtevek, ni bila enotna glede vprašanja, ali je treba jamčevalni zahtevek za znižanje kupnine uveljavljati z oblikovalnim zahtevkom, ali zadostuje že dajatveni/denarni zahtevek.(2) Vrhovno sodišče RS je šele v sodbi II Ips 38/2012 z dne 17. 10. 2013 zavzelo stališče, da je zahtevek za znižanje kupnine po OZ urejen kot tožbena oblikovalna pravica. Do spremembe sodne prakse je torej prišlo naknadno, med postopkom. Zaradi (naknadne) spremembe sodne prakse pa ne sme biti prizadeta pravica do sodnega varstva.(3) V obravnavanem primeru bi bili tožniki prikrajšani za sodno varstvo, če bi bil denarni tožbeni zahtevek zavrnjen zaradi nesklepčnosti, oblikovalni pa zaradi prekluzije. O prekluziji zaradi spremembe sodne prakse tako ni moč govoriti. K pritožbenim navedbam, da je sodišče prve stopnje s takšnim stališčem poseglo v ustavno varovano pravico do pravne varnosti toženca, ki se je zanesel na nespremenjeno pozitivno pravo, velja še dodati, da je bilo tožencu že v času vložitve tožbe jasno, da tožniki zahtevajo pravno varstvo z jamčevalnim zahtevkom za znižanje kupnine. Ker je sodna praksa v tem primeru dopuščala dajatvene zahtevke, se pravni položaj toženca s tem, ko so tožniki po spremembi sodne prakse postavili še oblikovalni zahtevek, ni v ničemer spremenil. Gre namreč le za način uveljavljanja zahtevka za znižanje kupnine.

6. Toženec sodišču prve stopnje neutemeljeno očita, da ni obrazložilo zavrnitve dokaznih predlogov, saj nasprotno izhaja iz drugega odstavka na 13. strani sodbe. Sodišče prve stopnje je navedlo, katerega dokaza ni izvedelo in zakaj ne (pojasnilo je, da ni zaslišalo priče A. A., navedlo pa je tudi razlog za zavrnitev tega dokaza). Če toženec meni, da sodišče prve stopnje ni izvedlo še kakšnega drugega dokaznega predloga poleg omenjenega, pa tega ni obrazložilo, bi moral to konkretno uveljavljati.(4) Pojasniti bi moral vsaj, kateri dokazni predlog je bil zavrnjen brez obrazložitve in v zvezi s katerim od zatrjevanih dejstev bi ga bilo sodišče dolžno izvesti. Tega ne stori.(5) Navedba sodišča, da je vpogledalo v vse listine v prilogah A, B in C, ne pomeni nič drugega kot to, da je vpogledalo v vse. Ne obstaja dolžnost sodišča, da se opredeli do vseh dokazov v postopku, temveč le do tistih, ki so po oceni sodišča relevantni. Tej dolžnosti je sodišče prve stopnje zadostilo, saj se je v nadaljevanju obrazložitve sodbe opredelilo do listin, ki jih je štelo za odločilne. Pritožbeni očitek, da ni jasno, katere listine je sodišče prve stopnje prebralo, ter da se do dokumentacije ni opredelilo, zato ni utemeljen. Obrazložitev izpodbijane sodbe omogoča njen preizkus. Glede na navedeno in ker, kot bo pojasnjeno v nadaljevanju, konkretni pritožbeni očitek, ki se nanaša na zavrnitev dokaznega predloga za zaslišanje A. A., ni utemeljen, uveljavljanji absolutni bistveni kršitvi določb pravdnega postopka iz 8. in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP nista podani.

7. Sodišče prve stopnje je ustrezno oblikovalo in obrazložilo dokazno oceno glede izvedenskih mnenj. Pojasnilo je, v katerih delih je mnenji sprejelo, v katerih delih pa ne in zakaj ne.(6) Ker takšna dokazna ocena omogoča njen preizkus, uveljavljana bistvena kršitev postopka ni podana.

O zahtevku za znižanje kupnine zaradi neustreznih vhodnih vrat:

8. V zvezi s tem zahtevkom toženec konkretno izpodbija zavrnitev dokaznega predloga za zaslišanje priče A. A. (zakonitega zastopnika družbe P., d. o. o.) o okoliščinah vgradnje vhodnih vrat. Sodišče prve stopnje je v tej zvezi obrazložilo, da toženec ni zatrjeval, da so bila vhodna vrata vgrajena kako drugače, kot izhaja iz pojasnila družbe P., d. o. o., o okoliščinah vgradnje vrat (priloga C1). Tej ugotovitvi prvostopenjskega sodišča toženec ne nasprotuje. S pritožbenimi navedbami, da bi priča lahko pojasnila pomembne okoliščine o vgradnji vrat, pa toženec ne more izpodbiti pravilnosti razlogov za zavrnitev nepotrebnega (mimo trditev) predlaganega dokaza.

9. Toženec neutemeljeno vztraja pri ugovoru prekluzije v zvezi z obravnavano postavko za znižanje kupnine. Kot pravilno izhaja iz obrazložitve sodišča prve stopnje, so tožniki pravno odločilna dejstva v zvezi z neustrezno vgrajenimi vrati zatrjevali že pred prvim narokom za glavno obravnavo,(7) po prejemu drugega izvedenskega mnenja, oziroma njegovih dopolnitev, iz katerih je izhajalo, kako bi morala biti vrata vgrajena oziroma zakaj konkretno sporna vrata niso bila ustrezno vgrajena, kar je bilo sicer po prvem naroku, pa so zgolj konkretizirali pravočasno podane navedbe. Sankcija prekluzije po 286. členu ZPP jih zato ne zadane.

10. Pravilna je ugotovitev sodišča prve stopnje, da sporna vhodna vrata niso bila ustrezno (v skladu s predpisi) vgrajena, za katero je imelo oporo zlasti v jasnem in popolnem mnenju drugega izvedenca B. B., v pravilnost katerega toženec ni vzbudil dvoma. Ob dejstvu, da so tožniki sporna vhodna vrata že zamenjali, izvedenec B. B. ni mogel sam preveriti, kako so bila sporna vhodna vrata vgrajena, zato je sodišče prve stopnje (kot tudi drugi izvedenec) to okoliščino pravilno ugotavljalo na podlagi pojasnil podizvajalca P., d. o. o. ter izpovedbe prvega tožnika, iz katere je med drugim izhajalo, da se je pri zamenjavi vhodnih vrat pokazalo, da je bil vmesni prostor zapolnjen s PU peno in s kosi stiropora. Ker za pojasnilo, na kakšne materiale so naleteli pri zamenjavi spornih vhodnih vrat, ni potrebno posebno strokovno znanje, je neutemeljena pritožbena navedba, da se sodišče prve stopnje in izvedenec ne bi smela opreti na povzeto izpovedbo prvega tožnika, ki ni strokovnjak gradbene stroke. Ker je iz izvedenskega mnenja drugega izvedenca izhajalo, da mora biti vmesni prostor med steno in podbojem vrat v skladu s predpisi v celoti zapolnjen s PU peno, ob pravilni ugotovitvi, da je bil vmesni prostor zapolnjen tudi s kosi stiropora, sodišče prve stopnje ni bilo dolžno ugotavljati, kolikšen delež je v konkretnem primeru predstavljala PU pena. Glede na povzeto vsebino izvedenskega mnenja toženec tudi ne more uspeti s pritožbeno navedbo, da je z izpovedbo prvega tožnika, da je bil prostor zapolnjen tudi s peno, dokazano, da so bila vrata pravilno vgrajena. Sodišče prve stopnje je nadalje pravilno štelo, da je isti podizvajalec na isti način vgradil vsa vhodna vrata v vseh stanovanjih v večstanovanjskih stavbah na M., saj je to izhajalo iz trditev stranskega intervenienta, ki se je skliceval na dopis podizvajalca P., d. o. o., pri čemer drugačnih trditev ni bilo. Upoštevaje navedeno se ni moč strinjati s tožencem, da je sodišče prve stopnje s povzetim sklepom odločalo izven trditvene podlage. Zatrjevana bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz prvega odstavka 339. člena ZPP zato v tej zvezi ni podana. Ker je torej imelo sodišče prve stopnje podlago za zaključek, da so bila vsa vhodna vrata v stanovanjskem kompleksu na M. vgrajena na enak način, ki je bil po mnenju drugega izvedenca (tudi) zaradi odsotnosti slepih kovinskih podbojev neustrezen, v trditveni podlagi in izvedenih dokazih, ne drži pritožbena navedba, da je šlo pri sodišču prve stopnje zgolj za sklepanje, na podlagi katerega ne more biti prepričano, da so bili v vseh primerih vgrajeni neustrezni podboji. V dani situaciji je na toženca prešlo trditveno in dokazno breme, da je isti podizvajalec ravno v vrata tožnikov vgradil slepe kovinske podboje, vendar tega ni zatrjeval. O zahtevku za znižanje kupnine zaradi nevgrajenih zunanjih senčil:

11. Protispisna je pritožbena navedba, da se sodišče prve stopnje ni opredelilo do navedb toženca o pridobljenem uporabnem dovoljenju. Pritožbeno sodišče se strinja s stališčem sodišča prve stopnje, da navedeno dejstvo za razsojo v tej pravdi ni pomembno. Uporabno dovoljenje, ki ga upravni organ izda investitorju, namreč ne izključuje obstoja stvarnih napak po OZ, zato se toženec na tej podlagi ne more sklicevati, da napake ni.

12. Sodišče prve stopnje se v zvezi s tem zahtevkom utemeljeno ni oprlo na izvedensko mnenje prve izvedenke C. C., saj je izhajala iz napačne predpostavke, da montaža zunanjih senčil na steklenih površinah v ložah ni potrebna, pri čemer ni pojasnila, zakaj konkretno ni potrebno zunanje zasenčenje navedenih steklenih površin. Utemeljeno pa je sledilo jasnemu in logičnemu izvedenskemu mnenju drugega izvedenca B. B., ki je med drugim zadovoljivo pojasnil, zakaj bi morale biti ob upoštevanju Pravilnika vse zunanje steklene površine v stanovanju tožnikov zasenčene z zunanjimi senčili. Sodišče prve stopnje je tako na podlagi njegovega mnenja pravilno zaključilo, da bi bilo potrebno v stanovanju tožnikov montirati zunanja senčila tudi na steklene površine pomaknjene v notranjost, saj nobena površina ni že sama po sebi zasenčena z umetno ali naravno oviro (primerjaj 23. člen Pravilnika). Pritožbeno izpodbijanje navedenega zaključka se ob povedanem izkaže za neutemeljeno. Tudi sicer pa velja dodati, da iz neizpodbijanih ugotovitev sodišča prve stopnje izhaja, da je bila namestitev zunanjih žaluzij na vseh oknih pogodbeno dogovorjena, kar pomeni, da gre že iz tega razloga za stvarno napako (3. točka 459. člena OZ).

13. Drži pritožbeno stališče, da je obravnavana stvarna napaka očitna, vendar to ne pomeni, da so tožniki, ki po ugotovitvah sodišča prve stopnje te napake v primopredajnem zapisniku niso grajali, v zvezi z njo izgubili pravice iz naslova stvarnih napak. Glede na dogovor pravdnih strank, da bo stanovanje imelo vgrajena zunanja senčila, tožnikom pa je toženec izročil stanovanje brez zunanjih senčil, kar je bilo že na prvi pogled opazno, se toženec namreč ne more sklicevati, da mu ta očitna napaka ni bila znana oziroma da zanjo ni mogel vedeti (465. člen OZ).(8) O zahtevku za znižanje kupnine zaradi neustrezne zvočne in toplotne izolacije:

14. Pritožbeno sodišče se strinja z zaključkom sodišča prve stopnje, da je podana aktivna legitimacija tožnikov za uveljavljanje obravnavanega zahtevka (četudi deloma iz drugačnih razlogov). Obravnavani zahtevek se nanaša na steno med zimskim vrtom tožnikov in sosednjim stanovanjem, za katero ni bilo zatrjevano, da predstavlja nosilni zid (primerjaj drugi odstavek 5. člena Stanovanjskega zakonika; SZ-1). Poleg tega namestitev ustrezne izolacije v stanovanju tožnikov, kot izhaja iz obrazložitve izpodbijane sodbe, ne zahteva posega v sam zid oziroma konstrukcijo stavbe, saj se lahko sanacija opravi z namestitvijo ustreznih oblog na obstoječo steno v stanovanju tožnikov. Tožniki so zato upravičeni uveljavljati znižanje kupnine zaradi neustrezne zvočne in toplotne izolacije v njihovem stanovanju.

15. Sodišče prve stopnje je tudi v zvezi s tem zahtevkom utemeljeno sledilo drugemu izvedencu B. B., ki je iz tega naslova ocenil znižanje kupnine za 491,00 EUR. Njegovo izvedensko mnenje je bilo namreč tudi v tem delu jasno in popolno, prav tako pa se ni vzbudil dvom v njegovo pravilnost. Ni pa bilo popolno izvedensko mnenje izvedenke C. C. Slednja je sicer, kot je razvidno iz obrazložitve sodbe sodišča prve stopnje, enako kot drugi izvedenec podala mnenje, da stena zimskega vrta tožnikov, ki meji na sosednje stanovanje, ni zadostno izolirana, vendar pa ni niti v dopolnitvi mnenja navedla, koliko bi znašal strošek odprave te pomanjkljivosti. Sodišče prve stopnje je zato pravilno poskrbelo za dopolnitev dokaza (drugi odstavek 254. člena ZPP).(9) Ker dokazovanje z izvedencem vodi sodišče (252. in 254. člen ZPP), pri tem niti ni bistveno, ali in kdaj so tožniki podali pripombe na nepopolno izvedensko mnenje prve izvedenke. Kot je bilo že predhodno pojasnjeno (točka 11 obrazložitve te sodbe), izdana dokumentacija za objekt ne izključuje obstoja stvarnih napak. Pritožbeno opozarjanje na navedeno okoliščino zato ne more biti uspešno.

16. Toženec v pritožbi v zvezi z obravnavanim zahtevkom tudi opozarja, da je prišlo do očitne napake pri spremembi tožbenega zahtevka dne 18. 8. 2015 in ne za očitno napako pri postavitvi zahtevka v tožbi dne 12. 11. 2007, kar naj bi izhajalo tudi iz izvedenskega mnenja B. B. Ker v tem delu konkretizirano ne navaja nobenega pritožbenega razloga, preizkus pritožbe v tem delu ni mogoč. Ne glede na navedeno pritožbeno sodišče pojasnjuje, da sodišče prve stopnje ni v celoti ugodilo spremenjenemu tožbenemu zahtevku, temveč je ob upoštevanju izvedenskega mnenja B. B. tožbeni zahtevek v pretežnem delu zavrnilo (ugodilo je zahtevku v višini 491,00 EUR, zavrnilo pa je zahtevek v višini 3.097,50 EUR).

O zahtevku za znižanje kupnine zaradi nekvalitetno postavljenega parketa:

17. Ni se moč strinjati s tožencem, da bi se moralo sodišče prve stopnje v zvezi s tem zahtevkom opreti na mnenje prve izvedenke C. C. Slednja namreč tudi v tem delu ni v celoti opravila svojega dela, saj ni navedla, koliko bi stala odprava te napake. Sodišče prve stopnje je zato utemeljeno dopolnilo dokazovanje z novim izvedencem B. B., ki je podal jasno in popolno izvedensko mnenje, odgovoril pa je tudi na vse pripombe toženca, ki so se izkazale za neutemeljene. Med drugim je prepričljivo pojasnil, zakaj bi moral biti parket po celotni površini raven, iz izvedenskega mnenja pa je tudi razvidno, na koliko mestih parket ni raven oziroma koliko polj lamelnega parketa bo treba zamenjati zaradi ugotovljene napake. Pritožbene navedbe, da sodišče prve stopnje ne bi smelo slediti neobrazloženemu in pavšalnemu izvedenskemu mnenju izvedenca B. B., zato niso utemeljene.

18. Toženec se pritožuje tudi zoper prvostopenjsko odločitev o obveznosti plačila obresti od predplačila kupnine in o obveznosti povrnitve stroškov priklopa na električno omrežje, vendar pa razlogov sodišča prve stopnje glede teh obveznosti konkretizirano ne izpodbija. Pritožbeno sodišče je zato v tem delu opravilo uradni preizkus sodbe (350. člen ZPP)(10) in ugotovilo, da je sodišče prve stopnje materialno pravo pravilno uporabilo in ni storilo uradoma upoštevnih bistvenih kršitev določb pravdnega postopka.

19. Ker torej uveljavljani in uradoma pritožbeni razlogi niso podani, je bilo treba pritožbo zavrniti kot neutemeljeno in v izpodbijanem delu (ugodilni del in stroškovna odločitev pod točko V izpodbijane sodbe) potrditi sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

20. Ker toženec s pritožbo ni uspel, je dolžan tožnikom povrniti njihove stroške pritožbenega postopka, svoje stroške pritožbenega postopka pa je dolžan kriti sam (prvi odstavek 154. člena ZPP v zvezi s 165. členom ZPP). Pritožbeno sodišče je tožnikom ob upoštevanju določb Odvetniške tarife (Ur. l. RS, št. 67/2003 in naslednji; v nadaljevanju OT) in Zakona o sodnih taksah (ZST-1) priznalo nagrado za odgovor na pritožbo po tar. št. 21 OT v višini 500 točk, 2 % materialne stroške (13. člen OT), 20 % povišanje skupne vrednosti storitve za zastopanje treh oseb (9. člen OT), vse povišano za 22% DDV, kar ob vrednosti odvetniške točke 0,459 EUR znaša 342,71 EUR, ter strošek sodne takse za odgovor na pritožbo v višini 41,56 EUR. Toženec je tako dolžan povrniti tožnikom stroške pritožbenega postopka v višini 384,27 EUR. V primeru zamude s plačilom bo toženec dolgoval tudi pripadajoče zakonske zamudne obresti. Odločitev o obveznosti plačila zakonskih zamudnih obresti od dolgovanih stroškov temelji na 378. členu OZ, glede začetka njihovega teka pa na pravnem mnenju občne seje Vrhovnega sodišča z dne 13. decembra 2006. Op. št. (1): Dne 17. 10. 2016, to je po tem, ko so bila v pritožbenem postopku opravljena že vsa procesna dejanja oziroma so potekli že vsi roki zanje, je bil nad stranskim intervenientom začet stečajni postopek.

Op. št. (2): Iz pregleda sodne prakse izhaja, da so sodišča v večini dopuščala zgolj dajatvene zahtevke – glej na primer VSL sodba in sklep II Cp 1844/2010 z dne 22. 9. 2010, VSL sodba I Cp 385/2010 z dne 24. 2. 2010, VSL sodba in sklep I Cp 3269/2011 z dne 14. 3. 2012. Op. št. (3): Primerjaj VS RS sklep II Ips 261/2014 z dne 19. 3. 2015. Op. št. (4): Konkreten pritožbeni očitek glede neizvedbe dokaza z zaslišanjem priče Denisa Pereta bo obravnavan v nadaljevanju obrazložitve.

Op. št. (5): Toženec se v tej zvezi posplošeno sklicuje na vsebino sodnih odločb, kar pa ne zadošča za uspešno uveljavljanje kršitev iz 8. in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP.

Op. št. (6): V več delih ni sledilo mnenju prve izvedenke V. M., kar jasno izhaja iz obrazložitve izpodbijane sodbe, zaradi česar je protispisna pritožbena navedba, da je sodišče prve stopnje poklonilo vso vero obema izvedenskima mnenjema.

Op. št. (7): Že v tožbi so zatrjevali, da vhodna vrata niso bila pravilno vgrajena, saj med drugim ni bil pravilno vgrajen podboj vrat, zaradi česar naj ne bi vrata opravljala svoje funkcije dimotesnosti in izolativnosti.

Op. št. (8): Iz obrazložitve izpodbijane sodbe izhaja, da toženec ni trdil, da mu ta napaka ni bila znana, česar toženec ne izpodbija.

Op. št. (9): Utemeljeno je postavilo drugega izvedenca.

Op. št. (10): Uradni preizkus je sicer opravilo tudi v konkretizirano izpodbijanem delu prvostopenjske sodbe.