Jedro

Stranka, ki nasprotuje tožbenemu zahtevku, je po določilih 219. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP iz leta 1977) dolžna navesti dejstva in predlagati dokaze.

Izrek

Revizija se zavrne.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je razveljavilo sklepe tožene stranke o prenehanju delovnega razmerja tožnikom in ugodilo njihovim reparacijskim zahtevkom ter ustavilo postopek v delu, ki se nanaša na njihovo reintegracijo, ker so tožniki ta del tožbe umaknili.

Ugotovilo je, da je tožena stranka med postopkom ustanovila tri nove mešane družbe, na katere tožniki niso razširili tožbenih zahtevkov. Tožena stranka se je preimenovala v E. d.o.o., zato so tožniki na novo kot toženo stranko označili to organizacijo. Ugotovilo je tudi, da so tožniki na podlagi 5. odstavka 60. člena Kolektivne pogodbe dejavnosti trgovine (KPDT, Uradni list RS, št. 7/91-I) v času odpovednega roka kot presežni delavci prejemali nadomestilo plače v višini 70 % osnovne plače. Ker jim je nezakonito prenehalo delovno razmerje, so utemeljeno uveljavljali razliko v plači. Sodišču so predložili izračun, ki ga je sodišče preverilo in ugotovilo, da je pravilen (razlika med 70 % in 100 % plače). Presodilo je, da tožnikom pripadajo tudi zamudne obresti od zapadlosti posameznega mesečnega zneska v plačilo do plačila (51. člen omenjene kolektivne pogodbe).

Zoper sodbo sodišča prve stopnje se je pritožila tožena stranka, sodišče druge stopnje pa je njeno pritožbo zavrnilo. Med drugim je presodilo, da ugovor pasivne legitimacije ni utemeljen. Iz sodnega registra je pravilno ugotovilo, da je tožena stranka pravna naslednica prvotožene stranke. Ugotovilo je še, da tožena stranka ni predložila dokazil, s katerimi bi lahko ovrgla pravilnost izračuna zahtevanih razlik nadomestila osebnega dohodka tožnikov.

Zoper pravnomočno sodbo sodišča druge stopnje je tožena stranka vložila revizijo zaradi zmotne uporabe materialnega prava. Sodišču očita, da ni ugotovilo, da ni pasivno legitimirana, ker so to družbe hčere, ki so prevzele opravljanje dejavnosti prejšnje družbe. Tožena stranka je sicer pravna naslednica družbe, vendar je pravilno, da obveznosti do delavcev nosijo ustanovljene družbe, ki z opravljanjem prevzete dejavnosti služijo dohodek. Sodišče je tožnikom prisodilo denarne zneske zgolj na podlagi trditev, tožena stranka pa dokumentacije ni predložila, ker je zahtevano dokumentacijo vodila novoustanovljena družba K., ki je v stečaju.

Revizija je bila v skladu z določbo 390. člena Zakona o pravdnem postopku (Uradni list SFRJ, št. 4/77 do 27/90 in Uradni list RS, št. 17/91-I, 55/92 in 19/94 - v nadaljevanju: ZPP) vročena nasprotni stranki, ki na revizijo ni odgovorila, in Državnemu tožilstvu Republike Slovenije, ki se o njej ni izjavilo.

Revizija ni utemeljena.

Revizija je izredno, nesuspenzivno, devolutivno, dvostransko in samostojno pravno sredstvo proti pravnomočnim odločbam sodišč druge stopnje. Zato revizijsko sodišče izpodbijano sodbo preizkusi le v delu, ki se z revizijo izpodbija, in v mejah razlogov, ki so v njej navedeni. Po uradni dolžnosti pazi le na absolutno bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz 10. točke 2. odstavka 354. člena ZPP. Te kršitve pri preizkusu izpodbijane sodbe revizijsko sodišče ni ugotovilo. Revizijsko sodišče pazi po uradni dolžnosti tudi na pravilno uporabo materialnega prava (386. člen ZPP).

Sodišče druge stopnje ni zmotno uporabilo materialnega prava. Med strankama ni bilo sporno, da so bili tožniki v času, ko jim je prenehalo delovno razmerje, zaposleni pri organizaciji E. - J., p.o.. Ta organizacija je bila v času teka sodnega postopka večkrat statusno spremenjena. Kot je razvidno iz izpisa sodnega registra Temeljnega sodišča v Ljubljani, enota v Ljubljani (listina C 1), se je omenjena organizacija preimenovala v organizacijo E. - J. d.o.o., Ljubljana (vpis 9.12.1991), ta organizacija pa je svojo firmo z vpisom v sodni register dne 4.8.1993 spremenila tako, da se je od takrat naprej v skrajšani obliki glasila E. d.o.o., kot je skupaj z navedbo sedeža tudi navedena v vlogah tožnikov in v sodbah sodišč prve in druge stopnje (listina C 6). Po določilih 7. člena Zakona o sodnem registru (Uradni list RS, št. 13/94) je sodni register javna knjiga, vpis v sodni register pa ima nasproti tretjim osebam pravni učinek od dneva vpisa, razen če zakon ne določa drugače. Na temelju 41. člena zakona lahko sodišče ugotovi ničnost vpisa v sodni register česar pa tožena stranka v sporu ni zatrjevala in dokazovala. Tožena stranka v postopku ni izpodbijala zakonitosti vpisov v sodni register, zato revizijsko sodišče ne dvomi, da so ti vpisi zakoniti ter v skladu z določili predpisov o podjetjih, ki so urejali vprašanje prenehanja organizacij ter pravnih posledic spremembe firme. Sodišči sta torej pravilno ugotovili, je tožena stranka pravna naslednica organizacije, v kateri so bili tožniki zaposleni in v kateri jim je prenehalo delovno razmerje. Ugovori tožene stranke, da bi morale tožnikom njihove denarne terjatve plačati druge organizacije, niso utemeljeni, ker tožniki zoper druge organizacije svojih terjatev niso uveljavljali, tožena stranka pa ni dokazala, da bi bila prosta svojih dolgov do tožnikov na podlagi morebitnih civilnopravnih poslov s tretjimi osebami.

Tožena stranka neutemeljeno ugovarja, da sta sodišči tožnikom priznali denarne terjatve na podlagi nedokazanih trditev, ker s takšnim ugovorom izpodbija ugotovljeno dejansko stanje pred sodišči, kar v postopku z revizijo po določilih 3. odstavka 385. člena ZPP ni dovoljeno. Tudi tožena stranka, ki nasprotuje tožbenemu zahtevku, je po določilih 219. člena ZPP dolžna navesti dejstva in predlagati dokaze. Tožena stranka ni navajala in dokazovala, da so podatki, ki so jih predložili tožniki nepravilni. Sodišči sta zato pri odločanju uporabili njima dostopne podatke (8. člen ZPP). Pri preverjanju pravilnosti obračuna izgubljenega zaslužka tožnikov je sodišče prve stopnje uporabilo določila 5. odstavka 60. člena KPDT. Po teh določilih delavci v času odpovednega roka prejemajo nadomestilo v višini 70 % osnovne plače. Ugotovilo je, da je bil izračun razlike do polne plače opravljen pravilno, tožnikom pa pripadajo tudi zamudne obresti od zapadlosti posameznega mesečnega zneska v plačilo. Pri tem je upoštevalo, da je vsak mesečni znesek po določilih 51. člena KPDT zapadel v plačilo vsakega 18. dne v mesecu.

Sodišče druge stopnje je obrazložilo, da je na temelju njemu dostopnih podatkov ugotovilo razliko med nadomestilom plače, ki so ga prejeli tožniki ter plačo, ki bi jo morali prejeti. Tožnikom so bile prisojene zamudne obresti od zapadlosti posameznih zneskov, zato ni utemeljen revidentov posredni očitek, da sodba sodišča druge stopnje v tem delu nima razlogov (13. točka 2. odstavka 354. člena ZPP).

Revizijsko sodišče ni ugotovilo, da bi sodišče druge stopnje zmotno uporabilo materialno pravo, zato je revizijo na temelju določil 393. člena ZPP zavrnilo.

Določbe ZPP je revizijsko sodišče smiselno uporabilo na podlagi 1. odstavka 4. člena Ustavnega zakona za izvedbo temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije (Uradni list RS, št. 1/91-I in 45/I/94) kot predpise Republike Slovenije.