Jedro

Toženec je samostojni podjetnik posameznik, zato zanj glede vročanja velja določba 3. odstavka 139. člena ZPP. Ta določa, da se subjektu vpisa v sodni register, samostojnemu podjetniku posamezniku ali pravni osebi, ki se vpisuje v register, vroča na naslovu, ki je vpisan v register. Tožba je bila tožencu vročena tako, da je bilo v hišnem predalčniku na naslovu, ki je bil kot sedež vročanja v času vročanja vpisan v poslovnem registru Slovenije, puščeno obvestilo, v katerem je bilo navedeno, da naj pisanje dvigne v roku 15 dni. Toženec tega ni storil, zato mu je bilo pisanje puščeno v hišnem predalčniku na istem naslovu. S tem je bila vročitev tožbe v odgovor pravilno opravljena.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana zamudna sodba sodišča prve stopnje.

Tožnik sam krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

Z izpodbijano zamudno sodbo je sodišče prve stopnje tožencu naložilo, da tožniku obračuna regres za letni dopust za leto 2009 v znesku 686,00 EUR bruto ter mu po odvodu dohodnine izplača neto znesek z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od zneska 576,24 EUR od 2. 7. 2009 dalje; za leto 2010 pa v znesku 734,15 EUR bruto ter mu po odvodu dohodnine izplačati neto znesek, z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od zneska 616,69 EUR od 2. 7. 2010 dalje do plačila (točka I izreka). Tožencu je naložilo, da tožniku plača odpravnino v znesku 2.081,90 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od 19. 5. 2011 dalje do plačila (točka II izreka) ter mu povrne stroške postopka v znesku 243,96 EUR v roku 15 dni, v primeru zamude z zakonitimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od izteka tega roka do plačila (točka III izreka).

Zoper takšno zamudno sodbo se toženec pritožuje iz pritožbenega razloga bistvenih kršitev določb pravdnega postopka. Navaja, da mu je bila tožba fiktivno vročena na naslovu, na katerem že nekaj časa ni posloval in ki ga je tudi uradno spremenil, kakor to izhaja iz uradno dostopnih baz podatkov. Tožniku je bilo dobro znano, da je toženec zaradi problemov s pošto svoj sedež tudi uradno preselil na sedanji naslov, to je A.. Tožnik je zavedel sodišče prve stopnje s tem, da je v tožbi zavestno navedel naslov toženca, na katerem ima ta probleme z vročanjem. Tožnik je tako ravnal z namenom, da toženec na tožbo ne bi pravočasno odgovoril. To se je tudi dejansko zgodilo, saj je toženec le mukoma pridobil tožbo, ki je bila poslana na naslov, na katerem toženec že nekaj časa ni več posloval. Toženec pri tem ni vedel s katerim datumom se tožba šteje za vročeno. Zaradi nepravilnega vročanja je tožnik z zamudno sodbo neupravičeno obogaten, saj vtoževana terjatev sploh ne obstaja, kar bi toženec lahko dokazal v sodnem sporu. Toženec predlaga, da pritožbeno sodišče izpodbijano zamudno sodbo razveljavi.

Tožnik je v odgovoru na pritožbo prerekal pritožbene navedbe in predlagal, da pritožbeno sodišče pritožbo zavrne kot neutemeljeno.

Pritožba ni utemeljena.

Na podlagi 2. odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/1999, 96/2002, 2/2004, 52/2007, 45/2008) je pritožbeno sodišče izpodbijano zamudno sodbo preizkusilo v mejah razlogov, ki so navedeni v pritožbi, pri tem pa je po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., 7. in 11. točke, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje ter 12. in 14. točke 2. odstavka 339. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava.

Osnovni pogoj za izdajo zamudne sodbe je, da je bila tožba toženi stranki pravilno vročena v odgovor in da ta nanjo ni odgovorila oziroma ni odgovorila v roku. Toženec sodišču prve stopnje neutemeljeno očita, da mu tožbe ni pravilno vročilo. Toženec je samostojni podjetnik posameznik, zato zanj glede vročanja velja določba 3. odstavka 139. člena ZPP. Ta določa, da se subjektu vpisa v sodni register, samostojnemu podjetniku posamezniku ali pravni osebi, ki se vpisuje v register, vroča na naslovu, ki je vpisan v register. Tožba je bila tožencu vročena tako, da je bilo v hišnem predalčniku na naslovu B. dne 12. 10. 2012 puščeno obvestilo, v katerem je bilo navedeno, da naj pisanje dvigne v roku 15 dni. Toženec tega ni storil, zato mu je bilo pisanje dne 2. 11. 2012 puščeno v hišnem predalčniku na istem naslovu. V poslovnem registru Slovenije je bil kot sedež toženca v času vročanja vpisan naslov B.. Res je, da je toženec v novembru 2011 v Poslovnem registru prijavil spremembo tega naslova, vendar se je to zgodilo šele 8. 11. 2012, torej po tistem, ko je bila vročitev tožbe v odgovor že opravljena.

Nekorekten je pritožbeni očitek, da je tožnik v tožbi namenoma navedel naslov, na katerem naj bi imel toženec težave z vročanjem pošte, z namenom, da toženec tožbe ne bi dobil pravočasno in da bi s tem dosegel izdajo zamudne sodbe. Tožnik je ravnal v skladu z citirano določbo 3. odstavka 139. člena ZPP in kot naslov tožene stranke označil tistega, ki je vpisan v registru. Nenazadnje je celo toženec v sicer prepozno vloženemu odgovoru na tožbo, kot svoj naslov navedel B., čeprav je takrat že bila prijavljena sprememba naslova.

V okviru po uradni dolžnosti opravljenega preizkusa izpodbijane zamudne sodbe je pritožbeno sodišče zato preverilo, ali so bili izpolnjeni tudi ostali pogoji za izdajo zamudne sodbe (glede pravilne vročitve tožbe v odgovor so razlogi že navedeni zgoraj) in ali je sodišče prve stopnje pravilno uporabilo materialno pravo. Sodišče prve stopnje je tako pravilno ugotovilo, da v tem sporu ne gre za zahtevek, s katerim stranki ne bi mogli razpolagati (pogoj za izdajo zamudne sodbe iz 2. točke 1. odstavka 318. člena ZPP), da utemeljenost tožbenega zahtevka izhaja iz dejstev, ki so navedeni v tožbi (pogoj iz 3. točke 1. odstavka 318. člena ZPP) in da dejstva na katera se opira tožbeni zahtevek niso v nasprotju z dokazi, ki jih je predložil tožnik, ali z dejstvi, ki so splošno znana (pogoj iz 4. točke 1. odstavka 318. člena ZPP). Sodišče prve stopnje je tudi pravilno ugotovilo, da toženec na tožbo ni odgovoril v roku iz 1. odstavka 277. člena ZPP.

Glede na to, da toženec ni odgovoril na tožbo je sodišče prve stopnje za resnično moralo šteti tožbeno navedbo, da tožnik ni prejel regresa za letni dopust za leti 2009 in 2010. Glede višine pripadajočega regresa za letni dopust se je sodišče prve stopnje pravilno oprlo na določbo 39. člena Kolektivne pogodbe za obrt in podjetništvo (Ur. l. RS, št. 73/2008 s spremembami). Tožnik je s tožbo zahteval manj, kot je določeno v citirani določbi kolektivne pogodbe, zato je sodišče prve stopnje ravnalno pravilno, ko je ob upoštevanju načela vezanosti na zahtevek v celoti ugodilo temu delu tožbenega zahtevka.

Prav tako je sodišče prve stopnje pravilno uporabilo materialno pravo, ko je tožniku iz naslova odpravnine dosodilo vtoževani znesek 2.081,90 EUR. Tožniku je bila pogodba o zaposlitvi odpovedana iz poslovnega razloga, zato je ob upoštevanju v tožbi navedenega podatka, da je pri tožencu delal več kot 8 let, na podlagi določbe 2. alinee 2. odstavka 109. člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR, Ur. l. RS, št. 42/2002, 103/2007) upravičen do odpravnine v višini ene četrtine osnove (ki jo predstavlja povprečna mesečna plača, ki jo je tožnik prejel v zadnjih treh mesecih pred odpovedjo), za vsako leto dela pri tožencu, kolikor mu je sodišče prve stopnje tudi dosodilo.

Pritožbeno sodišče ugotavlja, da s pritožbo uveljavljeni razlogi niso podani, prav tako ne razlogi na katere pazi po uradni dolžnosti, zato je na podlagi 353. člena ZPP pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo izpodbijano zamudno sodbo sodišča prve stopnje.

Toženec s pritožbo sicer ni uspel, kljub temu pa tožnik ni upravičen do povrnitve priglašenih stroškov pritožbenega postopka. Na podlagi 1. odstavka 155. člena ZPP pritožbeno sodišče pri odločanju o tem, kateri stroški naj se povrnejo stranki, upošteva samo tiste stroške, ki so bili potrebni za pravdo. Stroški v zvezi z odgovorom na pritožbo niso bili potrebni za ta spor, zato je pritožbeno sodišče sklenilo, da tožnik sam krije svoje stroške pritožbenega postopka.