Jedro

Sodišče izda zamudno sodbo, če so izpolnjeni pogoji iz člena 318 ZPP.

Sodišče prve stopnje je tudi pravilno uporabilo določbo člena 196 ZPP, saj je drugotožena stranka z vlogo z dne 24. 1. 2020 pripoznala še preostale tožbene zahtevke ter navajala, da jih je dejansko pripoznala že v vlogi z dne 19. 6. 2019. Pravni interes za izpodbijanje zamudne sodbe, ker je tožbeni zahtevek pripoznal in je sodišče izdalo zamudno sodbo, bi tako imel s takšnimi razlogi kot jih navaja prvotoženec v pritožbi, drugotoženec, ki pa pritožbe ni podal. Za prvotoženo stranko in s tem tudi za drugotoženo stranko kot nujna sospornika pa so bili izpolnjeni vsi pogoji za izdajo zamudne sodbe in se tako pripoznava tožbenega zahtevka drugotožene stranke ni mogla raztezati na zamujeno dejanje prvotožene stranke, ki odgovora na tožbo ni podala. Sodišče prve stopnje je zato pravilno uporabilo določbe člena 196 ZPP in pritožba v tem delu ni utemeljena.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se sodba sodišča prve stopnje potrdi.

II. Prvotožena stranka sama krije svoje pritožbene stroške, mora pa tožeči stranki povrniti njene stroške za odgovor na pritožbo v znesku 466,65 EUR v roku 15 dni od prejema sodbe sodišča druge stopnje, v primeru zamude pa skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki pričnejo teči po preteku tako določenega paricijskega roka.

Obrazložitev

1. S sodbo P 232/2019 z dne 6. 2. 2020 je sodišče prve stopnje v izpodbijanem delu razsodilo, da se ugotovi, da znesek 30.019,23 EUR, ki je bil dne 20. 7. 2010 dvignjen iz računa zapustnice in nakazan na račun tožnika, ne predstavlja darila in se ne všteje v dedni delež tožnika. Ter da se ugotovi, da je prvotožena stranka A. F. od zapustnice prejel denarno darilo v višini 337,50 EUR, višji tožbeni zahtevek je zavrnilo. Odločilo je še o pravdnih stroških, nastalih na prvi stopnji. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da so podani pogoji za izdajo zamudne sodbe po členu 318 ZPP, kajti prvotožena stranka na tožbo, ki ji je bila pravilno vročena skupaj s pozivom na odgovor ni odgovorila. Drugotožena stranka pa je podala izjavo o pripoznavi tožbenega zahtevka. Sodišče je nato ugotovilo, da iz trditev tožnika in predloženih listin izhaja, da je zapustnica V. F. dne 9. 12. 2010 poslala obema tožencema vsakemu po 337,50 EUR. Ker toženca nista nasprotovala trditvi, da sta navedena zneska prejela kot darilo, je sodišče tožbenemu zahtevku tožnika kot je razviden iz točke 3. in točke 4. izreka sodbe ugodilo. Glede zahtevka in izreka pod točko 1. sodbe pa je sodišče prve stopnje ugotovilo, da ker prvi toženec na tožbo ni odgovoril, se domneva, da navedbe tožeče stranke priznava. Navedbe tožeče stranke so po oceni sodišča sklepčne in utemeljujejo ugotovitveni zahtevek, da znesek 30.019,23 EUR, ki je bil dne 20. 7. 2020 dvignjen iz računa zapustnice in nakazan na račun tožnika, ne predstavlja darila. Drugi toženec pa je ta zahtevek tudi pripoznal. Zato je sodišče v celoti ugodilo tudi tožbenemu zahtevku pod točko 1. izreka sodbe. O pravdnih stroških, nastalih na prvi stopnji pa je sodišče prve stopnje odločilo na podlagi prvega odstavka 154. člena ZPP. Stroške tožeče stranke je sodišče odmerilo v skladu z Odvetniško tarifo, pri čemer je upoštevalo tudi člen 155 ZPP o potrebnih stroških.

2. Zoper takšno odločitev se pritožuje prvotožena stranka, ki to sodbo izpodbija v celoti in uveljavlja pritožbene razloge bistvene kršitve postopka, zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja in napačne uporabe materialnega prava. Predlaga, da se pritožbi ugodi in se izpodbijana sodba razveljavi in zadeva vrne v ponovno obravnavo sodišču prve stopnje in priglaša pritožbene stroške. Prvotoženec izpodbija odločitev v dejanskem in pravnem pogledu, ker z njo ne soglaša. Prvenstveno uveljavlja, da mu tožba v tej zadevi ni bila vročena. Prvotoženec je prejel nazadnje v novembru 2019 vabilo na mediacijo, kateremu tožba tožeče stranke ni bila priložena. Prvotoženec je bil v spornem obdobju, ko naj bi po navedbah sodišča prejel tožbo s pozivom na odgovor (30. 5. 2019) odsoten in mu tega dne tožba ni bila in ni mogla biti vročena. Na istem naslovu živi tudi prvotoženčeva soproga, ki prav tako ni prevzela nobene pošte za prvotoženca. Prvotoženec si ne zna razlagati na kakšni podlagi naj bi sodišče ugotovilo, da mu je bila tožba s pozivom na odgovor pravilno vročena. Navaja, da je že na prvi pogled vidno, da podpis na vročilnici z dne 30. 5. 2019 ni njegov, saj je povsem drugačen od podpisa na drugih dveh vročilnicah. Navaja, da gre za kršitev postopka po 7. točki drugega odstavka 339. člena ZPP v povezavi s 318. členom ZPP. Poleg tega je po mnenju pritožnika sodišče prve stopnje napačno interpretiralo določila ZPP glede pomena ravnanj enega od tožencev - nujnih sospornikov na potek pravde za drugega nujnega sospornika na pasivni strani. Drugi toženec je namreč pravočasno podal odgovor na tožbo, pri čemer je tožbeni zahtevek pripoznal. Ta pripoznava ni bila vročena prvotožencu. Prvotožena stranka uveljavlja, da v podanem odgovoru na tožbo Z. F. ni bilo podlage za izdajo zamudne sodbe, zlasti ne zoper oba toženca v obsegu, kot izhaja iz izpodbijane sodbe. Prvotožena stranka nasprotuje ugotovitvam sodišča prve stopnje, da naj bi utemeljenost tožbenih zahtevkov, v zamudni sodbi in sodbi na podlagi odpovedi, izhajala iz tožbenih navedb in v spisu priloženih listin. Že v zapuščinskem postopku je bilo ugotovljeno, da se šteje zahtevek tožeče stranke za manj verjeten. Prvotožena stranka navaja, da sodišče ni imelo nobene utemeljene podlage, da zgolj na podlagi tožbenih trditev in predlaganih in neizvedenih dokazov ugotovi, da znesek 30.019,23 EUR, ki je bil dne 20. 7. 2010 dvignjen z računa zapustnice in nakazan na račun tožnik, ne predstavlja darila in se ne všteje v dedni delež tožnika. Tožnik je v zapuščinskem postopku omenjeni znesek opravičeval z obrazložitvijo, da je bilo nakazilo izvedeno na podlagi dogovora med njim in zapustnico, da bo s tem denarjem zapustnici pomagal in skrbel za njo. Prvotoženec opozarja, da se je tožnik že z izročilno pogodbo zavezal skrbeti za zapustnico, ter ji pomagati, zato dodatnih denarnih nakazil tožnika s strani zapustnice ni mogoče šteti drugače, kot da gre za darilo. Tožnik je od zapustnice prejel več nakazil, kar nedvomno kaže, da mu je bila izredno naklonjena, medtem ko je na druga dva sinova povsem pozabila. Prav tako sodišče ni imelo na razpolago dokazov za upoštevanje trditev tožeče stranke, da je prvotoženec od zapustnice prejel darilo v višini 337,50 EUR. Ta znesek ni predstavljal darila s strani zapustnice, pač pa je šlo za izplačilo ¼ očetove zadnje pokojnine z regresom, zato se omenjeni znesek ne more upoštevati v zapuščinskem postopku po zapustnici in se ne more všteti v nujni delež prvotoženca. Vsi razlogi, s katerimi sodišče utemeljuje opravičenost zahtevka oziroma utemeljenost tožbenih trditev, so neutemeljeni. Po razumevanju pritožnika ni mogoče izdati zamudne sodbe, če dokazi, ki jih ima sodišče na voljo, vzbujajo dvom v utemeljenost tožbenih trditev in zahtevkov. Tudi v tem pogledu niso bili podani pogoji za izdajo zamudne sodbe. Zato je dejansko stanje kot podlaga za izdajo zamudne sodbe, zmotno in nepopolno ugotovljeno, v posledici tega je bilo tudi napačno uporabljeno materialno pravo. Priglaša pritožbene stroške.

3. Pritožba je bila vročena nasprotnim strankam in tožeča stranka je odgovorila na pritožbo.

4. V odgovoru na pritožbo pa tožeča stranka navaja, da so navedbe prvotožene stranke glede tega, da ni prejela drugopisa tožbe skupaj s pozivom, nedokazane in prirejene za potrebe tega pravdnega postopka, zato tožeča stranka predlaga, da jih pritožbeno sodišče kot neutemeljene zavrne in potrdi odločbo sodišča prve stopnje. Mnenja je, da je sodišče prve stopnje tudi pravilno uporabilo določbo člena 196 ZPP, ker so po njenem mnenju bili podani pogoji za izdajo zamudne sodbe. V konkretnem primeru je pasivnost prvotožene stranke, manj neugodna za stranko od pripoznave in je zato sodišče pravilno izdalo zamudno sodbo za obe toženi stranki. Prvotožena stranka tudi navaja, da sodišče ni imelo nobene utemeljene podlage, da zgolj na podlagi tožbenih trditev in predlaganih in neizvedenih dokazov ugotovi, da znesek 30.019,23 EUR, ki je bil dne 20. 7. 2010 dvignjen z računa zapustnice in nakazan na račun tožnika ne predstavlja darila in se ne všteje v dedni delež tožnika. Ta navedba prvotožene stranke je neresnična, saj je bil navedeni znesek nakazan tožeči stranki na podlagi dogovora zapustnice, da bo zanjo organiziral in izvrševal storitve, ki jih bo zapustnica dnevno potrebovala. Tožeča stranka je navedeno tudi dokazala in sicer na način, da je sodišču konkretno opisala za kakšne storitve in dobrine je nakazan denar tudi porabila. Specificirala je vse stroške in tako prepričljivo izkazala, da ni šlo za darilno pogodbo. Prav tako so neresnične navedbe prvotožene stranke, ki v pritožbi navaja, da se je tožeča stranka že z izročilno pogodbo zavezala skrbeti za zapustnico in ji pomagati, ker v izročilni pogodbi za primer smrti, ki jo je tožeča stranka sklenila z zapustnico, ni bilo navedeno, da se tožeča stranka zavezuje skrbeti in pomagati zapustnici na svoje stroške. Takšnih navedb tudi ni v notarskem zapisu, ki je sestavni del izročilne pogodbe. Kot obveznost tožeče stranke je navedena samo dolžnost, da zapustnici dopusti, da lahko do svoje smrti brezplačno biva v stanovanju, ki je v lasti tožeče stranke. Napačne so tudi navedbe prvotožene stranke, s katerimi trdi, da sodišče ni imelo na razpolago dokazov za upoštevanje trditev tožeče stranke, da je prvotoženec od zapustnice prejel denarno darilo v višini 337,50 EUR. Tožeča stranka je namreč prvostopenjskemu sodišču predložila kopije dveh potrdil o plačilu iz poštne nakaznice, iz katerih izhaja, da je zapustnica dne 9. 12. 2010 poslala obema toženima strankama vsakemu po 337,50 EUR, ker tožena stranka ni nasprotovala tožbenim trditvam tožeče stranke, je sodišče pravilno sledilo tožbenemu zahtevku. Zato predlaga, da se pritožba zavrne in priglaša pritožbene stroške.

5. Pritožba ni utemeljena.

6. Pogoji za izdajo zamudne sodbe so opredeljeni v določbi člena 318 ZPP. V tem členu je navedeno, da če tožena stranka v roku iz 227. člena tega zakona ne odgovori na tožbo, izda sodišče sodbo, s katero ugodi tožbenemu zahtevku, če so izpolnjeni pogoji, da je toženi stranki pravilno vročena tožba v odgovor, da ne gre za zahtevek, s katerim stranka ne more razpolagati in da izhaja utemeljenost tožbenega zahtevka iz dejstva, ki so navedena v tožbi. Ta dejstva, na katere se opira tožbeni zahtevek, pa niso v nasprotju z dokazi, ki jih je predložil sam tožnik, ali z dejstvi, ki so splošno znana.

7. Sodišče druge stopnje se strinja z ugotovitvijo sodišča prve stopnje, da je izpolnjen prvi pogoj za izdajo zamudne sodbe, to je, da je prvotoženi stranki bila pravilno vročena tožba skupaj s pozivom na odgovor na tožbo. Iz točke 4. obrazložitve sodbe sodišča prve stopnje izhaja, da je prvotožena stranka A. F., tožbo s pozivom prejel 3. 5. 2019 in v določenem roku, ki se je iztekel 1. 7. 2019, odgovora na tožbo ni podal. Pritožnik v pritožbi nedokazano navaja, da povratnice na vročilnici ni podpisal, ker se je v tem obdobju nahajajo v tujini in da vročilnice ni podpisala tudi njegova žena. Iz listovne št. 26 spisa, h kateri je pripeta vročilnica za prvotoženo stranko izhaja, da je na njej podpis, da je dne 30. 5. 2019 A. F. prejel drugopis tožbe z dne 24. 4. 2019 skupaj s pozivom. Takšna vročilnica je javna listina in se domneva, da je resnična. To domnevo mora tisti, kateri se nanjo sklicuje, izpodbiti z dokazi. Takšno trditev, da podpis na tej vročilnici ni njegov, bi toženec lahko dokazal npr. z mnenjem grafologa ali z drugim primernim dokazom in ker tega ni storil, te domneve o pravilnosti vročitve tožbe, ni izpodbil. Prav tako toženec kot pritožnik ni sodišču predložil nobenega dokaza, da se je v tem obdobju, ko mu je bila tožba s pozivom vročena, nahajal v tujini. Prav tako ni podal nobenega dokaza, da povratnice ni podpisala njegova žena kot družinski član. Tako pritožba v tem delu ni utemeljena.

8. Sodišče prve stopnje je tudi pravilno uporabilo določbo člena 196 ZPP, saj je drugotožena stranka z vlogo z dne 24. 1. 2020 pripoznala še preostale tožbene zahtevke ter navajala, da jih je dejansko pripoznala že v vlogi z dne 19. 6. 2019. Pravni interes za izpodbijanje zamudne sodbe, ker je tožbeni zahtevek pripoznal in je sodišče izdalo zamudno sodbo, bi tako imel s takšnimi razlogi kot jih navaja prvotoženec v pritožbi, drugotoženec, ki pa pritožbe ni podal. Za prvotoženo stranko in s tem tudi za drugotoženo stranko kot nujna sospornika pa so bili izpolnjeni vsi pogoji za izdajo zamudne sodbe in se tako pripoznava tožbenega zahtevka drugotožene stranke ni mogla raztezati na zamujeno dejanje prvotožene stranke, ki odgovora na tožbo ni podala. Sodišče prve stopnje je zato pravilno uporabilo določbe člena 196 ZPP in pritožba v tem delu ni utemeljena.

9. Pritožnik nadalje v pritožbi navaja, da je sodišče prve stopnje neutemeljeno sledilo tožbenim trditvam tožeče stranke in neizvedenim dokazom, priloženih k tožbi, da znesek 30.019,23 EUR, ki je bil dne 20. 7. 2010 dvignjen iz računa zapustnice in nakazan na račun tožnika, ne predstavlja darila in se ne všteje v dedni delež tožnika. Zamudna sodba namreč temelji na neizpodbojnih domnevah, da toženec s svojo pasivnostjo prizna tožnikove dejanske navedbe, na katerih ta gradi svoj tožbeni zahtevek, zato sodišče v postopku izdaje zamudne sodbe ne izvaja dokazov in ne preizkuša resničnosti tožnikovih dejanskih navedb.1 Sodišče prve stopnje je vsa dejstva navedena v tožbi, zaradi pasivnosti nasprotne stranke pravilno štelo za resnična po sistemu tako imenovane afirmativne litiskontestacije, pri čemer je ocenilo, da dejstva niso v nasprotju z dokazi, ki jih je predložil tožnik. Seveda je domneva o priznanju dejanskih navedb tožeče stranke dopustna le v primeru, če ni razumnih razlogov, ki porajajo dvom v njihovo resničnost, takšnih razlogov sodišče druge stopnje ob reševanju pritožbe ni ugotovilo in prvotožena stranka v pritožbi le pavšalno navaja, da ni mogoče izdati zamudne sodbe, če dokazi, ki jih ima sodišče na voljo, vzbujajo dvom v utemeljenost tožbenih trditev in zahtevkov, vendar tega razloga ne obrzaloži. Sodišče prve stopnje pa je ugotovilo, da dokazi, ki jih je predložil tožnik, niso takšni, da se z njimi tožbenih navedb o odločilnih dejstvih očitno ne bi dalo dokazati. Če temu ne bi bilo tako, zamudne sodbe ne bi bilo mogoče izdati.2 Sodišče druge stopnje, ob reševanju pritožbe prvotožene stranke ugotavlja, da iz dejstev, ki so navedena v tožbi in niso v nasprotju s priloženimi dokazi, izhaja utemeljenost tožbenega zahtevka, vsebovanega v točki 1. izreka sodbe. Takšno odločitev je mogoče preizkusiti tudi po materialnem pravu in sicer po določbah ZD, ki urejajo postopek ugotavljanja in vračanja daril v zapustnikovo premoženje. Sodišče prve stopnje je ocenilo navedbe tožeče stranke kot sklepčne in utemeljujejo ugotovitveni zahtevek, da znesek 30.019,23 EUR, ki je bil dne 20. 7. 2010 dvignjen iz računa zapustnice in nakazan na račun tožnika, ne predstavlja darila. Drugi toženec je ta zahtevek pripoznal. Prvotoženec v pritožbi še navaja, da se je tožnik že z izročilno pogodbo zavezal skrbeti za zapustnico ter ji pomagati, zato dodatnih denarnih daril tožniku s strani zapustnice ni mogoče šteti drugače kot da gre za darilo. V tej zvezi pa je sodišče prve stopnje ugotovilo, da predložen dokaz, to je izročilna pogodba, ni v nasprotju z zahtevkom, da ta denarna sredstva ne predstavljajo darilo in pritožba v tem delu ni utemeljena.

10. Pritožnik v pritožbi še navaja, da sodišče ni imelo na razpolago dokazov za upoštevanje trditev tožeče stranke, da je prvotoženec od zapustnice prejel darilo v višini 337,50 EUR in v tej zvezi navaja, da je sodišče prve stopnje nepravilno ugotovilo dejansko stanje, saj bi moglo ugotoviti, da je pri tem šlo za izplačilo ¼ očetove zadnje pokojnine, z regresom. Že iz samega pravnega pouka, ki je sestavljen na podlagi določbe drugega odstavka 338. člena ZPP izhaja, da pritožbe zoper zamudno sodbo ni mogoče podati iz pritožbenega razloga zmotne ugotovitve dejanskega stanja. Tudi v tej zvezi velja, da je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo, da iz dejstev izhaja utemeljenost tožbenega zahtevka in da dokazi, predloženi v tej zvezi niso v nasprotju z dejstvi, na katere tožeča stranka opira ta del tožbenega zahtevka. Zato pritožba tudi v tem delu ni utemeljena.

11. Glede na obrazloženo je zato sodišče druge stopnje ob uporabi določbe člena 353 ZPP pritožbo prvotožene stranke kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje v izpodbijanih delih. Sodišče prve stopnje ni storilo bistvene kršitve določb pravdnega postopka, ki jo tožeča stranka vidi v tem, da bi sodišče prve stopnje kršilo določbo 7. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Sodišče prve stopnje je namreč ugotovilo vse elemente za izdajo zamudne sodbe in zato ni storilo te očitane bistvene kršitve določb pravdnega postopka. Sodišče prve stopnje je pravilno uporabilo materialno pravo. Sodišču prve stopnje se niso pripetile tiste bistvene kršitve določb ZPP na katere mora paziti sodišče druge stopnje po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP).

12. Prvotožena stranka je priglasila pritožbene stroške, ker pa s pritožbo ni uspela, sama krije svoje pritožbene stroške (prvi odstavek 154. člena ZPP v zvezi s členom 165 ZPP), mora pa tožeči stranki povrniti njene stroške za odgovor na pritožbo, ki ji pripadajo po tar. št. 21/1 OdvT: 500 točk (vrednost spornega predmeta na pritožbeni stopnji je namreč 30.356,73 EUR), povečano za 25 % in povečano za 2 % materialnih stroškov in za 22 % DDV, kar ob vrednosti odvetniške točke 0,60 EUR znaša 466,65 EUR. Te pritožbene stroške mora prvotožena povrniti tožeči na način, kot je to odločeno v točki II. izreka sodbe sodišča druge stopnje.

1 Tako tudi sodba VSL I Cpg 340/2018 z dne 9. 5. 2018. 2 Primerjaj odločbo Vrhovnega sodišča RS II Ips 613/07 z dne 10. 9. 2008.