Jedro

Odlog izvršbe oziroma zadržanje začete izvršbe, o kateri odloča davčni organ uradoma, je po naravi stvari mogoč le ob vloženi pritožbi zoper odmerno odločbo oziroma ob vloženi pritožbi zoper sklep o davčni izvršbi, ne pa tudi v primeru pritožbe zoper upravni akt, s katerim se tožniku davek ne nalaga, oziroma s katerim se davčna obveznost prisilno ne izterjuje, kot je to v obravnavanem primeru.

Izrek

I. Tožba se zavrne.

II. Vsaka stranka nosi svoje stroške postopka.

Obrazložitev

1. Prvostopenjski davčni organ je z izpodbijanim sklepom zavrgel vlogo tožeče stranke (v nadaljevanju: tožnik) z dne 4. 3. 2015, s katero je tožnik zaprosil za „odložitev izvršitve davčne izvršbe do odločitve organa II. stopnje“, ker je ugotovil, da davčni zavezanec (sedaj tožnik) ne izpolnjuje pogojev iz 154. člena Zakona o davčnem postopku (v nadaljevanju: ZDavP-2) po katerem davčni organ s sklepom zadrži že začeti postopek davčne izvršbe za čas, ko je dolžniku dovoljen odlog oziroma obročno plačilo davka v skladu z ZDavP-2, z zakonom o obdavčevanju ali drugim zakonom, in sicer za čas odloga oziroma obročnega plačevanja. V zvezi s slednjim je prvostopenjski davčni organ tudi pojasnil, da drugi odstavek 87. člena ZDavP-2 določa, da davčni organ po uradni dolžnosti do odločitve o pritožbi odloži davčno izvršbo, če oceni, da bi bilo mogoče pritožbi ugoditi, pri čemer pa ugotavlja, da v konkretni zadevi niso izpolnjeni pogoji za odložitev davčne izvršbe po uradni dolžnosti.

2. Ministrstvo za finance je kot pritožbeni organ z odločbo št. DT 499-31-114/2015-2 z dne 23. 7. 2015 pritožbo tožnika zoper izpodbijani sklep zavrnilo kot neutemeljeno. V svojih razlogih je v celoti pritrdilo odločitvi in razlogom organa prve stopnje in kot podlago za odločitev navaja določbi 87. in 154. člena ZDavP-2. Pritožbeni organ je izpodbijani sklep preveril tudi po uradni dolžnosti, pri tem pa kršitev, na katere pazi po uradni dolžnosti, ni ugotovil. 3. Tožnik se s takšno odločitvijo ne strinja in predlaga odpravo sklepa ter povrnitev stroškov postopka. Predlaga tudi, da sodišče „opravi ustavnopravno presojo četrtega in petega odstavka 11. člena Zakona o sodnih taksah (v nadaljevanju ZST-1) oziroma podrejeno, da postopek prekine in sproži pobudo za presojo ustavnosti omenjenega člena glede pravne osebe pri Ustavnem sodišču“.

4. Toži iz vseh tožbenih razlogov po določbah Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) ter zaradi kršitev 22. in 25. člena Ustave RS in 6. člena Evropske konvencije o človekovih pravicah (v nadaljevanju: EKČP). V tožbi navaja, da je prosil za odlog plačila davčnih obveznosti, ker ne pridobiva nobenih dohodkov in ker ima blokiran račun več let zaporedoma. Davčni organ je tudi opozoril, da bi mu plačilo dajatev povzročilo hujšo gospodarsko škodo. Meni, da izpolnjuje vse kriterije iz 40. in 43. člena Pravilnika o izvajanju Zakona o davčnem postopku, saj je popolnoma plačilno nesposoben, kar je razvidno iz bilance stanja in bilance uspeha. Z izvršitvijo odločb bi mu nastala težko popravljiva škoda, saj bi moral odpustiti večje število delavcev in predlagati stečaj družbe. S plačilom bi nastopilo finančno stanje, zaradi katerega premoženje družbe ne bi več zadoščalo za poplačilo vseh dolgov nasproti upnikom.

5. Tožena stranka v odgovoru na tožbo vztraja pri izpodbijani odločitvi in pri razlogih ter predlaga zavrnitev tožbe.

6. Tožba ni utemeljena.

7. Po pregledu spisov in izpodbijanega sklepa sodišče sodi, da je izpodbijana odločitev davčnih organov pravilna in skladna z zakonom. Pravilni in skladni z zakonom pa so tudi razlogi izpodbijanega sklepa, zato jih sodišče ne ponavlja, temveč se nanje po pooblastilu iz 71. člena ZUS-1 sklicuje.

8. Predmet tega upravnega spora je izključno odločitev o prošnji tožnika „za odložitev izvršitve odločbe do odločitve organa II. stopnje“ torej odločitev o zadržanju začete davčne izvršbe, zato tožnik z ugovori, ki se nanašajo na odlog plačila davčnega dolga, v tem upravnem sporu ne more uspeti.

9. Upravni organ najprej preizkusi zahtevo in jo na podlagi 2. točke prvega odstavka 129. člena ZUP s sklepom zavrže, če vlagatelj v vlogi ne uveljavlja kakšne svoje pravice ali pravne koristi oziroma, če po tem zakonu ne more biti stranka. Glede na v izpodbijanem sklepu ter odločbi pritožbenega organa vsebovane razloge za sprejeto odločitev, sodišče ocenjuje, da so bili tožniku že s strani obeh davčnih organov obširno pojasnjeni razlogi za zavrženje tožnikove vloge. Z navedenimi razlogi se strinja tudi sodišče. 10. V tej zvezi sodišče dodaja le, da o odlogu davčne izvršbe v zvezi z vloženo pritožbo zoper odmerno odločbo skladno s 87. členom ZDavP-2 davčni organ odloči izključno uradoma, in ne na zahtevo stranke. Enako velja za odločanje o zadržanju začete davčne izvršbe v zvezi z vloženo pritožbo zoper sklep o davčni izvršbi (154. člen ZDavP-2). V primeru, kot je obravnavani je po presoji sodišča podlaga za sprejem izpodbijane odločbe v določbi 2. točke prvega odstavka 129. člena ZUP v zvezi z določbama 87. in 154. člena ZDavP-2. Končno pa v tej zvezi sodišče še dodaja, da je odlog izvršbe oziroma zadržanje začete izvršbe, o kateri odloča davčni organ uradoma, po naravi stvari mogoč le ob vloženi pritožbi zoper odmerno odločbo oziroma ob vloženi pritožbi zoper sklep o davčni izvršbi, ne pa tudi v primeru pritožbe zoper upravni akt, s katerim se tožniku davek ne nalaga, oziroma s katerim se davčna obveznost prisilno ne izterjuje, kot je to v obravnavanem primeru. Ob takem stanju stvari tudi finančno oziroma premoženjsko stanje, na katero se sklicuje tožnik v tožbi, ter tudi navedbe v smeri povzročanja hujše gospodarske škode, za odločitev v obravnavani zadevi ni relevantno. Ob tem tudi ni zanemarljivo, da je bil samostojni podjetnik posameznik A.A. s.p. v letu 2014 izbrisan iz Poslovnega registra Slovenije, kar posledično pomeni, da ne opravlja več gospodarske dejavnosti, zato o gospodarski škodi sploh ni mogoče govoriti.

11. V ostalem tožnik konkretnih ugovorov, ki se nanašajo na izpodbijano odločitev, nima, sodišče samo pa nepravilnosti, na katere pazi uradoma, tudi ni ugotovilo. Sodišče je zato tožbo na podlagi določbe prvega odstavka 63. člena ZUS-1 kot neutemeljeno zavrnilo.

12. O predlogu za oprostitev plačila sodnih taks se odloča (in je bilo tudi odločeno) s posebno odločbo. Zato se do predloga tožnika za ustavnopravno presojo določb ZST-1, na katerih temelji odločitev o predlogu za oprostitev plačila sodnih taks, sodišče pri odločanju o tožbi ne opredeljuje.

13. Odločitev o stroških temelji na določbah četrtega odstavka 25. člena ZUS-1, po katerih v primeru, če sodišče tožbo zavrne, nosi vsaka stranka svoje stroške postopka.

14. Sodišče je v tem upravnem sporu odločilo izven glavne obravnave, ker dejansko stanje, ki je bilo podlaga za izdajo izpodbijanega sklepa, med strankama ni sporno (prvi odstavek 59. člena ZUS-1). V zadevi je odločilo po sodniku posamezniku na podlagi 2. alineje drugega odstavka 13. člena istega zakona.