Jedro

Če sodišče v kazenskem postopku uporabi obremenilne dokaze (kar je v konkretnem primeru storilo z uporabo poročila tajnega delavca) in tak dokaz dopusti, mora v skladu z ustaljeno sodno prakso obrambi omogočiti, da v zvezi s temi izjavami zaslišuje njenega avtorja. Kadar obdolženec v postopku ni mogel uveljaviti svoje pravice do zaslišanja obremenilnih prič, se obsodba ne sme izključno ali v odločilni meri opreti na njihove izjave. Za dokaz, ki je v pomembni meri podlaga za obsodbo, gre tudi takrat, kadar sodišče presoja druge dokaze predvsem z vidika, ali potrjujejo izjave obremenilnih prič.

Izrek

I. Zahtevi za varstvo zakonitosti se zavrneta.

II. Obsojeni S. D. je dolžan plačati sodno takso v znesku 1.200 EUR.

Obrazložitev

1. Okrožno sodišče v Novi Gorici je s sodbo I K 47786/2016 z dne 29. 5. 2017 obsojenega S. D. spoznalo za krivega kaznivega dejanja neupravičene proizvodnje in prometa s prepovedanimi drogami, nedovoljenimi snovmi v športu in predhodnimi sestavinami za izdelavo prepovedanih drog po prvem odstavku 186. člena Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ-1) in mu na podlagi iste zakonske določbe izreklo kazen štirih let zapora, v katero mu je vštelo čas odvzema prostosti od 4. 5. 2016 od 9.32 ure do 9. 5. 2016 do 17.30 ure. Na podlagi 43. člena, drugega odstavka 44. člena, drugega odstavka 45. člena in 47. člena KZ-1 je obsojencu izreklo tudi stransko denarno kazen v višini 40 dnevnih zneskov po 100,00 EUR, torej skupno 4.000 EUR, ki jo je dolžan plačati v roku treh mesecev po pravnomočnosti sodbe. Na podlagi prvega odstavka 75. člena KZ-1 je obsojencu odvzelo 1.690 EUR ter mu naložilo v plačilo še 309,85 EUR in mu na ta način odvzelo s kaznivim dejanjem pridobljeno protipravno premoženjsko korist. Odločilo je tudi, da je S. D. po prvem odstavku 95. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP) dolžan plačati stroške kazenskega postopka v višini 302,65 EUR ter sodno takso, ki bo odmerjena s posebnim plačilnim nalogom.

2. Višje sodišče v Kopru je sodbo IV Kp 47786/2016 z dne 8. 3. 2018 pritožbo zagovornika obsojenega S. D. zavrnilo kot neutemeljeno in glede tega obsojenca potrdilo sodbo sodišča prve stopnje ter mu naložilo plačilo sodne takse.

3. Zoper pravnomočno sodbo sta zahtevi za varstvo zakonitosti vložila obsojenčeva zagovornika Mitja Podgornik in Vanja Radanovič. Zagovornik Podgornik sodbo izpodbija zaradi bistvenih kršitev določb kazenskega postopka po 8. točki prvega odstavka 371. člena ZKP, ker da se sodba opira na dokaze, ki so bili pridobljeni s kršitvijo z Ustavo določenih človekovih pravic in svoboščin, in se nanje po določbah ZKP ne sme opirati (v posledici kršitve določb 149.a člena ZKP in prvega odstavka 3. člena ZKP). Uveljavlja tudi bistveno kršitev določb kazenskega postopka po 11. točki prvega odstavka 371. člena ZKP, ker da so razlogi sodbe nejasni in je glede odločilnih dejstev precejšnje nasprotje med tem kar se navaja v razlogih sodbe o vsebini dokazov in dokazi samimi, predvsem glede poročil o tajnem delovanju in opazovanju, ter zato, ker v sodbi razlogi o odločilnih dejstvih niso navedeni. Vrhovnemu sodišču predlaga, da sodbi sodišč prve in druge stopnje razveljavi ter obsojenega S. D. oprosti obtožbe. Zagovornik Radanovič pa v zahtevi zatrjuje, da je podana bistvena kršitev določb kazenskega postopka iz 8. točke prvega odstavka 371. člena v zvezi s 1. točko prvega odstavka 370. člena ZKP (verjetno mišljeno po 2. točki prvega odstavka 420. člena ZKP). Zavzema se, da Vrhovno sodišče sodbi sodišč prve in druge stopnje razveljavi ter zadevo vrne prvostopenjskemu sodišču v novo sojenje.

4. Vrhovni državni tožilec dr. Zvonko Fišer v odgovoru na zahtevi, podanem na podlagi drugega odstavka 423. člena ZKP, navaja, da zatrjevani postopkovni kršitvi nista podani. Izpostavlja, da je bilo vprašanje dovoljenosti dokazov, ki ga problematizirata zahtevi, že razrešeno s sklepom Okrožnega sodišča v Novi Gorici I K 47786/2016 z dne 7. 4. 2017 v zvezi s sklepom Višjega sodišča v Kopru I Kp 47786/2016 z dne 5. 5. 2017, s katerima je bila zahteva za izločitev dokazov pravnomočno zavrnjena. S tem, da vložnika ne sprejemata odločitve, ki je razvidna iz navedenega pravnomočnega sklepa, izpodbijata tako imenovano drugo odločbo, pri čemer pa ne izkažeta, da bi šlo za pravno vprašanje, ki je pomembno za zagotovitev pravne varnosti, enotne uporabe prava ali za razvoj prava preko sodne prakse ter je zato v tem delu zahteva nedovoljena. Pri tem oba vložnika na podlagi lastnega videnja dejanskega stanja izpodbijata zakonitost dokazov, na katere je sodišče oprlo sodbo. S tem pa po vsebini uveljavljata razlog zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja. Zagovornik Podgornik v zahtevi trdi, da ni nobenega oprijemljivega dokaza, ki bi obsojenega D. neposredno povezoval s prodajo heroina in da je v sodbi, ki je indična, sodišče vse dokaze dosledno razlagalo v obsojenčevo škodo. Po mnenju vrhovnega državnega tožilca je sodišče natančno obrazložilo, na podlagi katerih dejstev je sprejelo presojo, da je obsojenec storil očitano kaznivo dejanje. Kolikor vložnik temu nasprotuje, po vsebini izpodbija dejansko stanje. Prav tako po mnenju vrhovnega državnega tožilca ne drži navedba v zahtevi zagovornika Podgornika, da je sodba višjega sodišča protispisna, ker ne obstaja dokaz, da je dobavitelj drog poslal M. L. na mobitel SMS sporočilo, naj pride po drogo, saj to sporočilo ni bilo zavarovano med dokazi. To dejstvo je namreč razvidno iz poročila tajnega policijskega delavca, zgolj to, da mu obramba ne priznava zadostne dokazne vrednosti, pa ne pomeni uveljavljanja zatrjevane bistvene kršitve določb kazenskega postopka, ampak razlog zmotne ugotovitve dejanskega stanja. Vrhovnemu sodišču predlaga, da zahtevi za varstvo zakonitosti kot nedovoljeni zavrže. 5. O odgovoru vrhovnega državnega tožilca se obsojenčeva zagovornika in obsojeni S. D. niso izjavili.

6. O dovoljenosti dokazov, za katere vložnika navajata, da so nezakoniti in se nanje sodba ne bi smela opirati, sta se sodišči že pred pravnomočnostjo sodbe s sklepoma že izrekli, prvostopenjsko sodišče pa je enake razloge ponovilo še v sodbi, temu pa pritrdilo tudi višje sodišče. V nasprotju s stališčem vrhovnega državnega tožilca sta po presoji Vrhovnega sodišča zahtevi dovoljeni tudi ko uveljavljata bistveno kršitev določb kazenskega postopka po 8. točki prvega odstavka 371. člena ZKP in vložnikoma zato ni treba izkazati izpolnjenosti kriterijev, ki veljajo za tako imenovano drugo odločbo. Z vidika materialne izčrpanosti je pomembno le, da so bili v pritožbi zoper sklep o zavrnitvi izločitve dokazov uveljavljeni razlogi, ki jih vložnika ponavljata v zahtevi zoper pravnomočno sodbo. Pravnomočni sklep o zavrnitvi izločitve listin je treba namreč razlagati v kontekstu izpodbijanja pravnomočne sodbe, saj bi nasprotna razlaga pomenila, da bi glede tega pomembnega pravnega vprašanja obsojenec sploh ne imel na voljo izrednega pravnega sredstva.

7. Zagovornika v zahtevah uveljavljata bistveno kršitev določb kazenskega postopka po 8. točki prvega odstavka 371. člena ZKP, ki jo utemeljujeta z navedbami, da so poročilo o tajnem opazovanju z dne 3. 5. 2016, uradni zaznamek koordinatorja M. H. o ugotovljenih dejstvih in okoliščinah z dne 3. 5. 2016, s pripadajočimi posnetki z dne 1. 5. 2016 ter uradni zaznamek M. H. z dne 27. 4. 2016, na katere se opira pravnomočna sodba, nezakoniti. Vložnika v zahtevah izpodbijata vsebino uradnih zaznamkov in poročila, ker gre v vseh treh primerih za tipičen enostranski dokaz, katerega nastanek je popolnoma v oblasti policije, niso pa podani ustrezni mehanizmi, s katerimi bi take dokaze lahko obramba učinkovito preizkusila in ovrgla. Okrožno državno tožilstvo v Novi Gorici je z odredbo št. Ktpp-z 5/2015 z dne 25. 4. 2016 odredilo ukrep tajnega opazovanja in tajnega delovanja zoper v tej zadevi prav tako obsojenega R. S., za čas od 26. 4. do 8. 5. 2016 ter izdalo dovoljenje za odložitev njegove aretacije, ker v danih okoliščinah še ni bilo razjasnjeno, ali je S. samo kurir ali celo dobavitelj droge prav tako obsojenemu M. L. Na podlagi izvajanja prikritega preiskovalnega ukrepa zoper S. je policija 26. 4. 2016 zaznala dogajanje, ki je nakazovalo njegovo skupno delovanje z obsojenim D., ter vmesnih sporočil S. L. v zvezi z nabavo heroina, je okrožno državno tožilstvo z odredbo Ktpp-z 5/5015 z dne 27. 4. 2016 odredilo ukrep tajnega opazovanja in tajnega delovanja za čas od 28. 4. 20 do 8. 5. 2016 tudi za obsojenega S. D. Vložnika niti ne zatrjujeta, da za odreditev tega ukrepa ni bil izkazan zadosten dokazni standard, ampak da navedbe v poročilu, da se U. C. in A. K. po operativnih podatkih policije ukvarjata z dejanji, povezanimi s prepovedanimi drogami, nimajo nobene opore v podatkih spisa. Vrhovno sodišče sprejema stališče v prvostopenjski sodbi, ki mu je pritrdilo tudi višje sodišče, da uradnega zaznamka M. H. z dne 27.4.2016 ni treba izločiti iz spisa, saj sklicevanje na operativne podatke policije, še ne pomeni, da gre za nezakonit dokaz, pač pa se nanaša na vprašanje presoje njegove dokazne vrednosti in s tem ugotovljenega dejanskega stanja. Ta pa je v luči razlogov prvostopenjskega sodišča (str. 50, 51. in 59 sodbe), ki jih je sprejelo tudi drugostopenjsko sodišče, in se nanašajo na dogajanje s 26. 4. 2016 ter zadevajo vlogo obsojenih S, in D,, povezano z dobavo heroina, ki jo je tega dne M. L. prodal tajnemu delavcu, postopkovno korektna.

8. Vložnika izpodbijata tudi poročilo o opazovanju, ki se nanaša na dogajanje 3. 5. 2016, ko je tajni opazovalec 0008 slišal pogovor med obsojenima S. in L. Pri tem sta si enotna, da glede na previdnost, ki naj bi bila značilna za ravnanje obsojencev, sploh ni mogoče, da bi tajni opazovalec s svojimi čutili zaznal vsebino tega pogovora, saj bi ga v takem primeru S. in L. zanesljivo opazila. V zvezi s tem delom izvajanja ukrepa je sodišče zaslišalo tudi tajnega opazovalca in koordinatorja M. H., glede ostalega dogajanja pa tudi TD 10, ki resda na nekatera vprašanja, povezano s taktiko in metodiko izvajanja tega ukrepa, niso odgovorili. Če sodišče v kazenskem postopku uporabi obremenilne dokaze (kar je v konkretnem primeru storilo z uporabo poročila tajnega delavca) in tak dokaz dopusti, mora v skladu z ustaljeno sodno prakso obrambi omogočiti, da v zvezi s temi izjavami zaslišuje njenega avtorja. Pravica do zaslišanja obremenilnih prič je tudi samostojni element pravice do obrambe, ki jo varuje 29. člen Ustave. Kadar obdolženec v postopku ni mogel uveljaviti svoje pravice do zaslišanja obremenilnih prič, se obsodba ne sme izključno ali v odločilni meri opreti na njihove izjave. Za dokaz, ki je v pomembni meri podlaga za obsodbo, gre tudi takrat, kadar sodišče presoja druge dokaze predvsem z vidika, ali potrjujejo izjave obremenilnih prič. V konkretnem primeru je bilo zaslišanje obremenilnih prič omogočeno, tako da s tega vidika o kršitvi pravic obrambe ni mogoče govoriti. Sodišče v vsakem konkretnem primeru tudi v povezavi z ostalimi izvedenimi dokazi presodi, kolikšno težo bo v dokaznem pogledu dalo takemu dokazu, tako da gre v bistvu po vsebini za vprašanje ocene verodostojnosti in prepričljivosti dokaza. Sodišče prve stopnje, ki je opravilo logično in psihološko vrednotenje dokazov, ki zadevajo navedeni dogodek, pa je določno pojasnilo, zakaj je tudi na ta dokaz, ki je sicer pomemben del v indičnem mozaiku, oprlo svojo sodbo. Sodišče druge stopnje pa je v sklepu, s katerim je zavrnilo pritožbo zoper sklep prvostopenjskega sodišča o neizločitvi dokazov, resda zapisalo, da v primeru, da policisti odklonijo odgovor na vprašanje zaradi varovanja taktike in metod policijskega dela, spornega poročila ne gre oceniti kot pravno relevanten dokaz. Vendar se s tem ni opredelilo glede vprašanja o nedovoljenosti dokaza, kot to zatrjuje obsojenčev zagovornik Podgornik, ampak glede njegove dokazne vrednosti, kar je v nadaljevanju sklepa tudi zapisalo in ponovilo tudi v 12. točki pravnomočne sodbe. S tem, ko vložnika navajata, da ni verjetno, da bi bilo na podlagi izvajanja tega ukrepa mogoče zaznati vsebino pogovora med S. in L., pa po vsebini ne presegata izpodbijanja ugotovljenega dejanskega stanja.

9. Oba vložnika trdita, da je izkustveno gledano naravnost neverjetno, da bi koordinator M. H. 1. 5. 2016, ko se je mudil po zasebnih opravkih, na bencinski črpalki XY na AA cesti v Ljubljani, kjer sicer ne živi, opazil L. vozilo in na tej podlagi pridobil posnetke kamer, na katerih je bilo tega dne posneto srečanje med L. in obsojenim S. D. Glede na to, da je policija že dalj časa izvajala prikrite preiskovalne ukrepe in tudi razpolagala s podatkom, da je ena od točk morebitne prodaje mamil tudi na navedeni črpalki, je razumno stališče v izpodbijani pravnomočni sodbi, da ni nenavadno, da je bil H. na ta kraj še posebej pozoren, četudi ni bil v službi. Vrhovno sodišče sprejema presojo nižjih sodišč, da je v primerih, ko gre za raziskovanje delovanja tako dobro organizirane razvejane mreže storilcev kaznivih dejanja, povezanih z zlorabo drog, pri čemer so bili o konkretni zadevi že pred tem odrejeni številni prikriti preiskovalni ukrepi, življenjsko gledano povsem sprejemljiva razlaga, ki jo je glede te zaznave podal koordinator H., sodišče pa sprejelo. Obe sodišči sta tako v sklepih o zavrnitvi predloga za izločitev dokazov, kot tudi v sodbah razumno obrazložili, zakaj tega dokaza ni treba izločiti iz spisov, prav tako pa ne tudi ostalih dokazov, ki so bili na tej podlagi pridobljeni.

10. Obsojenčev zagovornik Podgornik navaja, da sicer v indični sodbi ni prav nobenega dokaza, ki bi neposredno obremenjeval obsojenega S. D. in s tem po vsebini zatrjuje, da sodba nima razlogov o odločilnih dejstvih, ter s tem meri na bistveno kršitev določb kazenskega postopka po 11. točki prvega odstavka 371. člena ZKP. V ta kontekst spadajo navedbe tega zagovornika, da je sodišče izvedene dokaze presodilo v obsojenčevo škodo, čeprav ti niso bili enoznačni. Iz zahteve je razvidno, da vložnik zavrača ugotovitve prvostopenjskega sodišča, ki je natančno analiziralo dogajanje 26. 4. in 3. 5. 2016, v katerem je bil udeležen obsojenec S. D., njegove stike z obsojenim ., SMS sporočila, ki so bila ob tem dogajanju v zvezi z dobavo mamila posredovana L., upoštevalo pa tudi dejstvo, da S. v času od 27. 4. do 1. 5. sploh ni bil v Ljubljani, da pa je takrat L. tajnemu delavcu povedal, da je od šefa 28. 4. 2016 dobil 100 g heroina in tudi kokain, pri čemer je vzorec kokaina izročil tajnemu delavcu. Sodišče je v pravnomočni sodbi tudi presodilo, da je imel L. v telefonskem imeniku D. zavedenega pod imenom C. (ta je lastnik osebnega avtomobila BMW XX YY), kar da je tudi v skladu z L. načinom označevanja telefonskih številk oseb v imeniku, saj je imel tajnega delavca zapisanega pod oznako Peugeot, glede na to, da je ta vozil vozilo takšne znamke. Prav tako je sodišče izpostavilo, da je bilo mamilo 26. 4. po ugotovljenih aktivnostih obsojenih S. in D. L. dobavljeno. Nenazadnje pa je svoje ugotovitve oprlo tudi na dejstvo, da je bil pri obdolženemu S. D. zasežen tudi označen 100 EUR bankovec, ki ga je tajni delavec ob zadnjem navideznem nakupu mamila izročil L. V utemeljitev svoje odločitve je tudi navedlo, da so tudi premoženjske razmere obsojenega D., ki je lastnik prestižnega vozila pa tudi motornega kolesa, v očitnem neskladju z dejstvom, da je ta obsojenec nezaposlen. Ni pa sledilo tistim obsojenčevim navedbam, ko je ta zatrjeval, da sta s soobsojenim S. popravljala poškodovana vozila in jih nato z dobičkom prodajala, saj je ugotovilo, da obsojenčevo podjetje že vrsto let posluje z izgubo. Sodišče je pretehtalo tako dokaze, ki obdolženca obremenjujejo, kot tudi tiste, ki mu govorijo v prid, nato navedlo razumne razloge, zakaj ocenjuje, da je obsojencu krivda za kaznivo dejanje dokazana. Na podlagi celovite presoje ugotovljenih dejstev je ocenilo, da je njihov indični krog tako sklenjen, da je obsojenemu S. D. kaznivo dejanje dokazano in da je bil šef, o katerem je govoril L., ravno ta obsojenec in ne S., kot si je neuspešno prizadevala prikazati obramba. Kolikor obsojenčev zagovornik take presoje ne sprejema, pa po vsebini uveljavlja izključno razlog zmotne ugotovitve dejanskega stanja, kar pa ni zakonska podlaga za vložitev tega izrednega pravnega sredstva.

11. Navedbe v zahtevi zagovornika Podgornika, ko uveljavlja bistveno kršitev določb kazenskega postopka po 11. točki prvega odstavka 371. člena ZKP, ki se nanaša na SMS sporočilo, s katerim je dobavitelj droge 3. 5. 2016 L. na mobitel poslal sporočilo naj pride po njo, niso utemeljene. Točna je navedba v zahtevi, da navedeno sporočilo ni bilo zavarovano med dokazi in da tudi telefon ni bil najden, vendar je sodišče na obstoj tega dejstva sklepalo iz poročila tajnega policijskega delavca. Zato tudi s temi trditvami zagovornik ni uspel utemeljiti zatrjevane bistvene kršitve določb kazenskega postopka oziroma tako imenovano protispisnost, ampak gre tudi v tem obsegu za izpodbijanje dejanskega stanja, torej trditve, s katerimi obramba temu dokazu odreka vsakršno dokazno vrednost. 12. Vrhovno sodišče ugotavlja, da v zahtevah obsojenčevih zagovornikov zatrjevane kršitve zakona niso podane, zato je zahtevi na podlagi 425. člena ZKP zavrnilo.

13. V skladu z določbo 98.a člena v zvezi s prvim odstavkom 95. člena ZKP je obsojencu glede na njegove premoženjske razmere, ob upoštevanju tarifnih številk 7115, 7119 in 7152 odmerilo 1.200 EUR sodne takse kot stroška, nastalega v postopku s tem izrednim pravnim sredstvom.