Jedro

Sodnega roka ni mogoče podaljšati, če to ni bilo predlagano pred njegovim potekom in če ni bilo pojasnjeno, zakaj stranka ni plačala predujema v danem roku.

Izrek

Revizija zoper odločitev o zahtevku za plačilo 1,395.000 SIT se zavrne, revizija zoper odločitev o zahtevku za plačilo 240.000 SIT pa se zavrže.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbena zahtevka za plačilo 1,395.000 SIT in pravdnih stroškov z zakonitimi zamudnimi obrestmi (pod 1.) in za plačilo 240.000 SIT z zakonitimi zamudnimi obrestmi od tožbe do izplačila in za plačilo pravdnih stroškov s takšnimi obrestmi od sodbe do izplačila (pod 2.). Tožniku je naložilo, naj povrne toženi stranki 205.725 SIT stroškov z zakonitimi obrestmi od 8.11.2001 dalje do plačila. Oba zahtevka se nanašata na škodni dogodek 30.11.1996. S prvim zahtevkom je tožnik vtoževal odškodnino od tožene stranke, pri kateri je bil odgovornostno zavarovan tožnikov delodajalec, in sicer za telesne bolečine, strah, skaženost, zmanjšanje življenjske aktivnosti, stroške zdravljenja in tujo pomoč, z drugim zahtevkom pa zavarovalnino iz nezgodnega zavarovanja. K stvari ni pritegnilo izvedenca, ker tožnik zanj ni založil predujma, predlog za podaljšanje roka za to plačilo pa je podal prepozno. Tako je sodišče samo ugotovilo, da je tožnik že prejel primerno odškodnino za strah (60.000 SIT) in za skaženost (50.000 SIT) ter za telesne bolečine (80.000 SIT), ni pa dokazal, da je potreboval tujo pomoč pri zdravljenju in da bi bile zmanjšane njegove življenjske sposobnosti, ter da bi bila intenzivnost bolečin večja.

Sodišče druge stopnje je zavrnilo tožnikovo pritožbo in potrdilo prvostopenjsko sodbo. Zavzelo je stališče, da je sodišče prve stopnje smelo postaviti izvedenca zunaj glavne obravnave in da je smelo opustiti dokaz z izvedencem, ker tožnik ni plačal predujma, niti ni pravočasno zahteval podaljšanje roka za plačilo. Vse dejanske ugotovitve prvostopenjskega sodišča so pravilne in tudi zavrnitev zahtevkov je materialnopravno pravilna.

Tožnik je vložil revizijo zoper to sodbo iz razlogov po 3. točki prvega odstavka 370. člena ter po 2. in 14. točki drugega odstavka 339. člena v zvezi s 1. in 2. točko prvega odstavka 370. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP) in predlagal njeno razveljavitev in vrnitev zadeve v novo odločanje drugemu višjemu sodišču. Revizija je bila vročena toženi stranki, ki nanjo ni odgovorila, in Vrhovnemu državnemu tožilstvu Republike Slovenije.

Revizija je delno neutemeljena in delno nedovoljena.

Že sodišče druge stopnje je tožnika in njegovega pooblaščenca poučilo, da ni nujno, da izda sodnik sklep o postavitvi izvedenca in o položitvi predujma zanj na naroku za glavno obravnavo. Po 15. in 14. točki prvega odstavka 270. člena v zvezi z 299. členom ZPP ima predsednik senata pravico zunaj naroka za glavno obravnavo odločiti tako o postavitvi izvedenca kakor tudi o položitvi predujma za izvedensko delo. Prav to možnost je izkoristila razpravljajoča sodnica in tako je ravnala po zakonu. Ni razumljivo, kaj želi revizija povedati s tem, da imajo stranke na naroku možnost dogovora o osebi izvedenca in o drugih relevantnih okoliščinah v zvezi s tem. Sodnica je namreč postavila za izvedenca prav tistega, ki ga je poprej predlagal tožnik, in mu naložilo, naj poda mnenje o vseh tistih okoliščinah, ki jih je poprej navedel tožnik. O čem naj bi se torej stranki še dogovarjali, revizija ne pove. Zmotno je tudi stališče revizije, da bi se morali stranki dogovoriti, da lahko sodišče določi izvedenca izven glavne obravnave. Takšne obveznosti zakon ne predpisuje. Določa le, da preden sodišče odloči, koga bo vzelo za izvedenca, lahko da strankam možnost, da se o tem izjavijo (drugi odstavek 244. člena ZPP). To pa je sodišče storilo in tožnik je, kot rečeno, predlagal določenega izvedenca. Revizijsko sklicevanje na 287. člen ZPP in trditev, da na naroku ni bilo odločeno, ali se predlog za dokaz z izvedencem sprejme ali zavrne, sta neutemeljena. Sodnica je namreč na zadnjem naroku za zadnjo obravnavo, kar je razvidno iz zapisnika o njem, izdala sklep, da se dokaz z izvedencem ne izvede.

Očitane procesne kršitve v zvezi s postavitvijo izvedenca niso podane. Revizija tudi sicer ne razloži, kako naj bi dejstvo, da je sodišče postavilo izvedenca zunaj naroka za glavno obravnavo, vplivalo na pravilnost in zakonitost sodbe, da bi bilo mogoče govoriti o bistveni kršitvi določb pravdnega postopka.

V zvezi s plačilom predujma gre res za sodni rok, ki je zato podaljšljiv. Tako ga sodišče sme podaljšati, vendar le ob pogoju, da se podaljšanje roka predlaga, preden se rok izteče, in da so zato opravičeni razlogi (tretji in drugi odstavek 110. člena ZPP).

Podaljšanje roka je tožnik predlagal po več kot petdesetih dneh od njegovega poteka, nikoli pa ni pojasnil, zakaj predujma ni plačal, ne v danem 25-dnevnem roku, ne kasneje. Sodnici torej zakon ni dajal pooblastila, da dani rok podaljša. Kako je morda sodnica ravnala v drugih primerih, ko je šlo za takšen položaj, za presojo, ali je šlo za (ne)upravičeno odklonitev podaljšanja roka, ni pomembno, ker ravnanje sodnice v drugih primerih ne pomeni pravnega pravila ali kaj podobnega.

Tožnik nadalje trdi, da je prišlo tudi v sodbi sodišča druge stopnje do bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, saj po njegovem mnenju sodnik poročevalec ne bi smel sodelovati in soditi v tej zadevi, ker je v njej ena od strank Z. d.d. K. in bi se moral zaradi "najožjih družinskih razmer izločiti v smislu 70. člena ZPP".

Revizija očitno meri na sodnico poročevalko, v zvezi s katero naj bi bile podane okoliščine, ki vzbujajo dvom o njeni nepristranskosti (6. točka 70. člena ZPP). Mimogrede, revizija spet ne pove, kakšne naj bi bile "najožje družinske razmere s toženo stranko", se pravi, s pravno osebo. Stranka lahko zahteva izločitev sodnika (prvi odstavek 72. člena ZPP), in to tudi višjega sodnika (peti odstavek 73. člena ZPP). Res odloča pritožbeno sodišče na nejavni seji in v zasedbi senata, ki strankama ni vnaprej znana. Vendar je lahko tožnik oziroma njegov pooblaščenec, sodeč po revizijskih navedbah (že "v nekaj drugih primerih diskretno opozarjal" na povezanost sodnice poročevalke s toženo stranko), predvideval, da bo lahko v njegovi zadevi odločala sodnica, o kateri je beseda in o katere nepristranskosti dvomi. Zato bi moral tožnik zahtevati njeno izločitev pred odločanjem sodišča druge stopnje (drugi odstavek 72. člena ZPP), saj naknadno stranka ne more zahtevati izločitve (razlog iz 73. člena ZPP). Tako ne gre za kršitev po 2. točki drugega odstavka 339. člena ZPP. Ta namreč določa, da je bistvena kršitev določb pravdnega postopka vselej podana, če je pri izdaji sodbe sodeloval sodnik, ki bi moral biti po zakonu izločen (1. do 5. točka prvega odstavka 70. člena ZPP) oziroma, ki je bil s sklepom predsednika oziroma predstojnika sodišča izločen. Slednji primer se očitno nanaša na primer iz 6. točke prvega odstavka 70. člena ZPP, za kar naj bi šlo v tej pritožbeni zadevi. Sklepa predsednika višjega sodišča ni, ker tožnik niti ni podal zahteve za izločitev sodnice.

Revizija ne pove, v čem naj bila podana kršitev po 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP.

Ne pove niti, zakaj naj bi šlo za zmotno uporabo materialnega prava. Navaja le, da se sklicuje na svojo pritožbo. Revizija je izredno pravno sredstvo zoper pravnomočno sodbo izdano na drugi stopnji. Zato se omejuje obseg preizkusa revizijskega sodišča le na razloge, ki so navedeni v reviziji, pri čemer pazi po uradni dolžnosti na pravilno uporabo materialnega prava (371. člen ZPP). Zato se s pritožbenimi navedbami sodišče ni ukvarjalo, ob uradnem preizkusu pa ni ugotovilo kršitve materialnega prava.

Neutemeljeno revizijo je zato moralo zavrniti (378. člen ZPP), kar zadeva odločitev o zahtevku pod 1. prvostopenjske sodbe.

V ostalem - glede odločitve pod 2. pa je moralo revizijo zavreči. Ta je namreč dovoljena, če vrednost izpodbijanega dela pravnomočne sodbe presega 1,000.000 SIT (drugi odstavek 367. člena ZPP), vrednost tega zahtevka pa je 240.000 SIT. Tako kot pristojnost se tudi pravica do revizije določi po vrednosti vsakega posameznega zahtevka, če imajo zahtevki različno podlago (drugi odstavek 41. člena ZPP). Za takšno navadno objektivno kumulacijo zahtevkov pa gre v tej zadevi, saj temelji prvi zahtevek na splošni odškodninski odgovornosti, drugi pa na pogodbeni odgovornosti. Nedovoljeni del revizije je bilo zato treba zavreči (drugi odstavek 374. člena in 377. člen ZPP).

Odločitev o revizijskih stroških je zajeta z zavrnilnim izrekom te odločbe (prvi odstavek 165. člena in prvi odstavek 154. člena ZPP).